VSL Sodba in sklep II Cp 787/2017

I. Pritožba tožnikov se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II., IV. in VII. tč.) potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbam prvo toženca, sedmo toženke in osmo toženca ter trinajsto toženke se ugodi, sodba in sklep se v izpodbijanem delu v III. tč. izreka spremeni tako, da se zavrnejo tožbeni zahtevki prvo tožnice, drugo tožnika in deseto tožnika zoper prvo toženca, sedmo toženko in osmo toženca ter trinajsto toženko, VI. tč. izreka pa se spremeni tako, da so četrto toženka, peto toženec, šesto toženka, deveto toženec in deseto toženka dolžni plačati tožnikom v petnajstih dneh stroške postopka v znesku 6.491,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. V preostalem delu se sodba in sklep v III. tč. izreka glede nedopustnosti izvršbe In 44/2000, In 25/2002 in In 148/2004, ki se nanaša na prvo toženca, sedmo toženko in osmo toženca ter trinajsto toženko in v VI. tč. izreka, v obsegu, ki se nanaša na te tožence, razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

1Tožniki so v izvršilnih postopkih vložili ugovore tretjih zoper sklepe o izvršbi. Njihove ugovore je izvršilno sodišče s sklepom zavrnilo¹, izvršbo s prodajo nepremičnine je odložilo pod pogojem, da tožniki v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sklepa začnejo pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Izvršilno sodišče v sklepu ugotavlja: da je predmet prodaje nepremičnina parc. št. 02 k.o. X², ki je vpisana kot travnik v izmeri 2433 m2, na kateri stoji poslovna stavba (233 m2), da je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo kot lastnina dolžnika, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki sklenili kot kupci z dolžnikom kot prodajalcem kupoprodajne pogodbe za stanovanja, ki se nahajajo v stavbi (stavbah), ki stoji(ta) na nepremičnini v obdobju od leta 1991 do 2006, da tretji niso vpisani v zemljiško knjigo, zato niso pridobili lastninske pravice, imajo pa kot posestniki, če so pogodbe veljavno sklenjene, pravico od dolžnika zahtevati izpolnitev razpolagalnega pravnega posla. Tudi obligacijske pravice so pravice, ki preprečujejo izvršbo³.

2Tožniki so vložili tožbo za nedopustnost izvršbe⁴, v kateri so zahtevali, da se ugotovi, da izvršilni postopki niso dopustni v delu, ki se nanašajo na rubež in prodajo nepremičnine. Zahtevali so še, da se zemljiški knjigi naloži, da izbriše zaznambe izvršb, ki so bile vpisane na podlagi teh izvršilnih postopkov. Tožniki navajajo, da so z dolžnikom sklenili kupoprodajne pogodbe⁵, na podlagi katerih so kupili stanovanja in s tem pridobili obligacijsko pravico, da od dolžnika zahtevajo, da izpolni v pogodbi prevzete obveznosti. Dolžnik je tožnikom ob sklenitvi pogodbe in plačilu kupnine prepustil posest na stanovanjih. Tožniki so s sklenitvijo pogodb pridobili pravico zahtevati od dolžnika vpis solastninske pravice in posestno pravico. Izvršba na nepremičnino zato ni dopustna. Obstoj obligacijske pravice na predmetu izvršbe preprečuje izvršbo, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-438/04. Dolžnik je v obdobju od leta 2008 do 2009 sklenil s tožniki anekse k pogodbam, na podlagi katerih so tožniki tekom pravdnega postopka vpisali v zemljiško knjigo solastninsko pravico na nepremičnini. Tožniki so že s sklenitvijo pravno veljavnih pogodb pridobili pravice, ki preprečujejo izvršbo. Na nepremičnini imajo tudi posest. Tožniki so izvirno pridobili lastninsko pravico. Toženci zelo dobro poznajo dolžnika, ki je posojena denarna sredstva upnikov vložil v gradnjo stanovanj, ki jih je prodal na trgu. Upniki ob vložitvi predlogov za izvršbo niso bili dobroverni, ker so vedeli, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju, ker nepremičnina v naravi ni travnik, ker sta na nepremičnini stanovanjska objekta, kjer živijo tožniki. Toženci so dobili zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo, zato nimajo prednosti pred upniki, ki so pred tem na predmetu izvršbe pridobili lastninsko pravico. Toženci zahtevajo izvršbo na celotno nepremičnino, na kateri imajo tožniki solastnino, ker etažna lastnina še ni vzpostavljena. Ker je prvo tožnica sklenila pogodbo preden so toženci pridobili zastavne pravice, je izvršba na nepremičnino nedopustna tudi glede ostalih tožnikov. S pogodbami so tudi ostali tožniki pridobili pravico na stanovanjih, ki preprečuje izvršbo na nepremičnino⁶. Dolžnik je ob gradnji in prodaji stanovanj vzpostavil dejansko etažno lastnino za tožnike, zato je solastnina na objektu le navidezna. Prvo tožnica je kupila stanovanje leta 1991, v času, ko je vladalo neurejeno zemljiškoknjižno stanje, zaradi favoriziranja družbene lastnine, zato vpis lastninske pravice ni imel konstitutivne narave. Prvo toženec in trinajsto toženka v izvršilnem postopku uveljavljata plačilo iz naslova razveljavitve pogodbe o prodaji stanovanj na isti nepremičnini. Tožniki bi lahko zahtevali izvršbo le na del stavbe, ki je ostal v lasti dolžnika. Enajsto toženec in dvanajsto toženec⁷ sta vedela, da je dolžnik že odsvojil posamezne dele v stavbi, ko sta pridobila pogodbeno zastavno pravico.

