123. člen KZ-1

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo bistveno vsebino zagovora obdolženca ter ga primerjalo z izpovedbo oškodovanke in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dr. A. A. ter pojasnilo tudi v katerem delu zagovor ni bil potrjen (točka 12 obrazložitve). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno analiziralo vsakega posameznega detajla oziroma raznolikosti med zagovori obdolženca iz različnih faz postopka, pa samodejno ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Same poškodbe ni mogoče samodejno pripisati obdolženčevemu ravnanju. In ravno obdolženčevo ravnanje, opredeljeno v izreku je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podvrženo prevelikemu dvomu. Sodišče namreč ni vezano na predhodno sprejete procesne sklepe in lahko med postopkom, ob upoštevanju že izvedenih dokazov ter njihove dokazne vrednosti, presodi, da izvedba posameznega dokaza ni več potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost obdolženec predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil.

Sodišče druge stopnje pritožbeno utemeljevanje zavrača in sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z ravnanjem, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanko spravljal v podrejen položaj. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se oškodovanka zaradi dalj časa trajajočih ravnanj obtoženca ni mogla in znala upreti, niti se mu ni mogla izogniti, pač pa se je nasilju uklanjala, pri čemer je živela v stalnem strahu, brez svobodne volje. Obtoženca se je bala zaradi konstantnega izvajanja psihičnega kot fizičnega nasilja nad njo, kot tudi groženj, ki jih ji je dnevno izrekal. Pri presoji obstoja podrejenega položaja tudi ne gre prezreti, da se obtoženi tudi med samim tekom predmetnega kazenskega postopka, kljub temu, da mu je bila v vmesnem času za istovrstno kaznivo dejanje proti isti oškodovanki izrečena pogojna obsodba, ni mogel vzdržati kontaktov z oškodovanko in mu je bila posledično že v teku predmetnega postopka izrečena prepoved približanja oškodovanki. Pri presoji obstoja podrejenega položaja, v katerem se je nahajala oškodovanka zaradi protipravnih ravnanj obtoženca, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi ne gre prezreti ugotovitev izveden

Zagovornica skozi pritožbeno izvajanje zanemari, da za izvršitev (ogrozitvenega) kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja. V izraženem stališču ne upošteva, da mora biti izjava, ki se šteje kot (resna) grožnja, po svoji vsebini, kontekstu in načinu izreka takšna, da je objektivno zmožna pri naslovniku vzbuditi občutek resnega strahu za lastno življenje, telo ali varnost bližnjih. Pritožbena trditev, da mora biti prestrašenost, ogroženost navzven vidna oziroma je nanjo mogoče sklepati glede na poznejše ravnanje tistega, komur so grožnje namenjene, ni točna. Zagovornici je torej v delu, ko opozarja na maščevalne vzgibe oškodovanke, pritrditi, ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati s pritožbenim poudarkom prepovedane posledice, saj gre v konkretni zadevi za ogrozitveno kaznivo dejanje, ko nastanek prepovedane posledice ni odločilnega pomena.

Zagovornik obtoženega A. A. neutemeljeno in pavšalno izpostavlja nelogičnost opisa in dejstvo, da v zvezi z obtoženim A. A. iz opisa kaznivega dejanja nasilništva ne izhajajo zakonski znaki nasilništva. Zagovornik pravilno navaja, da se obtoženemu A. A. v opisu kaznivega dejanja nasilništva ne očita kakršno koli konkretno ravnanje na škodo oškodovanega M. M., kot se nato ne opisuje niti vloga obtoženega B. B. na škodo oškodovanega L. L. Drži, da se v opisu očita, da so vsi trije obtoženci spravljali oba oškodovanca v podrejen položaj, kar pa ni v nasprotju s konkretnim opisom obtožencem očitanih ravnanj, saj se jim očita, da so kaznivo dejanje nasilništva storili v sostorilstvu, tako da niti ni potrebno, da vsak od obtožencev izpolni vse zakonske znake nasilništva zoper oba oškodovanca.

Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja. Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec. Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh. Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

Pritožbeno sodišče opozarja, da zgolj taksativno naštevanje določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in določil Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), brez kakršnekoli utemeljitve obstoja konkretnih kršitev v obravnavanem kazensko mladoletniškem postopku, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati. Ob tem, ko se prvostopenjskemu sodišču ni porajal dvom v sposobnost ml. A. A. razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, ne gre zanemariti dejstva, da na morebitno okrnitev teh sposobnosti procesni udeleženci niso opozorili, torej niti zagovornik, ki ne pojasni, čemu obstoj subjektivnega znaka kaznivih dejanj, ki bremenita ml. A. A, pod vprašaj izpostavlja šele pred pritožbenim sodiščem, pri čemer za izražene trditve o stanju drugačne duševne prisebnosti tako mladoletnika kot oškodovanca pa ne predloži nobenega dokaza.

Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je oškodovanka s tem, ko je grablje v hlevu odvrgla, prenehala z napadom na obdolženca, ki je takrat sam postal napadalec. Po končanem napadu ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se, kot v obravnavani zadevi, vedno šteje za kaznivo dejanje.

Ne glede na to, da je bil A. A. zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj 12. 10. 2017, ko je bil star 15 let, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke B. B. tehtno in prepričljivo utemeljilo, zakaj oškodovanca A. A., ki je vmes postal polnoleten, ni neposredno zaslišalo, temveč je v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP njegovo izpovedbo na glavni obravnavi 11. 4. 2023 prebralo.

Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.

Predpostavka, da je mogoče presojati, ali je med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe in uboja podan navidezen idealen stek, je, da je do izvršitve obeh kaznivih dejanj prišlo v okviru enotnega napada. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je bilo dokončano nekaj ur pred tem, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje uboja. Med kaznivima dejanjema je bil nekaj urni premor, zato je pravilna presoja, da je šlo za dva napada na oškodovanko.

Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovil že izvedenec, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, pa po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Prav tako obramba ni konkretizirala, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem lahko ovrgla metodologijo in zaključke postavljenega izvedenca, medtem ko so njegovi dodatni odgovori sodišče prve stopnje prepričali o tem, da je mnenje izvedenca popolno, jasno in strokovno prepričljivo.

Sicer pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi ta priča imela kakršen koli interes obdolženca po krivem obremeniti, zato s takšnimi posplošenimi in z ničemer podkrepljenimi trditvami zagovornik ne more prepričati v nasprotno, zlasti ker prvostopenjsko sodišče niti za oškodovanca ni ugotovilo, da bi imel slednji interes po krivem obremeniti obdolženca (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, da ne gre za pravno relevantne dokaze, jih je utemeljeno zavrnilo in takšno svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obdolženec oškodovanca prijel, ga potegnil k sebi in ga s čelom udaril v predel nosu.

Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni (ne na zapisnik o glavni obravnavi ne v izpodbijani sodbi) odločilo o dokaznem predlogu o postavitvi izvedenca psihologa, podanem po obrambi obdolženca. Vendar je treba pri obravnavanih kršitvah obrazložiti tudi njihov (potencialni) vpliv na pravilnost ali/in zakonitost izpodbijane sodbe, čemur pa zagovorniki niso z ničemer zadostili.

Navedbe zagovornikov, ki poskušajo prepričati, da izpodbijana sodba temelji na nezakonitih dokazih, so netočne in jim zato ni slediti. To velja tudi za navedbe o nezakonitosti opravljene prepoznave obdolženca, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila v obravnavanem primeru taka prepoznava v smislu določb 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije sploh opravljena. Navedenim pričam je obdolženčevo fotografijo pokazal prijatelj, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato zagovorniki s takimi zavajajočimi navedbami ne morejo uspeti, še manj pa s tem vzbuditi dvom o načinu ugotovitve identitete storilca obravnavanega kaznivega dejanja.

Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonite znake in sicer je v zadostni meri opisano napeljevanje, način storitve in tudi njegove posledice, zato je tudi kvalifikacija obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pravilna.

Dokazovanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika.