VSRS Sodba I Ips 8336/2013

I. Ob reševanju zahtev za varstvo zakonitosti obsojenega E. Ž. in njegove zagovornice se izpodbijana sodba za obsojenega E. Ž. razveljavi, za dejanje pod točko I/1a, razveljavi pa se tudi v odločbah o enotni kazni, vštetju hišnega pripora in stroških kazenskega postopka, ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se zahteva zagovornice obsojenega E. Ž. zavrne.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. N. se zavrne.

IV. Obsojeni D. N. je dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je pod točko I/1a obsojenega E. Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja, storjenega v prekoračenem silobranu in v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena, tretjim odstavkom 22. člena in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter pod točko I/1b kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1. Obsojenega D. N. je pod točko I/2 spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Obsojenemu E. Ž. je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen štiri leta in tri mesece zapora, za drugo pa kazen šest mesecev zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Obsojenemu D. N. je izreklo kazen tri leta in tri mesece zapora. Obsojencema je v izrečeni kazni vštelo čas prebit v priporu in v hišnem priporu. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenega E. Ž. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obsojenega D. N. pa plačila stroškov od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter odločilo da je obsojeni N. dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR. O nagradi in potrebnih izdatkih zagovornice obsojenega E. Ž. je odločilo, da obremenjujejo proračun. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je obsojenega E. Ž. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 53.000,00 EUR napotilo na pravdo. Pod točko II sodbe je obtoženega D. N. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. O stroških postopka je odločilo skladno z določbo drugega odstavka 96. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbam obsojenega E. Ž., njegove zagovornice in zagovornika obsojenega D. N. ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o kazni tako, da je obsojenemu Ž. znižalo določeno kazen za dejanje pod točko I/1a na tri leta in dva meseca zapora, na kar mu je ob nespremenjeni kazni za kaznivo dejanje pod točko I/1b izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora; obsojenemu D. N. pa je izrečeno kazen znižalo na dve leti ni šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni E. Ž., njegova zagovornica in zagovornik obsojenega D. N. Obsojeni E. Ž. in njegova zagovornica vlagata zahtevi zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP). Obsojeni E. Ž. izpodbija pravnomočno sodbo za dejanje pod točko I/1a, to je zaradi poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena, tretjim odstavkom 22. člena in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Zagovornica, kot je razvidno iz vsebine zahteve, izpodbija sodbo za obe kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojenec spoznan za krivega. Obsojeni E. Ž. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ga oprosti obtožbe za dejanje pod točko I/1a ali pa, če oceni, da je dejanje storil v prekoračenem silobranu, naj mu, ker je dejanje storil v stanju močne prestrašenosti, skladno s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1 kazen odpusti. Podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enak predlog podaja tudi obsojenčeva zagovornica. Zagovornik obsojenega D. N. vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Sklicuje se na 427. člen ZKP, ki naj ga Vrhovno sodišče upošteva in ravna po njem. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v pisnih odgovorih na zahteve, podanih na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteve niso utemeljene. Kršitve zakona, ki jih zatrjujejo, niso podane, v zahtevah vložniki uveljavljajo tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4O odgovoru državnega tožilca sta se pisno izjavila obsojeni E. Ž. in zagovornik obsojenega D. N.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZPK mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne presoja v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ima pa Vrhovno sodišče pooblastilo v določbi 427. člena ZKP, da pa v primeru, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi zoper katero je zahteva vložena, razveljavi s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava. Vrhovno sodišče preizkuša pravilnost tistih odločilnih dejstev, ki so podlaga za uporabo zakona, ki naj bi bil po navedbah vložnika zahteve kršen. Kadar se mu porodi, ob presoji zahteve za varstvo zakonitosti in ob presoji uveljavljanih kršitev, dvom v pravilno ugotovitev odločilnih dejstev, izpodbijano sodbo razveljavi. Na tak način poseže v pravnomočno sodbo tedaj, ko določeno dejstvo, ki je odločilno za pravilno uporabo zakona, ni zanesljivo ugotovljeno.

