4. člen ZIL-1

Naloga znamke je ravno razlikovanje blaga in storitev enega podjetja od blaga in storitev drugega. Kadar je znamka sestavljena iz besednih in figurativnih elementov, je prvi načeloma bolj razlikovalni kot drugi, ker se povprečni potrošnik lažje sklicuje na zadevne proizvode tako, da navede ime znamke, in ne da opiše figurativni element te znamke. Iz tega sicer ne izhaja, da je treba besedne elemente znamke vedno šteti kot bolj razlikovalne od figurativnih elementov. Pri sestavljeni znamki ima namreč figurativni element enakovredno mesto kot besedni element. Torej je treba za opredelitev prevladujočega sestavnega dela znamke preučiti bistvene lastnosti figurativnega elementa in bistvene lastnosti besednega elementa izpodbijane znamke in njuna položaja. Presojo podobnosti zgolj na podlagi prevladujočega elementa, je mogoče opraviti le, če je mogoče vse preostale sestavine znamke zanemariti. Celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vidno, slušno ali pojmovno podobnost nasprotujočih si znamk, mora biti utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavnih delov. Zaznava znamk, ki jo ima povprečn

Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka sporno znamko registrirala z namenom, da jo uporablja tožeča stranka in da tožena stranka njeni uporabi vse do dopisa dne 29. 11. 2007 ni nikoli nasprotovala. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve zapisalo, da "že iz trditev tožeče stranke same namreč izhaja, da se sporna znamka uporablja in sicer na podlagi (že v času njenega nastanka oziroma registracije danega) dovoljenja oziroma soglasja tožene stranke, ki je njen imetnik." Tega stavka v tožbenih trditvah ni in je zato utemeljen pritožbeni očitek, da zmotno postavljena spodnja premisa pravnega silogizma nujno pelje k zmotnemu sklepu glede uporabe pravne norme. Iz opisa historičnega dogodka pa je mogoče materialno pravno sklepanje, da tožena stranka znamke, ki jo je uporabljala tožeča stranka od 2008 dalje, nikoli ni uporabljala. Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da je tožeča stranka znamko uporabljala s soglasjem tožene stranke ali po njenem pooblastilu. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da je podana domneva, da je tožena stranka kot njena imetnica znamko uporabljala.

Čas prijave in ustanovitev tožnice v sodni register ni pravno relevantna okoliščina, ki bi kakorkoli vplivala na presojo, ali je prijavljeni znak mogoče registrirati kot blagovno znamko, enako tudi ne vprašanje prejšnje ali daljše uporabe znaka, temveč je v primeru dveh ali več prijav za pridobitev varstva za isti znak v Republiki Sloveniji upoštevno le (poleg nato v 42. in nadaljnjih določbah ZIL-1 določenih pogojev), kateri prijavitelj ima zgodnejši datum prijave in tak ima tudi prednost pred drugim prijaviteljem (4. člen ZIL-1). Glede na blago, ki ga pokriva prijavljeni znak in ugovarjani znamki, sodišče pritrjuje oceni organa o verjetnosti nastanka zmede, torej da bi lahko upoštevna javnost, četudi je preudarna in kaže večjo pozornost, glede na prej podano oceno podobnosti med znakoma ter podobnostjo med blagom mislila, da proizvodi, na katere se nanaša prijavljeni znak, lahko izhajajo iz podjetja, ki je imetnik prejšnje znamke ali iz ekonomsko povezanih podjetij oziroma da gre za novo linijo.