VSL Sklep in sodba VII Kp 40232/2015

I. Ob odločanju o pritožbah zastopnice obdolženih pravnih oseb in ob delni ugoditvi pritožbam zagovornika obdolženega A. A., obdolžene B. B. in njenega zagovornika se:

1. glede obdolženih pravnih oseb C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o., izpodbijana sodba v točkah VII., VIII. IX., XI., XII, in XIII. razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje;

2. glede obdolžencev B. B. in A. A. izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da:

a./ se v opisu dejanj pod točkami I., II., III. in IV. izreka (kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1):

- na strani 5 sodbe v 5. in 6. vrstici četrtega odstavka izpusti besedilo "v času od junija 2013 do avgusta 2013",

- na strani 7 sodbe v 6. vrstici tretjega odstavka izpusti besedilo "v času od maja 2013 do julija 2013",

- na strani 7 sodbe pod točko III. v 8. vrstici abstraktnega dela opisa dejanja beseda "petih" nadomesti z besedo "štirih",

- na strani 10 sodbe v 6. in 7. vrstici prvega odstavka izpusti besedilo "v času od januarja 2014 do maja 2014",

b./ se v opisu dejanja pod točko V. izreka (kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1) glede obdolženke B. B. izpusti očitek na škodo F. F. za čas od 11. 6. 2012 do 17. 6. 2012 (točka 2.8),

c./ se v odločbi o pravni kvalifikaciji (stran 12 sodbe) za obdolženega A. A. izpusti očitek pod točko I/2.1 in se mu za to kaznivo dejanje pod točko X. kazen ne določi;

d./ se kaznivo dejanje na škodo G. G. pod točko III/1.3. in 2.2. izreka izpodbijane sodbe pravno kvalificira kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in se za to dejanje obdolžencema B. B. in A. A. na podlagi prvega odstavka 196. člena KZ-1 določi vsakemu kazen 1 (en) mesec zapora,

nakar se jima ob nespremenjenih preostalih določnih kaznih

na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečeta enotni kazni:

obdolžencu A. A.

2 (dve) leti in 4 (štiri) mesece zapora

in obdolženi B. B.

2 (dve) leti in 2 (dva) meseca zapora.

II. V preostalem se pritožbe B. B., njenega zagovornika in zagovornika obdolženega A. A. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve 14 kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, 32 kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 (točke I. do IV. izreka), kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 (točka V. izreka) in kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 (točka VI. izreka). Za kazniva dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je vsakemu določilo kazen en mesec zapora, za kazniva dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 vsakemu dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 199. člena KZ-1 vsakemu 10 mesecev zapora in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 obdolženemu A. A. 6 mesecev zapora ter obdolženi B. B. 7 mesecev zapora. Obdolžencema je nato izreklo enotne kazni, in sicer A. A. 2 leti in 4 mesece zapora, obdolženi B. B. pa 2 leti in 2 meseca zapora (točka X. izreka).

2Prvostopenjsko sodišče je nadalje odločilo, da je obdolžena pravna oseba C. d.o.o., kazensko odgovorna za 9 kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in 4 kazniva dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, za kar ji je izreklo denarno kazen v višini 15.000,00 EUR s paricijskim rokom 3 mesece (točki VII. in XI. izreka). Obdolženo pravno osebo D. d.o.o. je spoznalo za kazensko odgovorno za 1 kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in 5 kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 ter ji izreklo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR s paricijskim rokom 3 mesece (točki VIII. in XII. izreka). Obdolženo pravno osebo E. d.o.o. je spoznalo za kazensko odgovorno za 15 kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in ji izreklo denarno kazen v višini 15.000,00 EUR s paricijskim rokom 3 mesece (točki IX. in XIII. izreka).

3Sodišče prve stopnje je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo in odločilo, da sta oba obdolženca in obdolžene pravne osebe dolžni nerazdelno plačati do sedaj znane stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso (točki XIV. in XV. izreka).

4Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- obdolžena B. B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe,

- zagovornik obdolžene B. B. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje,

- zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, naj višje sodišče odloči na javni seji in pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje,

- obdolžene pravne osebe C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o., vse po zastopnici H. H. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžene pravne osebe oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5Pritožbeno sodišče strank, zastopnice pravnih oseb in zagovornikov obdolžencev o seji senata ni obvestilo, saj je presodilo, da njihova navzočnost za razjasnitev stvari ni potrebna (445. člen ZKP).

6Pritožbe obdolžene B. B., njenega zagovornika in zagovornika obdolženega A. A. so delno utemeljene.

Glede obdolženih pravnih oseb

7Zagovornik obdolženega A. A. in obdolžena B. B. v svojih pritožbah grajata procesno situacijo, ko je vse tri obdolžene pravne osebe v prvostopenjskem postopku zastopala ista zastopnica. Zagovornik obdolženega A. A. s tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in trdi, da je bila glavna obravnava opravljena brez zastopnikov obdolženih pravnih oseb, katerih navzočnost je po Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) nujna.

8Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da zastopnica obdolženih pravnih oseb navedene kršitve v vloženih pritožbah ni uveljavljala, pritožbeno sodišče pa nanjo po določbi 383. člena ZKP ne pazi po uradni dolžnosti. Kljub temu je zgoraj omenjenima pritožnikoma priznalo pravni interes za uveljavljanje tega pritožbenega razloga, saj ga zagovornik obdolženega A. A. izrecno utemeljuje z navedbami, da je obdolženi A. A. pri vseh treh pravnih osebah prokurist in njihov dejanski zastopnik, prvostopenjsko sodišče pa je pravnim osebam s sodbo izreklo denarne kazni. Glede na izkazan posredni vpliv izida postopka zoper obdolžene pravne osebe na obdolženca, ki se jima že po izreku izpodbijane sodbe očita, da sta v vlogah direktorjev, prokuristov oziroma dejanskih poslovodij delovala v vseh treh obdolženih pravnih osebah, je pritožbeno sodišče izpostavljene pritožbene ugovore obravnavalo vsebinsko.

9Po pregledu spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče s sprejetjem pisnih pooblastil obdolženih pravnih oseb C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. isti zastopnici, računovodkinji H. H., ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 30. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), ki določa, da mora imeti vsaka obdolžena pravna oseba svojega zastopnika. Namen citirane določbe je v preprečitvi kolizije interesov, do katere bi lahko prišlo med več obdolženimi pravnimi osebami, saj zakon smatra, da isti zastopnik v kazenskem postopku zoper pravno osebo ne more učinkovito ščititi interesov več obdolženih pravnih oseb. Sodišče prve stopnje zato takšnih pooblastil ne bi smelo sprejeti, temveč bi moralo pravne osebe pozvati, naj imenujejo druge (različne) zastopnike. Tej nepravilnosti je sledila nadaljnja kršitev, ko je sodišče prve stopnje vse naroke za glavno obravnavo izvedlo brez navzočnosti zastopnikov za vsako pravno osebo posebej, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 442. člena ZKP. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na kar utemeljeno opozarja zagovornik obdolženega A. A.

10Po določbi prvega odstavka 392. člena ZKP ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne more imeti za posledico druge procesne odločitve kot pa delne razveljavitve izpodbijane sodbe v delih, ki se nanaša na obdolžene pravne osebe (40. člen ZOPOKD). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbama zagovornika obdolženega A. A. in B. B. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točkah VII., VIII. IX., XI., XII. in XIII. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, brez da bi vsebinsko obravnavalo pritožbe zastopnice obdolženih pravnih in se opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obdolžene pravne osebe. Pri tem ni sledilo navedbam zagovornika obdolženega A. A., ki se je v primeru ugotovljene kršitve zavzemal za celotno razveljavitev izpodbijane sodbe in nasprotoval uporabi določbe 40. člena ZOPOKD, saj je mogoče v konkretnem primeru del sodbe, ki se nanaša na obdolžene pravne osebe, brez vsakršnih težav izločiti iz skupnega obravnavanja brez škode za pravilno presojo.

Glede ugovora zastaranja

11Sodišče prve stopnje je ugovor obrambe o zastaranju kazenskega pregona za očitana kazniva dejanja zavrnilo z obrazložitvijo, da gre pri vseh očitanih kaznivih dejanjih za trajajoča kazniva dejanja in za enoten naklep obdolžencev do zaposlenih delavcev, zato je zastaralni rok pri kaznivih dejanjih kršitve temeljnih pravic delavcev (196. člen KZ-1) začel teči julija 2014, pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno (prvi odstavek 199. člena KZ-1) marca 2015 in pri kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu (prvi odstavek 197. člena KZ-1) oktobra 2014. Po presoji prvostopenjskega sodišča noben izmed zastaralnih rokov v času sojenja še ni potekel.

12Glede kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem oziroma drugem odstavku 196. člena KZ-1 zagovornik obdolžene B. B. utemeljeno nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da gre za kontinuirano dejanje in da posameznih kaznivih dejanj ni mogoče izločevati iz celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč pri ugovoru zastaranja navedena kazniva dejanja po vsebini dejansko obravnavalo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev, čeprav po praksi Vrhovnega sodišča RS takšna konstrukcija pri tovrstnih kaznivih dejanjih ni mogoča (sodba I Ips 28147/2012-110 z dne 25. 9. 2014). Prvostopenjsko sodišče je stališču precedenčnega sodišča sicer deloma sledilo, ko je v odločbah o pravni opredelitvi očitanih dejanj in kazenski sankciji posamezna kazniva dejanja obravnavalo ločeno, torej po posameznih delavcih in posameznih pravnih osebah. Ni pa tega upoštevalo pri odločanju o ugovoru zastaranja, kjer je kot začetek teka zastaralnega roka zmotno upoštevalo čas, ko je bilo storjeno zadnje izmed očitanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1.

