VSL Sklep PRp 391/2017

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se zavrne zahteva storilca za vrnitev v prejšnje stanje (I.) in se zahteva za sodno varstvo storilca zavrže kot prepozna (II.), storilcu pa je naložilo še plačilo sodne takse po tar. št. 8211 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 50,00 EUR in po tar. št. 8403 ZST-1 v znesku 30,00 EUR (III.).

2Proti sklepu vlaga pravočasno pritožbo storilec po zagovorniku. Uvodoma navaja, da vlaga pritožbo pri prekrškovnemu organu glede na sedmi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) kljub pravnemu pouku, da se pritožba vloži pri sodišču. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni v I. točki izreka tako, da ugodi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, v točkah II in III pa tako, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Predlaga še, da se prizna pravico do povračila stroškov v roku 15 dni. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne v obravnavo glede odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prekrškovnemu organu. Meni, da je sodišče napačno predlog za vrnitev v prejšnje stanje obravnavalo po določbi 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki naj bi se skladno z 8. členom ZP-1 smiselno uporabljal v postopkih o prekrških. Ker je najprej o zadevi odločil prekrškovni organ, je šlo za hitri postopek in se skladno s prvim odstavkom 58. člena ZP-1 smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), medtem ko sodišče tega ni upoštevalo in se ni opredelilo do pogojev za vrnitev v prejšnje stanje, kot jih določa ZUP, zlasti določba tretjega odstavka 103. člena ZUP. Prav tako je sodišče kršilo določbo o pristojnosti za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker po drugem odstavku 106. člena ZUP o takem predlogu odloča s sklepom organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, torej prekrškovni organ. Izpodbijani sklep je tudi sam s sabo v nasprotju, ker sodišče sprejema dejstvo, da se je zmotil, ko je pooblaščencem sporočil datum prejema odločbe o prekršku, nato pa vseeno zaključi, da ne gre za opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi se opredelilo do vprašanja, ali je šlo za namerno ali nenamerno zmoto. Uveljavlja še, da je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in je takoj zavrglo zahtevo za sodno varstvo (še pred pravnomočnostjo odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje), zato je taka odločitev vsaj preuranjena.

3Pritožba je utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami ter po uradni dolžnosti glede na določila 159. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju zagrešilo procesne kršitve, zaradi katerih je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam in izpodbijani sklep razveljaviti v celoti.

5Pritožba utemeljeno navaja, da je pravni pouk v izpodbijanem sklepu napačen glede na določilo sedmega odstavka 66. člena ZP-1, ki določa, da se pritožba vloži pri prekrškovnemu organu, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena zahteva za sodno varstvo. Ta kršitev pa ni imela vpliva na zakonitost, ker o pritožbi odloča stvarno in krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani.

6Pritožba pravilno izpostavlja nepravilno uporabo zakona za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in nepristojnost sodišča za odločanje o predlogu. Spisovni podatki izkazujejo, da sta tako prekrškovni organ kot tudi sodišče povsem spregledala določilo prvega odstavka 58. člena ZP-1, da se glede vrnitve v prejšnje stanje smiselno uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku, prav tako, da o vrnitvi v prejšnje stanje odloči tisti organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje. Glede na to, da je šlo za zamudo pri vložitvi zahteve za sodno varstvo in je storilec sočasno z zahtevo za sodno varstvo podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje (nepomembno iz katerega razloga), bi torej moral kot stvarno pristojen organ odločiti prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku, zoper katero je storilec tudi že vložil napoved zahteve za sodno varstvo, zato je bila izdelana odločba z obrazložitvijo. Prekrškovni organ bi moral glede na določbo 106. člena ZUP obravnavati predlog za vrnitev v prejšnje stanje in o njem odločiti ob upoštevanju določil 103. do 108. člena ZUP. Če bi prekrškovni organ predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, bi bilo dovoljeno pravno sredstvo; šele podrejeno bi prekrškovni organ opravil preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve za sodno varstvo (kot določa 63. člen ZP-1). Čeprav je prekrškovni organ predložil sodišču zadevo v vsebinsko obravnavo o zahtevi za sodno varstvo z dopisom z dne 10. 4. 2017, pa bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, da je podan predlog za vrnitev v prejšnje stanje in zadevo (z dopisom) vrniti pristojnemu prekrškovnemu organu. 64. člen ZP-1 (ki narekuje preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve sodišča) določa le, da sodišče prepozno ali nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo s sklepom zavrže, če tega ni storil prekrškovni organ in ne tudi, da odloča o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

7Poleg tega se sodišče pri svojem odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (odločitev pod I) neutemeljeno sklicuje na uporabo določil 89. člena ZKP, ki naj bi ga sodišče uporabilo v skladu z določilom 8. člena ZP-1. 8. člen ZP-1 namreč smiselno napotuje na uporabo določb Kazenskega zakonika glede silobrana, skrajne sile, prisiljenosti, neprištevnosti itd.; medtem ko na smiselno uporabo določil ZKP napotuje 67. člen ZP-1. Poleg tega 67. člen ZP-1 napotuje na smiselno uporabo določb ZKP v zvezi z roki in posledično v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje pri odločanju v rednem sodnem postopku, medtem ko je sodišče v obravnavani zadevi odločalo šele o pravočasnosti vložitve zahteve za sodno varstvo, ki pa je redno pravno sredstvo v hitrem postopku, zato bi sodišče moralo upoštevati smiselno uporabo določil ZUP, kot ga napotuje prvi odstavek 58. člena ZP-1. Tudi v zvezi z vprašanjem pravočasnosti vložitve zahteve za sodno varstvo bi zato sodišče moralo upoštevati določila ZUP.

8Glede na evidentno napačno postopanje prekrškovnega organa in sodišča prve stopnje, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep razveljavilo v vseh točkah izreka.

9Sodišče prve stopnje bo moralo zadevo vrniti pristojnemu prekrškovnemu organu, ki je izdal odločbo o prekršku z napotkom, da glede na prvi odstavek 58. člena ZP-1 ter v skladu z določili ZUP (103. do 108. člena) najprej odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, po pravnomočnosti te odločitve pa še o pravočasnosti zahteve za sodno varstvo, kot mu to narekuje 63. člen ZP-1.