3Prvo toženec, sedmo toženka in osmo toženec ter trinajsto toženka⁸, ki so pridobili prisilno zastavno pravico, so zahtevku tožnikov nasprotovali. Zatrjevali so, da tožniki niso pridobili lastninske pravice, preden so tožniki pridobili zastavno pravico. Tožniki niso pridobili lastninske pravice v pričakovanju, ker niso sklenili veljavnega razpolagalnega posla, zato so morali leta 2008 oziroma 2009 skleniti anekse k pogodbam z dolžnikom, na podlagi katerih so vpisali solastninsko pravico v zemljiško knjigo. Prvo tožnica sploh ni sklenila razpolagalnega pravnega posla. Drugo tožnik, pravna prednica tretje tožnika, deveto tožnica in enajsto tožnik ne razpolagajo s pogodbo, na kateri bi bil podpis prodajalca overjen. Tožniki niso predložili nobenega dokaza za nastop posesti na nepremičnini. Toženci niso vedeli, da je tožnik sklenil pogodbe s tožniki.

4Enajsto toženec in dvanajsto toženec sta pridobila pogodbeno zastavno pravico. Zatrjevala sta, da sta bila ob sklenitvi zastavne pogodbe dobroverna in nista vedela, da je dolžnik sklenil pogodbo s prvo tožnico. Ostali tožniki so sklenili pogodbe po vpisu njune zastavne pravice v zemljiško knjigo. Dolžnik je bil le zastavitelj, saj je bila posojilna pogodba sklenjena z dolžnikovim sinom in njegovim prijateljem. Podrobno tudi navajata razloge, zaradi katerih njuna terjatev ni zastarala.

5Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo, da niso dopustni izvršilni postopki, ki jih vodijo toženci pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opravilnimi številkami: In 44/2000, In 17/2002, In 18/2002, In 25/2002, In 29/2002 in In 148/2004, kolikor se nanašajo na rubež in prodajo nepremičnine (III. tč. izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da ni dopusten izvršilni postopek In 152/2004, ki ga vodita enajsto toženec in dvanajsto toženec pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, ki se nanaša na rubež in prodajo celotne nepremičnine (IV. tč. izreka sodbe). Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, da se zemljiški knjigi naloži, da na parc. št. 02 k.o. X. izbriše zaznambe izvršb (V. tč. izreka sodbe). Prvo tožencu, četrto do deseto tožencem in trinajsto toženki je naložilo, da plačajo tožnikom pravdne stroške v višini 11.685,24 EUR (VI. tč. izreka sklepa). Sodišče je s sklepom ustavilo postopek zoper drugo toženko in tretje toženko, ker so tožniki zoper njiju umaknili tožbo (I. tč. izreka sklepa). Tožnike je obsodilo, da drugo toženki plačajo 7.707,35 EUR, tretje toženki 2.069,91 EUR (II. točka izreka sklepa), enajsto tožencu 4.410,30 EUR in dvanajsto tožencu 4.561,26 EUR (VII. tč. izreka sklepa).