13Ne glede na navedeno zmotna obrazložitev izpodbijane sodbe glede začetka teka zastaralnih rokov na pravilnost prvostopenjske presoje ni imela pravnorelevantnega vpliva. V postopku je namreč ostala prezrta določba četrtega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, pri čemer po pretrganju začne zastaranje znova teči. Iz konkretnega opisa očitanih dejanj v izreku izpodbijane sodbe je razvidno, da so bila najhujša izmed očitanih kaznivih dejanj, torej kazniva dejanja po drugem odstavku 196.člena KZ-1, za katera je zagrožena kazen zapora do treh let, storjena v obdobju med letoma 2013 in junijem 2014, kar pomeni, da so vsakokrat pretrgala tek zastaralnih rokov za vsa prej storjena kazniva dejanja, ki so bila izvršena od leta 2008 dalje. Zastaralni rok je zato za vsa prej storjena kazniva dejanja ob vsakokratnem pretrganju začel teči znova in se v času odločanja na pritožbeni seji še ni iztekel, tako da je kazenski pregon za vsa očitana kazniva dejanja še vedno mogoč.

14Sodišče druge stopnje ob tem pripominja, da pri odločanju ni spregledalo okoliščine, da kazenskopravni očitki obdolžencema glede storitve kaznivih dejanj po drugem odstavku 196. člena KZ-1 v času pritožbene seje še niso postali pravnomočni. Kljub temu je pri presoji upoštevalo, da je po pritožbenem preizkusu izpodbijano obsodilno sodbo glede večinskega dela kaznivih dejanj po drugem odstavku 196. člena KZ-1 potrdilo in da za nastop pravnomočnosti nespremenjenih delov prvostopenjske sodbe do trenutka, ko bo sodišče prve stopnje prejelo spise z overjenimi prepisi drugostopenjske sodbe, razen morebitne revotacije ni nobenih zakonskih ovir. Oprlo se je tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v preteklosti že presodilo, da zastaranje kazenskega pregona lahko pretrga kaznivo dejanje, ki je vsebovano v konkretnem opisu dejanja izreka iste sodbe (sodba I Ips 60613/2012-151 z dne 5. 11. 2015). Pretrganje zastaranja zaradi storitve hujših kaznivih dejanja, ki so vsebovana v izreku iste sodbe, pa je zato upoštevalo tudi v obravnavani zadevi in po vsem obrazloženem za neutemeljen štelo ugovor zagovornika obdolžene B. B. o nastopu zastaranja kazenskega pregona za posamezna kazniva dejanja.

Glede kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1

15Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih in ne konkretizira očitanih kaznivih dejanj po posameznih oškodovancih, kar po mnenju zagovornikov obdolžencev onemogoča njen preizkus. Skrben pregled sodbe je namreč pokazal, da so vsi konkretni očitki po posameznih delavcih s poimensko opredelitvijo delavcev, njihovih kršenih delovnopravnih pravic in relevantnim časovnim obdobjem vsebovani v izreku izpodbijane sodbe (točke I. do IV. izreka), ki skupaj z obrazložitvijo sodbe tvori celoto, pravna kvalifikacija posameznih kaznivih dejanj pa je sklicujoč se na navedbo zaporedne številke pri posameznem delavcu opredeljena na strani 12 izpodbijane sodbe. Opredelitev natančne višine dolgovanih zneskov pri posameznih delavcih ni potrebna, saj primarni objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1 ni premoženje, povzročena škoda pa tudi ne predstavlja zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. Glede na to, da množica delavcev in kazenskopravnih očitkov že tako prispeva k nekoliko manjši preglednosti izreka izpodbijane sodbe, po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno, da bi se na vsakega posameznega delavca in kršitev njihovih pravic sklicevala tudi obrazložitev sodbe, saj bi to pomenilo le nepotrebno obremenjevanje besedila in ne bi v ničemer vplivalo na izvrševanje pravice do obrambe obdolženih. Sprejeta prvostopenjska dokazna ocena o kršitvah delovnopravnih pravic delavcev pa je povsem zadostno obrazložena s sklicevanjem na konkretno listinsko dokumentacijo in na izpovedbe zaslišanih delavcev, ki jim je prvostopenjsko sodišče v celoti verjelo, zato očitki o pomanjkljivi in pavšalni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča niso utemeljeni.

16Zagovornik obdolženega A. A. izrecno izpostavlja delavca I. I., za katerega trdi, da se v obrazložitvi sodbe z imenom in priimkom ne pojavlja nikjer in da je prikrajšanje njegovih pravic glede neplačanih prispevkov ostalo v celoti neobrazloženo. Pritožbeni očitki niso utemeljeni, saj je kaznivo dejanje na škodo navedenega delavca določno konkretizirano v točkah II/3.1 in IV/3.2 izreka na straneh 6 in 9 sodbe, sodišče prve stopnje pa se je pri obrazložitvi neplačanih prispevkov v celoti oprlo na listine FURS na list. št. 93-118 in 434-435, iz katerih je razvidna natančna razčlenitev neplačanih prispevkov, konkretno za izpostavljenega delavca I. I. na list. št. 98. Navedena dokumentacija se nahaja v spisu in je bila v dokaznem postopku prebrana, obramba pa konkretnih ugovorov glede neplačila prispevkov za delavca I. I. ni podala, zato se tudi sodišču prve stopnje do tega dejstva ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati.

17Glede pritožbenih navedb zagovornika A. A., da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nasprotij v izjavah zaslišanih prič in do celotne vsebine vpogledanih listin, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana le, če sodba sploh nima razlogov, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa če so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zatrjevana kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in argumentirane razloge o vseh dejstvih, ki so bila odločilna za dokazno presojo, vprašanje pravilnosti dokazne ocene pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bo obravnavano v nadaljevanju.

18Zagovornik obdolžene B. B. neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča o predloženih dokazih glede plačil določenih zneskov posameznim delavcem. Glede plačil v blagu (tudi za delavca G. G., ki ga izpostavlja pritožnik) se je prvostopenjsko sodišče namreč opredelilo v točki 29 obrazložitve in pravilno poudarilo, da se plača nakazuje v denarju in ne v blagu. Stališče glede listinskih dokazil, ki jih je v spis vložil obdolženi A. A., pa je zavzelo v točki 19 sodbe, zato pritožnik protispisno navaja, da iz sodbe ni mogoče razbrati, ali je prvostopenjsko sodišče te dokaze ocenilo. Ker pritožnik ne konkretizira, katerih dokazov o posameznih plačilih sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ocenilo, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb sicer vsebinsko ni moglo preizkusiti.

19Sodišče druge stopnje ne more pritrditi očitkom zagovornika obdolženega A. A., da je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu ter s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbena argumentacija zagovornika je namreč usmerjena v vsebinsko nasprotovanje dokazni presoji izvedenskega mnenja in dopisa ZPKZ Dob ter lahko predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vsekakor pa ne gre za protispisnost, kot jo zatrjuje pritožnik.

20Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih trditev zagovornika obdolženega A. A., da sta izpodbijana sodba in njen izrek "nesklepčna" ter v nasprotju sama s seboj. Pritožnik se v tej zvezi najprej brezuspešno sklicuje na podatke iz uvoda sodbe, kjer naj bi bilo navedeno drugačno število kaznivih dejanj kot pa izhaja iz izreka sodbe, saj z nasprotjem med uvodom sodbe in njenim izrekom ne more utemeljiti absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbena argumentacija je v tem delu tudi zmotna, saj uvod sodbe vsebuje podatke o kaznivem dejanju iz vloženega obtožnega predloga (drugi odstavek 364. člena ZKP), izrek sodbe pa opis in zakonsko označbo kaznivih dejanj, za katera sta bila obdolženca obsojena (359. člen ZKP), zato zatrjevanih nasprotij in nejasnosti v sodbi sploh ni.

21Nobenih nejasnosti ni niti v delu izreka, kjer je ime obdolžene B. B. ob posameznih dejanjih zapisano v odebeljenem tisku (očitki pod točkami I/2, II/2 in IV/2). Kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je namreč mogoče storiti z alternativno naštetimi izvršitvenimi ravnanji v obliki kršitev različnih delovnopravnih pravic delavcev, iz izreka sodbe v povezavi z njeno obrazložitvijo pa je povsem jasno razvidno, da se obdolžencema skupaj očita kršitev predpisov o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter predpisov o plačilu predpisanih prispevkov, obdolženi B. B. pa poleg tega še kršitev predpisov o delovnem času, počitku in letnem dopustu delavcev (tako tudi točka 12 obrazložitve sodbe). Iz opisa dejanj ne izhaja, da je "obdolžena B. B. storila še neka dodatna kazniva dejanja", kot trdi zagovornik obdolženega A. A., temveč so opisane zgolj dodatne kršitve delovnopravne zakonodaje, ki jih je mogoče pripisati izključno njej. Zagovornik obdolženega A. A. prav tako neutemeljeno navaja, da na straneh 6 in 9 sodbe ni jasno, kdo naj bi storil kaznivo dejanje na škodo I. I., saj je konkretni opis glede kršitve temeljnih pravic delavcev oštevilčen z arabskimi številkami in posledično pregledno ločen na način, da je razvidno, kršitev katerih pravic se očita obema obdolžencema skupaj in katere kršitve obdolženi B. B. Očitek neplačila prispevkov je v sodbi na straneh 6 in 9 obakrat oštevilčen s št. 3 in se opis, zapisan v dvojini, nedvomno nanaša na oba obdolženca skupaj, dejstveni opis nad njim pa je obakrat oštevilčen s št. 2 in se tako povsem jasno nanaša le na obdolženo B. B., katere ime je prav zaradi preglednosti zapisano v odebeljenem tisku.

