442. člen ZKP

Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium). Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodiš

Tako povzeti potek zadeve pokaže, da je bil obdolženi, kljub temu, da je pooblastil za zastopanje B. B. že tekom preiskave (takrat kvalifikacija kaznivih dejanj po prvem odstavku 245. člena KZ-1) in ko je bilo sodišču vseskozi znano, da B.B. ni odvetnik, šele na prvem naroku glavne obravnave prvič, pravilno seznanjen s tem, da je lahko njegov zagovornik v predmetnem postopku le odvetnik, ne pa oseba, ki jo je že tekom preiskave pooblastil za zastopanje in štel za svojega zagovornika. Kljub temu sodišče na tem naroku, potem, ko je obdolženi predhodno izrecno izjavil, da želi pomoč zagovornika, obdolžencu ni dalo niti pravnega pouka, kaj šele dejanske možnosti, da si po (pravilni) zavrnitvi B. B. kot zagovornika, vzame drugega zagovornika, torej zagovornika, ki bo izpolnjeval pogoje iz četrtega odstavka 67. člena ZKP. To bi moralo storiti.

Formalni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, da je bila obdolženka na glavno obravnavo v redu povabljena, je bil izpolnjen s pravilno vročitvijo vabila in okoliščino, da obdolženka izostanka ni ustno opravičila. Pogoj, da je bila obdolženka že zaslišana, je izpolnjen tudi, če je bila zaslišana na glavni obravnavi pred razveljavitvijo prejšnje sodbe. Materialni pogoj, da njena navzočnosti ni nujna, je izpostavljen tudi, če je prišlo do dveh sprememb obtožnega predloga, vendar v odolženkino korist z redukcijo obtožbenih očitkov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil glede na dejanske okoliščine in dogajanje na narokih glavne obravnave pravilen sklep sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave ni bila nujna in da glede na izpostavljene okoliščine primera sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih glavne obravnave, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ves čas postopka dalo možnost, da se narokov glavne obravnave udeleži, da se neposredno seznani z izvedenimi dokazi, (obremenilnim) pričam postavlja vprašanja, komentira (obremenilne) dokaze, vendar pa je obdolženi to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog. Res je sicer aktivna obramba obdolženčeva pravica, ki pa se ji lahko tudi odpove. S tem, ko obdolženi na naroke glavne obravnave ni prišel in so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi (obremenilnim) pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripombe in predlagati nove dokaze. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je imel obdolženi v obravnavanem primeru zagovornika, ki

Zakonska zahteva po obvezni navzočnosti na glavni obravnavi v obdolženčevem primeru ni absolutna, ampak je skladna z načelom sorazmernosti ter prilagojena zakonski zahtevi po učinkoviti izvedbi kazenskega postopka v 15. členu ZKP. Iz tega tudi izjema v prvem odstavku 442. člena ZKP, po kateri sodnik posameznik sme odločiti, da se v primerih, ko na glavno obravnavo ne pride pravilno vabljeni obdolženec, ta sme opraviti pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je pred tem bil že zaslišan.

Obdolžencu je bila dana možnost aktivno sodelovati pri zaslišanju zanj obremenilne priče, pa se ji je s tem, ko na narok ni pristopil, odpovedal, zato ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Dejstvo, da ni sodeloval pri zaslišanju oškodovanke, je tako pripisati njegovi pasivnosti, ne pa nekorektno vodenem postopku. Ker sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, obdolženca pa je poučilo o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika, je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 29. člena Ustave in 12. člena ZKP neutemeljen. Kaznivo dejanje grožnje je abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za izvršitev tega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, pri tem pa ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja), medtem ko subjektivni učinek grožnje med zakonskimi znaki ni naveden. Prištevnost obdolženca je domneva, katere obstoj se ne dokazuje. Le, če nastane (zadosten) sum, da je ali je bila v času

Sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti je v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem urejeno v prvem odstavku 442. člena ZKP, ki je specialna določba glede na splošnejšo ureditev v tretjem odstavku 307. člena ZKP v rednem postopku pred okrožnim sodiščem. Drugače kot v rednem postopku za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti v skrajšanem postopku ni potrebno, da bi bil na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik, razen če je obvezna formalna obramba. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena, obsojenec pa kljub pozivu sodišča svojega izostanka ni opravičil na način, ki je izrecno predpisan z zakonom. Prav tako svojega izostanka ni opravičil zagovornik, ki ni prejel obvestila o preklicu naroka in je torej moral sklepati, da bo sodišče narok opravilo.

