111. člen ZDR-1

Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja. Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljše

Odreditve čiščenja sanitarij, nošenja pnevmatik v oktobru 2021, štetja kovic iz originalno zaprte embalaže toženka že v trditvah ni zanikala. Vse navedeno dokazuje, da so ravnanja, ki jih je tožnik očital kot trpinčenje, nedvomno izhajala iz sfere toženke. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, mu je utemeljeno prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (tretji odstavek 111. člena ZDR-1).

Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajet

Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da lahko delodajalec glede na drugi odstavek 131. člena ZDR-1 regres za letni dopust plača tudi prej, torej pred 1. julijem. Vendar glede na to, da toženka v trenutku izplačila 90,00 EUR ni imela nobenih neplačanih zapadlih obveznosti do tožnika, ter predvsem, da je v kratkem časovnem obdobju izplačala enak (bruto) znesek, kot ga je tožnik zahteval, je mogoče zaključiti, da je toženka z izplačilom zneska 90,00 EUR izpolnila zahtevo iz opomina in posledično odpravila očitek, da tožniku ne zagotavlja enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona (7. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Takšen dokazni zaključek utemeljuje ocena izvedenih dokazov, predvsem tožnikovega zaslišanja. Ker je bil tožniku v času podaje izredne odpovedi delavca že pravočasno plačan zahtevani znesek regresa za letni dopust za leto 2018, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za zakonitost izredne odpoved delavca po 7. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz utemeljenih razlogov, določenih v 111. členu ZDR-1, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021 in regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022.

S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni šlo za trpinčenje, ampak nadlegovanje, ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP). Presoja, ali ravnanja predstavljajo trpinčenje ali nadlegovanje, je pravna in sodišče prve stopnje na navedbe strank ni vezano. Glede na to, da že sama trajajoča duševna stiska zaradi nadlegovanja (poseg v dostojanstvo delavca oziroma v njegove osebnostne pravice) predstavlja pravno priznano škodo, ne gre za dejstva, za katera bi se zahtevalo strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Način prenehanja delovnega razmerja na pravico do denarnega nadomestila ne vpliva. Za nastanek pravice do denarnega nadomestila se ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja, kot je, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.

Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi (poimensko nedoločenih) prič zaradi domnevnega interesa za izid postopka, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njihova izpoved neverodostojna, ni utemeljeno. Neutemeljeno je zavzemanje tožnic, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njunemu tožbenemu zahtevku že zato, ker se toženka v roku 3 dni od prejema njunih opominov zaradi zatrjevanih kršitev nanju ni odzvala, s čimer naj bi zamudila procesni rok za aktivno odpravo očitanih kršitev. Navedeni rok ni procesni rok, zamuda katerega bi utemeljevala zakonitost izrednih odpovedi tožnic in posledično ugoditev tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka ni zatrjevala, da je poskrbela, da je imel tožnik dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi ga kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in ga poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storil. Delavec je do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja, tudi če je delovno razmerje prekinil sam in brez razloga. Zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljeni dopust, ker bi ga lahko koristil v odpovednem roku, saj ni bilo razlogov za takojšnje prenehanje delovnega razmerja med strankama, tj. za izredno odpoved po volji tožnika.

Toženka je iz razloga destimulacije izplačala tožniku, vodji organizacijske enote, za 40 % nižjo plačo. S tako obračunano destimulacijo je brez predhodne ocene delovne uspešnosti enostransko posegla v osnovno plačo tožnika, kar je protipravno. Glede na navedeno je tožnik zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi bistvenega zmanjšanja plač v smislu 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 je bila sklenjena za delovno mesto vodja servisa D. V spornem obdobju tožnik ni opravljal dela tega delovnega mesta, kar pa ne pomeni, kot zmotno meni toženka v pritožbi, da ni upravičen do plače, kot je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena. Sodišče prve stopnje je pretežni del dokaznega postopka namenilo ugotavljanju, ali je tožnik opravljal delo delovnega mesta vodja servisa E. (trditev tožnika) ali servisni sprejemnik (trditev toženke). To samo po sebi ni bistveno dejstvo v tem sporu, saj odrejanje drugega dela, ali dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je po pogodbi o zaposlitvi, in izplačevanje nižje plače še ne pomeni, da s tem soglaša, in še manj, da je plača zakonito znižana. Enako soglasja ne pomeni dejstvo, da delavec ne oporeka znižani plači oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja varstva pravic.