22Zagovornik obdolženega A. A. nejasnost v izreku neutemeljeno vidi tudi v dejstenem opisu neplačila prispevkov s strani obdolženih (točke I/3., II/3., III/2. in IV/3. izreka), češ da se mesec, od katerega obdolženca nista poskrbela za plačilo predpisanih prispevkov, ne ujema z mesecem neplačanih prispevkov pri posameznih delavcih.¹ Konkretni opis dejanja v tem delu morda na prvi pogled deluje nerazumljiv, vendar ima vso podlago v dokumentaciji FURS (list. št. 113-116), iz katere izhaja, da so pravne osebe v točkah I. do IV. izreka prostovoljno nehale plačevati prispevke za delavce v obdobju, kot je opredeljeno v uvodnem delu opisa dejanja, neplačilo pa se je nanašalo na čas preteklih mesecev. Tako je na primer pravna oseba E. d.o.o., ki jo izpostavlja pritožnik, prispevke prostovoljno prenehala plačevati maja 2013, vendar za čas od avgusta 2013 oziroma od 1. 1. 2014 dalje. Dejstvenemu opisu očitkov zato ni moč očitati nerazumljivosti, saj je časovna opredelitev neplačevanja prispevkov glede na podatke uradnega organa povsem ustrezna in lahko razumljiva.

23Zagovornik obdolžnega A. A. nadalje izpostavlja dejstveni opis, ki se nanaša na časovno opredelitev obdobij, za katera se posameznim delavcem plača, za katero so prispevki ostali neplačani, ne bo upoštevala v izračun pokojninske osnove (gre za zadnji odstavek točke I/3. izreka na strani 5 sodbe, zadnji odstavek točke II/3. izreka na strani 7 sodbe, zadnji odstavek točke IV/3. izreka na strani 10 sodbe). Pritožbeno sodišče v tem delu konkretnega opisa dejanja v izreku sodbe ne šteje za nejasnega ali nerazumljivega, saj je iz opisa mogoče povsem jasno razbrati, za katere delavce in za katera obdobja, kot so datumsko opredeljena pri vsakem posameznem delavcu, prispevki niso bili plačani. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Pritrditi pa gre zagovorniku obdolženega A. A., da za navedbo določenih časovnih obdobij, kot bodo specifično opredeljena v nadaljevanju, v spisovnem gradivu ni najti dejstvene podlage, zato jih je bilo potrebno iz dejstvenega opisa dejanj v izreku sodbe kot odvečne izpustiti.

24Pregled izpodbijane sodbe tako pokaže, da se očitek neplačanih prispevkov in posledične izgube pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, v izreku sodbe najprej pojavlja v točki I/3. izreka. Iz opisa dejanja je razvidno, da prispevki za posamezne delavce niso bili plačani v obdobjih, kot so pri posameznih delavcih navedena v točkah I/3.3.1 do 3.6 izreka. Konkretni opis nadalje navaja, da sta obdolžena določene delavce z neplačilom prispevkom "prikrajšala za pravice, da bi se jim plača za zgoraj navedena obdobja v času od junija 2013 do avgusta 2013, za katero so obračunani prispevki ostali neplačani, na podlagi 30. člena ZPIZ-1 upoštevala v izračun pokojninske osnove." Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se posameznim delavcem pri izračunu pokojninske osnove ne bodo upoštevale vse tiste plače, za katere so prispevki ostali neplačani (točki 38 in 39 sodbe). Kazenskopravni očitek je v tem delu v celoti in ustrezno zajet s konkretnim opisom, da sta obdolženca delavce prikrajšala za pravice, da bi se jim "plača za zgoraj navedena obdobja, za katero so obračunani prispevki ostali neplačani, upoštevala v izračun pokojninske osnove". Kot odvečna in brez podlage v ugotovljenih dejstvih pa se izkaže dodatna vmesna navedba "v času od junija 2013 do avgusta 2013", za katero dejanske podlage in razloga zanjo v spisovnem gradivu ni najti, niti ga v obrazložitvi ne pojasni prvostopenjsko sodišče. Določeni delavci bodo namreč za pravico, da bi se jim plača upoštevala v izračun pokojninske osnove, prikrajšani za vsa obdobja, ko obvezni prispevki zanje niso bili plačani (torej po konkretnem opisu: "za vsa zgoraj navedena obdobja"), in sicer v času izračuna njihove pokojninske osnove, ne pa le "v času od junija 2013 do avgusta 2013".

25Smiselno enako velja za konkreten opis dejanja v točki II/3. izreka, kjer glede na časovno obdobje neplačanih prispevkov za posamezne delavce zadostuje navedba, da se delavcem plača za "zgoraj navedena obdobja, za katera so obračunani prispevki ostali neplačani" ne upošteva v izračun pokojninske osnove, odveč pa je dodatno besedilo "v času od maja 2013 do julija 2013". Enako velja za opis dejanja pod točko IV/3. izreka, ker je odvečno besedilo "v času od januarja 2014 do maja 2014".

26Glede na to, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sicer pravilno ugotovilo, da prispevki za socialna zavarovanja za posamezne delavce v obdobjih, kot so opredeljeni v izreku sodbe (v točkah I./3.3.1 do 3.6, II./3.3.1 do 3.8 in IV./3.3.1 do 3.15), niso bili plačani, je sodišče druge stopnje ob uporabi pooblastila iz prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v obravnavanem delu zgolj spremenilo, in sicer tako, da je omenjena časovna obdobja iz konkretnega opisa dejanj izpustilo (na str. 5 v četrtem odstavku besedilo "v času od junija 2013 do avgusta 2013"; na str. 7 v tretjem odstavku besedilo "v času od maja 2013 do julija 2013" in na str. 10 v prvem odstavku besedilo "v času od januarja 2014 do maja 2014"). Za ta obdobja namreč v spisovnem gradivu ni dejstvene podlage. Poudariti pa je, da se s posegom v konkretni opis dejanja kazenskopravni očitki, za katera je bil vložen obtožni predlog in za katera sta bila obdolženca spoznana za kriva z izpodbijano sodbo, vsebinsko niso v ničemer spremenili in se obdolžencema tudi po spremembi še vedno očita, da sta posamezne delavce, katerim nista plačala vseh predpisanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje, prikrajšala, da bi se jim plača za obdobje neplačanih prispevkov upoštevala v izračun pokojninske osnove. Sprememba izreka torej obdolžencema ni v škodo, objektivna identiteta med obtožbo in spremenjeno sodbo pa je še vedno podana.

27Sodišče druge stopnje glede nadaljnjih pritožbenih navedb ugotavlja, da zagovornika obeh obdolžencev neutemeljeno grajata neizvedbo določenih dokazov v korist obrambe, s čimer smiselno zatrjujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo obenem povezujeta z vprašanjem pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik obdolžene B. B. v tej smeri ne more uspeti z zatrjevanjem, da bi moralo prvostopenjsko sodišče glede neplačanih prispevkov pridobiti vso poslovno dokumentacijo od pravnih oseb, na katere se nanašajo očitki iz obtožnega predloga, saj to ni bilo potrebno. Tekom dokaznega postopka je bila namreč pridobljena in prebrana relevantna dokumentacija FURS, ki vsebuje vse podatke o (ne)plačilu prispevkov s strani obravnavanih pravnih oseb in temelji na podatkih iz uradnih evidenc, zato razloga za dvom v njeno verodostojnost ni bilo, prav tako pa tudi ne potrebe po pridobivanju dodatne poslovne dokumentacije. Brezuspešne so nadalje pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A. A., češ da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaslišati vse oškodovane delavce. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da so bili oškodovani delavci v postopku po večini zaslišani, v povezavi z nezaslišanimi delavci pa se obdolženima očita le neplačilo prispevkov, kar je lahko sodišče prve stopnje s potrebno stopnjo gotovosti raziskalo na podlagi pridobljene dokumentacije FURS. Edino izjemo pri obrazloženem predstavlja oškodovanec I. I., glede katerega je sodišče prve stopnje v točki 5 izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, da ni bil zaslišan zaradi nedosegljivosti in ob upoštevanju dejstva, da je bila njegova vloga pri poslovanju vpletenih družb (kot slamnati direktor) v celoti razčiščena, zato njegovo zaslišanje ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi. Prvostopenjsko sodišče je s tem podalo razumne razloge za neizvedbo predlaganega dokaza, ki jih zagovornik obdolženega A. A. vsebinsko ne izpodbija in ne podaja nobenega prepričljivega argumenta, ki bi lahko vzbudil dvom v spoštovanje pravic obrambe do izvajanja dokazov v njeno korist, zato pritožbeno sodišče zatrjevanih kršitev v tej smeri ni ugotovilo.

28Sodišče prve stopnje je glede očitkov o neizplačilu prejemkov iz delovnega razmerja, nespoštovanju predpisov o delovnem času, počitku in letnem dopustu v celoti sprejelo izpovedbe zaslišanih delavcev, ki so o vseh bistvenih okoliščinah izpovedali medsebojno skladno in zato prepričljivo, s čimer so ovrgli zagovora obeh obdolžencev, da do kršitev delovnopravne zakonodaje ni prišlo. Dokazna ocena je v tem delu prepričljiva in je zagovornik obdolžene B. B. ne more izpodbiti s pavšalno navedbo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za vsakega delavca posebej ugotavljati njegovo prikrajšanje pri izplačilih, saj je bilo temu v dokaznem postopku zadoščeno. Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi sicer izpostavlja določene razlike v izpovedbah oškodovancev, a se te nanašajo predvsem na vodstvene vloge obdolžencev in obseg poslovanja družb, ne pa na konkretne očitke glede kršitev delovnopravnih pravic delavcev, o katerih so tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovanci izpovedali v bistvenem enako.

