VSL Sodba II Cp 2382/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2015 dalje do plačila in da je drugotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 187,78 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom, od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ter hkrati toženi stranki naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je materialnopravno napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je pritožnica zaradi plačila polovice globe za prekršek izgubila pravico, da se vprašanje zakonitosti odredbe za odvoz vozila rešuje znotraj prekrškovnega postopka. Policistka je pritožnico zaradi storitve prekrška po 6. odstavku 65. člena, v zvezi s 1. točko 4. odstavka istega člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) kaznovala z globo v višini 80,00 EUR. Že na kraju dogodka, ko ji je policistka vročila obvestilo o prekršku zaradi nepravilnega parkiranja, je pritožnica ugovarjala odredbi policistke za odvoz njenega vozila. Pisne odredbe o odvozu, ki bi vsebovala podlago za odstranitev vozila z vlečnim vozilom, pritožnica od policistke ni prejela, odredbo za odvoz je od prvotožene stranke prejela šele kot prilogo odgovora na tožbo. Določba 65. člena ZPrCP ni pravna podlaga, na podlagi katere bi pristojni organ zaradi nepravilnega parkiranja (ustavitve) vozila odredil še dodatni represivni ukrep - odvoz vozila. Parkiranje ali ustavitev na pločniku (delu pločnika) je razlog za odstranitev vozila le, če so podani razlogi iz 1. odstavka 19. člena ZPrCP, to je, če vozilo ovira drugega udeleženca cestnega prometa. Fotografijo parkiranega avta je pritožnica prejela šele od nadzorstvenega organa (Policijske uprave Ljubljana), in sicer skupaj z dopisom, v katerem je bilo navedeno, da je pritožničin avto zasedal celotno površino pločnika ter ogrožal oziroma onemogočal varno hojo pešcev. Ne policija ne drug pristojni organ ni izdal upravne odločbe, katere zakonitost bi bilo mogoče vsebinsko preizkusiti pred upravnim sodiščem. Zahteva pritožnice za preizkus zakonitosti odredbe za odvoz vozila je bila v prekrškovnem postopku, s sklicevanjem na plačilo globe, ignorirana. S kršitvijo prekrškovnega postopka, ki ga pritožnica glede izrečene globe ni izpodbijala, ter z odklonitvijo uvedbe upravnega postopka zaradi preizkusa zakonitosti odredbe za odvoz vozila, je pristojni organ prvotožene stranke pritožnico prikrajšal za pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V posledici takšnega ravnanja je pritožnica utrpela premoženjsko škodo. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev; sodišče prve stopnje je prvotoženi stranki priznalo tudi strošek za sestavo prve pripravljalne vloge, ki pa je po vsebini zgolj dokazni predlog, poleg tega navedbe v njej niso prispevale k odločitvi o zadevi.

3Prvo- in drugotožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

6Tožeča stranka zahteva od prvotožene stranke plačilo odškodnine za škodo v višini takse, ki jo je plačala za sklep o ugovoru zoper plačilni nalog (30,00 EUR) in v postopku o zahtevi za sodno varstvo (150,00 EUR), od drugotožene stranke pa zahteva vračilo zneska, ki ga je plačala za odvoz vozila (100,00 EUR).

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja:

- da je tožeča stranka 22.4.2014 na ... nepravilno parkirala svoje vozilo in s tem storila prekršek, zaradi česar ji je bila na podlagi obvestila o prekršku izrečena globa v višini 80,00 EUR,

- da je policistka na kraju storitve prekrška odredila odvoz vozila z vlečnim vozilom (odvoz je naročila drugotoženi stranki),

- da tožeči stranki s strani prekrškovnega organa ni bil izdan in vročen upravni akt o odvozu vozila,

- da je tožeča stranka plačala polovico globe (40,00 EUR) in (drugotoženi stranki) stroške za odvoz nepravilno parkiranega vozila (100,00 EUR),

- da je tožeča stranka vložila ugovor zoper plačilni nalog (obvestilo o prekršku), ki je bil s sklepom prekrškovnega organa zavržen, zoper sklep prekrškovnega organa pa še zahtevo za sodno varstvo, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani zavrnjena,

- da se tožeča stranka ne strinja s pogoji za odvoz vozila (vozilo ni oviralo pešcev in drugih udeležencev v prometu, ker je bil pločnik na mestu, kjer je tožeča stranka parkirala, širok 2,2 m in so imeli pešci za hojo na voljo 1 m) in da je svoje nestrinjanje s pogoji za odvoz vozila izrazila že v okviru uveljavljanih pravnih sredstev (ugovor/zahteva za sodno varstvo),

- da vprašanje zakonitosti odvoza vozila v prekrškovnem postopku ni bilo vsebinsko obravnavano.