6Sodišče prve stopnje v sodbi in sklepu povzema kupoprodajne pogodbe, ki so jih sklenili tožniki oziroma njihovi pravni predniki z dolžnikom kot lastnikom nepremičnine⁹ in anekse k tem pogodbam¹⁰ ter ugotavlja, da etažna lastnina ni bila vzpostavljena v času sklepanja pogodb in ob vložitvi predlogov za izvršbo, takrat pa tudi še niso bili določeni solastninski deleži¹¹. Sodišče ugotavlja, da je prvo toženka prva med tožniki sklenila pogodbo z dolžnikom leta 1991, ker pa v pogodbi ni zemljiškoknjižnega dovolila, ni pridobila pravice v pričakovanju¹². Vendar pa izvršbo tožencev¹³ do vseh tožnikov preprečuje pričakovana pravica tretje tožnika, ki je s prodajalko V. V. sklenil 3. 10. 1997 kupoprodajno pogodbo za stanovanje v izmeri 105 m² v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe, ki je svoj podpis na pogodbi overila pri notarju 6. 10. 1997. V pogodbi je v VI. členu določeno, da sme kupec opraviti samostojno, tudi v imenu prodajalca, vse posle namenjene za prenos lastništva po tej pogodbi na sebe (novega lastnika), zlasti pa ima pravico predlagati vpis v zemljiško knjigo ob določitvi etažne lastnine. Za zemljiškoknjižne predloge prodajalec s to pogodbo izrecno pooblašča kupca. Odločilno pa je, da je V. V. 11. 4. 1997 od dolžnika kupila trisobno stanovanje, da je dolžnik na pogodbi overil svoj podpis pri notarju 16. 4. 1997 in da je v pogodbi v VI. členu enak zapis glede vpisa (prenosa) lastninske pravice v zemljiško knjigo na kupca, kot v pogodbi, ki je bila sklenjena med tretje tožnikom in V. V. Sodišče šteje tak zapis v pogodbi kot veljaven razpolagalni pravni posel, ker je v letu 1997 veljal Zakon o zemljiški knjigi¹⁴, ki ni uredil zemljiškoknjižnega dovolila, zato zemljiškoknjižno dovolilo ni bil pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Zemljiškoknjižno dovolilo je bil pogoj za vpis obligacijskih pravic (23. člen ZZK)¹⁵. Sodišče je ugotovilo, da je dolžnik sklenil kupoprodajno pogodbo s V. V. v času, ko ni veljala prepoved, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo na nepremičnini iz 76. c člena Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor¹⁶. Tretje tožnik je po mnenju sodišča pridobil 6. 10. 1997 pričakovano lastninsko pravico, kar je časovno pred trenutkom pridobitve prisilnih hipotek tožencev. Ker je šlo za nepremičnino, na kateri takrat etažna lastnina še ni obstajala, prav tako ne solastnina, že dejstvo pridobitve pričakovane lastninske pravice s strani tretje tožnika preprečuje izvršbo tožencev do drugih tožnikov, zato je pravno nepomembno, ali so pričakovano lastninsko pravico pridobili tudi ostali tožniki in kdaj¹⁷. Ne preprečuje pa to pričakovanje lastninske pravice tretje tožnika (enako velja za ostale tožnike) izvršbe enajsto toženca in dvanajsto toženca, ki sta 31. 8. 1995 dobroverno pridobila pogodbeno hipoteko na nepremičnini¹⁸.

