VSL Sklep I Cp 2917/2017

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 20.000.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, in zahtevek, da je tožena stranka dolžna objaviti opravičilo na prvi strani časopisu X., v nasprotnem pa mu plačati 200.000 EUR za vsako neobjavljeno opravičilo. Tožniku je naložilo plačilo 6.558,05 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se tožnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, podrejeno, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožbeni očitki bodo (kratko) predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve, skupaj z odgovorom nanje.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

O tožnikovih očitkih kršitve 23. člena Ustave

5Pritožnik ima seveda prav, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ... odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (1. odstavek 23. člena Ustave RS). Sodnik v zadevi ne sme soditi, če zazna okoliščine, ki zbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. ZPP konkretizira razloge, ki predstavljajo takšne okoliščine v obliki taksativno naštetih izključitvenih razlogov (1. do 5. točka 70. člena ZPP)², ki jih tožnik ne uveljavlja, in z generalno klavzulo opredeljenih odklonitvenih razlogov (6. točka 70. člena ZPP). V pritožbi izpostavljena okoliščina, da isto sodišče odloča v številnih postopkih, v katerih je v različnih vlogah udeležen tožnik (civilni, stečajni in kazenski), ne predstavlja nobenega od izključitvenih razlogov, pa tudi odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP ne. Zakaj bi dvom o nepristranskosti konkretnega sodnika vzbujalo to, da sodišče obravnava več postopkov neke stranke, ni jasno. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da so takšni primeri številni in dokaj običajni. Celo, če bi v številnih postopkih iste stranke odločal isti sodnik (pa ne), to ne bi predstavljalo razloga za njegovo izločitev.

6Tudi sicer pa bi moral tožnik v skladu z 72. členom ZPP zahtevati izločitev poimensko določenega sodnika, takoj ko je izvedel, da je podan razlog za izločitev, a najkasneje do konca glavne obravnave. Že zato, ker ni ravnal tako, s pritožbenim zavzemanjem za izločitev ne more uspeti.

7Podobno velja za tožnikovo zavzemanje za tako imenovano delegacijo oziroma določitev drugega krajevno pristojnega sodišča. Do situacije, ko Okrožno sodišče v Ljubljani v tej zadevi ne bi moglo odločati zaradi izločitve sodnika oz. vseh sodnikov (66. člen ZPP) ni prišlo, saj ni bil izločen nobeden od sodnikov. To, da Okrožno sodišče v Ljubljani odloča o številnih postopkih, v katerih je udeležen tožnik, pa tudi ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega krajevno pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP in prav v ničemer ne kaže na to, da bi se postopek pred kakšnim drugim sodiščem lažje (torej hitreje in z manjšimi stroški) opravil. Ker imata obe pravdni stranki bivališče oziroma sedež v Ljubljani, dokazna sredstva pa tudi niso kje drugje, je jasno, da bo postopek najbolj ekonomičen na sodišču v tem kraju.

8Tehten razlog za delegacijo lahko predstavlja zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, ki se kaže zlasti v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.³ A objektivna nepristranskost sodišča oziroma percepcija razumnega opazovalca o nevtralnosti sodišča zaradi števila in narave postopkov iste stranke, ki jih obravnavajo sodniki istega sodišča, ni v ničemer kompromitirana.⁴ Obstoj pogojev za delegacijo pristojnosti je treba vselej presojati v okviru okoliščin konkretnega postopka.⁵

9In nazadnje - tudi to, da je bil tožnik pogosto obravnavan v medijih (sam govori o medijskem javnem linču), ni razlog za izločitev sodnika ali delegacijo pristojnosti. Medijsko obravnavanje ne more vplivati na nepristranskost sojenja. Po določbi 125. člena Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in so vezani na ustavo in zakon. Da bodo sodili po tem načelu, so tudi zaprisegli⁶, objava zadeve v medijih ne sme vplivati na odločanje sodišča, saj so sodniki vselej dolžni ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti.⁷

O očitku bistvene kršitve iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zastopanjem tožene stranke

10Pritožnik si določbe ZPP in Zakona o odvetništvu (ZOdv) razlaga napak. V skladu s 1. odstavkom 98. člena ZPP je pooblaščena odvetniška družba (in ne odvetniška pisarna) pri prvem pravdnem dejanju (torej ob vložitvi odgovora na tožbo) predložila popolno pooblastilo tožene stranke. Na njem je jasno navedeno, da sta ga za odvetniško družbo podpisala direktorica in prokurist, za toženo stranko (in slednje je v skladu z določbami 97. člena ZPP odločilno) pa predsednik uprave. Vsi so navedeni z imeni in priimki, ob lastnoročnih podpisih pa sta še žiga pravnih oseb. Takšno pooblastilo je v vseh smislih popolno in ustrezno. Če bi sodišče podvomilo v pristnost pisnega pooblastila (pa ni, saj za to ni bilo nobenih razlogov), bi s sklepom odredilo, naj se predloži overjeno pooblastilo. Pritožnik ne navede prav nobenega razloga, ki bi lahko vzbudil dvom o pristnosti pooblastila ali podpisa pooblastitelja in bi terjal ravnanje po 3. odstavku 97. člena ZPP.

