VSM Sklep in sodba III Kp 13803/2016

I. Ob reševanju pritožb zagovornikov obdolženih A.A., P.H. in N.D se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi:

- za obdolženega A.A. v odločbi o krivdi in izrečeni kazenski sankciji, stranski denarni kazni in odvzemu premoženjske koristi za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisano v točkah I/13 in V izreka napadene sodbe in stroških kazenskega postopka;

- za obdolženega P.H. v odločbi o krivdi in določeni kazni za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, opisano pod točko I in II izreka napadene sodbe, izreka o enotno izrečeni kazni, preklicu pogojne obsodbe, izrečeni stranski denarni kazni in odvzemu premoženjske koristi ter stroških kazenskega postopka;

- za obdolženega N.D. v odločbi o krivdi in izrečeni kazenski sankciji ter stranski denarni kazni za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisano pod točko I/13 in V izreka napadene sodbe in o stroških kazenskega postopka,

ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženega P.H., pritožbe zagovornikov obdolženih K.Š. in S.K. pa v celoti zavrnejo kot neutemeljene in v nerazveljavljenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolžena K.Š., se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse, nagrada in izdatki zagovornice pa bremeni proračun. Obdolženi S.K. pa je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer na 450,00 EUR odmerjeno sodno takso.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo za krive:

- obdolženega P.H. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), opisanega pod točkami I in II izreka napadene sodbe, za katerega mu je določilo kazen pet let in pet mesecev zapora in storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 opisanega pod točko VI napadene sodbe, za katerega mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, preklicalo je pogojno obsodbo izrečeno obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 20727/2011 z dne 23. 9. 2014, ki je postala pravnomočna 23. 9. 2014 in s katero mu je bila za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določena kazen eno leto in sedem mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let, ter je obdolžencu po tretjem odstavku 59. člena KZ-1 ob upoštevanju kazni eno leto in sedem mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in kazni pet let in pet mesecev zapora ter sedem mesecev zapora, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 45. člena v zvezi s členom 47 KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo stransko denarno kazen v višini 850 dnevnih zneskov po 12,00 EUR, to je 10.200,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh let po prejemu plačilnega naloga (peti odstavek 47. člena KZ-1) v 24 mesečnih obrokih po 425,00 EUR, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, sicer bo denarna kazen prisilno izterjana. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka lahko sodišče odredi plačilo celotnega zneska v roku največ treh mesecev (peti odstavek 47. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je obdolženemu P.H. po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 13. 5. 2015 od 8.35 ure dalje;

- obdolženo K.Š. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 opisanega pod točko III izreka napadene sodbe za katerega ji je sodišče izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora ter na podlagi drugega odstavka 45. člena v zvezi s členom 47 KZ-1 izreklo stransko denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR to je 1.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku šestih mesecev po prejemu plačilnega naloga (peti odstavek 47. člena KZ-1) v šestih mesečnih obrokih po 166,66 EUR, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, sicer bo denarna kazen prisilno izterjana. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršila tako, da se bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka lahko sodišče odredi plačilo celotnega zneska v roku največ treh mesecev (peti odstavek 47. člena KZ-1). Obdolženi K.Š. je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 13. 5. 2015 od 8.09 ure do 9. 10. 2015 do 17.55 ure. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se kazen eno leto in tri mesece zapora, upoštevaje čas pridržanja in pripora (150 dni), v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izvrši tako, da obdolženka opravi 600 ur dela v splošno korist v obdobju enega leta od pravnomočnosti te sodbe dalje. Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje Center za socialno delo Celje (CSD Celje) v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obdolženka, organizacija, pri kateri bo delo opravljala, in CSD Celje se šteje kot poziv za nastop kazni. Če obdolženka v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, mora CSD Celje o tem obvestiti sodišče, sodišče pa v tem primeru s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po drugem odstavku 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1 je sodišče obdolženi K.Š. odvzelo premoženjsko korist v znesku 210,00 EUR in ji jo naložilo v plačilo v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe;

- obdolženega S.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 opisanega v točki IV izreka napadene sodbe, za katerega mu je izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora, ter na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo stransko denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 1.000,00 EUR, ki jo je na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 dolžan plačati v roku šestih mesecev po prejemu plačilnega naloga v šestih mesečnih obrokih po 166,66 EUR, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, sicer bo denarna kazen prisilno izterjana. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršila tako, da se bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska denarne kazni določil 1 dan zapora. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka lahko sodišče odredi plačilo celotnega zneska v roku največ 3 mesecev (peti odstavek 47. člena KZ-1). Obdolženemu S.K. je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 13. 5. 2015 od 9.10 ure do 14.10 ure. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se kazen eno leto in pet mesecev zapora, v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 359. člena ZKP in izvrši tako, da opravi 1020 ur dela v splošno korist v obdobju enega leta od pravnomočnosti te sodbe dalje. Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje Center za socialno delo Celje (CSD Celje) v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje. Dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obdolženi, organizacija, pri kateri bo delo opravljal, in CSD Celje se šteje kot poziv za nastop kazni. Če obdolženi v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, mora CSD Celje o tem obvestiti sodišče, sodišče pa v tem primeru s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po drugem odstavku 74. člena v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu S.K. odvzelo premoženjsko korist v znesku 85,00 EUR in mu v skladu z drugim odstavkom 75. člena v zvezi z drugim odstavkom 74. člena KZ-1 naložilo, da mora plačati 2.000,00 EUR, ki ustrezajo nadaljnji pridobljeni premoženjski koristi, kar je obdolženi dolžan poravnati v 12 mesečnih obrokih, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe;

