VSM sodba I Cp 953/2010

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod 1. v drugem odstavku na četrti strani izreka (glede izstavitve zemljiškoknjižne listine) tako spremeni, da se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožeče stranke pa se v celoti zavrne ter se v nespremenjenem obsodilnem in zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Z v uvodu navedeno sodbo je pod 1. ugotovilo, da so lastnina Republike Slovenije, s katero v njenem imenu in na njen račun razpolaga Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, 77 v izreku izpodbijane odločbe preciziranih nepremičnin (prvi odstavek izreka), „kar je tožena stranka dolžna priznati ter izstaviti ustrezne zemljiško-knjižne listine za vknjižbo lastninske pravice pri navedenih nepremičninah v korist tožeče stranke, sicer bo to listino nadomestila ta sodba (drugi odstavek izreka na četrti strani sodbe). Tožbeni zahtevek tožnice je v delu glede parc. št. 1631, vl. št. 90 k.o., parc. št. 12, vl. št. 209 k.o., parc. št. 1638, vl. št. 209 k.o., parc. št. 525, 862, 1325, 1722, 1879, 1886, 2051, 2104, 2105, vse vl. št. 190 k.o. in parc. št. 271/1 (opomba višjega sodišča: pravilno 277/1), vl. št. 282 k.o., kot neutemeljen zavrnilo (tretji odstavek). Pod 2. izreka je toženki naložilo, da je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.941,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Toženka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe iz pritožbenega razloga „zmotne uporabe materialnega prava – 3. točka prvega odstavka 338. člena v zvezi s 341. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP“ ter predlaga, da naj višje sodišče napadeno sodbo razveljavi in v zadevi samo odloči, in sicer tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, tudi pritožbenih, ki so nastali toženi stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da naj višje sodišče njeni pritožbi ugodi in v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da ugodi tudi temu delu tožbenega zahtevka tako, da so lastnina Republike Slovenije, s katero v njenem imenu in na njen račun razpolaga Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS tudi v zavrnilnem delu navedene parcele (povzeto v pritožbi), kar je toženka dolžna priznati ter izstaviti ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice, sicer bo to listino nadomestila ta sodba; toženki pa se naj naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

O pritožbi tožnice:

Tožnica meni, da je sodišče nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zoper toženko za tiste nepremičnine, v katerih toženka ni vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica, z utemeljitvijo, da toženka zato ni pasivno legitimirana. Navaja, da je po Zakonu o kmetijskih zemljiščih bila nosilec kmetijske politike v občini kmetijska zemljiška skupnost kot samoupravna skupnost, kmetijske zemljiške skupnosti so bile ukinjene s sprejetjem amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi SRS iz leta 1974. V ustavnem zakonu za njihovo izvedbo (Uradni list. SRS, št. 32/89) je bilo določeno, da z dnem njihove uveljavitve prenehajo veljati določbe, ki določajo obveznost ustanovitve samoupravnih interesnih skupnosti in kmetijskih zemljiških skupnosti, tudi v Zakonu o kmetijskih zemljiščih; že navedeni ustavni zakon je med drugim tudi določal, da se s 01.01.1990 začasno, do uveljavitve z ustavo usklajene zakonske ureditve, prenese opravljanje nalog kmetijskih zemljiških skupnosti na ravni občin na občinske izvršne svete in so torej občine do sprejetja Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov začasno opravljale naloge kmetijskih zemljiških skupnosti. Tako se pokaže, da gre tudi v izpodbijanem delu sodbe za zemljišča, ki so bila na dan 11.03.1993 in 25.03.2000 v družbeni lasti, po teritorialni pripadnosti z razdelitvijo premoženja pa so prešle na novo ustanovljene občine – v konkretnem primeru na toženko. Odločitev sodišča v zavrnilnem delu tudi ni pravilna, saj je vpis lastninske pravice le deklaratorne in ne konstitutivne narave, tožnica je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona in zato ni pomembno, če toženka ni na spornih zemljiščih vpisana v zemljiško knjigo. Pomembno je, da gre za kmetijska zemljišča, ki so bila na dan 11.03.1993 in 25.03.2000 v družbeni lasti; kmetijska zemljišča so lastninili trije zakoni, ZLPP, Zakon o zadrugah in Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS; pravne naslednice kmetijskih zemljišč teh skupnosti pa so bile občine in je torej podana pasivna legitimacija toženke tudi za te preostale parcele.