11Ni na mestu pritožbeno sklicevanje na določbe 95. člena ZPP in sodno prakso, ki se nanaša na primere prenosa pooblastila na drugega odvetnika (četudi zaposlenega v isti odvetniški pisarni⁸)⁹. S pooblastilom tožene stranke odvetniški družbi v smislu 4. odstavka 87. člena ZPP so bili za njeno zastopanje pooblaščeni vsi odvetniki te družbe kot družbeniki (torej drugače kot s podpisom posameznemu odvetniku ali “odvetniški pisarni“, ki ni organizirana v obliki družbe), tudi tisti, ki so v družbo vstopili naknadno.^10,11 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena.

O popolnosti vlog tožene stranke

12Vloge tožene stranke so razumljive in obsegajo vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. So tudi ustrezno podpisane. Vprašanje, kje (na začetku ali na koncu; v obravnavanem primeru pa celo na začetku in na koncu) na vlogi se nahaja podpis odvetnika, za popolnost vloge ni odločilno¹². Pritožnik torej nima prav, ko se zavzema za to, da sodišče vlog tožene stranke ne bi smelo upoštevati.

O zavrnitvi dokaznih predlogov in dokazni oceni sodišča prve stopnje

13Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo vse listinsko gradivo in spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1094/2016-III, ostale dokazne predloge (zaslišanje tožnika in prič) pa je zavrnilo z oceno, da so nepotrebni, ker je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno in zrelo za odločitev. Če bi bili dokazi predlagani v zvezi z dejstvi, ki niso odločilna, bi bilo takšno stališče sicer pravilno. Očitno pa ni tako. Takšno ravnanje pritožnik torej utemeljeno graja - po eni strani zato, ker gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, po drugi strani pa zato, ker je sodišče prve stopnje povsem očitno v nasprotju z lastnim stališčem, da je dokaz z zaslišanjem tožnika nepotreben, dokazno ocenilo dokaz z zaslišanjem istega tožnika, ki je bil izveden v drugem pravdnem postopku zoper drugo toženo stranko zaradi nekih drugih člankov, ki pa so obravnavali podobne vsebine kot sporni članki (dokazna ocena v 8. točki izpodbijane sodbe). Takšno ravnanje predstavlja po eni strani bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik vsebinsko uveljavlja, po drugi strani pa kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

O pravno relevantnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v luči določb materialnega prava ter bistveni kršitvi v obrazložitvi sodbe

14Pritožbeno sodišče sicer nima prav nobenega pomisleka v materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je obveščenost o kazenskih postopkih (in o davčnih dolžnikih¹³) v legitimnem interesu javnosti in da gre pri osebi, o kateri teče kazenski postopek, za osebo, ki je v zvezi s tem “relativno javna“ oseba¹⁴. Iz člankov, ki jih je sodišče prve stopnje analiziralo, izhaja, da gre predvsem za poročanje o kazenskem postopku zoper tožnika in o njegovem davčnem dolgu.

15Že samo sodišče prve stopnje pravilno zapiše, da je treba upoštevati, ali je novinar ob poročanju o kazenskem postopku in o davčnem dolgu poročal skladno z novinarsko etiko in v dobri veri, ki se presoja na podlagi informacij, ki jih je imel v času pisanja članka. Kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka poročala skladno z novinarsko etiko in v dobri veri ter da so vse objavljene navedbe resnične (torej iz katerih trditev to izhaja in kateri dokazi jih potrjujejo), iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti. Obrazložitev na 15., 16., 17., in 18. strani izpodbijane sodbe sicer vsebuje neke dejanske zaključke o tem. A na podlagi česa (torej katerih izvedenih dokazov) sodišče prve stopnje ugotavlja, da so vse objavljene navedbe resnične (tudi npr. navedba o tožniku, kot največjem davčnem dolžniku¹⁵, ki jo ta v pritožbi posebej izpostavlja in graja), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Pravilnosti teh zaključkov tako ne more preizkusiti. Prepis sodbe istega sodišča v zadevi zoper drug medij in zaradi drugih člankov (četudi o podobni temi), ne predstavlja obrazložitve sodbe. Obrazložitev izpodbijane sodbe je torej obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