K zahtevama obsojenega E. Ž. in njegove zagovornice

6Obsojeni E. Ž. in njegova zagovornica v zahtevah trdita, da so zaključki v pravnomočni sodbi o poteku oddanih Ž.strelov, o tem kateri strel je bil prvi in o vrstnem redu, zmotni. Trdita, da prvi strel ni zadel D. N. v trebuh in da do te poškodbe ni prišlo v avtomobilu. Ne strinjata se z izvedenskim mnenjem in izpovedbami izvedenca balistika T. K. o poteku strelov, o tem, da je bil strel v trebuh N. sprožen v avtomobilu ter da so ostali streli, ki jih je sprožil Ž., bili oddani zunaj avtomobila. Prav tako se ne strinjata z izvedenskim mnenjem izvedenca sodne medicine dr. A. Š. in poudarjata, da je ta izvedenec le na podlagi mnenja izvedenca balistika izdelal mnenje in izhajal iz tega mnenja. Menita, da je izvedensko mnenje izvedenca balistika napačno in nelogično. Sprejemata prvotno izvedensko mnenje in navedbe izvedenca dr. E. S., da je bila prva poškodba poškodba leve roke D. N. Izpostavljata mnenje dr. F. K., strokovnjaka, ki ga je angažirala obramba, o tem, kako naj bi potekal strelni kanal pri strelu v trebuh D. N., katera rana je bila vstopna in katera izstopna. Sklicujeta se na medicinsko dokumentacijo in zapise zdravnikov dr. D. in dr. J., ki sta prva pregledala D. N. ob sprejemu v bolnico in zapisala, katera strelna rana je bila vstopna in katera rana je bila izstopna. Menita, da so zaključki sodišča, ki je sledilo izvedencu balistiku in izvedencu sodne medicine ter upoštevalo tudi zagovor obsojenega D. N. o prvem strelu v avtomobilu, katera rana je vstopna in katera izstopna, zmotni. Ne sprejemata ocene sodišča o izpovedbi zdravnikov operaterjev, ki ju je sodišče zaslišalo na glavni obravnavi in sta oba pojasnila, da je možno, da je prišlo do napake pri evidentiranju poškodb. Ne sprejemata uskladitve izvedenca dr. E. S. z izvedencem balistikom in izvedencem sodnomedicinske stroke. Oba tudi trdita, da so razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju, da obstaja tako imenovana protispisnost, saj so zaključki sodišča prve stopnje, katerim je pritrdilo pritožbeno sodišče, v nasprotju z listinami in izvedenimi dokazi ter trdita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek. Tako v zvezi z izvedenskimi mnenji kot v zvezi z dopolnitvami izvedenskih mnenj, ki jih je odredilo sodišče. Izvedenci so bili zaslišani, sodišče je zaslišalo tudi strokovnjaka, ki ga je angažirala obramba in oba zdravnika (dr. D. in dr. J.) na glavni obravnavi. Obramba je imela možnost z neposrednim zaslišanjem izvedencev preizkusiti vsa izvedenska mnenja. Obrambi je bila tako dana možnost, da z argumenti izpodbija popolnost, pravilnost in strokovnost izvedenskih mnenj, postavljenih izvedencev in da tudi z neposrednim zaslišanjem preizkusi mnenje strokovnjaka in zasliši oba zdravnika operaterja. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju vseh izvedencev na glavni obravnavi, oceni njihovih mnenj in dopolnitev mnenj ter po presoji uskladitve izvedenca S. z izvedencema balistikom in sodnomedicinske stroke, izvedenska mnenja sprejelo ter jih ocenilo kot popolna in pravilna. Sodišče je tako po obširnem dokaznem postopku v zvezi z izvedenci in z zaslišanjem strokovnjaka ter obeh zdravnikov napravilo dokazne zaključke o posameznih strelih, o tem kateri strel je bil prvi, kje je bil zadan (strel v trebuh, zadan v avtomobilu, ko je bil D. N. pretežno obrnjen v smeri vožnje in je sedel v voznikovem sedežu; sodišče ni ugotovilo, da bi bil D. N. pri miru kot zatrjujeta vložnika), o tem kako je potekal prvi strel in kakšna poškodba je bila N. prizadejana (prestrelina trebuha iz leve proti desni) ter o posameznih strelih zunaj avtomobila (točke 16, 17 ter 20 do 23 sodbe sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo sodišče druge stopnje v sodbi v točkah 7 do 9). Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izvedenskega mnenja izvedenca S. v tistem delu, ko je izvedenec S. izdelal mnenje na podlagi medicinske dokumentacije, in do uskladitve izvedenca S. z izvedencema sodnomedicinske stroke in izvedencem balistikom o poškodbi trebuha D. N. Čeprav vložnika poskušata prikazati, da naj bi bila v pravnomočni sodbi storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti izražata nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Vložnika se z zaključki v pravnomočni sodbi ne strinjata, polemizirata z izvedenskimi mnenji, trdita da mnenji izvedencev balistika in sodnomedicinske stroke nista verodostojni, ne sprejemata uskladitve izvedenca travmatologa dr. S. z ostalima izvedencema ter podajata svojo presojo, mnenja in izpovedbe strokovnjaka F. K. in po svoje vrednotita izpovedbi obeh zdravnikov, ki ta prišla prva v bolnici v stik z N., to je dr. D. in dr. J., ter ne sprejemata presoje v pravnomočni sodbi obeh izpovedb in ocene sodišča, napravljene na podlagi ocene izpovedb obeh zdravnikov v točki 17 sodbe sodišča prve stopnje, da nista izključila možnost, da je prišlo do napačne ugotovitve, katera rana je bila vstopna in katera rana izstopna, o čemer je navedlo jasne in prepričljive razloge, s katerimi pa se oba vložnika tudi ne strinjata. Presoja tega dela zahtev za varstvo zakonitosti tako pokaže, da se vložnika ne strinjata z ugotovljenim dejanskim stanjem ter uveljavljata razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

