350. člen OZ

Predlog se zavrne.

Pritrditi je pritožbi tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj tožnik nima pravice zahtevati zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi zavezovalnega pravnega posla oziroma zakaj je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, da je nepremoženjska škoda lahko predvidljiva posledica kršitve pogodbe tudi v primeru, ko je predmet izpolnitve stvar. Ni si težko zamisliti primera, ko pogodbeni stranki s tovrstno pogodbo zasledujeta tudi uresničitev nepremoženjskega interesa. Pogodba o nakupu nepremičnine, na kateri si bo kupec ustvaril dom, sodi mednje. Da ta interes ob sklenitvi pogodbe ne bi bil razviden tudi tožencema, iz procesnega gradiva ne izhaja. Bistven element obravnavane pogodbe je bil torej tudi v zagotovitvi nepremoženjske dobrine.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodb

V primeru, če je ta terjatev zastarala, kot je v obravnavanem primeru že pravnomočno razsojeno, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti. S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti tega dela odločitve, pojasnjuje pa, da bi pogoj sočasne izpolnitve sodišče prve stopnje lahko vključilo v izrek sodbe, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo lastninsko pravico izvorno - na podlagi pripopsestvovanja, je zmotna odločitev v delu, v katerem je tožniku naložilo, d

Prepričljivo je dokazan "ustni dogovor", zatrjevana dejstva in dokazi pa ne potrjujejo, da bi C. C. sklenil dogovor brez pooblastila uprave prvo toženke oziroma da uprava ne bi bila seznanjena z ustnim dogovorom in da ga ne bi odobrila. Poenostavljeno povedano - teza pritožbe, da uprava ni vedela za ustni dogovor, je neprepričljiva glede na ugotovljena dejstva, in hkrati izven poslovnih običajev bank.

Ker nepremičnina v času sklenitve sodne poravnave še ni bila razdeljena, bi bila vsebina zemljiškoknjižnega dovolila v delu, ki se nanaša na identifikacijske podatke o nepremičnini, ki naj bi bila predmet vknjižbe lastninske pravice na ime tožnice, pomanjkljiva. Zato je bilo treba najprej odpraviti to pomanjkljivost. Tožeča stranka bi lahko od tožene stranke terjala s tožbo, da izpelje postopek parcelacije, sama terjatev za izvedbo parcelacije pa bi zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ). Šele po odpravi ovire za oblikovanje zemljiškoknjižnega dovolila, je mogoče zahtevati s tožbo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in od tedaj dalje začne teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni zastaran.

Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.

Res pravdni stranki v pogodbi nista posebej dogovorili možnosti, da od pogodbe odstopi tožeča stranka, vendar to ne pomeni, da odstop ni mogoč že po splošnih predpisih. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, enake vrednosti dajatev, dolžnostjo izpolnitve obveznosti in prepovedjo povzročanja škode. Če ena stranka svojih obveznosti po pogodbi ne izpolni ali jih izpolnjuje z napako, lahko druga stranka zahteva najprej (pravilno) izpolnitev obveznosti, nato pa lahko od pogodbe tudi odstopi. Glede na dogovorjeno količino prevozov je tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena stranka omogočila izvedbo teh prevozov in da bo lahko učinkovito uporabila tovornjake in voznike, ki jih je imela na razpolago. Če se je nakladalni in razkladalni čas podaljševal iz razlogov na strani tožene stranke ali če zaradi premalo kamene moke ni bilo mogoče opraviti dogovorjeno število prevozov, tožeča tega ni bila dolžna trpeti.

Tožnik brez sodne odločbe, da je bila sklenjena ustna pogodba ne more zahtevati, da pravni posel odobri upravna enota, zato je pravovarstvo, ki ga zahteva v tem postopku, edini način, da bo lahko realiziral prenos lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi. Če je sodna praksa dopustila možnost priposestvovanja kmetijskih zemljišč in gozdov, je toliko bolj utemeljen pravovarstveni zahtevek tožnika na pravnoposlovni podlagi, čeprav postopek sklenitve pogodbe ni potekal po določbah ZKZ. Toženca sta v izjavah s priznanjem tožniku, da je lastnik nepremičnine, ki jo ima v posesti na podlagi sklenjene pogodbe, dejansko pripoznala tudi njegov obligacijski zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Objektivno so njune izjave videti kot pripoznava tožnikove terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je na njegovi podlagi izdano sodbo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. V zahtevku bi zato moralo biti navedeno, na kateri novi parceli (oziroma opredeljenem delu obstoječe parcele) je tožnica pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vključno z rezervirano številko parcele. Čeprav zaznamba javnega dobra v času javne dražbe še ni bila opravljena, to ne izključuje dejstva, da so sporne parcele delno vodna zemljišča in kot takšna javno dobro. Nagrada za narok vključuje vse naroke, ki so bili opravljeni v posamezni zadevi, vključno z dvema ogledoma z izvedencem v ponovljenem postopku.

Načeloma velja, da je dobroverni lastniški posestnik le tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, kar pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini na podlagi kupoprodajne pogodbe pomeni, da se je kupec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine. Pa vendar to ne velja za vse primere. Če je kupec vedel, da je za prenos lastninske pravice potreben vpis v zemljiško knjigo, prodajalec pa mu ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila in zato v zemljiško knjigo ni bila vpisana lastninska pravica na kupca, to dejstvo še ne pomeni, da kupec ni (bil) dobroveren. Takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Kupec ima zoper prodajalca na podlagi obligacijskega razmerja izpolnitveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, vendar za uveljavljanje te terjatve velja desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ. V primeru, če je ta terjatev zastarala, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil i

Sodišče je upoštevalo, da je toženka začasno pridobila lastninsko pravico na temelju prodajne pogodbe z dne 20. 3. 2007 (priloga A2) ter, da zaradi dogovora o začasni pridobitvi lastninske pravice pri pridobljenem stvarnopravnem stanju ne more vztrajati. Toženko veže obligacijsko pravna obveznost iz fiduciarnega posla, zato mora prenesti svoja upravičenja na tožnico. Z obravnavano tožbo torej uveljavlja zahtevek na izpolnitev fiduciarne pogodbe, konkretno zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega bo prišla do vknjižbe lastninske pravice pri sporni nepremičnini.

