199. člen KZ-1

Pritožba spregleda, da prvi odstavek 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno določa, da gre za zaposlovanje na črno tudi v primeru, če delodajalec posameznika ne prijavi v (vsa) obvezna socialna zavarovanja, zaradi česar se izkazuje kot pravilna prvostopenjska ugotovitev, da je kaznivo dejanje po členu 199 KZ-1 lahko podano tudi v primeru, ko je posameznik prijavljen s strani delodajalca v osnovno pokojninsko, ne pa v dodatno obvezno pokojninsko oziroma poklicno zavarovanje, če so sicer izpolnjeni tudi drugi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

Kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 nomotehnično v KZ-1 res niso umeščena v 23. in 24. poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, vendar pa se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobni elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Pri odločanju o tem, ali je pri presoji pogojev za odpust obveznosti dolžniku po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dopustno upoštevati enotno kazen, ki je bila izrečena dolžniku, je med drugim treba izhajati iz namena izbrisa obsodbe iz kazenske evidence oziroma zakonske rehabilitacije. Cilj kazenskopravne rehabilitacije je spodbujanje obsojenca k osebni zavzetosti v postopku lastne reintegracije in vplivanje nanj, da bi po izvršitvi kazni živel kot odgovoren in koristen član skupnosti. Ta cilj pa se dotakne namena odpusta obveznosti, ki je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del n

V primeru, če delodajalec prijavo v obvezna socialna zavarovanja opusti, ko gre za zaposlitev dveh ali več tujcev z ustreznim dovoljenjem za delo ali tujcev, ki dovoljenja za delo sploh ne potrebujejo, izpolni prvo, in ne drugo izvršitveno obliko po prvem odstavku 199. člena KZ-1.

S tem, ko se v nasprotju s predpisi omogoči delo brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi ali ustrezne pogodbe civilnega prava, storilec izpolni izvršitveno ravnanje v celoti in je zato to tudi čas izvršitve kaznivega dejanja.

Sodna praksa je namreč v zvezi s konkretizacijo posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, zavzela jasno stališče, da v takšnih primerih sodišču zakonskega znaka v konkretnem opisu ni treba ponavljati ali ga opisovati z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. To prihaja v poštev zlasti pri tako imenovanih subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, kot je "zavestno," ko gre za psihične procese, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi in navzven neposredno niso zaznavni. Četudi se obdolžencema očita, da sta določene delavce z neizplačilom (dela) posameznih plač prikrajšale za manjše zneske, kot to izpostavljata pritožbi, pa po drugi strani ni mogoče prezreti skupnega učinka prikrajšanja, ki se odraža v neizplačilu vseh plač in regresov, v enem primeru tudi nepovračila stroškov prehrane na delu, ter neplačila prispevkov. Skupni znesek prikrajšanja iz naslova neizplačil plač in regresov pa ni zanemarljiv, zlasti ker je delavcem ta dohodek predstavljal osnovna sredstva za preživljanje. V tem se kaže tudi nevarnost tega kaznivega dejanja, in če poleg tega upoštevamo še,

Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum. Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih po

Odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadene sodbe, je pravilna. Obsojenec v roku dveh mesecev, ki je bil določen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru K 15912/2017, z dne 11. 4. 2017, z njo izrečene denarne kazni v višini 1.074,00 EUR ni plačal, vsled česar je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da se denarna kazen izvrši tako, da se nadomesti z zaporom 15 dni.

Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 199. člena KZ-1 sta možni dve izvršitveni obliki; prva, pri kateri storilec zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi v ustrezno zavarovanje in druga, pri kateri storilec zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj. Za nelegalno zaposlitev tujcev pride v poštev druga izvršitvena oblika, ki jo je zakonodajalec vezal na ustrezno dovoljenje za delo in zaposlitev več (najmanj treh) tujcev ali oseb brez državljanstva.

Prvostopenjsko sodišče s sprejetjem pisnih pooblastil obdolženih pravnih oseb C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. isti zastopnici, računovodkinji H. H., ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 30. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), ki določa, da mora imeti vsaka obdolžena pravna oseba svojega zastopnika. Namen citirane določbe je v preprečitvi kolizije interesov, do katere bi lahko prišlo med več obdolženimi pravnimi osebami, saj zakon smatra, da isti zastopnik v kazenskem postopku zoper pravno osebo ne more učinkovito ščititi interesov več obdolženih pravnih oseb. V postopku je ostala prezrta določba četrtega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, pri čemer po pretrganju začne zastaranje znova teči. Iz konkretnega opisa očitanih dejanj v izreku izpodbijane sodbe je razvidno, da so bila najhujša izmed očitanih kaznivih dejanj, torej kazniva dejanja po drugem odstavku 196.člena KZ-1, za katera je zagrožena kazen zapora do treh let, storjena v obdobju med letoma 2013 in junijem 2014, kar pomeni, da so vsakokrat pretrgala tek zastaralnih

Pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 sta možni dve izvršitveni obliki, in sicer prva, pri kateri storilec zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje ter druga, pri kateri storilec zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj. Že iz dejstva, da je šlo za zaposlitev dveh delavcev – tujcev, je mogoče zaključiti, da zakonski znaki te, druge izvršitvene oblike niso izpolnjeni, saj mora v tem primeru storilec zaposliti več tujcev (ali oseb brez državljanstva) kar pomeni, da bi morali biti na obravnavani način zaposleni vsaj trije tujci. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 199. člena KZ-1 v obravnavanem primeru tako ni podan in zato opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje.

Kaznivo dejanje zaposlovanja na črno je tako imenovano trajajoče kaznivo dejanje. Takšna opredelitev kaznivega dejanja kot trajajočega pa je seveda pomembna glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. Po ustaljeni sodni praksi in teoriji pri trajajočih kaznivih dejanjih začne zastaranje teči od takrat, ko je protipravno stanje prenehalo.

Čeprav obdolženec s hrvaškimi delavci ni sklenil pogodbe o zaposlitvi in zanje ni pridobil delovnih dovoljenj, jih je dejansko zaposlil ter jih je v vlogi delodajalca napotil na delo k drugemu delodajalcu, ter s tem izpolnil zakonski znak zaposlitve (več tujcev) iz prvega odstavka 199. člena KZ-1.