8Obsojeni Ž. in njegova zagovornica izpodbijata pravni zaključek v pravnomočni sodbi, da je obsojeni E. Ž. ravnal v prekoračenem silobranu. Vložnika pa sta tudi v pritožbi uveljavljala razloge, ki pomenijo uveljavljene kršitve materialnega prava in uveljavljanje, da so razlogi o pravnem vprašanju, to je o prekoračenem silobranu ter pravni zaključek o tem, napačni (kot je povzeti iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, je trditve o tem, da v ravnanju obsojenega Ž. ni znakov prekoračenega silobrana, ampak da je ravnal v silobranu in grajo pravnega zaključka, obravnavalo v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Vložnika utemeljujeta, da je ravnanje obsojenega Ž. zunaj vozila, ki je v opisu dejanja in v razlogih sodbe opredeljeno kot prekoračen silobran, pomenilo obrambo pred protipravnim napadom D. N. in da obsojeni Ž. pri svoji obrambi meje silobrana ni prekoračil. Uveljavljata, da bi bilo treba tudi njegovo ravnanje izven avtomobila pravno opredeliti kot silobran. Ne strinjata se z oceno sodišč prve in druge stopnje v pravnomočni sodbi, da ni bilo sorazmernosti med napadom in obrambo. Poudarjata, da pravni sklep sodišč o prekoračenem silobranu ni pravilen. Navajata, da se je D. N. zavedal, da ima obsojeni Ž. pri sebi pištolo, ko je izstopil iz vozila, da se je napad N. z nožem na obsojenega Ž. zunaj vozila nadaljeval, da je bil Ž. ob izstopu iz vozila že hudo poškodovan po rokah, da se je bal za svoje življenje. Huda prestrašenost je ugotovljena v izvedenskih mnenjih izvedencev psihologa in psihiatra. Sodišče je mnenji sprejelo. Opozarjata, da je obsojeni Ž. lahko uporabljal le levo roko zaradi poškodb desnice, da je do napada prišlo na neobljudenem območju izven naselja, da je bil N. kljub poškodbi trebuha še sposoben za napad, saj je napad z nožem na Ž. izvajal. Ne strinjata se z zaključkom sodišč v pravnomočni sodbi, da je bil N. zaradi poškodbe trebuha že delno onesposobljen in da je bila intenziteta njegovega napada zmanjšana ter da bi obsojeni Ž. zato moral ustrezno prilagoditi in obvladati obrambo, ki ni nujno terjala kar treh strelov. Poudarjata, da je bilo tudi ravnanje obsojenega Ž. zunaj avtomobila takšno, da je predstavljalo silobran, torej nujno potrebno sorazmerno obrambo pred protipravnim napadom. Menita, da je za presojo, da je bil N. v času dejanja še sposoben za napad in da njegova sposobnost ni bila okrnjena, pomembno tudi dejstvo, da je N. še nekaj časa po dejanju hodil po cesti, kot trdita, za Ž. in prehodil določeno razdaljo, preden je klecnil in padel na tla.

