197. člen KZ-1

Pritožbeno sodišče na ta posplošen očitek odgovarja, da je neutemeljen, saj v ničemer ne spodbija ključne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelo o kazenskopravni intervenciji kot skrajnem sredstvu, ki je upravičeno le v primerih najhujših ekscesnih napadov na osebo oškodovanca v zvezi z delom, treba upoštevati že pri presoji, ali očitano dejanje predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov, predpisanih v členu 197 KZ-1.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta predhodni kazenski postopek, ki je bil zaključen s pravnomočno oprostilno sodbo, in obravnavni odškodninski spor neizogibno povezana. Ker je bil tožnik s pravnomočno oprostilno sodbo oproščen kaznivega dejanja šikaniranja, toženka ne more v tem odškodninskem sporu uspeti z ugovorom, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil. Nasprotno stališče, da bi se v tem postopku lahko dokazovalo, da so se sporni dogodki odvili drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju s tožnikovo domnevo nedolžnosti.

Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpol

Očitek nadrejenega, četudi je objektivno neutemeljen, sam po sebi še ne predstavlja psihičnega nasilja ali trpinčenja, temveč je bistveno, ali je kritika presegla meje dopustnega ali je prešla na osebno raven, postala ponavljajoča se ali sistematična, graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Takšen zaključek še dodatno potrjuje že izpostavljeno stališče sodne prakse, da za presojo ni odločilno, ali nadrejeni ravna na ustrezni pravni podlagi in so njegovi očitki utemeljeni, temveč je bistveno, da s svojimi kritikami in zahtevami ne posega v osebnost in dostojanstvo zaposlenega. Negativno strokovno poročilo obdolženca o oškodovancu samo po sebi ne more pomeniti psihičnega nasilja niti trpinčenja, ne glede na to, ali je bilo vsebinsko pravilno ali ne.

Kot nezaželjeno ravnanje ali vedenje spolne narave je v delovnem pravu moč opredeliti tudi vsako fizično ravnanje na delovnem mestu oziroma v zvezi z delom, ki je glede na kulturno okolje že po zunanji podobi očitno spolno - od nepotrebnega dotikanja, trepljanja, ščipanja, objemanja, poljubljanja, drgnjenja ob telo sodelavca do napada ter vsiljenega spolnega odnosa. Kot tako je torej moč opredeliti tudi tožnikovo dotikanje A. A. (objem, dotik obraza z ustnicami oziroma poljub, ugriz), še posebej v okoliščinah konkretnega primera, ko je do nezaželjenega fizičnega stika prišlo na samem in ni šlo za izrek dobrodošlice ob vrnitvi nazaj, za kar se je v okviru obrambe zavzemal tožnik. Ker je spolno nadlegovanje poseg v to ustavno varovano pravico posameznika, takšno ravnanje, če je storjeno na delovnem mestu s strani delavca, utemeljuje izgubo zaupanja in upravičuje strogo sankcioniranje s strani delodajalca, ne glede na to, da gre za dolgoletnega delavca, in ne glede na njegovo siceršnje obnašanje (v razmerju do sodelavcev), osebnostne lastnosti, dotedanjo kvaliteto opravljanja dela in dejstvo, da je bil to njegov prvi in edini očitek v času celotne zaposlitve.

Pravna dobrina, ki se ščiti s kaznivim dejanjem šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, je delavčevo dostojanstvo. Namen je torej varovati delavca pred vsemi oblikami šikaniranja, trpinčenja in nadlegovanja, tudi spolnega, na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Šikaniranje se lahko izvršuje na vertikalni ravni, ko sta storilec in oškodovanec v hierarhičnem razmerju v okviru delovnega procesa, pa tudi na horizontalni ravni, ko sta si storilec in oškodovanec v prirejenem položaju. Že na podlagi jezikovne razlage zakonskega znaka na delovnem mestu ali v zvezi z delom je moč sklepati, da ni nujno, da sta storilec in oškodovanec zaposlena pri istem delodajalcu, predvsem pa to potrjuje namenska razlaga. Glede na raznolikost delovnega procesa in vanj vključenih deležnikov, delavčevo dostojanstvo pri opravljanju dela namreč ne bi moglo biti ustrezno varovano, če bi bilo inkriminirano izključno šikaniranje s strani oškodovančevih sodelavcev, zaposlenih pri istem delodajalcu kot oškodovanec, ne pa tudi drugih delavcev, s katerimi oškodovanec sodeluje v okviru opravljanja nalog na svojem delovnem mestu oziroma aktivnosti v zvezi z delom. Preiskava se načeloma

