80. člen ZUP

Ustna odreditev strokovnega pregleda ni nujno zapisana v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, da bi bil dokaz zakonit. Odsotnost zapisa o ustni odreditvi lahko zmanjša dokazno vrednost zapisnika, ne pomeni pa nezakonitosti dokaza. Dopustnost in dokazna vrednost ostalih dokazov, pridobljenih na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in odredbe za strokovni pregled, pa se presojata ločeno, ob upoštevanju zakonitosti osnovnih dokazov in celotnega postopka. Ne-podpis in ne-vročitev pisne odredbe o strokovnem pregledu, da se preveri, ali ima obtoženec v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, samo po sebi ne vplivata na zakonitost dokaza, če je bila odredba ustrezno izdana in je bil obtoženec o njej obveščen.

Ker iz dokaznega postopka izhaja, da tožnika kot lastnika zemljišča geodet sploh ni upošteval, da lastniki sosednjih zemljišč niso bili pozvani k temu, da pokažejo svojo mejo, temveč je geodet zgolj zabil mejnike, kjer je sam ocenil, da poteka meja, ter da lastniki niso bili opozorjeni na posledice, če svoje meje ne pokažejo, zapisnik pa jim tudi ni bil prebran pred podpisom, je po presoji sodišča zapisnik nepravilno voden in podpis takšnega zapisnika za udeleženca mejne obravnave ne more imeti pravnih učinkov, kot bi jih imel podpis na zapisniku, ki bi ustrezal zahtevam za javno listino.

Pritožba v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da indikator ni merilna naprava, vendar v posledici nepravilnega razumevanja zakonske ureditve napačno zaključuje, da tudi ni ustrezno tehnično sredstvo. Da se tudi z njim lahko preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa, namreč določa in mu na tak način zagotavlja ustreznost ravno zgoraj navedeni 107. člen ZPrCP, določbi 9. člena ZMer-1 in 7. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP, ki jih povzema pritožba, pa v predmetni zadevi sploh nista pravno relevantni, saj je bil rezultat alkohola v obdolženčevem organizmu ugotovljen z indikatorjem alkohola, do uporabe merilne naprave (etilometra) zaradi obdolženčevega strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola pa sploh ni moglo priti.

Količina alkohola se v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. .

Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP. Zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni., kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom pa še ni postopek o prekršku. Gre za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vozniki dolžni sodelovati. Ker torej ne gre za zapisnik, ki bi bil sestavljen v okviru postopka o prekršku, temveč v predhodni fazi, ki se vodi po določbah ZPrCP in ob smiselni uporabi ZUP, niso potrebni nobeni pravni pouki o pravicah obdolženca pred podajo izjave, kot neutemeljeno navaja pritožnik.

Dovoljeno je dokazovati nepravilnost zapisnika (drugi odstavek 80. člena ZP-1). Način sestave zapisnika in njegovo vsebino določa ZUP v členih 74. do 79. Vendar pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je obdolženka v postopku uspela dokazati nepravilnost vsebine zapisnika. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je obdolženka zapisnik podpisala, iz vsebine zapisnika ne izhaja, da bi ob podpisu nanj podala kakršnekoli pripombe, policistka A. A. pa je izpovedala, da obdolženka ni mogla spiti ustne vodice tik pred opravo preizkusa alkoholiziranosti. Pritožba tudi z izpostavljanjem, da se obdolženka policistoma ni zdela vinjena ter da je takoj po opravljenem preizkusu policistko vprašala, ali lahko piha znova, pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno. V kolikor je bila obdolženka na kraju prekrška prepričana, da rezultat preizkusa alkoholiziranosti ni pravilen, bi morala skladno z zahtevano skrbnostjo kot udeleženka cestnega prometa podpis zapisnika, iz katerega izhaja tak rezultat, zavrniti. Le tako bi se lahko stopnja koncentracije alkohola ugotavljala na naslednji zakonit način, to je z etilometrom oziroma z odrejenim strokovnim pregledom (primerjaj prvi in drugi odstavek 107

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP1 in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

Le ugotovljena nepravilnost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti omogoča sklepanje, da dejstvo, da obdolženka 15 minut pred opravo preizkusa alkoholiziranosti ni uživala snovi, ki vsebujejo alkohol, z zapisnikom, katerega vsebino je obdolženka podpisala brez pripomb, ni dokazano.

Zakonska ureditev upravnega spora ne določa, da bi lahko stranka (neposredno) s tožbo v upravnem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti upravnega akta. Stranka mora torej ničnost upravne odločbe uveljavljati najprej v upravnem postopku, šele po zavrnitvi tega pravnega sredstva v upravnem postopku pa je možno sodno varstvo v upravnem sporu.

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

Zaradi pomanjkljivosti pri pisanju zapisnika ni mogoče preveriti verodostojnosti zapisnikov in ali se je strokovno znanje kandidatov na ustnem razgovoru ugotavljalo v zakonitem in vsebinsko pravilno izvedenem izbirnem postopku. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj ni razvidno, katera merila je komisija uporabila pri odločanju in kolikšno število točk je izbrani kandidat prejel po posameznih merilih. Vsebinska pravilnost vrednotenja veščin izbranega kandidata kot del strokovne ocene komisije ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu.

