64. člen ZP-1

Iz določbe drugega odstavka 57.c člena ZP-1 izhaja, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če storilec znesek polovične globe plača v roku za napoved zahteve za sodno varstvo. Storilki sta v roku za napoved zahteve za sodno varstvo napovedali zahtevo za sodno varstvo, nato pa sta šele po izteku roka za napoved plačali celotno izrečeno jima globo. Plačilo globe v celotnem (in ne le polovičnem) znesku po prepričanju pritožbenega sodišča dodatno kaže na to, da storilki nista imeli namena izkoristiti ugodnosti, ki jo ponuja zakon, to je plačati polovično globo ter se s tem odpovedati zahtevi za sodno varstvo.

Skladno z drugim odstavkom 68. člena ZUP pa se v primeru, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da prekrškovni organ pravilno opozarja, da iz navedenega dopisa izhaja ravno nasprotno, to je, da iz evidenc ni razvidno, da bi storilec plačal polovično globo po izdanem PN z dne 15. 10. 2021. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je storilčeva ZSV nedovoljena zato, ker je storilec plačal polovično globo, napačen, zavrženje storilčeve ZSV pa nezakonito.

Določba prvega odstavka 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, torej še niso sodne. Sklep Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejet na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanaša na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki kot je tudi rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo gre nedvoumno šteti za rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom.

Storilka ne zatrjuje, da je sodišče njeno izjavo razumelo narobe oziroma da zahteve za sodno varastvo ni umaknila, temveč prekrškovnemu organu smiselno očita zmotno uporabo materialnega prava, ko jo je spoznal za odgovorno storitve prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1. S temi navedbami storilka izpodbija pravilnost izdanega plačilnega naloga, ki pa ga gledde na umik zahteve za sodno varstvo ni mogoče več izpodbijati.

Po presoji višjega sodišča bi bila ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 57. c člena ZP-1 takšna, da bi bila zahteva za sodno varstvo nedovoljena le v primeru, če bi kršitelj polovično globo plačal pred iztekom roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vrhovno sodišče takšni razlagi kot jo ponuja višje sodišče v izpodbijani sodbi ne pritrjuje, saj je v nasprotju z jasno jezikovno razlago predmetne določbe zakona, ki določa, da je zahteva za sodno varstvo nedovoljena, če kršitelj globo plača pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, torej ne le do poteka roka za vložitev pravnega sredstva. Takšno razlago potrjuje tudi namen zakonodajalca in s tem zgodovinska razlaga predmetne določbe. Ravno tako tudi logična in namenska razlaga, saj je njen namen v zmanjšanju števila (neutemeljenih) zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavljajo učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline. Izbira, ali bo vložil pravno sredstvo ali bo plačal polovico globe pa je v celoti na kršitelju, ki se s plačilom globe prostovoljno odpove pravici do pravnega sredstva, zato je tehtanje navedenih pravic nepomembno za razlago te določbe

Čeprav pritožnik v pritožbi navaja, da pravna oseba nikoli ni pooblastila nobeno osebo za prevzem poštnih pošiljk, med drugim tudi ne S. J. takim navedbam ni mogoče slediti, saj pritožnik v nadaljevanju pritožbe tudi sam navaja, da je bila S. J. v družbi ... zaposlena v času od 5. 1. 2017 do 31. 1. 2020 in je v obdobju treh let vso prejeto pošto in druge administrativne dokumente uradno spremljala in pravočasno posredovala odgovornim osebam v družbi ali drugim osebam.

Če storilec zahtevo za sodno varstvo umakne, sodišče za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo nima pravne podlage, kar pomeni, da se ne sme in ne more spuščati niti v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnega naloga, niti v presojo izrečenih sankcij.

Ker bi taksna obveznost za plačilo sodne takse, ki bi nastala ob pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o določitvi sodne takse, predstavljala obveznost, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka in bi sodila med stroške stečajnega postopka, pritožnica pa je s pritožbo izkazala, da je premoženje stečajne dolžnice neznatno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pravno osebo v stečaju v okolišičnah nezmožnosti poravnavanja finančnih obveznosti ob smiselni uporabi določb 11. člena ZST-1 oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku.

Za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil storilec hkrati z zahtevo za sodno varstvo, je stvarno pristojen prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku.

Treba je pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da je bila polovična globa plačana pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, s tem pa je po določbi prvega odstavka 57.c člena ZP-1 ugasnila storilkina pravica zahtevati sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje nima pravne podlage za uporabo določbe osmega odstavka 163. člena, po kateri še višje sodišče izjemoma s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, ker ZP-1 v 65. členu, ki ureja odločanje sodišča po zahtevi za sodno varstvo, ne določa možnosti, da sodišče prve stopnje razveljavi plačilni nalog.

Na podlagi 89. člena ZKP ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje zaradi neudeležbe na naroku za zaslišanje. Storilec ima možnost, da izpodbija pravno domnevo o vročitvi, vendar mora dokazati, da je bil odsoten nepretrgoma dalj časa.

Ker storilec na naslovu, kjer je bilo s takoimenovano fikcijo vročitve opravljeno vročanje vabila na narok za zaslišanje, ni imel prijavljenega naslova za vročanje niti dejanskega prebivališča, fikcija vročitve pa se veže le na naslov za vročanje oziroma na dejansko prebivališče, niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev sodišča prve stopnje po tretjem odstavku 61. člena ZP-1.

Če je rok določen po dnevih, se vzame za začetek roka prvi naslednji dan ter začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji, temveč ti lahko vplivajo le na iztek roka, sicer pa šteje vloga za pravočasno vloženo le, če znotraj osemdnevnega roka prispe k naslovnemu organu.

Opravičiti izostanek z naroka ne pomeni le navedbe razloga, zaradi katerega se storilec naroka ne bo mogel udeležiti, temveč je potrebno predložiti tudi ustrezna dokazila, razlog za izostanek pa mora biti tudi objektivno opravičljiv.

V postopku z zahtevo za sodno varstvo se zahteva sodelovanje storilca, zato mora storilec priti na narok za zaslišanje, kjer pa se lahko odloči, na kakšen način se bo branil.

S potekom 15 dnevnega roka od dneva, ko vročevalec pusti obvestilo o prispelem dokumentu, nastopi pravna domneva, da je bila vročitev opravljena.

Pravočasnost vložitve pravnega sredstva je procesna predpostavka za obravnavo le-tega. Preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve za sodno varstvo opravi v skladu z določbo 64. člena Zakona o prekrških (ZP-1) sodišče, ki mora prepozno ali nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo s sklepom zavreči, če tega ni storil prekrškovni organ.

Zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovenga organa ne more vložiti pooblaščenec, ampak le osebe iz prvega odstavka 59. člena ZP-1.