9V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je napad v avtomobilu prvi začel D. N., ko je z nožem napadel obsojenega Ž., ga najprej porezal po licu, nato pa zamahoval z nožem proti Ž. Pred napadom N. se je Ž. najprej branil z rokama, tako da je prestrezal udarce z nožem, pri tem pa dobil poškodbe, ki so bile opredeljene kot huda telesna poškodba in so opisane v opisu dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, za katerega je bil spoznan za krivega obsojeni D. N. Obsojeni Ž. je nato v obrambi pred napadom v avtu s pištolo, ki jo je imel v žepu, skozi žep ustrelil proti N.. S tem strelom mu je prizadejal strelno rano, poškodbo trebuha. Obramba Ž. v avtomobilu je bila presojena in ocenjena kot silobran in je kot silobran opisana v opisu dejanja v izreku sodbe. Kot prekoračen silobran pa je opisano in v pravnomočni sodbi obrazloženo ravnanje obsojenega Ž. zunaj avtomobila. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je ravnanje N., ko je z nožem v roki stopil iz avtomobila in šel proti obsojenemu Ž. šteti kot nadaljevanje protipravnega napada, ki se je začel v avtomobilu, da je bila podana istočasnost med napadom in Ž. obrambo in da je bila obramba glede na dano situacijo (sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je obsojeni Ž. upravičeno ustrašil, saj je N. hodil proti njemu ter je bil od njega le približno 1 meter do 2, v roki pa je še imel nož, s katerim je Ž. v avtomobilu hudo poškodoval; ugotavlja pa tudi v isti točki sodbe - točka 29 - sledeč zagovoru obsojenega Ž., da je N. v oddaljenosti 1 do 2 m zamahnil z nožem proti njemu) neizogibno potrebna za odvrnitev napada. V pravnomočni sodbi je tudi ugotovljeno, da je bil N., ko je Ž.ć trikrat ustrelil proti njemu in ga zadel, v stoječem položaju in z desno stranjo telesa obrnjen proti strelcu, kar pomeni, da obsojeni N. ni bil nikoli zadet v hrbet od zadaj in da ni bežal pred strelcem (točke 21 do 24 sodbe sodišča prve stopnje). V točkah 21 in 22 sodbe je sodišče prve stopnje presodilo, sledeč izvedenskemu mnenju izvedenca balistika, da je bil strel v levo nogo D. N. sprožen iz razdalje 1,3 do 2 m, strel v hrbtni del telesa pa sprožen iz razdalje 1 do 2 m. Razloge o prekoračenem silobranu je sodišče prve stopnje navedlo v točki 29 sodbe, tem razlogom je sodišče druge stopnje pritrdilo v točkah 12 do 16 sodbe. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bila, ko je N. zamahnil proti Ž. iz navedene razdalje (1 do 2 m), zmanjšana možnost vboda, da se je napad zaustavil na tej ravni in da je ob upoštevanju sredstva in možnosti, s katerimi je obsojeni Ž. razpolagal v trenutku napada, to je pištola, s katero je kar trikrat ustrelil proti N., obsojeni Ž. prekoračil meje sorazmernosti med napadom in obrambo in zato ravnal v prekoračenem silobranu. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da obramba obsojenega Ž. ni bila ustrezna in obvladovana, da obramba pred N. ni več terjala kar treh strelov in da bi se lahko obsojeni Ž. omejil tudi na nižjo raven obrambe, ko je v roki imel pištolo, ter bi tako zadostovalo, da bi pištolo pokazal in zagrozil s pištolo N. ali ustrelil v zrak ali tla. Obe sodišči sta poudarili, da je bil N. delno onesposobljen zaradi strelne rane trebuha in da je bila zaradi tega intenziteta njegovega napada manjša, zaradi česar bi morala biti obramba Ž. v ravnotežju z ravnanjem N., da bi moral obsojeni Ž. torej ustrezno obvladovati svojo obrambo (trditve o onesposobljenosti N. zaradi strela v trebuh ne pojasni ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje). Sodišče prve stopnje je tudi na več mestih v sodbi poudarilo, da sledi zagovoru obsojenega E. Ž. (točke 25, 26 in 29 sodbe).