29Obdolžena B. B. s ponavljanjem zagovora v svoji pritožbi, v kateri se znova obširno in enako kot v prvostopenjskem postopku opredeljuje do izpovedb posameznih zaslišanih prič, ne more uspeti. Množica zaslišanih delavcev je namreč konsistentno in brez bistvenih razlik v izpovedbah skladno izpovedovala o poteku dela, izplačevanju plač in regresov, koriščenju dopusta in razporejanju delovnega časa, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Iz enakega razloga so brezuspešne nekonkretizirane pritožbene navedbe njenega zagovornika, češ da se je obdolžena glede posameznih delavcev in plačil podrobno opredelila že v svojem zagovoru. Obdolžena in njen zagovornik glede posameznih plačil ne moreta uspeti s pavšalnim zatrjevanjem, da so posamezni delavci prejemke dobili plačane, saj svojih trditev dokazno ne podpreta oziroma se pri tem ne sklicujeta na nobena konkretna dokazila v spisu. Prav tako ni mogoče spregledati dejstva, da je več zaslišanih delavcev skladno izpovedalo, da so bila izplačila, ki so bila prikazana kot potni stroški ali regres, dejansko oddelane ure, zato je golo zanikanje obdolžencev v tej smeri utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno obrazložilo, da se plača nakazuje le v denarju in ne v blagu, zato obdolžencev ne more razbremeniti dejstvo, da so določeni delavci v zameno za delo dobili blago. Pritožnika zaman izpostavljata, da je nelogično, da bi delavci vztrajali pri zaposlitvah in da bi se na svoja delovna mesta po krajših prekinitvah dela celo vrnili, če bi bili očitki o kršitvah resnični, saj je več delavcev (npr. priča J. J., K. K.) izpovedalo, da so obdolženca pozivali k plačilom in izražali nezadovoljstvo nad neizplačanimi prejemki, zaradi neizplačil delavki L. L. pa se je vmešal celo njen mož. Ne drži niti, da noben delavec sodno od obdolžencev ni terjal ničesar, saj se v spisu nahaja gradivo, ki potrjuje ravno nasprotno (sodba Delovnega in socialnega sodišča glede delavke K. K. in dokazila o delovnem sporu delavca M. M.).

30Pritožbeno poudarjanje, da so določeni delavci brez težav lahko koristili dopust, sprejete dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne more omajati, saj je več delavcev odkrito izpovedalo o nemožnosti koriščenja le-tega, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi obrazložilo tudi, da so bili delavci z vidika pravic v družbah obravnavani različno. Brezuspešne so pritožbene navedbe, da so delavci lahko koristili dopust izven sezone in da imajo po določbah delovnopravne zakonodaje pravico do izrabe le 1 dneva v času, ko ga sami izberejo, saj imajo delavci po delovnopravnih predpisih pravico do izrabe dopusta v celotnem zakonsko določenem trajanju, to pa je bilo v konkretnem primeru delavcem pod izrekom sodbe onemogočeno, saj je njihov dopust ostal (v celoti ali deloma) neizkoriščen. Sodišče druge stopnje prav tako ne sprejema pritožbenih navedb, da je pri delovnem času in počitku potrebno upoštevati specifiko gostinskega dela, saj imajo delavci v vseh panogah pravico do z zakonom skladnega delovnika in tedenskega počitka, kar pa v konkretni zadevi glede na izpovedbe zaslišanih prič pri vseh delavcih ni bilo spoštovano.

31Sodišče prve stopnje se je glede očitkov o neplačanih prispevkih v celoti oprlo na dokumentacijo FURS in izpovedbe prič, ki so same zahtevale razkritje podatkov o plačilu prispevkov. Zagovornik obdolženega A. A. ne more uspeti s sklicevanjem na okoliščino, da je v času predmetnega postopka ostalo nepoplačanih le 4% terjatev iz naslova neplačanih prispevkov, za kar je pritožbi priložil tudi grafično preglednico, saj je iz dopisov FURS (list. št. 113-116) razvidno, da so bili zoper vpletene pravne osebe uvedeni postopki davčne izvršbe, kar je tudi edini razlog, da so bile nekatere terjatve delavcev iz naslova neplačanih prispevkov naknadno poplačane. Po presoji pritožbenega sodišča naknadno poplačilo obveznosti iz naslova prispevkov, do katerega je prišlo na podlagi prisilne izterjave, za obdolženca nikakor ne more biti razbremenilno, zato sodišče prve stopnje te okoliščine pri svoji dokazni oceni utemeljeno ni upoštevalo kot odločilne.

32Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi ponavlja zagovor obdolženega, da v obdobju med 18. 6. 2013 in 27. 2. 2015 zaradi prestajanja zaporne kazni v ZPKZ Dob ni mogel aktivno voditi poslovanja družb in da v tem času očitanih kaznivih dejanj ni mogel storiti. Obdolženčev zagovor je v tem delu po izvedenem dokaznem postopku kot neprepričljiv in neživljenjski ocenilo že sodišče prve stopnje v točki 11 izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa se obrazloženim razlogom v celoti pridružuje. Zagovornik obdolženega prvostopenjski presoji neutemeljeno očita pristransko interpretacijo dopisa ZPKZ Dob z dne 13. 5. 2015, češ da je v času od 18. 6. 2013 do 7. 2. 2014 zunaj zavoda preživel le 13 ur in da to ni dovolj za izvršitev očitanih kaznivih dejanj. Dokazna ocena o aktivnem delovanju obdolženca je bila namreč sprejeta na podlagi celovite presoje vseh izvedenih dokazov, torej tudi zagovora obeh obdolžencev in izpovedbe priče N. N. o tem, da je obdolženca A. A. dvakrat tedensko v zaporu obiskovala soobdolženka B. B., da mu je N. N. pripravljala vso relevantno dokumentacijo podjetij in da je iz zapora odrejal, kaj in komu ter kako se bo plačevalo. Obdolženec je v zagovoru sam navedel, da je telefonske klice iz zapora med drugim izkoriščal zato, da je N. N. naročal, kaj vse mu je pozabila pripraviti in kaj mora pripraviti za prihodnjič, zato pritožnik neutemeljeno trdi, da obrazložitev prvostopenjskega sodišča o rednih obiskih B. B. in tedensko pripravljeni dokumentaciji ni točna. Pritrditi ni mogoče niti pritožbenim očitkom, da prvostopenjska dokazna ocena v tem delu ni logična, saj je sodišče prve stopnje po ugotovitvah, da je obdolženec v zaporu redno pregledoval vso bistveno listinsko dokumentacijo družb, da je imel na voljo telefonske klice domov, da je iz zapora odrejal plačila, da je kmalu začel koristiti proste izhode iz zapora in nato v začetku leta 2014 tudi vikend izhode, povsem utemeljeno zaključilo, da je obdolženec A. A. tudi v času prestajanja zaporne kazni (resda ob pomoči B. B.) aktivno sodeloval pri vodenju podjetij.

33Aktivno vlogo obdolženke B. B. pri vodenju podjetij skušata s pritožbama brezuspešno minimizirati obdolženka in njen zagovornik. Tako v nasprotju s spisovnim gradivom zatrjujeta, da je obdolženka pričela s poslovodenjem družb šele po juniju 2013, ko je soobdolženec odšel na prestajanje zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedb zaslišanih prič utemeljeno presodilo, da je obdolženka že prej aktivno sodelovala pri vodenju obeh poslovnih enot pizzerije in hotela (tj. v družbah C. d.o.o. in O. d.o.o.) in bila v stiku z delavci, jim odrejala delo, jih zaposlovala ter odločala o plačilih, delovnem času in dopustu, po odhodu obdolženca A. A. v zapor pa je slednjega nadomestila še pri delu v veleprodaji, tj. v družbi D. d.o.o. (točka 12 izpodbijane sodbe). Četudi pritožnika obdolženko do odhoda obdolženega A. A. v zapor prikazujeta zgolj kot "običajno delavko", je iz izpovedb zaslišanih prič razvidno, da so obdolženo B. B. zaposleni dojemali kot "šefico" pizzerij in hotela, A. A. pa kot "glavnega direktorja" (tako npr. priči P. P., R. R.). Poslovne odločitve sta sprejemala po medsebojnem pogovoru (tako priči R. R., S. S.), delavci pa so imeli na začetku poslovanja hotela celo skupni sestanek z obema soobdolžencema, kjer je A. A. povedal, da bo poslovanje v hotelu vodila B. B. (tako priča Š. Š.). Jasno je torej, da je imela obdolženka skupaj s soobdolženim A. A. tekom celotnega inkriminiranega obdobja vodilno vlogo pri poslovanju družb C. d.o.o. in O. d.o.o., in to že pred odhodom soobdolženega na prestajanje zaporne kazni, poslovodenje pa sta s soobdolženim tudi kasneje opravljala skupaj (tako npr. priče U. U., R. R.). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič R. R., N. N. in S. S. o odnosu obeh obdolžencev do vodenja družb povsem pravilno zaključilo, da sta obdolženca to počela skupaj, z razdeljenimi in različnimi vlogami, ki so se v različnih obdobjih poslovanja prepletale in izmenjevale. Pritožbeno zatrjevanje, da odrejanje izplačil do odhoda A. A. v zapor ni bilo v pristojnosti obdolženke, pa je povsem brezpredmetno, saj ni nobenega dvoma, da so bile vloge obdolžencev pri poslovodenju razdeljene, a sta hotel in pizzerije (kasneje pa tudi veleprodajo) vodila skupaj in z medsebojnim sodelovanjem. Prezreti ni mogoče niti izpovedb nekaterih delavcev, da so se za plače že pred odhodom obdolženca A. A. v zapor dogovarjali z B. B. (npr. priče V. V., Z. Z., Ž. Ž.), zato ne gre verjeti pritožbenim navedbam, da obdolženka z izplačili delavcem pred junijem 2013 ni imela prav ničesar.

34Sodišče prve stopnje glede poslovodenja družbe D. d.o.o. (veleprodaja) ni spregledalo, da je bil za vodenje poslov v tej družbi do odhoda na prestajanje zaporne kazni zadolžen obdolženi A. A. (točka 12 obrazložitve sodbe), kar v pritožbah izpostavljata obdolženka B. B. in njen zagovornik. S tem nakazujeta, da obdolženka do junija 2013 za kazniva dejanja v omenjeni družbi ni odgovorna, vendar neuspešno. Sodišče druge stopnje namreč po pregledu izreka izpodbijane sodbe ugotavlja, da se obdolžencema storitev kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 zaradi neizplačil prejemkov in prispevkov delavcem v družbi D. d.o.o. očita predvsem za obdobje po letu 2013, ko je obdolženka B. B. že prevzela poslovanje veleprodaje. Edini izjemi predstavljata očitka neizplačanega regresa za delavca Č. Č. (točka III/1.1. izreka) in G. G. (točka III/1.3 izreka), za katera pa gre poudariti, da so terjatve delavcev do delodajalca ostale odprte tudi po prevzemu poslovodenja družbe s strani obdolžene B. B., zato je tudi njej mogoče očitati, da za izplačilo prejemkov delavcev ni poskrbela ter je s tem kršila predpise o prejemkih iz delovnega razmerja. Vsi očitki, zajeti v točki III. izreka glede kršitev pravic delavcev v družbi D. d.o.o., se zato utemeljeno pripisujejo tudi obdolženki B. B.