Dokazno moč izvedenčevega mnenja in njegove izpovedbe sodišče ocenjuje po prosti presoji, enako kot vse ostale dokaze in na izvedensko mnenje ni vezano. Ko sodišče izvaja oceno izvedenskega mnenja tega po naravi stvari ne more opraviti s strokovnim znanjem, kot ga ima izvedenec, ki je bil postavljen prav zaradi potrebe po strokovnem znanju. Iz zgoraj navedenih razlogov te ocene tudi ne more "prenesti" na novo postavljenega izvedenca. Tudi v primeru postavitve novega izvedenca se sodišče znajde v istem položaju, da mora brez zadostnega strokovnega znanja s področja, ki je predmet izvedenstva, obe izvedenski mnenji oceniti po prosti presoji in se odločiti o njuni dokazni vrednosti. Svojo presojo mora opreti na strokovno utemeljitev, logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov.

Pritožniki tudi nimajo prav, da je bila obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, da bi se soočil s pričo B. B., ki dotlej v postopku še ni bila zaslišana. Dejstvo, ki izhaja iz izpovedbe te priče, da je oškodovanec obdolžencu izročil 18.000,00 EUR, je bilo namreč že razjasnjeno v pravdi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 399/2019 z dne 20. 12. 2019, ki je postala pravnomočna dne 7. 2. 2020, in med strankami ni sporno. Po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava dne 22. 9. 2021 opravi v obdolženčevi nenavzočnosti, pravilna.

Pritožnik zmotno zatrjuje, da mu je bilo sodišče prve stopnje dolžno zagotoviti sodnega tolmača že zgolj zato, ker je tujec. Sodišče prve stopnje ni formalno na zapisnik in v obrazložitvi sodbe ugotavljalo izpolnjenosti pogojev za sojenje v nenavzočnosti. Izpolnjenost formalnih pogojev je razvidna iz podatkov spisa, saj gre za podatke procesne narave - obdolženec je bil v redu povabljen na narok za izrek kazenske sankcije, izrecno se je odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti in je imel možnost se izreči o obtožbenem očitku na predobravnavnem naroku. Izpolnjenost materialnega pogoja pa izhaja iz ravnanja sodišča prve stopnje, ki je nadaljevalo z izvajanjem dokazov na naroku za izrek kazenske sankcije, torej je po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna. Za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja morajo biti primarno izpolnjeni stalni elementi, katerim se morajo pridružiti še variabilni elementi. V kolikor niso izpolnjeni stalni elementi, med katere sodi tudi element časovne povezanosti dejanj, niso izpolnjeni pogoji za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Element časovne povezanosti dejanj zahtev

Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, bi lahko obdolženec tudi v primeru oteženega gibanja ali uporabe invalidskega vozička pristopil na sodišče, enako kot je bil vseskozi zmožen pristopiti na različne zdravstvene preglede, četudi ob pomoči drugih.

Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je opravilo narok za glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ki se med drugim izvršuje z zaslišanjem obremenilnih prič oziroma soočenjem z obremenilnimi dokazi. Na tem naroku je namreč zaslišalo oškodovanko ter priči C. C. in D. D. Vsi trije, predvsem pa oškodovanka, katere izpovedba je bila v obravnavani zadevi ključna, so bili za obdolženca nedvomno obremenilni. Navedene priče predhodno ali kasneje v predmetnem postopku niso bile zaslišane, zato obdolženec nikoli v tem postopku ni imel možnosti, da se z njimi sooči oziroma jih neposredno zaslišuje. Pritožbeno sodišče opozarja na pravilno uporabo izrazov ob izrekanju kazenske sankcije, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolžencu šestmesečno zaporno kazen po tej sodbi "izreklo", namesto "določilo".