7Tožniki se pritožujejo zoper II., IV. in VII. tč. izreka sodbe in sklepa. Navajajo, da sodišče ne bi smelo dopustiti izvršilnega postopka In 04/00152 glede izvršbe na nepremičnino v korist enajsto toženca in dvanajsto toženca, ker je prvo tožnica leta 1991 sklenila veljavno kupoprodajno pogodbo z dolžnikom kot izključnim lastnikom nepremičnine. Prvo tožnica je kupila garsonjero v izmeri 35,70 m², dolžniku je plačala celotno kupnino, pogodba pa je stopila v veljavo s podpisom pogodbenih strank. Za pogodbo je bil odmerjen davek za promet nepremičnin. Na sodišču je dolžnik overil svoj podpis. Sodišče ne more veljavnosti pogodbe presojati po sedaj veljavnih predpisih. Prvo tožnica je pridobila lastninsko pravico izvirno, ker vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave po takratnem družbenem sistemu. Ker je prvo tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico na delu stanovanjske hiše, ni dovoljena izvršba tudi ne zoper ostale tožnike. Tožniki so leta 2008 sklenili anekse h kupoprodajnim pogodbam, na podlagi katerih so pridobili zemljiškoknjižna dovolila za vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo. Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi varuje pravice dobrovernih tretjih oseb, kar pa nista bila enajsto toženec in dvanajsto toženec, ki sta si pred zavarovanjem terjatve ogledala nepremičnino. Glede na izpovedbi dvanajsto toženca in priče L. L , je bilo zavarovanje dogovorjeno le za poslovni del objekta. Enajsto toženec in dvanajsto toženec sta posegla na del nepremičnine, ki ga je dolžnik že odsvojil. Njuna terjatev je zastarala že leta 2001. Začela sta izvršilni postopek in predlagala prodajo zastavljenega premoženja, ne da bi prehodno zahtevala plačilo dolga od dolžnikov. Sodišče ni upoštevalo, da je dolžnik zgradil in prodajal posamezna stanovanja in na ta način dejansko že oblikoval etažno lastnino. Sodišče bi moralo šteti tožnike kot etažne lastnike. Zmotna je odločitev o priznanju stroškov postopka zaradi umika tožbe drugo toženki in tretje toženki, ker je sodišče upoštevalo vrednost celotnega spornega predmeta in ne vrednosti njunih terjatev, ki so predmet izvršbe. Iz enakih razlogov je zmotna tudi odločitev o priznanju stroškov enajsto tožencu in dvanajsto tožencu.

8Prvotoženec v pritožbi izpodbija III. in VI. tč. izreka sodbe in sklepa, v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je nedopustna izvršba In 44/2000. Navaja, da tožniki ne trdijo, da bi bili lastniki celotne nepremičnine. Tožniki so v postopku navedli solastninske deleže, zato je mogoče ugotoviti, da solastninski deleži tožnikov ne obsegajo celotne nepremičnine. Sodišče neutemeljeno širi nedopustnost izvršbe na celotno nepremičnino. Sodišče je v obrazložitvi sodbe in sklepa navedlo, katere dele na stavbi je pridobil posamezni tožnik, in kaj to v naravi predstavlja, kar je predmet kupoprodajne pogodbe. V kupoprodajnih pogodbah so določeni predmeti pogodbe in solastninski delež posameznega tožnika na nepremičnini. Tožnik je predlagal izvršbo s prodajo celotne nepremičnine leta 2000. Predmet izvršbe je bila nepremičnina, ki je v naravi predstavljala travnik in delavnico. Tožniki so kasneje vpisali solastniške deleže v zemljiško knjigo. Drugo tožnik in deseto tožnik sta kupila nepremični po trenutku, ko je zastavno pravico pridobil prvo toženec.