35Zagovornik obdolženega A. A. v svoji pritožbi izpostavlja izpovedbo priče A. B. (prej ...), da v času zaposlitve ni videla nobenega izmed obdolženih in da je pogodbo o zaposlitvi podpisala z A. C. (mati obdolženke). S tem nakazuje, da obdolženca nista bila storilca vseh očitanih kaznivih dejanj ter obenem izpostavlja še izpovedbo priče Ž. Ž., da je posle vodila predvsem A. C. Sodišče druge stopnje po pregledu spisovnih podatkov ugotavlja, da je A. B. (...) edina izmed zaslišanih številnih delavcev, ki je izpovedala, da ji je delo odrejala le A. C. in da je pogodbo o zaposlitvi podpisala z njo. Vsi ostali zaslišani delavci so namreč kot vodilna izpostavljali izključno oba obtoženca, s katerima so se dogovarjali za zaposlitev (v pizzeriji in hotelu predvsem z B. B.), A. C. pa so omenjali le kot vodilno delavko v smislu neposrednega dajanja navodil za delo v delovnem procesu. Takšna vloga A. C. je razvidna tudi iz izpovedbe Ž. Ž., ki je bila v času zaposlitve v pizzeriji C. d.o.o. v stiku z obema obdolžencema (A. A. ji je prinesel pogodbo o zaposlitvi, ki je sicer ni podpisala, z B. B. pa se je dogovorila za plačilo za delo po urni postavki), vendar pa je priča obenem izpovedala, da obdolžencev v času zaposlitve ni veliko videla in da je posle vodila predvsem A. C. Tudi priča V. V. je izpovedala, da so načeloma delavci vedno komunicirali z B. B., obenem pa tudi z A. C., saj jim je bila ta prva pri roki. Celostna analiza izpovedb zaslišanih prič torej kaže, da je bila obdolženka B. B. v pizzerijah in hotelu glavna pri operativnem poslovodenju, A. C. pa je usmerjala predvsem delovni proces, zato vlogi slednje sodišče prve stopnje utemeljeno ni posvečalo posebne pozornosti in je pravilno zaključilo, da sta bila vodilna v družbah zgolj obdolženca.

36Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega prikazovanja, da obdolžena B. B. ni bila vešča poslovanja in da je bila v vodenje podjetij prisiljena zaradi odhoda soobdolženega v zapor. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič namreč utemeljeno presodilo, da je obdolženka pretežni del poslovodenja v družbah C. d.o.o. in O. d.o.o. opravljala že pred odhodom obdolženega A. A. v zapor, skrbela za zaposlovanje delavcev in se z njimi dogovarjala za plačilo (o tem npr. priče J. J., A. Č., A. D., V. V., Ž. Ž.), zato je povsem utemeljeno ocenilo, da je bila tudi ona izkušena podjetnica. Ob tem ni mogoče spregledati izpovedbe N. N., da je obdolženka B. B. že v letu pred odhodom soobdolženega v zapor pričela delati v pisarni v ... zaradi uvajanja, kar priznava tudi obdolženka sama v pritožbi z navedbo, da jo je obdolženi A. A. res začel učiti poslovanja. Pritožbenih navedb o neizkušenosti in naivnosti B. B. zato ni mogoče sprejeti. Obdolženke ne morejo razbremeniti niti pritožbene navedbe o njenem slabem zdravstvenem stanju, češ da je bila veliko pri zdravniku in ni bila kos reševanju problemov z zaposlenimi, saj glede na izveden dokazni postopek ta okoliščina na njeno sposobnost poslovodenja ni imela nobenega bistvenega vpliva.

37Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da je po odhodu obdolženega A. A. na prestajanje zaporne kazni poslovodenje vseh družb prevzela obdolženka, ki je tedaj tudi sprejemala določene poslovne odločitve in dajala navodila zaposlenim. Obdolženka B. B. in njen zagovornik sprejete dokazne ocene ne moreta omajati s pritožbenim zatrjevanjem, da obdolženka računovodkinji S. S. po juniju 2013 ni dajala nobenih navodil glede oddajanja REK obrazcev in da je bilo zamujanje z oddajo REK obrazcev njena stalna praksa, v katero se obdolženka zaradi svoje neizkušenosti ni vmešavala. Iz prilog dopisa FURS (list. št. 117-118) je namreč razvidno, da so bili REK obrazci pred junijem 2013 z zamudo oddani le nekajkrat, po začetku obdolžene z delom v pisarni pa redoma skoraj vsak mesec in skupno več kot 50 krat, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedbi S. S., da ji je obdolženka B. B. rekla, da je potrebno najprej rešiti blokade in potem plače, posledično pa torej tudi REK obrazce, ki so se po izpovedbi S. S. oddajali z zamudo namenoma (točka 21 izpodbijane sodbe). Obdolženki ne morejo koristiti niti pritožbena pojasnila, da je obdolženka pri poslovodenju polagala gotovino na osebni račun A. A. starejšega šele od junija 2013 dalje in da je bila takšna pač stalna praksa. Tozadevne pritožbene navedbe so namreč za oba obdolženca pravzaprav obremenilne, saj se z njimi priznava, da sta obdolženca v družbah poslovala s prenakazili denarnih sredstev iz osebnega računa A. A. st., kot tudi, da sta obdolženca v inkriminiranem obdobju torej očitno razpolagala z večjimi denarnimi vsotami, ki sta jih z osebnega računa A. A. st. razporejala na račune vpletenih družb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

38Sodišče druge stopnje ne more sprejeti vztrajnega pritožbenega zatrjevanja, da je do očitanih neizplačil delavcem prišlo zaradi objektivne nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti in ne zaradi zavestnega hotenja obeh obdolžencev, da obveznosti ne izpolnita. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka namreč prepričljivo obrazložilo, da sta obdolženca kljub krizi v financiranju več let kontrolirano vzdrževala poslovanje družb in ob selektivnem izpolnjevanju obveznosti dala prednost poslovanju pred zagotavljanjem pravic delavcem, katerih terjatve so sicer prednostne. Kriza poslovanja je trajala več let in ni šlo za hipni dogodek, finančna slika podjetij pa je bila obdolžencema jasna, vendar sta, namesto da bi se s težavami pravočasno in ustrezno soočila, primanjkljaj med drugim skušala rešiti tudi s prenašanjem poslovanja na nove poslovne subjekte in s prikrajševanjem delavcev za njihove pravice, kar ni dopustno. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je v izpodbijani sodbi v tem delu obširno in argumentirano obrazložena, zato se sodišče druge stopnje nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, glede na uveljavljane pritožbene navedbe pa podaja svoja naziranja kot sledi.

39Zagovornik obdolženega A. A. s pritožbo brezuspešno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenca finančne stroke dr. A. E. Pri tem najprej brezpredmetno navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni zapisalo, katerega izvedenca misli, saj je bil v postopku postavljen le en izvedenec finančne stroke. Brez uspeha izpostavlja tudi, da izvedenec na glavni obravnavi ni bil zaslišan in da ni bila izdelana dopolnitev njegovega mnenja, saj je pregled spisa pokazal, da tozadevni dokazni predlogi tekom prvostopenjskega postopka niso bili podani. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da za razjasnitev dejanskega stanja zadošča pridobljeno pisno izvedeniško mnenje, pritožnik pa v pritožbi ne ponuja nobenih razlogov, kako bi lahko ustno zaslišanje izvedenca ali dopolnitev njegovega pisnega mnenja pripomogli k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

40Zagovornik obdolženega A. A. trdi, da je sodišče prve stopnje temeljne ugotovitve obširnega izvedenskega mnenja spregledalo oziroma prikrojilo v prid obsodilni sodbi ter izpostavlja, da izvedenec finančne stroke na zastavljena vprašanja ni mogel podati enoznačnega in strokovno nespornega odgovora, zato ni jasno, kako je lahko sodišče prve stopnje na njegovem mnenju gradilo dokazno oceno. Meni še, da bi bilo potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pridobiti poročilo forenzičnega računovodje, kot je to nakazal izvedenec finančne stroke. Sodišče druge stopnje po pregledu pisno izdelanega izvedeniškega mnenja in ostalega relevantnega spisovnega gradiva ter preučitvi razlogov izpodbijane sodbe pritožbenim očitkom ne more pritrditi. Izvedenec finančne stroke je namreč ob vseh odgovorih na zastavljena vprašanja podal širšo utemeljitev svojega mnenja, na podlagi katere je imelo sodišče prve stopnje ob upoštevanju narejene analize TRR vpletenih družb povsem zadostno podlago za presojo očitkov obravnavanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1, postavitev izvedenca forenzičnega računovostva pa s strani obrambe v prvostopenjskem postopku ni bila niti predlagana. Za pravilno presojo je bistveno predvsem sledeče:

- izvedenec finančne stroke je ugotovil, da so iz analize transakcij poleg nekaterih plačil delavcem razvidna tudi plačila poslovnim partnerjem (predvsem leasingodajalcem, odplačila obrokov, dobavitelji), na podlagi česar je sodišče prve stopnje lahko z gotovostjo ugotovilo, da sta obdolženca v kritičnem času selektivno poplačevala obveznosti, čeprav so terjatve delavcev iz delovnega razmerja prednostne, česar pritožbe ne izpodbijajo;