Ker toženca trditev o tem, da naj bi bila dejansko sklenjena posojilna pogodba s komisornim dogovorom, nista podala, sodišče druge stopnje nikakor ni bilo dolžno v tej smeri presojati zgoraj povzetih nejasnih pritožbenih navedb, ki so bile navržene le v potrditev glavne teze, da je bila pogodba sklenjena zaradi izigravanja upnikov. Po oceni vrhovnega sodišča so tako neutemeljeni revizijski očitki o pomanjkljivih razlogih v sodbi sodišča druge stopnje in o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 132. člena SPZ. Pravilna je odločitev sodišč, da sta na podlagi veljavno sklenjene prodajne pogodbe, toženca dolžna tožeči stranki izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), da je torej tožbeni zahtevek pravilno oblikovan in da po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih in ne petih letih kot zatrjujeta toženca v reviziji.

Prodajna pogodba z dne 15. 11. 2007 (za nezazidano stavbno zemljišče) med Š. d. o. o. - v stečaju in J. P. s. p. (sedaj tožeča stranka) je bila sklenjena v stečajnem postopku na podlagi javnega zbiranja ponudb in kot takšna ni tipična obligacijskopravna pogodba. S pritožnico se je nedvomno mogoče strinjati, da je akt prodaje nepremičnine v predmetni zadevi potrebno obravnavati drugače, kot bi ga obravnavali, če bi Š. d. o. o. - v stečaju sporno nepremičnino prodajala sama. Potrebno ga je obravnavati skozi prizmo dejstva, da je bila prodana v javnem postopku, ki ga korigira sodišče in pri tem izvaja oblastne naloge. Premoženje stečajnega dolžnika je torej res prodajal stečajni upravitelj, ki ga je pri tem nadziral in mu dajal navodila predsednik stečajnega senata. O prodaji premoženja je stečajni upravitelj - kot pravilno navaja pritožnica - v imenu stečajnega dolžnika tudi sklenil pogodbo, vendar pa to po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je tožena stranka v tem primeru odgovorna zaradi zatrjevane (nepravočasne) izpolnitve te pogodbe s strani upravitelja in senata. Tožena stranka v tem primeru ne odgovarja po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti. Njeno od

Ob ugotovljenem zastaranju zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izgubil pravni interes za izbrisno tožbo in s tem aktivno legitimacijo zanjo, saj mu ob zastaranju zahtevka ugoditev izbrisni tožbi ne prinaša želenega uspeha oziroma učinka. Zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (383. člen ZOR). Gre za subjektivne ali objektivne ovire pri uveljavljanju pravic. Za nepremagljive ovire gre, če sodišče ne posluje zaradi vremenskih razmer, naravnih nesreč, ali če gre za upnikovo težko bolezen. Dejstvo, da je v tem času pred nekdanjim Temeljnim sodiščem v Ljubljani potekala pravda med mestno občino kot tožečo stranko ter tožnikom in prvo toženko kot toženo stranko zaradi kršitve predkupne pravice, na pravico tožnika ni v ničemer vplivalo. Tudi okoliščina, da je bila v tem času na podlagi te pravde v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, ni preprečevala, da se sodno zahteva izpolnitev pogodbe. Zaznamba je sicer ovira za dovolitev naslednjih vpisov, ne pa ovira za sodno varstvo. Vprašanje uspeha v pravdi in izvedb

Jedro spora predstavlja vprašanje pristnosti toženkinega podpisa na navedenem dogovoru. Gre za strokovno vprašanje, zato se je sodišče prve stopnje pri odgovoru nanj pravilno oprlo na izvid in mnenje izvedenca za preiskavo pisav. Izvedenec je z najvišjo stopnjo zanesljivosti ugotovil, da je sporni podpis napisala toženka. Ker je izvedensko mnenje, vključno z izvidom, jasno, izčrpno in razumljivo, brez notranjih nasprotij ali pomanjkljivosti, niso podane okoliščine, ki bi terjale dopolnitev oziroma ponovitev dokazovanja z istim ali drugimi izvedenci

V primeru finančnega leasinga ni prepovedana izključitev odgovornosti leasingodajalca za nedobavo predmeta leasinga leasingojemalcu, zato sporne Pogodbe niso nične. Glede na varovalke iz Splošnih pogojev pritožbeno sodišče zaključuje, da je za uveljavitev zahtevkov zoper prodajalca pomembno tudi, da ni o pravni napaki obveščen ali da ni privolil v prodajo s pravno napako tudi tisti, ki ga je kupec kot leasingodajalec pooblastil, da stvari od prodajalca prevzame. Prva toženka bi se lahko razbremenila odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki zaradi neplačevanja leasing obrokov, če bi trdila in v smislu 240. člena OZ dokazala, da ni mogla izpolniti svoje denarne obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Toženec je napake volje sicer zatrjeval v odgovoru na tožbo 7. 4. 2011, ni pa od sodišča zahteval, da poroštveno pogodbo razveljavi. Ker je trdil, da ga je v zmoto zapeljal s prevaro pri predložitvi listin v podpis M. P., ki ni stranka poroštvene pogodbe, bi moral še pravočasno trditi, da je leasingodajalec za to prevaro ob sklenitvi pogodbe vedel ali moral vede