10Sodišči prve in druge stopnje sta presodili ter ugotovili vse elemente silobrana razen sorazmernosti med napadom in obrambo, ko je zunaj avtomobila obsojeni Ž. še trikrat ustrelil proti D. N., ki se mu je približeval z nožem v roki in z nožem tudi zamahnil proti njemu, se mu približal na razdaljo 1 do 2 m, to je na razdaljo iz katere so bili oddani streli proti N. Ugotovili sta, da je bil obsojeni Ž. po rokah močno poškodovan da je bila desna Ž. roka praktično neuporabna zaradi poškodb in da je Ž. ustrelil z levo roko, ki je bila tudi poškodovana. Sodišče druge stopnje je na pritožben pomislek, da ni šlo za strele v vitalne dele telesa odgovorilo, da ni moč izhajati samo iz narave dobljenih poškodb, ampak je tudi potrebno upoštevati smer strelov in tudi navedlo, da je N.lahko sklepal, da je obsojeni Ž. v avtu uporabil pištolo, vendarle slednjega ni mogel vedeti in se je torej s strelnim orožjem prvič srečal šele ob dogajanju zunaj (tak zaključek sodišča druge stopnje se lahko izkaže kot vprašljiv, saj je N. v svojem zagovoru povedal, kar je sprejelo sodišče prve stopnje in kar poudarjata oba vložnika v zahtevi, da je slišal pok pištole, da je zaslišal „bum bum, pogledal Ž. in začutil bolečino in tresavico v trebuhu ter Ž. vprašal če je on streljal“, strani 9 in 10 sodbe).

11Določbe o silobranu dajejo pravico vsakomur, da se brani pred protipravnim napadom. Silobran je torej tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad (drugi odstavek 22. člena KZ-1). Pri silobranu gre za tako obrambo zoper protipravni napad, ki pomeni neposredno ogroženost vrednot. V teoriji ni sporno, da naj bi tisti, ki se pred napadom brani, racionalno uporabil sredstva obrambe, kar pa ne more pomeniti, da naj bi napadeni uporabil le takšno sredstvo, za katero ni niti gotovo, da bo učinkovito za odvrnitev napada. Vrhovnemu sodišču se je namreč porodil močan dvom v pravilnost ocene sodišč prve in druge stopnje, da bi za odvrnitev napada zadostovalo že strel v tla ali zrak oziroma da bi obsojeni Ž. N. le pokazal pištolo. Napad N. je bil, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje neprekinjen, trajal je ves čas, že v avtomobilu in se je nato nadaljeval zunaj vozila, bil stvaren in obramba obsojenega Ž. je bila nedvomno potrebna. Če ima napadeni možnost uporabiti različna sredstva za obrambo pred napadom, naj bi uporabil tisto sredstvo, ki povzroči manjšo škodo napadalcu. S tem, ko je N. že močno poškodovanega Ž. še vedno napadal z nožem v roki, se mu približal na razdaljo 1 ali 2 m (strelna razdalja) se seveda tudi zastavi vprašanje o pravilnosti zaključkov v pravnomočni sodbi o nesorazmernosti obrambe, oziroma o ravnotežju obrambe z ravnanjem N. Ni pomembno le, da je Ž. streljal proti N. in da je, kot sta zaključili sodišči prve in druge stopnje (opis dejanja in razlogi pravnomočne sodbe), streljal proti vitalnim delom telesa, ampak je odločilna presoja intenzivnosti napada in kakšne posledice za Ž. v dani situaciji bi takšen napad lahko imel ter kakšno obrambo bi takšen napad lahko zahteval. Ni moč odmisliti ob tem, ko je N. Ž., kar poudarjata oba vložnika zahteve, že močno poškodoval po desni roki, ko se je Ž. pred N. napadom branil le z rokami, dejstva, da je bil napad D. N. še vedno usmerjen proti Ž., da je N. z nožem iz majhne razdalje proti Ž. že zamahnil, da se mu je približeval in približal z nožem v roki. Napad in obramba morata biti istočasna, kar je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, to pa tudi ne pomeni, da ni dovoljena obramba zoper napad, ki neposredno grozi, ko obstaja objektivna možnost, da bo napadena oseba dejansko napadena, zato je odločilna presoja intenzivnosti napada in kakšne posledice za napadenega (Ž.) v dani situaciji bi takšen napad lahko imel. Poraja se torej precejšen dvom v zaključek sodišč, da obsojeni Ž. pri obrambi ni upošteval odmerjenosti in je presegel potrebno mero pri odvračanju napada, kar tudi izpostavljata oba vložnika zahteve. D. N. je še vedno uporabljal sredstvo, s katerim je Ž. že poškodoval in še vedno ogrožal njegovo telesno integriteto, pred čemer se je Ž. upravičeno branil.

12Napad D. N. je trajal in je bil neprekinjen ter stvaren. V čem je bila oslabitev D. N. vidna navzven zaradi prejšnjega strela Ž., v sodbi ni pojasnjeno. Obsojeni E. Ž. opozarja tudi na izpovedbo izvedenca medicinske stroke dr. E. S.: „da je bil N. po prejetem strelu v trebušno votlino sposoben za hojo še nekaj minut in tudi za večji napor v prvih trenutkih, kakšno minuto po tem, ko je bil ustreljen, da je bil kakšno minuto ali dve še vedno sposoben za uporabo noža, predno je prišlo do reakcije organizma, do večjih krvavitev v trebuhu je preteklo kar nekaj časa in v tem obdobju nekaj minut je bil za uporabo noža sposoben“ (strani 26 in 27 prepisa izpovedbe izvedenca na glavni obravnavi dne 9. 1. 2014). Ni ugotovljeno, da bi poškodba trebuha oslabila N. aktivno sposobnost za napad, in da bi to Ž. lahko zaznal in temu dejstvu prilagodil obrambo, kar z navedbami v zahtevah utemeljujeta oba vložnika. Obsojeni Ž. se je branil s streli s pištolo. Če gre za uporabo enega sredstva za obrambo (sodišči nista ugotovili, da bi lahko Ž. uporabil kakršnokoli drugo sredstvo) pa četudi je to strelno orožje, je seveda potrebno presoditi, ali je obramba glede na okoliščine takšna, da je še sorazmerna oziroma kakšna je njena učinkovitost. Kot je bilo že poudarjeno, je odločilna presoja intenzivnosti napada in kakšne posledice za napadenega bi napad lahko imel in kakšno obrambo bi napad lahko zahteval. Pri oceni, ali je dejanje storjeno v silobranu, je treba presoditi tudi ali je bila pri dejanju storjenem v obrambi kršena ali ogrožena enakovredna vrednota (storilec lahko pri obrambi ogrozi tudi pomembnejšo vrednoto kot je ogrožena z napadom, vendar pod pogojem, da je obramba segla le do meje, ki zadošča za odvrnitev napada).

13Vrhovnemu sodišču se je tudi glede na psihično stanje obsojenega Ž. poraja precejšen dvom v pravilno ugotovitev, da ni bilo sorazmerja med napadom in obrambo, na kar tudi opozarjata oba vložnika in zagovornica izpostavlja izvedenski mnenji izvedenca psihologa in psihiatra o Ž. sposobnosti razumevanja in obvladovanja, ki sta bili bistveno zmanjšani zaradi dogajanja v avtomobilu kot tudi zunaj, zaradi močne prestrašenosti in občutka življenjske ogroženosti (opis dejanja v pravnomočni sodbi). Subjektivni moment ni zanemarljiv. V psihičnem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi, od napadenega ni mogoče zahtevati racionalnega razmišljanja pri obrambi pred napadom, posebno še, če napad kot v obravnavanem primeru traja dalj časa. Na podlagi ugotovitev sodišča, ko sodišče sprejema in ugotavlja nadaljevanje napada in da se je N. Ž. zunaj avtomobila z istim nevarnim sredstvom približal na kratko razdaljo, potem ko je Ž. že močno poškodoval, se poraja precejšen dvom v pravilne zaključke v pravnomočni sodbi, da bi zadostovalo že, če bi obsojeni Ž. pokazal obsojenemu N. pištolo, oziroma da bi streljal v tla ali zrak in s tem tudi v zaključke o pravnem sklepu, da je Ž. prekoračil meje silobrana.