- izvedenec je ugotovil, da so bili z osebnega transakcijskega računa A. A. st. (očeta obdolženca) ostalim analiziranim družbam nakazani veliki zneski, katerih izvor v postopku ni bil ugotovljen, in da se je v družbah verjetno poslovalo na način, da so se inkasi zbirali na osebnem računu A. A. st., nato pa prenakazovali na ostale posamezne poslovne subjekte; sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju izpovedb zaslišanih delavcev, da se je v družbah poslovalo tudi z gotovino, lahko utemeljeno zaključilo, da so se obveznosti plačevale ciljno in da je izkazano razpolaganje z določenim večjim obsegom gotovine, s katerim sta obdolžena (po oceni prvostopenjskega sodišča zaradi uvedenih izvršb) razpolagala po lastni presoji;

- obravnavane družbe so bile že v letu 2011 nelikvidne, po mnenju izvedenca pa so bile družbe tudi kapitalsko neustrezne, saj so bili kratkoročni viri sredstev namenjeni za financiranje dolgoročnega premoženja, zato ob zapadlosti ni bilo sredstev za poravnavo kratkoročnih obveznosti, pri čemer je dodatno na nelikvidnost vplivalo tudi zmanjšanje prodaje;

- kriza v poslovanju je trajala celotno opazovano obdobje (od leta 2011 do 2015) in se je po mnenju izvedenca zelo verjetno reševala na način prenašanja dejavnosti na nove poslovne subjekte, kar ni primerno, saj bi bilo potrebno zagotoviti lastniški kapital;

- novo oblikovane družbe so v letu 2015 izkazovale pozitivno poslovanje (več v točki 16 izpodbijane sodbe), na podlagi česar je sodišče prve stopnje dodatno utemeljeno sklepalo, da sta obdolženca več kot očitno razpolagala z zadostnim (v postopku nepojasnjenim) kapitalom, da sta lahko zagnala in prenesla poslovanje na nove družbe, obveznosti na starih družbah pa so ostale neporavnane.

41Glede na ugotovljen način poslovanja obdolžencev, ki je potekal netransparentno in deloma gotovinsko, je razumljivo, da izvedenec finančne stroke ni mogel dati zanesljivega odgovora o zmožnosti vpletenih družb za plačilo vseh očitanih obveznosti delavcev. Kljub temu je imelo sodišče prve stopnje po vsem zgoraj obrazloženem zadostno podlago za nedvomno ugotovitev, da sta obdolženca v inkriminiranem obdobju glede na analizo TRR razpolagala z večjimi vsotami gotovine, ki sta jih selektivno namenjala za plačilo različnih obveznosti po lastni presoji, pri tem pa nista zagotovila prednostnega poplačila delavcev in sta obenem poslovanje namesto s prestrukturiranjem družb in morebitnim odpuščanjem delavcev, reševala na način, da sta ustanavljala nove družbe in poslovanje prenašala na njih, kar je izvedenec ocenil kot neustrezno. Pritožniki naštetih dejanskih ugotovitev ne izpodbijajo in tako ne zanikajo, da je poslovanje v kritičnem času poslovalo delno gotovinsko in deloma prek transakcijskega računa A. A. st., niti po večini ne nasprotujejo ugotovitvi, da so bili določeni izdatki (npr. plačila leasingojemalcem) financirani kljub neporavnavnim obveznosti do delavcem, prav to pa nedvomno dokazuje ciljno plačevanje obveznosti s strani obdolženih in s tem namerno izogibanje poplačilu terjatev do delavcev. Obdolžena B. B. in njen zagovornik sicer trdita, da se leasingodajalcu ni dajalo prednosti pred delavci, saj v tem primeru do odpovedi leasing pogodbe za hotel v ... ne bi prišlo, a s tozadevnimi pritožbenimi trditvami ne moreta uspešno izpodbiti ugotovitve izvedenca, da sta obdolženca kljub neporavnanim obveznostim do delavcev plačila namenjala tudi drugim upnikom, kar torej utemeljuje njuno selektivnost pri izpolnjevanju obveznosti in prosto odločanje o tem, komu in kdaj bosta namenjala prihodke od poslovanja.

42Pritožniki skušajo brezuspešno prikazati, da obdolženca za krizo poslovanja nista bila odgovorna in da je nastala kot posledica objektivnih in nezakrivljenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da sta kljub neizplačevanju določenih obveznosti delavcem v letih med 2008 in 2011 investirala v odprtje novega hotela v ... in najemala kredite (kar je obdolženec A. A. v zagovoru priznal kot prevelik zalogaj), nato pa poslovanje ob izostreni finančni krizi, pri kateri vlaganje lastnega premoženja ni več zadoščalo, reševala s prenašanjem poslovanja na nove poslovne subjekte, pretekle obveznosti pa so ostale neporavnane. Pritožniki v pritožbah brez uspeha ponavljajo zagovor obdolženih, da je vzrok za slabo finančno stanje podjetij predstavljal odhod obdolženega A. A. v zapor v juniju 2013, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo obrazložilo, da so se finančne težave obdolženih začele že dosti pred odhodom obdolženca v zapor in da ta okoliščina za uspeh samega poslovanja ni bila odločilna. Utemeljeno je ocenilo tudi, da nekajmesečno prestajanje zaporne kazni ob sicer utečenem poslovanju na uspešnost poslovanja ne bi smelo imeti bistvenega vpliva, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in zato tozadevnih pritožbenih ugovorov ne sprejema. Sodišče prve stopnje pri dokazni presoji ni spregledalo okoliščin, da je v kritičnem času prišlo do določenega upada poslovanja in finančnih težav obdolžencev (točka 20 sodbe), niti dejstva, da sta obdolženca v poslovanje vlagala vse svoje premoženje (točki 11, 16 sodbe), kar vse v pritožbah izpostavljajo pritožniki. Kljub temu je upravičeno dalo tehten poudarek okoliščini, da so bile vpletene gospodarske družbe vsa leta kapitalsko neustrezne, kot je z gotovostjo ugotovil izvedenec in kar je ocenil za primarni in najbolj verjeten razlog za neplačilo obveznosti delavcem, utemeljeno pa je presodilo tudi, da se obdolženca z realnimi težavami poslovanja nista soočala konstruktivno in nista pravočasno sprejela potrebnih ekonomskih ukrepov, skrčila poslovanja in morebiti odpustila zaposlenih delavcev ter jim s tem zagotovila pravice iz naslova zavarovanja za brezposelnost, temveč sta (kljub očitnemu pomanjkanju lastniškega kapitala) s poslovanjem nadaljevala, tudi na račun prikrajševanja delavcev za njihove pravice in s prenašanjem poslovanja na nove družbe, ki so po letu 2015 pričele izkazovati pozitiven tok poslovanja. Sodišče druge stopnje se po obrazloženem zato v celoti strinja s kritično presojo prvostopenjskega sodišča, da sklicevanje obdolžencev na objektivno nezakrivljeno zmožnost neplačila obveznosti delavcev ne more biti uspešno in ga ni mogoče sprejeti.

43Prvostopenjsko sodišče je vodilno vlogo obdolžencev pri poslovanju novoustanovljenih družb D. d.o.o. in Y. utemeljeno oprlo na izpovedbe prič N. N., R. R. in S. S. (točka 13 obrazložitve), zato obdolženka B. B. in njen zagovornik ne moreta uspeti z zanikanjem vloge obdolženke v teh družbah. Prvostopenjske dokazne ocene glede poslovanja družb na T. (družbi Q. in W.) pa pritožniki ne morejo omajati z ugovori, da družba Q. nikoli ni poslovala, saj je bistveno neizpodbito dejstvo, da sta obdolženca poslovanje širila tudi na T., kjer je aktivno delovala družba W. Dokazni postopek nedvomno kaže, da obdolženca delujeta kot poslovna partnerja, zato pritožbeno izmikanje obdolžene, češ da preko družbe W. sama nikoli ni poslovala, za presojo ni odločilno. Sprejeti ni mogoče niti pritožbenih navedb, da leto 2015 (čas po inkriminiranem obdobju) ni relevantno za presojo, saj je prvostopenjsko sodišče tehtno pojasnilo, da pozitivno poslovanje novoustanovljenih družb glede na obravnavano celoto kaže, da sta obdolženca očitno le brezskrbno nadaljevala poslovanje, na starih družbah pa so ostale neplačane obveznosti, za plačilo katerih nista poskrbela.

44Obdolžencev ne more razbremeniti pritožbeno zatrjevanje, da nista imela namena oškodovati delavcev in da je novoustanovljeno podjetje E. d.o.o. (zajeto pod točko IV. izreka sodbe) prevzelo dolgove starih družb. Obveznosti do delavcev so namreč ostale nepoplačane, obdolženca pa sta očitno imela zadosten kapital, da sta lahko zagnala in prenesla poslovanje na novoustanovljene družbe (Y., Đ. in druge), ki so nato pričele poslovati z dobičkom. Obdolženca sicer poudarjata, da sta se trudila za obstoj družb, česar prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, a je vseeno pravilno presodilo, da obdolžencev ta okoliščina glede na ugotovljen nesprejemljiv način poslovanja ne more razbremeniti (predvsem točka 23 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je subjektivno komponento očitanih kaznivih dejanj izčrpno in pravilno obrazložilo predvsem v točkah 32 do 35 sodbe, pritožniki pa ugotovitev prvostopenjskega sodišča o direktnem naklepu obdolžencev izven okvira pritožbenih navedb, na katere je bilo že odgovorjeno, ne izpodbijajo.

45Sodišče druge stopnje po vsem obrazloženem ugotavlja, da pritožniki niso uspeli izpodbiti bistvenih dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča o kršitvah temeljnih pravic delavcev, kot so vsebovani v obrazložitvi izpodbijane sodbe in ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V nadaljevanju je tako sklepno obravnavano še vprašanje pravilne uporabe kazenskega zakonika, konkretno določbe 196. člena KZ-1.

46Zagovornik obdolžene B. B. sodišču prve stopnje kršitev kazenskega zakonika smiselno očita z navedbami, da se v izpodbijani sodbi številna dejanja med seboj prekrivajo in da je pravna kvalifikacija kaznivih dejanj napačna, saj niso izpolnjeni zakonski znaki vseh očitanih kaznivih dejanj. Pritožbeni ugovori so v tem delu povsem pavšalni in neobrazloženi, zato konkretnega pritožbenega preizkusa ne omogočajo. Sodišče druge stopnje, ki na kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženih pazi tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), prekrivanja med posameznimi kaznivimi dejanji sicer ni ugotovilo, saj je prvostopenjsko sodišče posamezna kazniva dejanja po 196. členu KZ-1 obravnavalo ločeno, torej po posameznih delavcih in po posameznih pravnih osebah kot delodajalcih. Izrek izpodbijane sodbe obdolžencema očita bodisi omejitev ali prikrajšanje delavcev za temeljne pravice iz delovnega razmerja, s čimer so podani zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, bodisi nastanek hujše posledice, ki se kaže v neizplačilu treh zaporednih plač ali izgubi pravic, ki izvira iz neplačanih prispevkov, s čimer je podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno presodilo, da je delavec upravičen do plačila bruto plače in da tudi prispevki predstavljajo del bruto plače (točka 37 sodbe), zato je utemeljeno štelo, da tudi neplačilo prispevkov tri mesece zapored predstavlja kvalificirano obliko obravnavanega kaznivega dejanja.²

47Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je vendarle pokazal, da konkretni opis dejanj pod točkama III/1.3. in 2.2. izreka sodbe (tj. neizplačilo prejemkov in neplačilo prispevkov za delavca G. G.) vsebuje le zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, saj se obdolžencema očita neizplačilo dveh bruto plač, dvomesečnih potih stroškov in dveh regresov (točka III/1.3 izreka) ter dvomesečno neplačilo prispevkov (točka III/2.2. izreka). Iz odločbe o kazenski sankciji v točki X. izreka sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče omenjeno dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ-1, čeprav za to že po opisu dejanja v točki III. izreka ni dejstvene podlage. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kaznivo dejanje na škodo G. G. pod točko III/1.3. in 2.2. izreka izpodbijane sodbe pravno kvalificiralo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Za storjeno kaznivo dejanje je nato ob upoštevanju, da gre za temeljno obliko kaznivega dejanja, obdolžencema na podlagi prvega odstavka 196. člena KZ-1 določilo vsakemu kazen v višini zakonskega minimuma, torej 1 mesec zapora. Sprememba konkretnega opisa dejanja pod točko III. izreka je narekovala tudi spremembo abstraktnega dela opisa dejanja pod to točko, in sicer je sodišče druge stopnje na strani 7 sodbe v 8. vrstici prvega odstavka točke III. izreka besedo "petih" nadomestilo z besedo "štirih". To je namreč pravilno število delavcev, pri katerih je imelo kaznivo dejanje za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač.

48Nadalje je pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločbi o pravni kvalifikaciji (točka X. izreka) pri obdolžencu A. A. zmotno zajelo očitek pod točko I/2.1, ki se nanaša na kršitev predpisov o delovnem času za delavca Z. Z. in A. Č. S tem je namreč obdolženega A. A. v delu, ki se nanaša na delavca Z. Z., dejansko obsodilo za kaznivo dejanje, storitev katerega se mu po konkretnem opisu dejanja v izreku sodbe sploh ne očita.

49Podroben pregled izreka izpodbijane sodbe tako pokaže, da konkretni opis dejanja pod točko I/2.1 zajema omejitev delovnopravnih pravic dveh delavcev in torej vsebuje zakonske znake dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Glede delavke A. Č. je ugotoviti, da se obdolžencema pod točko I./1.3 izreka sodbe dokazano očita, da navedeni delavki nista izplačala nadur in potnih stroškov, zato je prvostopenjsko sodišče obtoženca A. A. zaradi kršitev predpisov o prejemkih iz delovnega razmerja na škodo delavke A. Č. utemeljeno obsodilo za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, četudi sam predpisov o delovnem času za to delavko ni kršil (niti se mu to po konkretnem opisu dejanja pod točko I./2.1 ne očita). Nasprotno je glede delavca Z. Z. mogoče ugotoviti, da se ta delavec v konkretnem opisu dejanj v izreku sodbe pojavi le enkrat, in sicer v točki I/2.1, kjer se kršitev predpisov o delovnem času očita le obdolženki B. B. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je v odločbi o pravni kvalifikaciji v točki X. izreka pri obdolžencu A. A. zajelo tudi očitek pod točko I/2.1, obdolženega A. A. dejansko obsodilo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. členu KZ-1 na škodo delavca Z. Z., storitev katerega se mu po konkretnem opisu dejanja v obtožnem predlogu ni očitala in katerega dokazano ni storil. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo zato spremenilo tako, da je v odločbi o pravni kvalifikaciji (stran 12 sodbe) za obdolženega A. A. očitek pod točko I/2.1 izpustilo, posledično pa odločilo tudi, da se mu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, storjeno na škodo Z. Z., kazen pod točko X. ne določi.³

50Sodišče druge stopnje drugih kršitev kazenskega zakona v škodo obdolžencev glede preostalih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 ni ugotovilo.

Glede kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1

51Sodišče druge stopnje tudi v tem delu zavrača pritožbene očitke o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da prvostopenjsko sodišče kaznivega dejanja v obrazložitvi sodbe ne konkretizira po posameznih delavcih. Vsi očitki kaznivega dejanja zaposlovanja na črno so s poimensko navedbo delavcev, časovnega obdobja dela na črno in opredelitvijo delodajalca (pravne osebe) določno opredeljeni v točki V. izreka izpodbijane sodbe, ki skupaj z obrazložitvijo sodbe predstavlja celoto, zato pritožbenih očitkov o pomanjkljivi obrazložitvi ni mogoče sprejeti.

52Zagovornik obdolženega A. A. neutemeljeno trdi, da kaznivo dejanje pod točko V. izreka ni moglo biti storjeno, češ da je bil nad družbo O. d.o.o. dne 5. 1. 2015 začet stečajni postopek. Opredelitev časovnega obdobja storitve tega kaznivega dejanja (od februarja 2010 do 31. 3. 2015) se namreč nanaša na vse družbe, ki so zajete v opisu tega kaznivega dejanja, pri posameznem delavcu pa je v nadaljevanju konkretizirano, pri kateri družbi in v katerem obdobju je bil zaposlen na črno. Pregled konkretnih očitkov pokaže, da se zaposlovanje na črno pri družbi O. d.o.o. za obdobje po začetku stečajnega postopka nad navedeno družbo ne očita, zato uvedba stečajnega postopka pri presoji kazenskopravnih očitkov nima pravnorelevantnega pomena. Brezpredmetna je tudi okoliščina, da je bil obtožni predlog za obravnavano kaznivo dejanje vložen devet mesecev po uvedbi stečajnega postopka nad omenjeno družbo, saj se storitev kaznivega dejanja očita obdolžencema kot fizičnima osebama in ne pravni osebi O. d.o.o. Pritožnik neutemeljeno trdi tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati stečajnega upravitelja družbe O. d.o.o. kot zastopnika insolventnega dolžnika, saj pravna oseba v tem postopku nima položaja obdolžene pravne osebe, predlagana priča pa v času očitanega postopka zaposlovanja na črno, ko stečajni postopek še ni bil niti začet, pri poslovodenju družbe ni sodelovala in njeno zaslišanje zato ni bilo potrebno.

53Prvostopenjska dokazna ocena glede zaposlitve delavcev na črno temelji na izpovedbah zaslišanih delavcev, glede katerih se je prvostopenjsko sodišče poimensko opredelilo v točki 42 obrazložitve sodbe. Pri tem je med drugim prepričljivo obrazložilo, zakaj priči A. F. o njenem delavniku ni verjelo, zato pritožniki z izpostavljanjem njene izpovedbe sprejete dokazne ocene ne morejo omajati. Zagovornik obdolžene B. B. se brezuspešno sklicuje na specifiko gostinskega dela, kjer naj bi bilo kdaj potrebno tudi delo preko pogodbeno dogovorjenega časa, saj so zaslišani delavci (z izjemo A. F., kot že obrazloženo) vsi skladno in prepričljivo izpovedali, da so delo redoma opravljali preko pogodbeno določenega delovnika oziroma celo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato ni šlo za občasen slučaj. Sprejeti ni mogoče niti neprepričljivih pritožbenih navedb, da delo prek dogovorjenega delavnika ni bila praksa sistemskega značaja, saj veliko število zaslišanih delavcev, ki so delo opravljali na črno, dokazuje prav nasprotno. Obdolženka B. B. in njen zagovornik se zaman sklicujeta tudi na okoliščino, da so določeni delavci sami zahtevali poslovanje v nasprotju z ustaljeno prakso, saj oškodovanci ne morejo veljavno privoliti v poseg v njihovo socialno varnost (prim. sodba I Ips 44926/2012-87 z dne 6. 10. 2016).