- obdolženega N.D. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisanega v točkah I/13 in V izreka napadene sodbe, za katerega mu je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora in na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 12,00 EUR, to je 1.200,00 EUR, ki jo je na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 dolžan plačati v roku enega leta po prejemu plačilnega naloga v 12 mesečnih obrokih po 100,00 EUR, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, sicer bo denarna kazen prisilno izterjana. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka lahko sodišče odredi plačilo celotnega zneska v roku največ treh mesecev (peti odstavek 47. člena KZ-1). Obdolženemu N.D. je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 13. 5. 2015 od 8.13 ure do 9. 10. 2015 do 17.55 ure;

- obdolženega A.A. storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisanega v točki I/13 in V izreka napadene sodbe, za katerega mu je izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora, na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 12,00 EUR, to je 1.800,00 EUR, ki jo je na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 dolžan plačati v roku enega leta po prejemu plačilnega naloga (peti odstavek 47. člena KZ-1) v dvanajstih mesečnih obrokih po 150,00 EUR, pri čemer posamezni obrok zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, sicer bo denarna kazen prisilno izterjana. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka lahko sodišče odredi plačilo celotnega zneska v roku največ treh mesecev (peti odstavek 47. člena KZ-1). Obdolženemu A.A. se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti od 13. 5. 2015 od 8.02 ure do 14. 5. 2015 do 11.05 ure. Sodišče prve stopnje je obdolženemu A.A. na podlagi drugega odstavka 74. člena v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist v znesku 1.510,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je po petem odstavku 186. člena KZ-1 odvzelo zasežene prepovedane droge in sicer:

- 500 tablet ecstasyja, ki vsebujejo prepovedano drogo MDMA (tč. I/6)

- 59,77 g amfetamina (tč. I/10)

- 0,21 g kokaina (tč. I/15)

- 11,35 g prepovedane droge MDMA (tč. II/8)

- 0,66 g kokaina (tč. II/8)

- 31 g prepovedane droge konoplje rastline (tč. II/8)

- 11,67 g amfetamina (tč. II/8)

- 9,70 g prepovedane droge MDMA v obliki rjave kristalne snovi (tč. II/8)

- 7 tablet ecstasyja, ki vsebujejo prepovedano drogo MDMA (tč. II/8)

- 14 tablet ecstasyja, ki vsebujejo prepovedano drogo MDMA (tč. IV)

- 929,96 g tablet ecstasy, ki vsebujejo prepovedano drogo MDMA (tč. V)

- 43,18 g praškaste snovi, ki je vsebovala prepovedano drogo MDMA (tč. V)

- 543,48 g kokaina (tč. V) in

- 133,63 g smole konoplje rastline (tč. V).

Po drugem odstavku 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu P.H. odvzelo zaseženo strelno orožje - kratkocevno orožje, serijska številka: ET - 1081367 s pripadajočim nabojnikom ter 5 nabojev kalibra 6.35 mm Br z napisi »S&B 6.35 Br«, po četrtem odstavku 95. člena ZKP, obdolženega P.H. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženi K.Š. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer stroške v višini 113,58 EUR; sodna taksa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe; dolžna pa je plačati tudi nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženemu S.K. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer stroške v višini 53,06 EUR; sodna taksa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženemu N.D. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer stroške v višini 39,84 EUR; sodna taksa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, dolžan pa je plačati tudi nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženemu A.A. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper takšno sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega P.H. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma zniža posamezno določene kazni in enotne kazni ter hkrati na novo odloči o odvzemu premoženjske koristi;

- zagovornica obdolžene K.Š. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbah o kazenski sankciji, odvzemu premoženjske koristi ter stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa ji izreče pogojno obsodbo ter jo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka in plačila ter nagrade izdatkov za postavljeno zagovornico;

- zagovornik obdolženega S.K. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma razveljavitev prvostopne sodbe in ponovno sojenje;

- zagovornik obdolženega N.D. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, odločbah o stranski denarni kazni in kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev prvostopne sodbe, glede izreka stranske denarne kazni, izrek pogojne obsodbe oziroma izrek znižane zaporne kazni ter ga oprosti plačila stroškov postopka;

in

- zagovornik obdolženega A.A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako da obdolženca oprosti oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3Na predlog zagovornikov obdolženega S.K. in obdolžene K.Š. je pritožbeno sodišče vse stranke obvestilo o seji pritožbenega sodišča, sejo pa je opravilo skladno z določilom člena 378/IV v navzočnosti obdolžene K.Š. in zagovornikov odvetnice B.M.in A.I. ter D.O. in višje državne tožilke B.P. Ostali pravilno obveščeni se seje niso udeležili, svojega izostanka pa tudi niso opravičili, obdolženemu A.A. pa na sodišču znanem naslovu njegovega prebivališča in zaposlitve, obvestila ni bilo možno vročiti, saj se je povratnica vrnila z oznako ni dvignil.

4Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

K pritožbi zagovornika obdolženega A.A.:

5Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-2 ZKP, ko trdi, da je v obravnavani zadevi sodila sodnica, ki bi glede na Ustavno odločbo UP-57/14 z dne 26. 1. 2017, morala biti izločena, ker je že zavzela konkretno odločitev glede obdolženega D.T. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X 16929/2015 z dne 21. 12. 2015, na podlagi priznanja krivde obdolženega D.T. S tem pa je že zavzela konkretno odločitev tudi glede odgovornosti za obdolženega A.A., saj se obdolžencem očita medsebojno sodelovanje in vsi očitki temeljijo ali izhajajo drug iz drugega. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. O predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice je dne 23. 3. 2017 odločala predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je s sklepom zahtevo za izločitev predsednice senata v obravnavani zadevi, zavrnila. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge navedenega slepa in še dodaja:

6Okoliščina, da je sodnik, ki sodi v obravnavani zadevi, predhodno sodil soobdolženim iz enotnega postopka, namreč sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v kasnejšem kazenskem postopku, ampak je potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je takšen dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretni zadevi procesna situacija drugačna, kot je v zadevi na katero se sklicuje pritožnik, ko navaja Ustavno odločbo UP-57/14 z dne 26. 1. 2017. V obravnavani kazenski zadevi je namreč sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde obdolženih, nato pa zgolj izvedlo narok za izrek kazenske sankcije, pri tem pa se ni opredeljevalo do krivde in konkretnih ravnanj tistih obdolžencev, ki krivde niso priznali, torej tudi ne do krivde obdolženega A.A. Sicer pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je v opisu konkretnega dejanskega stanu v izreku pravnomočne sodbe X K 16929/2015 z dne 21. 12. 2015, vsebovan opis, ki se nanaša na obdolženega A.A., vendar pa navedena pravnomočna sodba ne vsebuje nobene presoje njegovih konkretnih ravnanj, niti stališč, ki bi prejudicirala presojo njegove krivde v poznejšem sojenju, kot to izhaja iz navedene Ustavne odločbe, katere vsebino si pritožnik napačno razlaga. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice - sodbe na katere se pri citirani odločitvi sklicuje tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije - navedba obdolženca A.A., v izreku sodbe še ni zadosten razlog za izločitev sodnice. Izločitev sodnice bi namreč lahko bila utemeljena oziroma bi kazala na prejudiciranje kasnejše odločitve o krivdi le, če bi se sodnica v sodbi izdani na podlagi priznanja obdolžencev, do ravnanja soobdolženih opredelila konkretneje in ne le posredno, česar pa sodnica v obravnavani zadevi ni storila. Objektivni vidik nepristranosti je lahko kršen šele tedaj, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje tudi ovrednotenje konkretnih ravnanj obdolženca, ki je predmet kasnejše presoje v kasnejšem postopku zoper njega. Obdolženi A.A. v prejšnji sodbi, razen v izreku, ni niti z besedo omenjen, obrazložitev sodbe pa se opredeljuje do dokazov, ki so pomembni zgolj za izrek kazenske sankcije konkretnega obdolženca in ne obdolženega A.A. Ker po oceni pritožbenega sodišča ne obstajajo niti druge okoliščine, ki bi utemeljevale dvom v nepristranskost predsednice senata, je pritožbeni pomislek zagovornika v tej smeri neupoštevan in uveljavljana kršitev ni podana.