Tožnik ni prerekal izvršitve dejanj, ki se mu očitajo v treh pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje obstoja utemeljenih razlogov za kršitev delovnih obveznosti ni izkazal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga je toženec šikanozno opozarjal. Pisno opozorilo pred odpovedjo je predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero ni samostojnega pravnega varstva. Zato toženec ni bil dolžan odgovarjati na pisna pojasnila oziroma pritožbo tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za malenkostne napake tožnika, za katere ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve pogodbenih obveznosti ne vpliva na utemeljenost pisnih opozoril pred odpovedjo. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker direktorica ni ukrepala zoper druge zaposlene, ki so storili podobne napake. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da pisno opozorilo samo po sebi ne predstavlja podlage za znižanje plače. Te podlage sama po sebi ne bi predstavljala niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa nekatera dejanja ali opustitve, ki pomenijo lažje ali hujše kršitve delovnih obveznosti in imajo za posledico uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. če gre za kršitve neizpolnjevanja, pomanjkljivega ali nekvalitetnega izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki se pričakujejo za delo na delovnem mestu), lahko predstavljajo samostojno in objektivno podlago tudi za znižanje plače. ZDR-1 ne vsebuje določb o možnem oziroma dopustnem znižanju osnovne plače. Določa pa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Zakon

Tožnica trpinčenju na delovnem mestu ni bila izpostavljena in tako toženki ni mogoče očitati, da ji ne bi zagotovila varstva v skladu s 47. členom ZDR-1, da bi bil podan razlog iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca.

Stranska intervenienta nista zlorabila svojih vodstvenih pravic oziroma svojih pooblastil izvrševala z namenom, da se tožnico izključi, kar bi nudilo oporo za ugotovitev protipravnosti njunih ravnanj. Ker stranskima intervenientoma, ki sta na hierarhični lestvici znotraj fakultete višje od tožnice, ni mogoče očitati ravnanj trpinčenja, storjenih iz pozicije moči, ni uporabljivo stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2019, da imajo njuna dejanja večjo težo.

Izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in zaslišanjem brata je tožnica predlagala za ugotavljanje vzročne zveze in višine škode v posledici trpinčenja. Oba dokazna predloga je sodišče utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna, ker ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženke. Zdravstvena dokumentacija sama po sebi ne dokazuje in ne more dokazovati obstoja konkretnih protipravnih ravnanj toženke v smislu trpinčenja. Zmotna je presoja sodišča, da tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen dopust, ker ji je delovno razmerje pri toženki nezakonito prenehalo po njeni volji.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je določba pogodbe o zaposlitvi, da bo tožnik opravljal nadurno delo brez plačila, nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1). S pogodbo o zaposlitvi se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (drugi odstavek 9. člena ZDR-1), pri čemer ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste določa, da stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo (73. člen ZDR-1). Tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist (ni bil niti vodilni delavec, za katere ZDR-1 v 157. členu dopušča drugačno ureditev delovnega časa, nočnega dela, odmorov, dnevnih in tedenskih počitkov).

Ugotovljeno trpinčenje na delovnem mestu v letih 2016, 2017 in 2018, ki je bilo predmet pravnomočno končanega postopka Pd 94/2018, za presojo zakonitosti njene izredne odpovedi ne more biti relevantno. Tožnici je bilo s prisojeno odškodnino na podlagi 8. člena ZDR-1, ki jo je tožena stranka tudi plačala, dano zadoščenje, ki predstavlja kompenzacijo za kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in odpravo posledic ugotovljenega protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče je pravilno presojalo in se tudi izčrpno opredelilo do ravnanj trpinčenja na delovnem mestu, ki so trajala od septembra 2019 do podaje njene izredne odpovedi v marcu 2020.

Predlog se zavrne.

Utemeljeno tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati razlike v plači za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo za čas od 25. 9. 2018 dalje, ko mu je bilo pooblastilo za opravljanje dela operativnega vodje preklicano. Ker tožnik od tega dne dalje ni več imel podlage za opravljanje višje vrednotenega dela in dela operativnega vodje tudi dejansko ni več opravljal, mu je sodišče prve stopnje za ta čas neutemeljeno priznalo razliko med plačilom za to delo in plačilom, ki mu je pripadalo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Ni vsako dejstvo iz sklopa nepremoženjske škode takšno, da bi bilo za njegovo ugotovitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pritožbeno sodišče se ne strinja s prvostopenjsko presojo, da glede na vrsto zatrjevane škode in na podlagi 8. člena ZDR-1 zahtevano odškodnino tožnik škode vsaj v določenem obsegu ne bi mogel dokazati brez izvedenca medicinske (konkretno psihiatrične) stroke.