54Obdolženka B. B. in njen zagovornik tudi pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno poudarjata, da obdolženka s poslovodenjem in zaposlovanjem delavcev v družbi D. d.o.o. pred odhodom obdolženega A. A. v zapor junija 2013 ni imela ničesar. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi že pri obravnavi kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 pritrdilo prvostopenjski presoji, da je bilo poslovodenje družbe D. d.o.o. (veleprodaja) do odhoda obdolženega A. A. v zapor prepuščeno izključno njemu (točka 34 te odločbe). Po pregledu očitkov v točki V. izreka izpodbijane sodbe in razlogov izpodbijane sodbe pa je mogoče pritrditi pritožbenim grajam, da se obdolženki neutemeljeno očita nezakonito zaposlovanje delavca F. F. v času od 11. 6. 2012 do 27. 6. 2012 v družbi D. d.o.o., saj je v tem obdobju delavce v navedeni družbi zaposloval izključno obdolženec A. A. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo izpovedbo F. F., da se je za delo v skladišču dogovoril z obdolženim A. A., nato pa kljub temu napravilo napačen sklep, da je tudi obdolženka B. B. kriva za njegovo zaposlitev na črno, čeprav je zaposlovanje delavcev v veleprodaji v letu 2012 dokazano vodil A. A. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je v opisu dejanja pod točko V. izreka glede obdolženke B. B. izpustilo očitek na škodo F. F. za čas od 11. 6. 2012 do 17. 6. 2012.⁴

55Glede preostalih delavcev, zajetih pod točko V. izreka, sodišče druge stopnje nepravilnosti pri ugotovljenem dejanskem stanju ni našlo, saj se obdolženki zaposlovanje na črno za vse ostale delavce očita za obdobja, ko je bila (vsaj del časovnega obdobja) dejansko vpletena v poslovodenje družb, pri katerih so delavci opravljali delo na črno, in je bila zato dolžna poskrbeti, da bi bili delavci v družbah zaposleni v skladu z zahtevami delovnopravne zakonodaje.

Glede kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1

56Pritožbeno sodišče obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki se nanaša na šikaniranje obdolžencev na škodo delavke N. N., v celoti pritrjuje. Pritožniki prvostopenjske dokazne ocene ne morejo uspešno omajati z obširnim izpostavljanjem napak, ki jih je delavka storila pri svojem delu, niti s zatrjevanjem, da delavka z delom ni bila preobremenjena, saj je tozadevna pritožbena pojasnila pri presoji kazenskopravnih očitkov šikaniranja na delovnem mestu kot nesprejemljiva ocenilo že sodišče prve stopnje.

57Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljeno sledilo izpovedbi N. N., glede katere je prepričljivo obrazložilo, da ob neposredni zaznavi ni imelo nobenega razloga za dvom v resničnost njene izpovedbe in ob tem dodalo, da je priča odkrito priznala svoje napake ter ravnanj obdolžencev ni potencirala. Zagovornik obdolženke B. B. dokazne ocene ne more uspešno izpodbiti s pavšalnim zatrjevanjem, da je priča svojo izpovedbo tekom postopka spreminjala, saj konkretnih razlik v njenih izjavah ne izpostavlja, pritožbeno sodišče pa bistvenih odstopanj v njenih izjavah ni našlo. Sprejeti ni mogoče niti pritožbenih trditev, da N. N. vseh očitkov iz izreka sodbe ni potrdila, saj je priča ob zaslišanju na glavni obravnavi potrdila svojo podrobnejšo izjavo iz UZ ter s tem v zvezi podala tudi določena dodatna pojasnila, njena celostna izjava pa v celoti ustreza očitkom iz izreka sodbe.

58Sodišče prve stopnje pri dokazni presoji ni prezrlo izpovedbe priče A. G., na katero izrecno opozarja zagovornik obdolženke, a je njeno izpoved ocenilo kot neverodostojno, saj je pri neposredni zaznavi opazilo njeno očitno zadržanost in ker njena izpovedba tudi sicer ni bila skladna z izpovedbami drugih prič. Pritožbeno sodišče takšni, razumno obrazloženi dokazni oceni ne more odreči utemeljenosti, še zlasti ne ob upoštevanju izjave A. G. policistom, katerim je skopo potrdila neprimerno vedenje obdolženih do N. N., a o tem ni želela govoriti. Nadalje na presojo ne more imeti bistvenega vpliva pritožbeno izpostavljena izpovedba priče A. H., da zna N. N. potencirati opis dogodkov, saj iz izpovedbe navedene priče izhaja, da se z N. N. o službi nista veliko pogovarjali, prav tako pa je A. H. vendarle potrdila, da ji je N. N. potožila o odnosih s šefi, da ji je B. B. rekla, da je nesposobna in da ne zna delati, kar vse je pri dokazni presoji utemeljeno upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Pritožniki glede na vse navedeno ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu obdolžencema ni dokazano, saj je o očitkih prepričljivo izpovedala N. N., njene konflikte z obdolžencema sta potrdila priči G. G. in S. S., obenem pa je pritoževanje N. N. nad razmerami v službi in njeno slabo počutje zaznala tudi A. H.

Glede kazenske sankcije

59Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih navedb zagovornika obdolženega A. A., da sodišče prve stopnje ni raziskalo in obrazložilo okoliščin, ki se nanašajo na izbiro in odmero kazenske sankcije za obdolženca. Izpodbijana sodba ima o tem namreč obširne in argumentirane razloge na straneh 37 do 39, katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se nanje v izogib ponavljanja tudi sklicuje. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje sklicevanju prvostopenjskega sodišča na sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 26379/2010, češ da obsodilna sodba v dokaznem postopku ni bila prebrana in da zato ni bilo podlage za očitke o sorodnosti storjenih kaznivih dejanj, saj je imelo sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je bil A. A. z navedeno sodbo obsojen za kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki ga je mogoče storiti le ob opravljanju gospodarske dejavnosti, že po podatkih iz kazenske evidence zadostno podlago za zaključek, da so vsa kazniva dejanja očitno povezana s poslovanjem obdolženca.

60Sodišče prve stopnje se je glede na obširno, vztrajno in kontinuirano ravnanje obdolžencev utemeljeno odločilo za izrek kazni zapora za oba obdolženca, saj njuno nekritično in netransparentno delovanje pri poslovanju ne omogoča zaključka o pozitivni prognozi, da v prihodnje kaznivih dejanj ne bosta ponovila. Zavzemanje pritožnikov za izrek sankcije opominjevalne narave zato ne more biti uspešno. Nekaznovanost obdolženke, ki jo izpostavlja njen zagovornik, je bila ustrezno upoštevana pri odmeri višine enotne kazni zapora za obdolženko, njeno zdravstveno stanje, ki se je poslabšalo že v letu 2012 in ji storitve kaznivih dejanj ni preprečevalo, pa po presoji pritožbenega sodišča ne more predstavljati olajševalne okoliščine pri odmeri kazni. V preostalih delih so pritožbe zagovornikov obeh obdolžencev glede višine odmerjene kazni povsem pavšalne in navajajo zgolj, da je kazen pretirana in s tem neprimerna, s čimer na spremembo višine odmerjene kazni ne morejo vplivati.

61Pritožbeno sodišče je že obrazložilo spremembo izpodbijane sodbe v odločbah o krivdi in kazenski sankciji za obdolženca, ki ima za posledico delno spremenjen opis kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1, izpuščeno eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 za obdolženega A. A., spremembo pravne opredelitve pri enem kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1 za obdolženega A. A., za katero mu je bila po spremembi določena kazen 1 meseca zapora, ter zmanjšano kriminalno količino za obdolženko B. B. pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 (za očitek protipravne zaposlitve enega delavca). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre sicer za številne spremembe, ki pa se glede na obširne kazenskopravne očitke, ki jih za oba obdolženca vsebuje izpodbijana sodba, izkažejo za malenkostne in nimajo tolikšne teže, da bi vplivale na spremembo višine enotne kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Ugotoviti je namreč, da so spremembe v konkretnem opisu očitanih dejanj minimalne, seštevek vseh določenih kazni za storjena kazniva dejanja pa še vedno občutno presega višino enotne kazni, kot je bila odmerjena v prvostopenjskem postopku, zato razloga za nižjo enotno kazni ni. Pritožbeno sodišče je zato po spremembi izpodbijane sodbe v delih, kot izhaja iz izreka te odločbe, ter ob nespremenjenih določenih kaznih, v katere z drugostopenjsko odločbo ni bilo poseženo, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obdolžencu A. A. izreklo enotno kazen 2 leti in 4 mesece zapora, obdolženi B. B. pa enotno kazen 2 leti in 2 meseca zapora.

62Sodišče druge stopnje je torej ob odločanju o pritožbah zastopnice obdolženih pravnih oseb in ob delni ugoditvi pritožbam zagovornika obdolženega A. A., obdolžene B. B. in njenega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje v delih, ki se nanašajo na obdolžene pravne osebe, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP v povezavi s 40. členom ZOPOKD). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče odpraviti ugotovljene procesne pomanjkljivosti in zagotoviti pravilno zastopanje obdolženih pravnih oseb, nato pa po njihovem zaslišanju in opravljenem dokaznem postopku znova presoditi, ali so obdolžene pravne osebe kazensko odgovorne za očitana kazniva dejanja.

63V delih, ki se nanašajo na obdolženca A. A. in B. B., je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem pa je pritožbe B. B., njenega zagovornika in zagovornika obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljene ter po tem, ko ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

¹ Konkretno izpostavlja opis v točki IV/3. na strani 9 sodbe, kjer se obdolžencema očita, da v družbi E. d.o.o. "od oktobra 2013 dalje" ob plačilu neto plač zaposlenim delavcem nista poskrbela za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost, in sicer med drugim za npr. U. U. za čas od "avgusta 2013" dalje in za N. N. za čas "od 1. 1. 2014" dalje.
² Tudi delovnopravna zakonodaja zaporedno neizplačilo zaporednih plač in zaporedno neplačilo prispevkov šteje za enakovredni kršitvi in delavcem v obeh primerih omogoča podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (111. člen ZDR-1 oziroma 112. člen prej veljavnega ZDR).
³ Sprememba sodbe ni terjala oprostitve obdolženca za storitev tega kaznivega dejanja, saj se mu po konkretnem opisu dejanja v obtožnem predlogu storitev kaznivega dejanja na škodo delavca Z. Z. ni očitala in zato zadostuje, da se očitek le izpusti iz izreka.
⁴ Kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 je kaznivo dejanja trajanja, obdolženki pa se v točki V. izreka sodbe očita protipravna zaposlitev več delavcev, zato zadostuje, da se očitek na škodo delavca, glede katerega ji kaznivo dejanje ni dokazano, zgolj izpusti iz konkretnega opisa dejanja.