7Zagovornik obdolženega nadalje v pritožbi trdi, da bi v obravnavani zadevi moralo sodišče prve stopnje slediti predlogu za izločitev Poročila o preiskavi z mnenjem NFL št. 233-2138/2015/6 z dne 13. 7. 2015 in vse na njem in v zvezi s tem temelječe listine z dne 26. 5. 2017. Takšnim pritožbenim navedbam zagovornika ni moč slediti, saj je o izločitvi poročila že odločalo sodišče prve stopnje s svojim sklepom X K 13805/2016 z dne 29. 8. 2016, ko je predlog zagovornika zavrnilo, takšno odločitev pa je po pritožbi zagovornika obdolženega A.A. potrdilo tudi višje sodišče s sklepom V Kp 13805/2016 z dne 27. 10. 2016. Na ta sklep se v razlogih napadene sodbe pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Vendar zagovornik spregleda določilo člena 83 ZKP, ki določa, kateri dokazi so nezakoniti in kateri se morajo izločiti iz spisa, med njimi pa ni navedeno poročilo NFL, saj okoliščine na katere se sklicuje zagovornik ne narekujejo njegove izločitve, ampak lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti glede same pridobitve izvirnega prstnega odtisa obdolženega, to predstavlja razlog, da na takšno poročilo NFL napadene sodbe ni mogoče opreti. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje razloge napadene sodbe oprlo na dokaz in sicer poročilo NFL z dne 13. 7. 2015, za takšno odločitev pa je v napadeni sodbi navedlo nejasne razloge. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je primerjava DNK obdolženega bila opravljena z odvzetim prstnim odtisom obdolženega v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Celju I K 61609/2010, v kateri je zoper obdolženega tekel postopek zaradi kaznivega dejanja iz člena 204/I KZ-1, v kateri je bila zoper obdolženca izdana zavrnilna sodba, ki je postala pravnomočna 14. 4. 2011. S takšno primerjavo prstnih odtisov obdolženca je bil uporabljen prstni odtis, ki je bil po oceni pritožbenega sodišča nezakonito hranjen v daktiloskopski zbirki, saj bi moral biti že izbrisan, ker obdolženi za navedeno kaznivo dejanje ni bil obsojen. Hranjenje prstnih odtisov v bazi podatkov, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bili hranjeni zakonito, namreč ovrže Ustavno sodišče z odločbo U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014, ki je v postopku za oceno ustavnosti ugotovilo, da je v bazi profila DNK ni možno hraniti DNK profilov za osebe, ki niso bile pravnomočno obsojene, kot je to primer v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje se sicer v napadeni sodbi sklicuje na določilo člena 128 Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), pri tem pa spregleda komentar navedenega zakona k temu členu, ki posebej omenja navedeno ustavno odločbo (U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014). Ker je sodišče prve stopnje napadeno sodbo oprlo na dokaz (poročilo NFL z dne 13. 7. 2015), pridobljen s kršitvijo z Ustavno določenih človekovih pravic, saj primerjalni vzorec iz navedenega poročila ne bi smel biti več hranjen v evidencah policije oziroma je takšna hramba profila DNK obdolženega A.A., omogočila primerjavo tega profila z rezultati analize DNK iz najdenega prstnega odtisa na kraju dejanja dne 13. 5. 2015, je s tem bilo poseženo v pravico obsojenca do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče v 31. točki zapisalo, da je potrebno upoštevati, da je namen hrambe tisti, ki določa tudi časovni okvir obdelave osebnega podatka, kar pomeni, da je z vidika namena hrambe lahko prišlo tudi z drugimi odločitvami z učinkom res iudicata, ki niso pomenile pravnomočne sodbe, pomenile pa so, da je kazenski postopek končan in da pregon zoper posameznika ni več dopusten. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča bil obdolženemu v konkretnem primeru kršen 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je hramba obdolženčevih prstnih odtisov glede na izdajo zavrnilne sodbe, nezakonita. Okoliščina, da so se prstni odtisi obdolženca iz kazenske zadeve, kjer je bila izdana zavrnilna sodba, ob daktiloskopski preiskavi NFL nahajali v bazi prstnih odtisov, ne izključuje njegove nezakonite uporabe pri primerjavi. Razlogi napadene sodbe o hrambi prstnih odtisov, ko se sklicuje zgolj na oprostilno sodbo, ki po mnenju sodišča narekuje izbris prstnih odtisov iz baze podatkov, so zato nejasni in tudi v nasprotju z zgoraj navedenim. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na odločbo ESČP v zadevi M.K. proti Franciji, v kateri je ugotovilo, da hramba prstnih odtisov oseb, ki so sicer bile osumljene kaznivih dejanj, niso pa bile obsojene, ni dovoljena. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje o dovoljenosti oziroma zakonitosti pridobljenega poročila NFL z dne 13. 7. 2015, nejasni, še posebej zato, ker je sodišče prve stopnje razpolagalo z veljavno daktiloskopsko preiskavo z dne 23. 5. 2017, pa je kljub temu razloge napadene sodbe oprlo na poročilo NFL z dne 13. 7. 2015, katerega zakonitost je zgolj utemeljilo s preiskavo NFL z dne 23. 5. 2017, ne da bi se pri tem opredelilo samostojno do te preiskave. Zato so takšni razlogi napadene sodbe po oceni pritožbenega sodišča nejasni, kar velja tudi za navedbe sodišča prve stopnje, da so prstni odtisi obdolženca, kljub zavrnilni sodbi, o čemer pa policija ni bila obveščena, zato, ker so se nahajali v bazi podatkov, zakonito hranjeni. S takšnimi razlogi v napadeni sodbi je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti.

8Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženega A.A., v korist tudi obdolženima P.H. in N.D., ki se nista pritožila v tej smeri, zato je skladno z določilom člena 387 ZKP ravnalo po uradni dolžnosti in sodbo razveljavilo tudi za slednja. Bistveni pogoj za uporabo beneficium cohaesionis je, da gre za soobdolžence, za katere je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, kot je to primer v obravnavani zadevi. Ker je bil obdolženi A.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja iz člena 186/I v zvezi s členom 20/II KZ-1, za dejanji opisani pod točkama I/13 in V, enako tudi obdolženi N.D., obdolženi P.H. pa je bil spoznan za krivega za kaznivo dejanje iz člena 186/III-I KZ-1, za dejanje opisano pod točko I in II izreka napadene sodbe, sestavni del katerega je tudi očitek iz točke I/13, je bilo potrebno napadeno sodbo razveljaviti za vse tri, saj enega dejanja in sicer nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče deliti na dve ali več kaznivih dejanj iz člena 186 KZ-1, saj v nobenem primeru ni mogoče ločiti krivde od pravne opredelitve kaznivega dejanja. Krivda se namreč ne more nanašati samo na pravilno ugotovljena dejstva, temveč na kaznivo dejanje kot celoto, z dejanskim opisom in njegovo pravno opredelitvijo. Zato tudi ni mogoče razveljaviti posameznih delov enega kaznivega dejanja, ampak je razlog, ki narekuje razveljavitev takega dejanja, čeprav le v enem delu, razlog za razveljavitev celotnega kaznivega dejanja, tako glede pravne opredelitve kot kazenske odgovornosti storilca. Zato je pritožbeno sodišče, ki je pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ugotovilo glede obdolženega A.A. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, to kršitev po načelu beneficium cohaesionis upoštevalo tudi pri obdolženih P.H. in N.D. ter odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe pod točko I.

9Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami zagovornikov obdolženega A.A., obdolženega N.D. in obdolženega P.H. glede kaznivih dejanj iz člena 186 KZ-1, ni ukvarjalo.

10Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpraviti, pretehtati ostale pritožbene navedbe, s katerimi se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati in o zadevi ponovno odločiti.

K pritožbi zagovornika obdolženega P.H.:

11Sicer se je zagovornik obdolženega P.H. glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, pritožil zgolj zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo v tem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja iz člena 307/I KZ-1 obdolžencu določilo povsem primerno zaporno kazen. Pri tem je pravilno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, težo očitanega mu kaznivega dejanja ter mu utemeljeno določilo zaporno kazen sedem mesecev zapora. Po oceni pritožbenega sodišča bo le takšna kazen tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj in predstavlja pravično in primerno kazen.

12Ker pritožbeno sodišče po uradnem preizkusu tega dela napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti, je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe v točki II.

13Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno obdolžencu v korist, odločitev o plačilu stroškov pritožbenega postopka, odpade (člen 98/II ZKP).

K pritožbi zagovornice obdolžene K.Š.:

14Zagovornica obdolžene se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžene in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo, s temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe zagovornice dodaja:

15Bistvo pritožbe je v trditvi, da obdolženka ni sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja in da bi bilo potrebno v obravnavani zadevi zaslišati kupce droge ter se sklicuje na to, da na embalaži, v kateri se je droga nahajala, niso bile najdene nobene sledi obdolžene.

16Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženke in ga je ocenilo kot način njene obrambe. Kaznivo dejanje je namreč obdolženki dokazano na podlagi priznanja obdolženega J.Č. in prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil, iz katerih izhaja vsebina, ki zadeva prodajo prepovedanih drog, kljub temu da je šlo za prikrito komuniciranje. Tako iz telefonskega razgovora z dne 24. 2. 2015 izhaja, da je obdolženka tega dne komunicirala z J.Č., kateremu je poslala SMS sporočilo iz katerega izhaja, da je obdolženka zmešala „tistega 5 zraven pa še 2,5, če pa bo hotel še več, je pa tak v skrinji“ in Č. odgovorila, „da bo iz skrinje vzela 2,5 in zmešala še drugega 2,5, potem pa vse skupaj dala na dva dela, da bo 2 krat po 5“, nato pa mu poslala še SMS sporočilo, „da je zrihtala in da jih ne bo čakala ter da bo zraven vzela, ter da si je za K. zapomnila, da po 14.00 uri, Z. pa se nič ni javil“. V nadaljevanju pa ponovno obvešča Č., „da ji je Z. zdaj dal dvajsetko, dolžan pa ji je še osemdeset, kar naj bi poravnal konec tedna“. Iz medsebojne komunikacije obdolžene z Č. pa je razbrati, da je bilo med njima govora o „plastelinu“, na njunem domu pa je bila zasežena tudi bela vlažna snov „amfetamin“, in ker je obdolžena dala drogo na dva dela, kot izhaja iz prisluhov, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je prodaja amfetamina obdolženki K.Š. z gotovostjo dokazana. Prav tako je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženki dokazana tudi prodaja konoplje in amfetamina 7. 3. 2015, pravilen, saj to jasno izhaja iz pogovorov med njo in Č., ki jih sodišče prve stopnje podrobneje navaja v razlogih napadene sodbe in ki tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno razkrivajo, da je obdolžena navedenega dne prodala prepovedano drogo za 10,00 EUR, kljub temu, da jo je Č. v SMS sporočilu opozoril, da njen pogovor pretirano razkriva dogovarjanje. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženka storila tudi dejanje iz 3. alineje III. točke izreka napadene sodbe. Prav tako pa je obdolženki dokazano tudi dejanje iz 4. alineje III. točke izreka napadene sodbe, da je skupaj z J.Č. na naslovu njunega bivanja neupravičeno hranila prepovedane droge in sicer tablete ecstasy, ki vsebujejo MDMA, konopljo, amfetamin in kokain v količinah, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, kar potrjuje in dokazuje zapisnik o opravljeni hišni preiskavi s potrdilom o zasegu predmetov z dne 13. 5. 2015 in 21. 5. 2015 ter analiza zasežene snovi, ki je potrdila hrambo zgoraj navedene prepovedane droge, kar izhaja iz poročila NFL dne 4. 6. 2015. Do takšnega zaključka je razen navedenega sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi tega, ker je obdolžena K.Š. v kritičnem času stanovala skupaj z J.Č. na naslovu P. v Celju in ker je bila sama vključena v prodajo prepovedanih drog, kot zgoraj obrazloženo, je dobro vedela, da se prepovedane droge nahajajo na navedenem naslovu. Nenazadnje pa tudi pogovor med njo in Č. kaže, da je imela na navedenem naslovu svojo zalogo prepovedane droge, saj iz prisluhov izhaja, da se je nad Č. razburjala, da je porabil njeno zalogo prepovedane droge, torej je svojo drogo hranila posebej. Vse to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Zato zagovornica obdolžene glede na navedeno, ki skuša prepričati, da obdolženki dejanje ni dokazano, ker se na embalaži droge ni nahajala nobena njena sled in da je drogo hranil le J. Č., ne more biti uspešna. Prav tako je neutemeljena pritožba zagovornice, ki meni, da obdolženka pri hrambi droge v stanovanju, kjer je bivala, skupaj s Č., ni sodelovala, saj droga ni bila dana njej v hrambo, zato ni storila kaznivega dejanja pod 3. alinejo III. točke izreka napadene sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženka skupaj z Č. neupravičeno zaradi prodaje hranila prepovedano drogo, kot so to pokazali zgoraj navedeni dokazi, saj je v kritičnem času stanovala skupaj z Č. v stanovanju, kjer je bila tudi najdena prepovedana droga. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni. Zagovornica pa tudi meni, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem kupcev prepovedanih drog iz 1. in 2. alineje III. točke izreka napadene sodbe. Takšnih dokazov zagovornica tekom dokaznega postopka ni predlagala in se nanje sklicuje šele v pritožbi, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da njihova izvedba ni potrebna, saj je dejansko stanje v obravnavani zadevi zadosti dokazano in zaradi njihove neizvedbe dejansko stanje ni bilo niti zmotno niti nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženo K.Š. utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, opisanega v točki III. izreka napadene sodbe, pravilno ugotovilo tudi njeno kazensko odgovornost in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se v preostalem pritožbeno sodišče na te razloge napadene sodbe sklicuje.

17Iz navedenih razlogov in ker zagovornica obdolžene niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18Zagovornica v nadaljevanju graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o izrečeni kazenski sankciji. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obdolženi K.Š. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo primerno zaporno kazen, pri njenem izreku pa pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazni, saj je po oceni pritožbenega sodišča za obdolženko primerna le izrečena zaporna kazen eno leto in tri mesece zapora, za katero je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se izvrši z delom v splošno korist, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča primerna, saj bo tudi na takšen način pri obdolženki dosežen namen kaznovanja, da v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj. Zato se zavzemanja zagovornice za izrek nižje kazni pokažejo kot neutemeljena, kljub temu, da se je kriminalna vloga obdolženke od vložitve obtožnice zmanjšala, vendar navedeno ne narekuje znižanja zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri kazni upoštevalo obdolženkino kriminalno dejavnost, ki je zajeta v izreku napadene sodbe.

19Prav tako ne more biti uspešna zagovornica, ki sodišču prve stopnje očita, da je obdolženki izreklo previsoko denarno kazen. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo povsem primerno stransko denarno kazen in sicer 1.000,00 EUR, ki jo mora obdolženka plačati v roku šestih mesecev, na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 in sicer na način kot izhaja iz izreka napadene sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča izrečena stranska denarna kazen nikakor ni previsoka, njen izrek pa je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi v točki 296 ustrezno in tehtno obrazložilo. Na te razloge pa se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

20Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča obdolženi K.Š. utemeljeno naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, saj je podlago za izrek imelo v členu 95/I ZKP, pri njihovi odmeri pa je pravilno upoštevalo tudi njene premoženjske razmere. Zato pritožba, ki takšno odločitev sodišča prve stopnje graja, ne more biti uspešna.

21Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe iz člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti je o pritožbi obdolženkine zagovornice odločilo tako kot izhaja iz izreka odločbe.

22Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu členov 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornice obdolžene pa bremenijo proračun (člen 97/I ZKP).

K pritožbi zagovornika obdolženega S.K.:

23Zagovornik obdolženega, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi bistvenih kršitve določb kazenskega postopka, v pritožbi ne konkretizira katere konkretne kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo čas realizacije prodaje tablet ecstasy, ko je navedlo, da je do nje prišlo 12. 4. 2015, kar je po mnenju pritožbe v nasprotju s prisluhi, iz katerih izhaja, da se je zadeva izvedla 14. 4. 2015, in tako meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje pogovor PRIMI-1 št. 15281 z dne 12. 4. 2015 pravilno ocenilo in povezalo pogovor med obdolženimK. in H. s sporočilom slednjega D.T., kot to izhaja iz PRIMI-1 št. 15352 z dne 12. 4. 2015, katerega je T. zaupal tudi TD-14, kot to izhaja tudi iz poročila o tajnem delovanju z dne 13. 4. 2015, kar vse pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Tako ni nobenega dvoma, da je obdolženi dne 12. 4. 2015 P.H. neupravičeno prodal 2000 tablet ecstasy, ki vsebujejo prepovedano drogo MDMA, ki jih je slednji kupil zaradi nadaljnje prodaje. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni, je pa očitno, da z njimi izpodbija dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi glede obdolženega K. ugotovilo sodišče prve stopnje in se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

24Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko sodišču prve stopnje očita protispisnost, zato ker je napačno ocenilo izpovedbo kriminalista B.I., ko je ta pojasnil, da iz obvestila K. obdolženemu H. izhaja, da je ta od H. želel nekaj kupiti. Z navedenim zagovornik meri prav tako na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev v navedeni smeri ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo navedeno obvestilo kot dokazilo, da je prav obdolženiK. prodajal H. drogo, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato izpovedba kriminalista ni odločilna ter zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami v tej smeri prav tako graja dejansko stanje in zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

25Ker je sodišče prve stopnje obdolženega S.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tako kot je opisano pod točko IV izreka napadene sodbe, za kar je v napadeni sodbi navedlo tudi ustrezne razloge, pritožba, ki meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo in s tem meri na kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-9 ZKP, ni utemeljena. Za presojo objektivne identitete med obtožbo in sodbo je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje, ostane v mejah dejstvene podlage obtožnega akta, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje v opis dejanja ni poseglo, ampak je sledilo opisu iz obtožnega akta. V kolikor pa zagovornik meni, da je prišlo do prekoračitve obtožbe zato, ker je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe navedlo, da je bil obdolženi K. občasni dobavitelj droge obdolženemu H., pa ne more biti uspešen. Takšnih razlogov napadena sodba glede obdolženega K. nima, zadeva pa zgolj razloge, ki se nanašajo na obdolženega H. Pri prekoračitvi obtožbe namreč ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kar torej zagovornik ni pravilno obrazložil. Lahko bi eventualno šlo za kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, kar pa glede na to, da v pritožbi navedeni razlogi ne zadevajo direktno obdolženega K., tudi ni mogoče govoriti. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in se v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev iz člena 371/I-9 ZKP pokaže kot neutemeljena.

26Kako in kdaj je bil kršen kazenski zakon, zagovornik v pritožbi ni obrazložil, saj ni navedel katero konkretno kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Je pa očitno, da z navedbo, da obdolženi ni storil očitano mu kaznivo dejanje in da je tablete ecstasy, ki so mu bile zasežene pri hišni preiskavi, imel za lastno uporabo, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo, ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče glede obdolženega K. ni zasledilo, zato se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona pokaže kot neutemeljena.

27Uspešen pa ne more biti zagovornik tudi, ko graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obdolženega S.K. ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega dodaja:

28Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in očitku sodišču prve stopnje, da je prisluhe napačno ocenilo in da ni šlo za nobeno dogovarjanje o prodaji droge, s čemer se obdolženi sploh ni ukvarjal ter v sklicevanju na izpovedbi prič D.M. in T.H., ki sta potrdili zagovor obdolženca, da je pozabil telefon v lokalu ter da je pri sporočilih obdolženega K.H. pri naročanju 2000 tablet ecstasy šlo za „zajebancijo“, sodišče pa tudi ni pojasnilo od kod naj bi obdolženi K. drogo dobil.