14Vrhovno sodišče je, ko je ocenilo da je podan precejšen dvom v resničnost ugotovljenih dejstev, na katerih temelji sklep, da je obsojeni Ž. ravnal v prekoračenem silobranu, v skladu z določbo 427. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo za dejanje pod točko I/1a v odločbah o krivdi in o določeni kazni. Zaradi delne razveljavitve sodbe je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi odločbe o enotni kazni, o vštetju hišnega pripora in o stroških postopka za obsojenega Ž. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče razčistiti nakazana vprašanja in ponovno presoditi ali je obstajalo sorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe ali pa je šlo za prekoračen silobran v njegovi privilegirani obliki, da je do prekoračenega silobrana prišlo zaradi močne prestrašenosti obsojenca, povzročene z napadom. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo za kaznivo dejanje pod točko I/1a, navedb zagovornice o določeni kazni za obravnavano dejanje in da so podani pogoji, da se obsojencu kazen odpusti, ni obravnavalo.

15Zagovornica se zavzema pri dejanju pod točko I/1b (kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1) za znižanje kazni obsojencu. Z navedbami o razlogih, zakaj je obsojenec pištolo posedoval, kje jo je hranil in s poudarjanjem, da obsojenec ni agresivna in konflikta oseba, ter da mu je bila določena previsoka kazen, ne uveljavlja kršitve zakona, ki jo obravnava Vrhovno sodišče pri presoji zakonitosti sodbe, ampak trdi, da določena kazen ni primerna, kar je razlog za izpodbijanje sodbe v pritožbenem postopku (prvi odstavek 374. člena ZKP). Zagovornica uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

K zahtevi zagovornika obsojenega D. N.

16Zagovornik obsojenega D. N. kot kršitev, ki jo obravnava Vrhovno sodišče pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti, uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, da se opravi rekonstrukcija. Pomembno je ugotoviti način streljanja in položaj iz katerega je obsojeni Ž.streljal na obsojenega N. Trdi, da sodba o tem nima razlogov, zato bi moralo sodišče upoštevati dokazni predlog za rekonstrukcijo dogodka in jo opraviti skladno z določbo 246. člena ZKP. Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, je onemogočilo dokazovanje. Sodišče je dolžno izvesti dokaze, ki jih predlaga obramba. Po oceni zagovornika je sodišče privilegirano obravnavalo obsojenega Ž. in je ravnalo izrecno v škodo obsojenemu N. Sodišče bi se moralo angažirati tako, da bi storilo vse, da ugotovi materialno resnico. Ker je ignoriralo dokazni predlog obrambe, je storilo kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. V zaključku zahteve zagovornik trdi, da so bile obsojenemu N kršene njegove pravice iz 29. člena Ustave, ker mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ampak je sodišče v njegovo škodo izvajalo tiste dokaze, ki so potrjevali tezo tožilstva, da je bil obsojeni Ž. žrtev, čeprav temu ni bilo tako.