9Sedmo toženka in osmo toženec se pritožujeta zoper III. in VI. tč. sodbe, v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je nedopustna izvršba In 25/2002. Navajata, da zgolj iz razloga, ker ZZK vsebine razpolagalnega pravnega posla, potrebnega za pridobitev stvarnih pravic na nepremičnini, ni urejal, ni mogoče sklepati, da ni bil potreben. Razpolagalni pravni posel je bilo v času veljavnosti ZZK pravno dejanje, ki ga je moral opraviti kupec nepremičnine, da je lahko dosegel vknjižbo lastninske pravice. Take izjave ni v pogodbi med V. V. in tretje tožencem oziroma med V. V. in dolžnikom. S pooblastilom, kot je določen v pogodbi, prodajalec zgolj pooblašča kupca, da slednji lahko predlaga vpis lastninske pravice pri sodišču. Pogoj za vpis je zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga mora overiti notar. Zmotna je ocena sodišča, da ti zapisi predstavljajo veljavno zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče se ni opredelilo do nasprotij iz pogodbe, ki jo je sklenil tretje tožnik s Č. Č. Iz pogodbe izhaja, da je tretje tožnik kupil stanovanje na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 11. 4. 1997 in ne z dne 6. 10. 1997. Tako se ne ve, katera pogodba je prava. Č. Č. tudi ni tožnik v postopku. Šele pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki jo je Č. Č. , kot kupec te nepremičnine kasneje sklenil z dolžnikom dne 9. 2. 2011, vsebuje veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, kar dokazuje, da prejšnje pogodbe niso imele veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, enako pa velja za vse tožnike, ki so na enak način sklenili anekse k kupoprodajnim pogodbam, da so pridobili veljavno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis solastnine. Na nepremičnini se nahajata poslovna stanovanjska objekta z dvema hišnima številkama in sicer S. 9 in S. 9a. Tožniki so sklenili kupoprodajne pogodbe za stanovanja, ki se nahajajo v objektu z naslovom S. 9, razen deseto tožnik, ki je kupil stanovanje v objektu na naslovu S. 9a. Iz pogodb izhaja, da so bili določeni solastninski deleži na nepremičnini, kar pomeni, da tožniki ne morejo zahtevati, da je nedopustna izvršba na celotni nepremičnini. Zahtevajo lahko zgolj, da se ugotovi, da je nedopustna izvršba na tistem predmetu ali delu predmeta, za katerega izkazujejo, da imajo na njem pravico. Etažna lastnina ob sklenitvi pogodb ni obstajala. Tožniki so kot kupci stanovanj pridobili točno določena stanovanja, lastninsko pravico pa določili v idealnih solastninskih deležih.

10Trinajsto toženka vlaga pritožbo zoper III. in VI. tč. izreka sodbe in sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne tožbeni zahtevek, da je nedopustna izvršba In 148/2004, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Navaja, da so tožniki solastniki nepremičnine, ki še niso uredili etažne lastnine, zato ne morejo zahtevati, da je izvršba nedopustna na celotni nepremičnini. Sodišče bi moralo ugotoviti deleže, na katerih izvršba ni dopustna. Sklep o izvršbi In 148/2004 je postal pravnomočen 22. 11. 2004. Drugo tožnik, deseto tožnik in enajsto tožnik so sklenili kupoprodajne pogodbe po tem datumu.

11Tožniki so v odgovoru na pritožbe predlagali, da se pritožbe tožencev zavržejo, ker toženci niso plačali sodne takse za pritožbe oziroma podredno zavrnejo.

12Pritožba tožnikov ni utemeljena. Pritožbe prvo toženca, sedmo toženke in osmo toženca ter trinajsto toženke so utemeljene.

13Toženci so plačali sodne takse za pritožbe v višini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen predlog tožnikov, da se pritožbe tožencev zavržejo, ker toženci za pritožbe niso plačali sodne takse.

14Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin izhaja, da je:

- prvo tožnica 28. 5. 1991 sklenila kupoprodajno pogodbo za garsonjero v skupni izmeri 35,70 m², na zahodni strani v prvem nadstropju stanovanjskega objekta na naslovu S. 9. Na pogodbi je dolžnik overil svoj podpis pri notarju 10. 6. 1991, pogodba pa nima zemljiškoknjižnega dovolila. V trenutku, ko so toženci pridobili zastavno pravico, prvo tožnica še ni sklenila razpolagalnega posla z dolžnikom.

- drugo tožnik sklenil kupoprodajno pogodbo z dolžnikom 5. 11. 2005 za dvosobno stanovanje v skupni izmeri 60 m² v drugem nadstropju stanovanjskega objekta, S. 9, na kateri ni overjenega podpisa prodajalca, je pa v VI. členu določeno, da sta stranki sporazumni, da sme kupec opraviti samostojno, tudi v imenu prodajalca, vse posle, namenjene za prenos lastništva po tej pogodbi na sebe (novega lastnika), zlasti pa predlagati vpis v zemljiško knjigo ob določitvi etažne lastnine, da za zemljiškoknjižne predloge prodajalec s to pogodbo izrecno pooblašča kupca in da mora prodajalec zagotoviti vse pogoje za možnost vpisa v zemljiško knjigo¹⁹.