29Takšnim pritožbenim navedbam ni slediti. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča zagovoru obdolženca in izpovedbam prič D.M. in T.H. utemeljeno ni sledilo, za kar je v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge. Pravilno je ocenilo tudi prestrežene telefonske pogovore in sporočila med obdolženimK. in P. H., kljub temu, da je šlo za prikrite izraze in sicer „frnikule“, za katere je splošno znano dejstvo, da je to dogovorjen izraz za tablete ecstasy. Navedeno sta namreč potrdila tudi tekom postopka zaslišana kriminalista U.Š. in B.I. Tako je sodišče prve stopnje glede na komunikacijo pravilno ugotovilo, da je obdolženi K.H. najprej obvestil o dobri kvaliteti tablet, nakar ga je vprašal ali jih kaj vzame, torej nabavi z namenom nadaljnje prodaje, iz nadaljnje komunikacije pa je razvidno tudi kolikšno količino je potreboval in sicer 2000 tablet esctasy, kar izhaja iz odgovora H. K. „daj raj 2000“ (PRIMI-1 št. 15320). Zato sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na takšno komunikacijo pravilno ne dopušča nobenega dvoma v pravo vsebino sporočil in zaključuje, da je bil prav obdolženi S. K. v tem primeru dobavitelj prepovedanih tablet ecstasy P.H., tako kot izhaja iz izreka napadene sodbe, saj je H. po pogovoru z obdolženim K. dne 12. 4. 2015 od slednjega tudi dobil večjo zalogo tablet ecstasy. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje pravilno prišlo tudi na podlagi prestreženega pogovora med H. in T. dne 12. 4. 2015, saj je T. povedal TD-14 dne 13. 4. 2015, da je njegov šef sicer imel probleme z nabavo robe in da je šele včeraj uspel dobiti večje število tablet ecstasy. Zato pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da ni imelo nobenih dokazov za prodajo droge, ki se očita obdolženemu K., ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje tako kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod št. IV. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi S. K. tablete ecstasy, ki so mu bile zasežene pri hišni preiskavi na njegovem naslovu bivanja, na katerih so bili natisnjeni različni motivi in iz analize katerih izhaja, da 14 tablet ecstasy vsebuje prepovedano drogo MDMA in da gre za skupno težo 3,28 g. Da je obdolženi navedene tablete neupravičeno hranil zaradi nadaljnje prodaje pa kaže samo število tablet, okoliščina, da je šlo za tablete z različnimi logotipi pa ne izključuje namena nadaljnje prodaje, kot to skuša prepričati zagovornik. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno ter utemeljeno obdolženega spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo tudi njegovo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato zagovornik, ki ponavlja obdolženčev zagovor, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje, ter podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen niti, ko sodišču prve stopnje očita, da ni preverjalo od kod obdolženemu K. denar za nakup droge. Za obravnavano kaznivo dejanje takšne navedbe zagovornika niso odločilne in v ničemer ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje in vsi nadaljnji pomisleki zagovornika v tej smeri ne morejo imeti uspeha.

30Iz navedenih razlogov, in ker pritožnik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek glede obdolženega S.K. je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko II.

31Zagovornik obdolženega se pritožuje tudi zoper odločbo o višini izrečene kazni in se zavzema za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Pritožbeno sodišče je pri pregledu napadene sodbe v njeni odločbi o kazenski sankciji ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolženemu utemeljeno izreklo zaporno kazen eno leto in pet mesecev zapora, za katero je odločilo, da se bo skladno z določilom člena 86/XI KZ-1 izvršila z delom v splošno korist v obdobju enega leta od pravnomočnosti sodbe z opravo 1020 ur dela. Prav tako je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s členom 47 KZ-1 izreklo stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku šestih mesecev po prejemu plačilnega naloga v mesečnih obrokih po 166,66 EUR. Zagovornik, ki se s takšno odločitvijo ne strinja in se zavzema za izrek pogojne obsodbe ter se pri tem sklicuje na obdolženčevo nekaznovanost, zaposlenost ter slabo zdravstveno stanje matere, ne more biti uspešen, saj navedeno niso okoliščine, ki bi vplivale na spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije. Po oceni pritožbenega sodišča za obdolženca ne pride v poštev, tudi ob upoštevanju v pritožbi navedenih okoliščin, izrek pogojne obsodbe. Bo pa izrečena zaporna kazen, za katero je sodišče prve stopnje odločilo, da se bo izvršila z delom v splošno korist, tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

32Pritožbene navedbe zagovornika, da obdolžencu ni moč očitati, da je dejanje storil iz koristoljubja, saj je zaposlen in se nima časa ukvarjati s prodajo droge, prav tako ne morejo biti uspešne. Glede na to, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, mu je pravilno, v skladu s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist. Na takšno odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da je obdolženi zaposlen, niti da se ne ukvarja s prodajo droge, saj ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja iz člena 186/I KZ-1.

33Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu tega dela napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe pod točko II.

34Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z ZST-1 in Taksno tarifo, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo družinske in materialne razmere obdolženega.