Pritožbenim navedbam o napačnem zaključku prvostopenjskega sodišča, ker da je podana pasivna legitimacija toženke tudi za parcele, kjer ni vknjižena kot zemljiškoknjižni lastnik, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni pasivno legitimirana za tiste parcele, pri katerih ni vknjižena kot zemljiškoknjižni lastnik, kar je tudi ustrezno utemeljilo in se razlogi povzemajo. V zemljiški knjigi je pri teh parcelah, za katere je bil tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, še vedno vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe kmetijska zemljiška skupnost občine. Iz ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi Socialistične Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 32/1989) in tudi kasnejših zakonov ne izhaja, da bi bile občine pravne naslednice kmetijskih zemljiških skupnosti. Po Zakonu o lokalni samoupravi – ZLS (Uradni list RS, št. 72/93 ...) so občine temeljne samoupravne lokalne skupnosti (po prejšnji ureditvi pa so bile tako organ oblasti, kot organ samoupravljanja). Po spremembi političnega in ekonomskega sistema je zakonodajalec pravna upravičenja na premoženju v družbeni lastnini preoblikoval v klasična lastninska razmerja na različne načine; tako so kmetijska zemljišča lastninili Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije – ZSKZ, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP (za podjetja) in Zakon o zadrugah, kot navaja tudi pritožba. Kasneje je bil sprejet tudi Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/97 do 110/2002), ki je urejal lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bila predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. člen). ZSKZ je specialni zakon, po določbah 14. člena ZSKZ so kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postala z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. V sklad oziroma na občino se na način, v rokih in po postopku določenih s tem zakonom prenesejo tudi kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije oziroma občin po drugih predpisih. Ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi se prenesejo na sklad oziroma na občino po stanju na dan uveljavitve teh predpisov (prvi in drugi odstavek). Četrti odstavek 14. člena izrecno določa: „Lastnina občine so po 5. členu ZLPP in po prvem odstavku tega člena kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bili 06.aprila 1941 v lasti občine“. Ob uveljavitvi ZSKZ so bila in so še sedaj v zemljiški knjigi vpisane predmetne nepremičnine, za katere je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, kot družbena lastnina – imetnik pravice uporabe Kmetijska zemljiška skupnost občine Murska Sobota; torej jih tožena občina, kot tudi njeni pravni predniki, glede na določbe ZSKZ niso lastninili. Po samem zakonu – 14. členu ZSKZ so ta zemljišča z uveljavitvijo zakona – to je 11.03.1993 postale last Republike Slovenije, vknjižba na podlagi ZSKZ ni konstitutivne, ampak zgolj deklaratorne narave, kot pravilno izpostavlja pritožba ter se bo tožnica v zemljiški knjigi lahko vknjižila že na podlagi določb ZSKZ, saj je lastninsko pravico pridobila na originarni način. Tako seveda ni pravne podlage, da za navedene parcele, na katerih toženka ni vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica, uveljavlja, da ji je toženka dolžna priznati lastninsko pravico na teh parcelah in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino ter je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, tožnica ne pojasni, s čim bi naj prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka; prav tako niso podani razlogi, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP). Sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke:

Toženka v pritožbi izpostavlja, da so se z uveljavitvijo ZSKZ sporna zemljišča prenesla na Republiko Slovenijo že po samem zakonu, kar je v skladu z določbami 39. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, eden od pridobitnih načinov lastninske pravice in da sama na dan uveljavitve tega zakona in prenosa lastninske pravice še ni obstajala, ustanovljena je bila šele 01.01.1999. Sama je pridobila sporne nepremičnine na dva načina, in sicer na podlagi Sporazuma o ureditvi premoženjskih pravnih razmerij med občino in občino ter delitvi premoženja prejšnje občine na dan 31.12.1998 z dne 04.04.2000 in aneksa k temu sporazumu z dne 08.01.2001; parc. št. 8/1, 31, 32, 33, 58, 2571, 2572, 638, 62, 63, 78, 79, 80, 89/1, vse k.o. pa je pridobila na podlagi skrbi za ŠK, ŠŠ, ŠM in ŠŠ, vsi , za katere je skrbela, ker zanje niso skrbeli drugi sorodniki ter je bilo v zapuščinskem postopku njihovo premoženje napisano najprej na Občino, po delitvi pa še na Občino. Meni, da sta sporazum in aneks k pogodbi, ki sta veljavno sklenjena, predstavljala podlago za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in da ker tožnica ni izpodbijala veljavnosti teh pogodb v petih letih od datuma sklenitve, je njena morebitna pravica izpodbijanja že zastarala. Po mnenju toženke je sodišče pravilno ugotovilo nesporna dejstva, je pa napačno odločilo, ko je štelo, da na podlagi tretjega odstavka 92. člena SPZ tožbeni zahtevek tožnice ni zastaran. V pritožbi izpostavlja, da zahtevek tožnice ne gre v smeri ugotavljanja lastninske pravice, saj je tožnica že na podlagi zakona pridobila lastninsko pravico in da zato tretji odstavek 92. člena SPZ ni uporaben za rešitev te pravde. Tožnica sama ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice, kot je to določal ZSKZ, pa tudi posebno Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občine (v nadaljevanju navodilo); tožnica tega ni storila vse do vložitve tožbe – 24.11.2009; sodišče je to navodilo povsem spregledalo. Nadalje meni, da bi tožnica po 40. členu Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 lahko in morala doseči vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa tega ni storila tako, kot je določeno v prej navedenem navodilu (s pravno prednico toženke bi morala podpisati ustrezno listino v skladu z navodilom), in ker tega ni storila, bi morala pravočasno ter v skladu z določbo 350. člena Obligacijskega zakonika – OZ vložiti tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine in to v desetih letih od nastanka terjatve, ki je nastala z dnevom veljavnosti ZSKZ – 11.03.1993, torej bi morala terjatev uveljaviti najpozneje do 11.03.2003 ter je tako terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastarala; z zastaranjem pa v skladu z določbo 335. člena OZ preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