17V skladu z določbo drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa tista dejstva, za katere sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranki (tožilec in obdolženec) mislita, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak le tista, ki so odločilna in za katere sodišče oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Če obramba predlaga razbremenilni dokaz, mora zadostiti svojemu dokaznemu bremenu pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstaja dokaza, ter z navedbami okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravnorelevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Zagovornik je na predobravnavnem naroku podal pisni dokazni predlog, v katerem je med drugim predlagal tudi: „potrebno je opraviti ogled kraja dogodka in rekonstrukcijo dogodka glede različnih zagovorov“. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in zavrnitev obrazložilo na strani 15 sodbe. Ocenilo je, da dokazni predlog ni konkretiziran do te mere, da bi izkazoval utemeljenost. Sledilo je ustaljeni sodni praksi, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da sodišče lahko presodi ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Sodišče prve stopnje je presodilo, da rekonstrukcija in ogled kraja dogodka nista potrebna ob upoštevanju vseh drugih dokazov, ki so bili izvedeni in ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja (pozicija, v kateri sta bila Ž. in N. v času streljanja in način streljanja sta bila razjasnjena v dokaznem postopku z zaslišanjem izvedencev - izvedenec balistik, izvedenec medicinske stroke, izvedenec travmatolog, ter na podlagi ocene teh mnenj in na podlagi presoje drugih dokazov ter tudi na podlagi presoje zagovorov obeh obsojencev). V pritožbi je zagovornik izpodbijal presojo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v točki 31 sodbe zavrnilo pritožbene navedbe ter pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o poteku dogodkov in o načinu streljanja ter o tem koliko strelov je bilo izstreljenih zunaj avtomobila, ter da je bil v avtomobilu izstreljen en strel. Po ustaljeni sodni praksi mora stranka oziroma zagovornik v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj z verjetnostjo izkazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007 z dne 24. 1. 2008). Po oceni Vrhovnega sodišča zagovornik temu standardu ni zadostil. S sklicevanjem na materialno resnico, ki jo mora ugotoviti sodišče, trditvami, da sodba nima razlogov o načinu streljanja in položaju, iz katerega je Ž. streljal na N., ne utemeljuje, da bilo potrebno ugoditi predlaganemu dokazu zaradi ugotavljanja obstoja kaznivega dejanja in razjasnitve dejanskega stanja. Zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uspel utemeljiti, da je bil dokaz z rekonstrukcijo pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Navedbe so ostale na pavšalni ravni, s katerimi zagovornik ni utemeljil pravnorelevantnosti predlaganega dokaza in tega, da bi bila izvedba dokaza v korist obsojenemu N. Zagovornik ne izpodbija razumne presoje sodišč prve in druge stopnje, da izvedba dokaza za razjasnitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni bila potrebna in tudi ne utemeljuje, da je bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga da se opravi rekonstrukcija, kršena obsojenčeva pravica obrambe, ki jo določa 29. člen Ustave.

18Zagovornik zatrjuje tudi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve zagovornik ni obrazložil. Tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik le zatrjeval, da je bila storjena navedena kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je v točki 33 sodbe ugotovilo, da v pritožbi zagovornik zatrjevanega pritožbenega razloga ni obrazložil, ampak da je v okviru zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tako zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje le, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, z navedbami, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe, v zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja, s podajanjem lastnih zaključkov, kako naj bi se dogodek odvijal, s trditvami, da ni dokazano, da je obsojeni N. prvi napadel obsojenega Ž., da sta obsojenca za nož pulila, ter je tako prišlo do poškodb rok ter s ponavljanjem, da je v zadevi tožilstvo zaščitilo Ž. in da je bilo z izvedencem psihiatrične stroke le potrjeno tisto, kar je tožilstvo že vnaprej zapisalo, da je bil Žunić prestrašen in podobno. V sfero zatrjevanja nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodijo tudi navedbe o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zagovornik ponovno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskem stanjem v pravnomočni sodbi, s trditvami, da je bil obsojeni N. hudo poškodovan, da je komaj ostal živ, ker se je pištola, s katero je Ž. streljal zaskočila, pa je bil kljub temu obsojeni N. obravnavan kot povzročitelj in kot iniciator spora, čeprav je bil oproščen očitka, da je storil kaznivo dejanje izsiljevanja, kar dokazuje, da je celotno zadevo pripravil obsojeni Žunić, ki je nameraval umoriti N. Zagovornik tako ne uveljavlja kršitve procesnega ali materialnega zakona ampak izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki v pravnomočni sodbi in ugotovitvami ter razlogi o odločilnih dejstvih. Uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

19Po navedenem je Vrhovno sodišče ob reševanju zahtev za varstvo zakonitosti obsojenega E. Ž. in njegove zagovornice izpodbijano sodbo v že navedenem obsegu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je zahtevo obsojenčeve zagovornice in v celoti zahtevo zagovornika obsojenega D. N. zavrnilo kot neutemeljeni na podlagi določbe 425. člena ZKP.

20Na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo, da je obsojeni D. N. dolžan plačati sodno takso, ki jo je odmerilo po tarifnih številkah 7114 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer.