65. člen ZPrCP

V tej zvezi je pravilno izpostavilo stališče sodne prakse, da klic na policijo, ki se kasneje izkaže za neutemeljenega, ne more avtomatsko pomeniti odškodninske odgovornosti, saj bi s tem prišlo do izničenja varstva pravic (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Po ustaljeni sodni praksi mora biti izrek odločbe o prekršku razumljiv in popoln. Odgovornost kršitelja mora biti zajeta v izreku odločbe o prekršku, saj je izrek, da je kršitelj odgovoren za prekršek, ki ga je storil, obvezna sestavina izreka odločbe o prekršku, ker brez ugotovljene odgovornosti ni dopustno izreči sankcije. Odvoz vozila s pajkom je ukrep pooblaščene uradne osebe, ki je po zakonu vezano na določen prekršek. To pomeni, da je tudi pravno varstvo v zvezi s tem ukrepom primarno zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Višje sodišče ugotavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 19. člena ZP-1 za odvoz vozila in je upravičen zahtevek pritožnika, da se mu povrne znesek, ki ga je plačal za odvoz vozila.

Krivda imetnikov motornih vozil se upošteva zgolj kot enega od kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevek k nastali škodi pa se ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov udeleženih voznikov in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila. Tožnik je kvečjemu utrpel neznatno škodo, ki pa ni pravno priznana. To velja tudi za odškodninski zahtevek za strah, saj tožnik že v svoji dejstveni podlagi ni zatrjeval, da bi utrpel takšen strah, ki bi bil podlaga za prisojo odškodnine.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavek 154. člen OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). V tovrstnih odškodninskih sporih je tako primarno potrebno v okviru podane trditvene podlage strank ugotoviti katera okoliščina oziroma nedopustno, t.j. protipredpisno ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče. Šele v primeru, da se ugotovi, da sta oba voznika ravnala protipredpisno in ravnanja obeh predstavljajo pravno relevantne vzroke za nastanek prometne nesreče, se v okviru ugotavljanja stopnje njune krivde kot ena izmed pomembnih okoliščin upošteva tudi možnost vsakega od obeh udeležencev prometne nesreče za preprečitev prometne nesreče.

Bistven kriterij za presojo obstoja nadaljevanega motilnega ravnanja je, ali to ravnanje poteka nepretrgoma daljše časovno obdobje, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni bilo ponovno vzpostavljeno. Glede tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na verbalno in fizično motenje, tožnika nista izkazala, da sta zaradi zatrjevanega ravnanja drugega toženca opustila izvrševanje posesti oziroma da bi bilo iz tega razloga izvrševanje posesti oteženo. Zato je zavrnitev zahtevka tudi v tem delu pravilna.

Ugovor v postopku o prekršku nima le narave pravnega sredstva, temveč zakon posebej določa, da se ugovor šteje kot izjava v hitrem postopku o prekršku, s čimer se kršitelju omogoča, da se izjavi o "obtožbi" ter hkrati predlaga dejstva in dokaze v svojo obrambo. Prekrškovni organ mora zaradi ugovora zoper plačilni nalog svojo odločitev znova pretehtati z vidika vsebine ugovora in nato z odločbo odločiti o glavni stvari postopka, torej o prekršku, odgovornosti storilca za prekršek in o sankciji zanj; pri tem ne gre samo za ugotavljanje utemeljenosti ugovora, ampak se ugotavlja obstoj vseh odločilnih dejstev za izvedbo dokazov zanje, upoštevajoč tudi druge ugotovitve v postopku izdaje plačilnega naloga po tem zakonu. Pri tem mora prekrškovni organ upoštevati prepoved reformatio in peius.

Izvedenec je res ugotovil, da bi B. B. teoretično lahko preprečil nesrečo in to ugotovitev je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar je nadalje pravilno zaključilo, da teoretična možnost še ne pomeni, da je to tudi vsebina B. B. dolžnostnega ravnanja. Drugače povedano – bilo bi lepo, če bi B. B. nesrečo uspel preprečiti, vendar mu zgolj zaradi tega, ker mu to v danem primeru ni uspelo, še ni mogoče pripisati soodgovornosti za nesrečo.

Parkirišča se tretirajo kot nekategorizirane ceste. Na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa je promet dovoljen le na način in pod pogoji, kot jih določijo lastniki ali od njih pooblaščenih upravljalci teh prometnih površin. Pristojnost redarstva za posamezne prekrške je treba presojati po zakonskih določbah 3. člena Zakona o občinskem redarstvu (ZORed) in tretjega odstavka 15. člena ZPrCP v povezavi s 6. členom ZCes-1, in ne na podlagi dopisa vodje Skupne občinske uprave.

Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno materialnopravno relevantno dejstvo, ali je storilec v času, ko je storil očitana prekrška, opravljal dejavnost avtotaksi prevozov. Od tega dejstva je namreč odvisna pravilna uporaba materialnega prava in pravna opredelitev prekrškov, ki se storilcu očitajo. V 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je določeno, da sta ustavitev ali parkiranje med drugim prepovedana na zaznamovanem mestu na vozišču ali na zaznamovani niši, ki je rezervirana za avtobuse ali avtotaksi vozila. Za kršitev te določbe je v ZPrCP predvidena globa v višini 40 EUR. Če bi se izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na parkirnem prostoru, ki je namenjeno za parkiranje avtotaksi vozil, v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, ga ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 23. člena Odloka, temveč bi bil lahko spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Storilcu prav tako ni mogoče očitati storitve prekrška po 1. točki 23. člena Odloka, ki ga stori voznik, ki nima nalepljene nalepke v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, če v času, ko je mestni radar za

Strinjati se je sicer s prvostopnim sodiščem, da je ne glede na lastništvo površina okoli trgovskega centra javno dostopna površina, saj so na njej označeni parkirni prostori in v tem delu ni pritožbi pritrditi, da ni šlo za javno dostopno površino in da gre za parkirišče, ki je namenjeno lastniku zemljišča. Se pa tudi pritožbenemu sodišču postavlja dvom v obdolženčevo krivdo, zlasti iz razloga, ker je obdolženec na tej površini ustavil izključno zaradi ukaza policije, ni pa imel namena parkirati, zato razlogi prvega sodišča (točka 6), ko zaključuje, da je obdolženec ob ugotovljenem dogajanju bil dolžan upoštevati parkirne označbe in da se je zavedal, da je na tem mestu prepovedano parkiranje, pa je vseeno privolil v takšen način ravnanja in s tem ravnal z eventualnim naklepom, ne prepričajo, zlasti, ker je tudi policist L. (izpoved na listni št. 37) pojasnil, da v primeru, če bi on vodil postopek z obdolžencem, mu ne bi očital storitve tega prekrška, zlasti še, ker je vzporedno z obdolženčevim vozilom na istem mestu ustavilo tudi policijsko vozilo, kar kaže, da je šlo za ukrepanje policije in policijsko vožnjo za obdolženčevim vozilom, kateremu je bilo ukazano, da na primernem

Zahteva za varstvo zakonitosti predpostavlja, da prvi odstavek 19. člena ZPrCP taksativno našteva prekrške, za katere je predviden odvoz vozila, kar pa ne drži. Jezikovna razloga omenjene zakonske določbe pokaže, da le-ta našteva različne situacije, ki narekujejo odstranitev nepravilno parkiranega vozila.

Odvoz vozila s pajkom je ukrep pooblaščene osebe, ki je po zakonu vezano na določen prekršek, v konkretnem primeru na prekršek iz 1. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. To pomeni, da je tudi pravno varstvo v zvezi s tem ukrepom primarno zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Zaradi povezanosti prekrška (nepravilno parkiranje) in ukrepa (odvoz nepravilno parkiranega vozila) velja, da se odpoved pravici do ugovora zoper plačilni nalog (v primeru plačila polovične globe) nanaša tudi na ukrep odvoza nepravilno parkiranega vozila. Če je tožeča stranka menila, da bi moral prekrškovni organ v zvezi z odvozom vozila izdati ustrezen upravni akt (in da prekrškovni organ izdajo takšnega akta neutemeljeno odklanja), bi lahko sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljala s tožbo, s katero bi zahtevala izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) (3. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Tudi (neupravičena) opustitev izdaje upravnega akta s strani prekrškovnega organa v okoliščinah konkretnega primera ne bi mogla biti protipravna v tem smislu, da bi utemeljila odškodninsko odgovornost države. Odpravi nepravilnosti pri odločanju je nam

Ker je prvostopenjsko sodišče v dokaznem ugotovilo, da je občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev nepremičnine parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., že pred storitvijo obravnavanega prekrška začela aktivnost, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine (in je po javno dostopnih podatkih v zemljiški knjigi na parc. št. 00 k.o. X še vedno vpisana zaznamba začetka postopka razlastitve v javno korist), je bila storilka na dan storitve prekrška 23. 7. 2014 dolžna spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, zato osebnega avtomobila ne bi smela parkirati na parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., po kateri poteka javna cesta (JP 793011). Na podlagi 126. člena ZCes-1 bi sicer morale občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve (do 1. 4. 2012), kar pa ne vpliva na dejstvo, da je storilka 23. 7. 2014 kršila določbe ZPrCP.

Prvostopenjsko sodišče je nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, na podlagi katere se za obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona. Da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano odločitvijo nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, da so po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice. Ker je prvostopenjsko sodišče v dokaznem ugotovilo, da je občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev nepremičnine parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., že pred storitvijo obravnavanega prekrška začela aktivnost, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine (in je po javno dostopnih podatkih v zemljiški knjigi na parc. št. 00 k.o. X še vedno vpisana zaznamba začetka postopka r

Če tuje nepremičnine ni mogoče uporabljati skladno z vsebino služnosti, ne da bi se hkrati na nedovoljen način uporabljala javna cesta (javno dobro), takšna uporaba ne more voditi v pridobitev služnostne pravice. Uporaba tuje nepremičnine v obliki parkiranja dela vozila namreč ne zadosti zahtevi po koristnosti služnosti, če je uporaba sosedne nepremičnine, na kateri se parkira drug del vozila, in s katero bi bilo šele mogoče doseči namen služnosti (parkiranje celega vozila), zakonsko prepovedana. Ker je imela S. ulica vse od izgradnje status javne ceste (poti), na njej ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice s priposestvovanjem, saj so to možnost izrecno izključevali vsakokratni predpisi o cestah. To velja tako za asfaltirano vozišče kot tudi za utrjen pas ob njem (bankino). Prekarij kot začasno in preklicno razmerje ne more voditi v priposestvovanje služnosti.

Dokler je površina urejena kot javno dostopna površina, četudi do poslovnih prostorov, in je promet na njej urejen tako, da je s prometnim znakom prepovedano ustavljanje in parkiranje, je nadzor nad spoštovanjem pravil cestnega prometa poleg policije tudi v pristojnosti občinskega redarstva.

Storilec je parkiral na parkirišču pred stanovanjskim blokom, ne na vozišču, vendar je parkiral na mestu, ki ni bilo označeno za parkiranje. Tako je pravilna pravna opredelitev očitanega ravnanja storilcu po določbi tretjega odstavka 65. člena ZPrCP, ki določa, da če so parkirna mesta označena s predpisanimi označbami na vozišču ali na drugi prometni površini, je dovoljena ustavitev ali parkiranje le v skladu s temi označbami.

Pri parkiranju na mestu, kjer je parkiranje prepovedano, je pomembno, kdo je vozilo parkiral in da tako stanje še traja ob ugotovitvi prekrška, ne pa, kje se nahaja voznik v času, ko prekrškovni organ ugotovi oziroma odkrije prekršek.