Višje sodišče nima pomislekov k zaključku prvostopenjskega sodišča, da tožbeni zahtevek tožnice ni zastaran ter da gre v predmetni zadevi za ugotavljanje lastninske pravice z lastninsko tožbo, uveljavljanje le-te pa na podlagi tretjega odstavka 92. člena SPZ ne zastara, kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče ter se razlogi povzemajo. Lastninska pravica na spornih nepremičninah je na tožnico (in ne na toženo stranko, kot je očitno zaradi pisne pomote napisano na strani 7 obrazložitve sodbe) prešla z dnem uveljavitve ZSKZ. Po tem datumu niti Občina, niti pozneje ustanovljene občine niso imele pravico razpolagati s spornimi nepremičninami. Res je, da je toženka pridobila vpis v zemljiško knjigo na podlagi sporazuma oziroma njena prednica na podlagi delilne pogodbe, vendar pa je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da navedena akta ne moreta predstavljati pravno veljavne podlage za vpis v zemljiško knjigo. Vsakdo, ki sodeluje v prometu z nepremičninami, mora upoštevati tudi obstoječe in veljavne zakone, ki opredeljujejo pravice na nepremičnini, še posebno v konkretnem primeru, ko je šlo za lastninjenje prej še družbene lastnine, ki je bila zaradi spremembe družbene ureditve preoblikovana v klasična lastninska razmerja. Po določbah ZSKZ so predmetna kmetijska zemljišča last Republike Slovenije (14. člen ZSKZ) in so se po stanju ob uveljavitvi zakona prenesle na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (da je tožnica pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah na podlagi ZSKZ, tudi toženka ne osporava). Tožnica je pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah na podlagi samega zakona – to je z 11.03.1993, toženka oziroma njene pravne prednice so tako razpolagale z nepremičninami, ki niso bile v njeni lasti, nelastnik pa ne more razpolagati s tujim premoženjem. Toženka oziroma njene pravne prednice bi glede na določila ZSKZ in po navodilu o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (Uradni list RS, št. 32/93, ki velja že od 02.07.1993) bile dolžne prenesti navedena kmetijska zemljišča na sklad. Toženka se neutemeljeno sklicuje na citirano navodilo, saj je po tem navodilu bila prvenstveno dolžnost upravljalcev (torej tudi občine) predložiti Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v navodilu določeno dokumentacijo; pri tem 2. člen navodila določa, da upravljalci predložijo skladu oziroma občini v šestih mesecih po uveljavitvi ZSKZ izjavo oziroma predlog pogodbe za nepremičnine, ki se prenašajo na sklad, s katero dovolijo, da se v zemljiški knjigi vpiše kot lastnica Republika Slovenija in kot upravljalec sklad oziroma kot lastnica občina ter hkrati predložijo tudi ustrezno evidenco in dokumentacijo; vendar pa je že po samem zakonu - ZSKZ Republika Slovenija postala lastnica predmetnih kmetijskih zemljišč že z uveljavitvijo zakona, takšno je tudi stališče sodne prakse. Razpolaganje občine s predmetnimi nepremičninami, na katerih je pridobila lastninsko pravico na podlagi ZSKZ Republika Slovenija, je bilo tako v nasprotju z določbami zakona. Določbe sporazuma o delitvi in aneksa oziroma še predhodne delilne pogodbe, s katerimi so občine razpolagale s temi nepremičninami, na katerih je originarno pravico po ZSKZ pridobila Republika Slovenija, so v tem delu nasprotovale prisilnim predpisom – določbam ZSKZ in so zato določbe v zvezi s temi nepremičninami v teh aktih nične po 86. členu OZ oziroma 103. členu takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče. Sam vpis v zemljiško knjigo seveda ni mogel sankcionirati te nepravilnosti, kot pravilno razloguje že prvostopenjsko sodišče.

Sodišče prve stopnje je po mnenju višjega sodišča sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je glede nepremičnin, na katerih je imela na dan 11.03.1993 pravico uporabe občina, in kjer je sedaj vknjižena lastninska pravica toženke, ugotovilo, da so te nepremičnine lastnina Republike Slovenije. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je glede na to, da je tožnica pridobila lastninsko pravico originarno, ob upoštevanju, da 40. člen ZZK-1 določa v 3. točki, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga ter sodno prakso, odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, da je toženka to dolžna priznati in izstaviti ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tožnico na navedenih nepremičninah (ne glede na 2. člen navodila in 16. člen ZSKZ), materialnopravno zmotna in nepotrebna.

Višje sodišče je zato pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice v tem delu zavrnilo, v preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo. Odločitev višjega sodišča temelji na peti alineji 358. člena ZPP (glede spremembe) in na 353. členu ZPP.

Višje sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa le s sorazmerno majhnim delom, pri čemer same izstavitve zemljiškoknjižne listine v pritožbi niti ne graja (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP in 154/III ZPP).