VSL Sodba PRp 104/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Odločilo je še, da se na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pridržanje obdolženca, ki je trajalo manj kot 12 ur, všteje v globo v višini 20,00 EUR in mora obdolženec plačati globo v višini 1.180,00 EUR. Na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka.

2Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovorniku pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in postopek ustavi oziroma podrejeno zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba pa tudi ni utemeljena.

4Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo obdolženčev zagovornik uveljavlja z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do vseh obdolženčevih navedb (kot bolnik, ki boleha za akutnim pankreatitisom, ne sme uživati alkohola) in do razbremenilnih dokazov, ampak se je opredelilo samo do navedb policistov in do podatkov, ki sta jih policista zabeležila v dokumente prekrškovnega postopka. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana ter kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov; prvostopenjsko sodišče je ocenilo vsak dokaz posebej (obdolženčev zagovor, izpovedbi prič in listinske dokaze, ki sta jih predložila predlagateljica in obdolženec) ter navedlo, katera odločilna dejstva se z njim ugotavljajo, obrazložilo je, zakaj je dokaz verodostojen oziroma neverodostojen ter nato ocenilo vse izvedene dokaze skupaj. Poleg tega obdolženec v pritožbi podaja svojo oceno izvedenih dokazov in izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje; izpodbijana sodba pa je jasno in argumentirano obrazložena; če se obdolženec z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve ni. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (stran 7 obrazložitve) navedlo tudi razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe.

5Na podlagi 3. alinee 29. člena Ustave RS mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena med drugim tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kljub temu pa to ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 postavilo kriterije, ki usmerjajo izvrševanje te pravice v konkretnih kazenskih postopkih. Skladno s temi kriteriji sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, dolžno pa je izvesti dokaz, ki ga predlaga obramba, če je ta pravno relevanten. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; pri čemer je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedene kriterije utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje dr. S. in postavitev izvedenca medicinske stroke, ter je ugotavljalo le, ali je obdolženec policistu, ko mu je odredil preizkus alkoholiziranosti, povedal za zdravstveno stanje, zaradi katerega preizkusa ne bi mogel opraviti. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obdolženčevo pravico do izjave.

6Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da je policistoma, ko mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, povedal, da ne more pihati, zahteval je, da ga peljeta na strokovni pregled, in za to navedlo pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi višje sodišče. Odločitev je pravilno oprlo na izpovedbi prič policistov B. Š. in J. G., ki sta postopek z obdolžencem natančno in podrobno ter zato verodostojno opisala potem, ko sta bila opozorjena, da sta dolžna govoriti resnico in ne smeta ničesar zamolčati, kar vesta o zadevi in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanja. Policist J. G., ki je vodil postopek z obdolžencem, je namreč povedal, da je obdolženec odklonil preizkus alkoholiziranosti in ni omenjal zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne bi mogel opraviti preizkusa, na kraju tudi ni kazal pumpice ter ni omenjal, da bi šel na odvzem krvi in urina. Navedeno je potrdil tudi kot priča zaslišan policist B. Š. (povedal je, da obdolženec ni navedel razloga za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti in ni zahteval odvzema krvi in urina, prav tako tudi ni pokazal pumpice z namenom, da bi s tem povedal, da preizkusa ne more opraviti). Prvostopenjsko sodišče je takšne navedbe policistov, ki so skladne glede vseh odločilnih okoliščin (da obdolženec na kraju ni uveljavljal, da preizkusa alkoholiziranosti ne more opraviti zaradi zdravstvenega stanja), utemeljeno ocenilo kot prepričljive in zato verodostojne. Zaslišanje policistov o tem, kar sta na kraju dogodka sama neposredno zaznala, pa je dovoljen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2009 z dne 29. 3. 2009). Iz podatkov v spisu ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o verodostojnosti izpovedb policistov, takšnih okoliščin ne predstavljajo niti pritožbene navedbe, da je nenavadno, da se policist J. G. obdolženca spomni iz postopkov pred več leti, kar naj bi po mnenju pritožbe vzbujalo dvom o trditvi, da obdolženca ne pozna iz osebne sfere. Poleg tega iz zapisnika o zaslišanju priče (list. št. 38) izhaja, da obdolženec in odvetniški kandidat M. L., ki sta bila prisotna na zaslišanju policista J. G., nista oporekala navedbi policista, da obdolženca ne pozna osebno. Obdolženec sicer v pritožbi ponavlja navedbe zagovora, da je vložil pritožbo zaradi postopanja policistov, vendar pa ne navede (in še manj izkaže), da je bila njegova pritožba utemeljena, temveč kot dokaz navaja le: „Obvestilo o vrsti in poteku pritožbenega postopka zoper delo policistov PP Trbovlje, št. ... z dne 7. 11. 2017“, ne da bi navedeni dokaz tudi priložil.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno in zakonito oprlo tudi na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1 spisa), iz katerega izhaja, da je bil obdolžencu kot vozniku odrejen preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, v točki III Opombe pa je navedeno: "Odrejen preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, katerega je večkrat odločno odklonil, razloga ni navedel." Iz zapisnika izhaja še, da preizkušanec – obdolženec zapisnika ni podpisal. Na podlagi prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina; zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka, razen tistih delov, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zapisnik je veljavno sestavljen tudi, če ga kdo noče podpisati; v tem primeru je treba, preden je zapisnik sklenjen, to vpisati v zapisnik in navesti, zakaj ga ni hotel podpisati (tretji odstavek 79. člena ZUP). Čeprav je v obravnavanem primeru zapisnik podpisal le policist, ki je vodil postopek z obdolžencem in sestavil zapisnik, je ta pravilno sestavljen (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-621/03 z dne 2. 12. 2004). Na podlagi drugega odstavka 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, vendar bi to preizkušanec moral storiti do zaključka sestavljanja zapisnika, razen, če mu ni bilo omogočeno dati pripombe oziroma jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni ali jih ni hotel vnesti. Obdolženec pa v postopku na prvi stopnji sploh ni uveljavljal nepravilnosti zapisnika, temveč obdolženčev zagovornik prvič šele v pritožbi uveljavlja, da je ostala točka 6 zapisnika neizpolnjena, ne da bi kot prava uka stranka pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev verjetno izkazal, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1), zato višje sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati. Obdolženec pa je bil v vabilu na zaslišanje (list. št. 12) in pred podanim zagovorom, na katerem je bil prisoten tudi obdolženčev zagovornik (zapisnik o zaslišanju obdolženca; list. št. 21 in 22), poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati.

8Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe glede razloga za pridržanje in navedbe glede napake pri pisanju sklepa o pridržanju (kar obdolženčev zagovornik prav tako uveljavlja prvič šele v pritožbi), ker je bil obdolženec v sklepu o pridržanju (priloga A5 spisa) poučen, da je zoper sklep dopustna pritožba dokler traja pridržanje. Poleg tega iz sklepa o pridržanju in navedb policistov izhaja, da je obdolženec kljub prepovedi nadaljnje vožnje hotel nadaljevati z vožnjo, zato mu je bilo na podlagi prvega odstavka 24. člena ZPrCP odrejeno pridržanje. Glede na navedeno so neupoštevne tudi pritožbene navedbe o protipravni uporabi prisilnih sredstev.

9Sodišče prve stopnje je sicer v točki 4 obrazložitve navedlo, da je iz potrdila št. ... (priloga A4 spisa) razvidno, da je bilo obdolžencu zaradi odklonitve strokovnega pregleda začasno odvzeto vozniško dovoljenje in prepovedana nadaljnja vožnja, vendar gre po oceni višjega sodišča le za očitno pomoto, saj iz navedenega potrdila izhaja, da je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje in izrečena prepoved nadaljnje vožnje zaradi storitve prekrška po tretjem odstavku 107. člena ZPrCP (na podlagi katerega mora udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po odredbi policista).

10Niti določba tretjega odstavka 107. člena ZPrCP in tudi ne katera druga določba 107. člena ZPrCP pa ne določa, da mora policist udeležencu, ki odkloni preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku in podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, odrediti še preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, kar uveljavlja pritožba. Na podlagi petega odstavka 107. člena ZPrCP policist izpolni zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa odkloni neposredno odrejen preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ali z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled; vendar pa policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled le, če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon (drugi odstavek 107. člena ZPrCP) oziroma odredi strokovni pregled udeležencu cestnega prometa, če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, ne more opraviti preizkusa (tretji odstavek 107. člena ZPrCP). Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov pravilno ugotovilo, da obdolženec na kraju ni uveljavljal, da preizkusa alkoholiziranosti ne more opraviti zaradi zdravstvenega razloga, je pravilno zaključilo, da ni bilo podlage, da bi mu policist skladno s tretjim odstavkom 107. člena ZPrCP odredil še strokovni pregled. Poleg tega pa obdolženec v pritožbi le navaja, da je imel težave z dihanjem, ne uveljavlja pa (in torej še manj izkaže), da zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel pihati in opraviti preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku.

11Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku; enako skrbno je preiskalo okoliščine in ugotovilo tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, zato ni kršilo načela materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar uveljavlja pritožba, ter je pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in ZPrCP, ki določa prekršek.

12Ob preizkusu odločitve o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 je višje sodišče ugotovilo, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v zakonitih mejah, pri čemer mu je bila globa odmerjena v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (mogoče jo je izreči od 1.200,00 do 5.000,00 EUR) ob upoštevanju okoliščin iz 26. člena ZP-1, ki so navedene v razlogih sodbe. Pravilno je bila obdolžencu izrečena poleg globe še stranska sankcija 18 kazenskih točk, saj je ta obvezno predpisana v določbi dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP.

13Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Iz istih razlogov kot že sodišče prve stopnje je višje sodišče odločilo, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, čeprav zagovornik s pritožbo ni uspel in bi zato moral obdolženec glede na 147. člen ZP-1 in določbe Zakona o sodnih taksah plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Ker postopek o prekršku zoper obdolženca ni bil ustavljen, v določbah ZP-1 ni pravne podlage za izplačilo stroškov zagovornika v breme proračuna.