Glavno obravnavo vodi predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik), ki je dolžan zagotoviti nemoten potek obravnave ter skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Brez vsakega dvoma je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za varovanje zdravja in življenja procesnih udeležencev, kar je še posebej pomembno v času epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere so bili sprejeti številni začasni ukrepi. V času izvedbe spornega naroka za glavno obravnavo je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, nazadnje spremenjena dne 13. 5. 2021, ki je v 3.2. točki izrecno določala, da morajo na naroku, skladno s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vsi nositi zaščitno opremo. Med zaščitno opremo spada tudi obrazna maska, zaradi česar je sodnica posameznica, upoštevaje konkretne okoliščine zadeve, obdolženca, ki ni nosil maske, upravičeno pozvala, da si jo nadene, ter ga pri tem opozorila na posledice, č

Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Gre za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 je vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici

Obdolženec je imel vso možnost seznaniti se z obremenilnimi dokazi, sicer pa obdolženec, ki v kazenskem postopku ne uporabi pravic, ki mu jih daje zakon, iz te opustitve ne more imeti koristi. Slednji zaključek pa velja tudi za pritožbeno trditev, da naj bi bile podane kršitve pravice do obrambe in poštenega sojenja, ker obdolženec ni dal soglasja za branje zapisnikov o izpovedbah prič B. B. in C. C.(tudi ta dva sta bila zaslišana tekom preiskave 2. 7. 2020) na glavni obravnavi, opravljeni v njegovi nenavzočnosti 9. 9. 2021. Obdolženec se je namreč s tem, ko ob podanih pogojih za sojenje v nenavzočnosti, ni pristopil na glavno obravnavo, odpovedal pravici iz druge alineje 29. člena Ustave, ki mu zagotavlja pravico do sojenja v navzočnosti.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstav

Sodišče prve stopnje ni ocenilo oziroma se ni opredelilo do okoliščine, ali je možno, da obdolženca v bolnišnici, kljub obravnavi, v njihovih evidencah nista bila zavedena. To je odločilno dejstvo, saj se obdolžencema goljufivi namen med drugim očita tudi z "ne beleženjem" njunih informacij.

Izvedensko mnenje, s katerim se ugotavlja obdolženčeva vsakokratna razpravna sposobnost, mora biti zaradi spremenljivosti zdravstvenega stanja popolno in ažurno. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, zlasti upoštevajoč dejstvo, da je obdolženec na glavni obravnavi opozoril, da zaradi slabega zdravstvenega stanja ni sposoben sodelovati na obravnavi in predlagal postavitev izvedenca, izvedensko mnenje dopolniti oziroma pridobiti novejše izvedensko mnenje. Obdolženec je bil na podlagi Evropskega naloga za prijetje (ENP) izročen Republiki Sloveniji po t. i. poenostavljenem postopku predaje, v katerem ni aktivirano načelo specialnosti, o čemer je bil obdolženec tudi izrecno poučen in mu je bilo pojasnjeno, da se s privolitvijo v predajo po poenostavljenem postopku izrecno odpoveduje tudi načelu specialnosti in se torej v Republiki Sloveniji lahko preganja tudi za kazniva dejanja, ki niso navedena v ENP. Čeprav slovenski pravni red za razliko od avstrijskega poenostavljenega postopka za predajo ne pozna, je obdolženec, kot pojasnjeno, v takšen postopek predaje pristal in bil pri tem izrecno poučen tudi, da s podpisom soglasja za predajo

Pravici do izjave je zadoščeno, če se je imel obdolženec možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni. Kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo izvrši, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo, morebitna kasnejša razveljavitev pravnomočne sodbe pa na obstoj kaznivega dejanja nima vpliva.