8Tožbeni zahtevek tožeče stranke v razmerju do prvotožene stranke temelji na določbi 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki daje vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Odgovornost države temelji na načelih odgovornosti za drugega, to je na odgovornosti za škodo, ki jo njeni organi ali delavci povzročijo na delu ali v zvezi z delom (pri izvajanju oblasti v imenu države). Za obstoj odškodninske odgovornosti po omenjeni določbi URS morajo biti kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost)¹. V obravnavanem primeru naj bi odgovornost države temeljila na odgovornosti za škodo, ki naj bi jo tožeči stranki z nezakonitim odvozom vozila, v povezavi z neizdajo upravnega akta o odvozu vozila, oziroma z odklonitvijo vsebinske presoje zakonitosti odvoza vozila v prekrškovnem postopku, povzročila policija.

9Pri presoji protipravnosti je kot izhodišče potrebno upoštevati, da predstavlja protipravnost takšno kršitev službe oziroma takšno ravnanje (opustitev), ki je v očitnem nasprotju z zakoni in podzakonskimi akti. Vsako neskladje s pravom torej še ni podlaga za odškodninsko obveznost države. Napaka pri odločanju sama po sebi še ne pomeni protipravnosti pri odločanju², poleg tega je primarni način za odpravo škode v primeru napak pri odločanju v pravni sistem vgrajen v obliki predvidenih pravnih sredstev.

10Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v ravnanju prekrškovnega organa ni mogoče najti elementov protipravnosti. Policijska postaja A. je tožeči stranki zaradi nepravilnega parkiranja na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izdala obvestilo o prekršku in izrekla globo 80,00 EUR. Obvestilo o prekršku je vsebovalo pravni pouk, povzet iz 8. odstavka 57. člena ZP-1, o pravici do plačila polovice predpisane globe v osmih dneh od dneva izdaje obvestila, in o tem, da se bo ob pravočasnem plačilu globe štelo, da je bil plačniku izdan plačilni nalog za prekršek, ki je označen na obvestilu, in da je ta postal pravnomočen, ker se je plačnik odpovedal ugovoru zoper plačilni nalog iz 57.b člena tega zakona in zahtevi za sodno varstvo. Po določbi 1. odstavka 57.c člena ZP-1 v primeru, ko je polovična globa plačana pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, ugovor zoper plačilni nalog ni dovoljen. Tožeča stranka je bila torej ustrezno opozorjena na posledico, ki bo v primeru plačila polovične globe sledila, in sicer, da bo obvestilo o prekršku obravnavano kot pravnomočen plačilni nalog, zoper katerega ugovor ni dovoljen. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa o ugovoru zoper plačilni nalog, je bil ugovor zavržen zato, ker je bil vložen zoper pravnomočen plačilni nalog.

11Odvoz vozila s pajkom je ukrep pooblaščene osebe, ki je po zakonu vezano na določen prekršek, v konkretnem primeru na prekršek iz 1. točke 4. odstavka 65. člena ZPrCP.³ To pomeni, da je tudi pravno varstvo v zvezi s tem ukrepom primarno zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Gre za enovit postopek zaradi enega ravnanja, ki ga ni mogoče deliti zgolj na podlagi okoliščine, da se je tožeča stranka s storitvijo prekrška zaradi nepravilnega parkiranja strinjala, s pogoji za odvoz vozila pa ne.⁴ Stališče o enovitosti postopka zaradi storitve enega prekrška je torej potrebno utemeljiti z dejstvom, da je odstranitev nepravilno parkiranega vozila posledica storitve prekrška nepravilnega parkiranja, in da je zato po naravi stvari razumno, pa tudi ekonomično, da se vprašanja, povezana z (ne)utemeljenostjo odvoza vozila, rešujejo skupaj z vprašanji, povezanimi s storitvijo prekrška. Prav zaradi povezanosti prekrška (nepravilno parkiranje) in ukrepa (odvoz nepravilno parkiranega vozila) velja, da se odpoved pravici do ugovora zoper plačilni nalog (v primeru plačila polovične globe) nanaša tudi na ukrep odvoza nepravilno parkiranega vozila. V posledici takšnega stališča je tako potrebno ugotoviti, da bi lahko tožeča stranka ugovore v zvezi z nevročitvijo pisne odredbe o odvozu vozila in neupravičenostjo odvoza vozila (iz razloga, da niso bili izpolnjeni pogoji za odvoz vozila iz 1. odstavka 19. člena ZPrCP⁵, saj njeno vozilo ni oviralo pešcev in drugih udeležencev v prometu), uveljavljala v skladu z določbami 57.b in 59. člen ZP-1, seveda ob pogoju, da globe predhodno ne bi plačala. Ker je globo plačala, je prekrškovni organ skladno z zakonom štel, da se je ugovoru zoper plačilni nalog zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu (57. b člen ZP-1) odpovedala.

12Tožeča stranka je vsekakor imela možnost, da bi se utemeljenost (zakonitost) odredbe za odvoz vozila presojala v prekrškovnem postopku. Razlog za to, da se to ni zgodilo, pa je potrebno najti izključno v ravnanju tožeče stranke, ki je plačala polovično globo. Neutemeljen je torej očitek, ki ga pritožnica ponavlja tudi v pritožbenem postopku, da ji je bila s strani prekrškovnega organa odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva (pravnega varstva).

13Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je odškodninska odgovornost države podana zato, ker prekrškovni organ ni izdal (oziroma je zavrnil izdajo) upravne odločbe (o odvozu vozila), ki bi jo lahko izpodbijala v upravnem sporu. Tožeča stranka sodnega varstva v upravnem sporu nesporno ni uveljavljala, pri čemer razloge za to neutemeljeno pripisuje ravnanju (opustitvi) prekrškovnega organa. V upravnem sporu je zagotovljeno varstvo pravnega položaja prizadetega posameznika zoper dokončne upravne akte, s katerimi se posega v njegove pravice ali pravne koristi (2. člen ZUS-1). Pojem upravnega akta poleg upravne odločbe zajema vsak drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V upravnem sporu sodišče v skladu z 2. odstavkom 157. člena URS odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1). Sodno varstvo v upravnem sporu se torej zagotavlja na dveh različnih podlagah, po 2. členu (redni upravni spor o zakonitosti upravnega akta) ali na podlagi 4. člena, ki pa je dopustno le, če zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor).

14Če je menila, da bi moral prekrškovni organ v zvezi z odvozom vozila izdati ustrezen upravni akt (in da prekrškovni organ izdajo takšnega akta neutemeljeno odklanja), bi lahko tožeča stranka sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljala s tožbo, s katero bi zahtevala izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) (3. alineja 1. odstavka 33. člena ZUS-1). V tem primeru bi bila sodišču v upravnem sporu prepuščena presoja, ali akt, izdajo katerega tožeča stranka zahteva, izpolnjuje znake upravnega akta v smislu ZUS-1, torej ali tak akt uživa samostojno sodno varstvo v upravnem sporu in je zato podano tudi samostojno sodno varstvo zaradi molka organa iz 3. odstavka 5. člena ZUS-1.

15Zgoraj navedeno utemeljuje zaključek, da tudi (neupravičena) opustitev izdaje upravnega akta s strani prekrškovnega organa v okoliščinah konkretnega primera ne bi mogla biti protipravna v tem smislu, da bi utemeljila odškodninsko odgovornost države. Odpravi nepravilnosti pri odločanju je namenjen sistem pravnih sredstev. Tožeča stranka se vseh razpoložljivih pravnih sredstev nesporno ni poslužila, izčrpanje razpoložljivih pravnih sredstev pa je pogoj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države. Takšno stališče je tudi v skladu z enim od temeljnih načel odškodninskega prava o oškodovančevi dolžnosti preprečevanja in zmanjševanja škode.

16Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je med pravdne stroške prvotožene stranke upravičeno zajelo tudi strošek za sestavo prve pripravljalne vloge (200 točk). V vlogi, s katero je uresničila svojo procesno pravico do vložitve ene pripravljalne vloge (2. odstavek 452. člena ZPP), je prvotožena stranka odgovorila na navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v svoji pripravljalni vlogi z dne 21.6.2016. Po vsebini vloga ni (le) dokazni predlog, poleg tega ni mogoče ugotoviti, da strošek za pravdo ni bil potreben (stranka se z odgovorom na navedbe nasprotne stranke izogne pravilu iz 2. odstavka 214. člena ZPP, po katerem so neprerekana dejstva izenačena s priznanimi, in kot taka niso predmet dokazovanja).

17Glede na vse navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

¹ V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da se za vprašanja odškodninske odgovornosti države (zaradi pomanjkanja ustrezne konkretizacije v URS) uporabljajo pravila Obligacijskega zakonika (OZ). Glej VS RS II Ips 110/012.
² Sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti. Glej Zobec, J.: Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013.
³ Ustavitev in parkiranje je prepovedano na prehodu za pešce, stezi za pešce, pločniku ali v območju za pešce. Če je s predpisano prometno signalizacijo dovoljeno parkiranje na pločniku, mora biti za pešce zagotovljen najmanj 1,60 m širok del pločnika, ki ne sme mejiti na vozišče.
⁴ Povzeto po sklepu VS RS v zadevi I Up 76/2017, v katerem je VS RS potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, s katero je tožnik v subsidiarnem upravnem sporu zahteval, da se ugotovi, da je bila odredba za odvoz vozila nezakonita. Enako stališče (da je zaradi zagotovljenega rednega sodnega varstva v prekrškovnem postopku subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu izključeno) je VS RS sprejelo v zadevi I Up 327/2009, v kateri je odločilo, da je priklenitev vozila z lisicami ukrep (dejanje), ki je vezano na določen prekršek (nepravilno parkirano vozilo), in je zato sodno varstvo v zvezi s takim ukrepom zagotovljeno v skladu z ZP-1 pri sodišču splošne pristojnosti.
⁵ Pooblaščena uradna oseba odredi odstranitev oziroma odvoz vozila, ki je parkirano v nasprotju s tem zakonom (nepravilno parkirano vozilo), če onemogoča drugemu udeležencu cestnega prometa varno nadaljevanje poti tako, da je pri izogibanju temu vozilu on ali kdo drug ogrožen ali bi glede na okoliščine lahko bil ogrožen, ali ovira druge udeležence cestnega prometa v smislu 1., 4., 16., 17., 18. ali 19. točke četrtega odstavka 65. člena tega zakona ali predstavlja oviro na cesti kot to določa zakon, ki ureja ceste.