V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.

Zaključek o tem, da tožena stranka ni dokazala naklepa ali hude malomarnosti, je povsem neobrazložen. Sodišče je zaključek sprejelo le s povsem pavšalnim sklicevanjem na pravilo o dokaznem bremenu, ki je v tovrstnih sporih na delodajalcu (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Sodba torej v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaključek sodišča prve stopnje pa je najmanj preuranjen.

Predmetno kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 je v kazenskem zakoniku uvrščeno v XXII. poglavje med kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. Izmed več možnih izvršitvenih oblik, je obtožba obdolžencu očitala storitev tega kaznivega dejanja z izvajanjem psihičnem nasilja zoper oba oškodovanca, katerega posledica naj bi bilo njuno ponižanje in huda prestrašenost. Do teh posledic, ki v opisu kaznivega dejanja nista niti natančno opredeljeni, bi moral obdolženi ravnati s krivdno obliko naklepa.

Čeprav iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožena stranka v zvezi z očitanimi kršitvami sicer formalno vodila "disciplinski postopek", je bistveno, da posamezna ravnanja tožene stranke po vsebini predstavljajo izpolnitev obveznosti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ne glede na to, kako je formalno poimenovala listine v zvezi s tem (npr. opozorilo z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vabilo na zagovor o uvedenem disciplinskem postopku, zapisnik o zagovoru o uvedenem disciplinskem postopku, itd.). Tožnik je storil kršitev spolnega nadlegovanja sodelavke in ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po določbi prvega odstavka 197. člena KZ-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved zakonita.

Po oceni pritožbenega sodišča je opis kaznivega dejanja glede časa storitve dovolj jasen in določen. Iz opisa kaznivega dejanja je namreč povsem jasno razvidno, da gre za dva ločena dogodka, kot to pravilno poudarja okrožna državna tožilka v pritožbi, ostale okoliščine v zvezi z dogodkoma pa bodo predmet nadaljnje obravnave.

Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu vsebuje tako imenovane tihe blankete. Pri razlagi opredeljenih izvršitvenih načinov oziroma zakonskih znakov se je namreč treba opreti na definicije vsebovane v Zakonu o preprečevanja nasilja v družini (ZPND) in Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Stranki kazenskega postopka sta to pomoč pri razlagi napačno opredelili kot zakonsko analogijo oziroma blanketno dispozicijo.

Četudi za ugotovitev obstoja odpovednega razloga zadostuje že uporaba 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče vseeno izraža še strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo stališče tožnika, da pred šikaniranjem z inkriminacijo po 197. členu KZ-1 niso varovane tudi osebe, ki pri delodajalcu opravljajo delo preko študentke napotnice. Navedeno kaznivo dejanje stori kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Gre za tiho blanketno normo, saj je le z določili delovne zakonodaje mogoče pojasniti zakonske znake, kot je npr. zaposlena oseba. Delovnopravna zakonodaja ne opredeljuje pojma "zaposlen" in po 5. členu ZDR-1 je delavec po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Vseeno pa se ta zakon nanaša tudi na druge osebe, ki za delodajalca opravljajo delo, med njimi študenti. Člen 211 ZDR‑1, ki ureja Delo otrok, mlajših od 15 let, dijakov in študentov, tako v sedmem odstavku določa tudi, da se v primerih opravljanja dela študentov uporabljajo določ

Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločitev o glavni stvari. Ugotovitev odgovornosti stranskega intervenienta za očitano kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v obravnavanem delovnem sporu. To je le takrat, kadar je kaznivo dejanje sestavina delovnopravnega dejanskega stanja. Resničnost in utemeljenost tožničinih trditev (da je tožena stranka vršila nad njo mobbing) se v delovnem sporu presoja ne glede na kazensko odgovornost stranskega intervenienta za očitano kaznivo dejanje (čeprav se nanaša na iste dogodke). V ponovnem sojenju prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, pomembnih za presojo, ali je bila tožnica žrtev trpinčenja na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, kljub ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, da se sodišči (v razveljavljenih sodbah) sploh nista ukvarjali z bistvenim vprašanjem, ali je kritika (direktorja v zvezi z delom tožnice na področju vodenja postopkov izvršbe oziroma službe izterjave, katere vodja je bila) presegla meje dopust

Izreku izpodbijane sodbe ni mogoče očitati nerazumljivosti in nasprotovanja samemu sebi zgolj zaradi tega, ker je v odločbi o kazenski sankciji sodišče prve stopnje enotno kazen v pogojni obsodbi izreklo in ne določilo. Sklep o popravi sodbe se izda le, kadar je podana neskladnost med izrekom pisno izdelane sodbe in izvirnikom, pri čemer do te situacije v obravnavani zadevi ni prišlo, saj si je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom prizadevalo popraviti izrek pisno izdelane sodbe, katera se dejansko ujema z izvirnikom.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana protipravnost ravnanja tožene stranke, saj je bil direktor tožene stranke s sodbo pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino ravnanj, zaradi katerih je bil direktor tožene stranke pravnomočno obsojen zaradi šikaniranja, in sicer, da je v času od septembra 2014 do konca februarja 2015 kot direktor tožene stranke od tožnice, zaposlene v tej družbi na delovnem mestu obračunski referent, fakturist, po tem, ko je njej mož, ki je bil prav tako zaposlen v družbi, v začetku septembra 2014, podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, z namenom, da bi dosegel, da bo delavka sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nanjo vršil pritisk ter ji večkrat predlagal in zahteval, da poda odpoved pogodbe,...

Tožnik vztraja, da je predlog za obnovo postopka utemeljen, ker je bila v kazenskem postopku zoper njega izdana oprostilna sodba zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (197. člen KZ-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da tožnik v predlogu ni izrecno navedel, kateri obnovitveni razlog uveljavlja. Drugi odstavek 397. člena ZPP namreč zahteva, da je treba v predlogu navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova. Po prvem odstavku 398. člena ZPP sodišče zavrže predlog, ki je prepozen (396. člen ZPP), nepopoln (drugi odstavek 397. člen ZPP) ali nedovoljen (395. člen ZPP). Kljub procesni odločitvi o zavrženju predloga se je sodišče opredelilo tudi do vsebine predloga, ki je (tako kot pritožba) v bistvenem kritika ureditve obnovitvenega razloga iz 11. točke 394. člena ZPP, ker se nanaša le na kazensko obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Še zlasti tožnik na to opozarja v zvezi z ureditvijo odpovednega razloga v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZPP, pri čemer pa slednje ureditve same po sebi niti ne problematizira.

V zvezi z odpovednim razlogom po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje presojalo, ali gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, ki ga stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Pri tem je izpostavilo, da se šikaniranje lahko pojavi v štirih izvršitvenih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih, ter da je pri tem treba ugotoviti, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca. Ker ZDR-1 ne vsebuje definicije psihičnega nasilja (v 6. in 7. členu vsebuje le definicijo spolnega nadlegovanja, trpinčenja in diskriminacije), je pravilno presodilo, da je potrebno smiselno uporabiti definicijo psihičnega nasilja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki kot takšno opredeljuje ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri prizadetem povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.<