V obravnavanem primeru zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne predstavlja nezakonitega dokaza, saj je sestavljen v skladu z določbo člena 107 ZPrCP. Pri tem se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom še ne predstavlja postopka o prekršku, temveč postopek po določbah ZPrCP, s katerimi policisti ugotavljajo izpolnjevanje pogojev za udeležbo v cestnem prometu. Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele, če se na podlagi opravljenega preizkusa alkoholiziranosti in izpolnjenega zapisnika po določbi drugega odstavka člena 107 ZPrCP ugotovi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon in če udeleženec tak zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku. Ali povedano še drugače, prekrškovni postopek se začne šele tisti trenutek, ko prekrškovni organ ugotovi, da konkretni voznik v ce

Postopek preizkusa alkoholiziranosti se pred prekrškovnim organom, tako kot vsi drugi postopki pred prekrškovnim organom, vodi izključno na podlagi pravil upravnega postopka, v konkretnem primeru pa preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu še po določbah člena 107 ZPrCP. Kritični trenutek, ko pa preizkušanec v cestnem prometu, ko se postopek vodi po določbah ZPrCP postane še storilec prekrška, pa nastopi šele s podpisom zapisnika, iz katerega izhaja očitek o storitvi prekrška, torej vožnje pod vplivom alkohola, ki presega določeno in dovoljeno količino alkohola v izdihanem zraku.

Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno ocenilo kot hujšo. Tožničino ravnanje je privedlo do tega, da so bili podatki v javni listini, kar so zapisniki o podani izjavi o odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo v postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, lažni, pri čemer je povsem nebistveno, ali bi stranke lahko izjavo o odpovedi pravici do pritožbe podale na drug način, saj so jo podale na zapisnik. Zapisnik je javna listina, pri čemer je nebistveno, ali bi bila takšna javna listina (lahko) uporabljena v drugem sodnem sporu. Presoja teže kršitve je namreč neodvisna od tega, ali v posledici očitanega ravnanja delodajalcu dejansko nastane škoda.

V okviru presoje utemeljenega suma sodišče namreč ne presoja ali je storilec za prekršek tudi odgovoren. Odgovornost kot subjektivni del prekrška se ugotavlja v nadaljevanju postopka o prekršku, za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je začasne narave, pa zadošča utemeljen sum, da so izpolnjeni objektivni zakonski znaki prekrška.

Pritožba zaključek o obstoju utemeljenega suma izpodbija neutemeljeno, saj ga sodišče prve stopnje ni gradilo zgolj na podlagi trditev policistov, kot to očitno napačno razume pritožnik, temveč je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja tako iz navedb v obdolžilnem predlogu kot tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki je skladno z določbo prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) javna listina in ki kljub temu, da ga obdolženec ni želel podpisati, pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanj postopka in danih izjav.

Upravni organ imenuje začasnega zastopnika, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti (četrti odstavek 51. člena ZUP). Prav za tak primer je v predmetni zadevi šlo. Upravni organ je opravljal nenapovedan inšpekcijski nadzor na gradbišču in pri delu na gradbišču zalotil osebo, ki ni bila zakonito zaposlena, zakoniti zastopnik storilca pa ni bil dosegljiv. Uradne osebe finančne uprave so pri nadzoru zaposlovanja na črno postopale po pravilih upravnega postopka. Njihov postopek se je zaključil s sestavo zapisnika in z izdajo odločbe, s katero je bilo E.M. prepovedano delo pri storilki – pravni osebi, do odprave zaposlitve na črno. Na podlagi ugotovitev upravnega organa je bil nato začet postopek o prekršku, v katerem je bilo storilcema omogočeno, da se o vseh okoliščinah prekrška izjavita. Na poziv nista odgovorila, zato je prekrškovni organ lahko na podlagi listine, s katero je razpolagal (zapisnika) in ki za storilca očitno ni bila sporna, izdal odločbo o prekršku.

Kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je prvostopenjski organ opravil pregled z ogledom obravnavane gradnje na kraju samem, na katerega tožnika ni povabil. Ta zato pri ogledu ni sodeloval, v posledici česar tudi ni mogel podpisati o tem napravljenega zapisnika. Obenem je res, da v zadevnem upravnem postopku ni bila razpisana ustna obravnava. Vendar pa vse kršitve določb ZUP same po sebi ne sodijo med t.i. absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ampak je (kot izhaja tudi iz stališč pravne teorije in sodne prakse) v vsakem takšnem primeru posebej treba preizkusiti, ali je morebitna kršitev po svoji vsebini taka, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Podlage za zaključek, da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, ni. Tožniku je bila namreč, ne glede na navedeno, zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev, saj ga je prvostopenjski organ seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, na katere je oprta izpodbijana odločba in tožniku dal možnost izjave o tem.