16Ob navedenem je višje sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo, saj kršitve niso takšne narave, da bi jih lahko odpravilo samo.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku izvede tiste dokaze, ki so predlagani v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi (katera so ta, sodišču prve stopnje povedo določbe Obligacijskega zakonika, ki jih je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo in razumelo tudi v luči odločb Evropskega sodišča za človekove pravice). Pri dokazu z vpogledom v spis P 1094/2016-III naj v ponovljenem postopku pravilno upošteva domet takšnega dokaznega predloga, torej da tak dokazni predlog ne more povzročiti, da sodišče (brez izrecnega soglasja strank) uporabi tam izvedene dokaze, kot da bi jih izvedlo samo. Nato naj sodišče prve stopnje sodbo obrazloži v skladu z metodološkimi napotki, ki jih vsebuje 8. člen ZPP. Pri tem višje sodišče glede na obrazložitev izpodbijane sodbe dodaja, da je v obrazložitvi sodbe nepotrebno dobesedno prepisovanje navedb pravdnih strank (ki ga vsebuje večji del obrazložitve izpodbijane sodbe), nujno pa konkretno pojasnilo, katera odločilna dejstva so ugotovljena in kako jih je sodišče ugotovilo. Sodišče prve stopnje bo moralo torej konkretno soočiti pravico tožene stranke iz 39. člena Ustave RS, da zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja s tožnikovo pravico do varstva časti in dobrega imena v konkretni in obrazloženi presoji, ali je bilo toženkino poročanje v spornih člankih usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave in ni prešlo na osebno raven, torej odgovoriti na tožnikove trditve o zaničevalnem poročanju o neresničnih in nedokazanih dejstvih.

17Na ostale pritožbene trditve višje sodišče ne odgovarja, saj glede na obrazloženo niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

18Razveljavitev odločite sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, je posledica razveljavitve sodbe (3. odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) 14. 9. 2017. Po prehodni določbi 3. odstavka 125. člena novele ZPP-E se je postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporablja do začetka uporabe ZPP-E.
² Ti se nanašajo na osebne interese sodnika pri izidu pravdnega postopka, okoliščino, da je bil sodnik v isti zadevi zaslišan kot priča ali izvedenec, na položaj sodnika kot družbenika pri kateri izmed strank postopka, na sorodstveno razmerje do stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca in na sodelovanje sodnika v istem postopku pred nižjim sodiščem ...
³ N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 291 in tam citirana sodna praksa.
⁴ Prim. sklep VS RS I R 163/2008.
⁵ Sklep VS RS I R 21/2012.
⁶ Sklep VS RS I Upr 1/2010.
⁷ Sklep VS RS I R 163/2009.
⁸ Vsaka odvetniška pisarna, v kateri deluje več odvetnikov, namreč ni odvetniška družba v smislu ZOdv in tudi ne civilna odvetniška družba. V primerih takšnih pisarn (ki pogosto sicer poslujejo z enotnim žigom) pooblastitev pisarne kot take ni mogoča. Za takšne primere v skladu s 16. členom ZOdv velja, da lahko pri zastopanju strank odvetnika nadomešča odvetnik iz iste odvetniške pisarne in v mejah zakona odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik, ki je pri njem zaposlen (substitucija).
⁹ Sklep VS RS II Ips 392/2010 v zvezi s sklepom VSL I Cp 1717/2010.
¹⁰ VSL sodba II Cp 2360/2017.
¹¹ A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 376.
¹² N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 427.
¹³ Gre za interes vseh državljanov, da so seznanjeni s tistimi, ki imajo do skupnosti dovolj velik dolg, da si zaslužijo večjo pozornost javnosti, saj to nujno povratno vpliva na njihov položaj. Zaradi neplačila davka so namreč lahko njihova davčna bremena višja ali pa so storitve, ki jih nudi država, ustrezno slabše. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davčnem postopku v delu, ki se nanaša na javno objavo podatkov neplačnikov davkov, ki so fizične osebe, zapisalo, da je pri tehtanju na eni strani posega v informacijsko zasebnost posameznika, zaradi katerega je javnost seznanjena z dejstvom, da je posameznik davčni dolžnik, in z razredom višine davčnega dolga, ter na drugi strani interesa javnosti, da postane takšen podatek javen, in pravice javnosti, da se zagotavlja učinkovito pobiranje davkov, treba dati prednost slednjima (U-I-122/13).
¹⁴ Med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom/dejavnostjo za javnost zanimivi zgolj začasno.
¹⁵ Prostodušno enačenje tožnika s pravno osebo, katere zakoniti zastopnik je bil, je materialnopravno napačno; v odločbah, izdanih v zadevah istega tožnika zoper druge tožene stranke (prim. VSL sodba I Cp 1630/2017 in II Cp 2102/2017), so v zvezi s to dilemo še drugi pomembni poudarki.