- tretje tožnik je 3. 10. 1997 sklenil kupoprodajno pogodbo s prodajalko V. V. za stanovanje v izmeri 105 m² v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe, ki je podpis na pogodbi overila 6. 10. 1997. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah. V. V. je 11. 4. 1997 kupila stanovanje od dolžnika, ki je svoj podpis overil pri notarju 16. 4. 1997. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah. Tretje tožnik je 6. 10. 2010 prodal stanovanje Č. Č., ki je vpisan kot solastnik nepremičnine.

- četrto tožnica je sklenila kupoprodajno pogodbo z dolžnikom 10. 1. 2000, na kateri je dolžnik overil svoj podpis 19. 1. 2000. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah.

- peto tožnik in šesto tožnica sta 4. 12. 2002 sklenila kupoprodajno pogodbo z M. M. in R. R., ki sta 9. 12. 2002 overila svoja podpisa pri notarju. V IV. členu je določeno, da prodajalca dovoljujeta, da se pri predmetnem stanovanju po plačilu celotne kupnine v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v korist kupcev. Pravna prednika teh tožnikov sta z dolžnikom 18. 7. 1997 sklenila kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje v izmeri 60 m², prva vrata desno v prvem nadstropju večstanovanjske zgradbe, na kateri je dolžnik overil svoj podpis pri notarju 9. 9. 1997. V VII. členu je določeno, da so stranke sporazumne, da lahko kupca opravita samostojno vse posle, namenjene za prenos lastništva po tej pogodbi na sebe, zlasti pa predlagata vpis ob določitvi etažne lastnine, s tem, da za zemljiškoknjižne predloge prodajalec s to pogodbo izrecno pooblašča kupca.

- sedmo tožnik je 14. 2. 1998 sklenil kupoprodajno pogodbo z dolžnikom za dvosobno stanovanje v skupni izmeri 50 m² v drugem nadstropju stanovanjskega objekta, na kateri je dolžnik overil svoj podpis pri notarju 9. 3. 1998. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah.

- osmo tožnik je 4. 11. 1998 sklenil kupoprodajno pogodbo z dolžnikom za trisobno stanovanje v skupni izmeri 82 m², v prvem nadstropju stanovanjskega objekta na naslovu S. 9, na kateri je dolžnik overil svoj podpis pri notarju 29. 7. 1999. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah.

- deveto tožnica je 17. 7. 2002 sklenila kupoprodajno pogodbo s prodajalcema U. U. in Ž. Ž., ki v II. členu vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, na kateri pa podpis prodajalcev ni notarsko overjen. Pravna prednika deveto tožnice sta 24. 1. 2000 z dolžnikom sklenila kupoprodajno za dvosobno stanovanje št. 11 v skupni izmeri 42 m², v drugem nadstropju stanovanjske stavbe, na naslovu S. 9, na kateri je dolžnik overil svoj podpis pri notarju 31. 1. 2000. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah.

- deseto tožnik je 31. 5. 2006 sklenil kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je od dolžnika kupil dvosobno stanovanje v izmeri 46 m², izdelano v tretji gradbeni fazi, s pripadajočo teraso v približni izmeri 50 m², v pritličju stanovanjskega objekta na naslovu S. 9a, na kateri je dolžnik overil svoj podpis pri notarju 13. 9. 2006. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah.

- enajsto tožnik je skupaj z S. S. 29. 7. 2005 sklenil pogodbo s prodajalcema D. D. in F. F., na kateri ni overjenega podpisa prodajalca. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah. D. D. in F. F. pa sta 10. 7. 1997 od dolžnika kupila dvosobno stanovanje v izmeri 72 m2, v prvem nadstropju, na naslovu S. 9, na kateri je dolžnik overil svoj podpis. V VI. členu pogodbe je enako besedilo kot pri drugih pogodbah.

15Tožniki so kasneje med letoma 2008 in 2009 z dolžnikom sklenili pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem oziroma anekse h kupoprodajnim pogodbam, določeni so bili solastniški deleži, dolžnik pa jim je izstavil overjena zemljiškoknjižna dovolila. Tožniki so na to vložili zemljiškoknjižne predloge. V zemljiško knjigo so bili vpisani njihovi solastninski deleži pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje.

16Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je prvo izvršilno dejanje pri izvršbi s prodajo nepremičnine zaznamba izvršbe, za določitev trenutka, od katerega zaznamba izvršbe na nepremičnino učinkuje, pa je pomemben trenutek, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi, torej listino, ki je podlaga za takšno zaznambo (5. člen ZZK-1, enako prej tretji odstavek 5. člena ZZK). Zato je za ugotovitev trenutka pridobitve prisilne hipoteke odločilen trenutek, ko je zemljiška knjiga prejela sklep(e) o izvršbi.

17Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je:

- prvo toženec pridobil prisilno zastavno pravico na podlagi sklepa o izvršbi z dne 26. 1. 2007 v postopku In 00/00044, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 7. 2. 2011. Kdaj je zemljiškoknjižno sodišče prejelo ta sklep sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, je pa nedvomno pridobil to pravico po 7. 2. 2001. Trenutek prejema predloga za izvršbo 8. 5. 2000 namreč za pridobitev zastavne pravice ni odločilen, čeprav je vpisan v zemljiški knjigi, kot čas začetka učinkovanja vpisa. V letu 2002 je bila praksa zemljiškoknjižnih sodišč, da so se plombe vpisovale že na podlagi vložitve predloga za izvršbo na nepremičnino.

- sedmo toženka in osmo toženec sta pridobila prisilno zastavno pravico na podlagi sklepa o izvršbi In 02/00025 z dne 4. 6. 2000, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 19. 8. 2002. Kot začetek učinkovanja vpisa je v zemljiški knjigi naveden datum 19. 2. 2002.

- enajsto toženec in dvanajsto toženec sta zastavno pravico pridobila na podlagi posojilne zastavne pogodbe z dnem 29. 8. 1995, ki je bila sestavni del sklepa o zavarovanju terjatve Okrajnega sodišča v Domžalah R 630/95 z dne 29. 8. 1995, ki je bil izdan na podlagi sporazuma in predloga za zavarovanje terjatve na podlagi 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku²⁰. Zastavna pravica je bila v zemljiški knjigi vpisana 31. 8. 1995, kar je trenutek pridobitve pogodbene hipoteke. Izvršilni postopek se vodi pod opr. št. In 152/2004.

- trinajsto tožena stranka je pridobila prisilno hipoteko na podlagi sklepa o izvršbi In 148/2004 z dne 28. 10. 2004, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 22. 11. 2004. Toženka ni navedla, kdaj je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi, zato sodišče prve stopnje točnega datuma pridobitve prisilne hipoteke ni moglo ugotoviti, je pa to nedvomno po 22. 11. 2004, čeprav se kot čas začetka učinkovanja vpisa v zemljiški knjigi navaja datum 3. 11. 2004.

18Zakon o izvršbi in zavarovanju²¹ v 64. členu določa, kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, da sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Če upnik izjavi, da ugovoru nasprotuje, izvršilno sodišče ugovor zavrne (drugi odstavek 65. člena ZIZ), vložnik ugovora²² pa lahko v roku tridesetih dni od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil njegov ugovor zavrnjen, začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na predmet izvršbe ni dopustna (tretji odstavek 65. člena ZIZ). Izvršilno sodišče ne napoti tretjega na pravdo, če zatrjuje pravico na predmetu izvršbe²³, z izvršilnim postopkom nadaljuje. Izvršbo lahko le odloži, če tretji obstoj svoje pravice na predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana (prvi odstavek 73. člena ZIZ). Če tretji svoje pravice na opisan način ne izkaže, izvršilno sodišče na njegov predlog odloži izvršbo, če izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo ali težko nadomestljivo škodo (drugi odstavek 73. člena ZIZ). Dolžnik, ki izpodbija pravico tretji osebi, je lahko zajet s tožbo za ugotovitev te pravice (četrti odstavek 65. člena ZIZ). Te določbe okvirjajo procesno legitimacijo in (dopusten) obseg pravovarstvenega zahtevka, ki ga lahko uveljavlja tretji v pravdnem postopku za nedopustnost izvršbe. Ali povedano bolj konkretno; tretji lahko uveljavlja (le omejeno) sodno varstvo, ki je vezano na (stvarno ali obligacijsko) pravico, ki jo ima na predmetu izvršbe in je pridobljena pred trenutkom, ko je zastavno pravico pridobil upnik. Tretji (načeloma) ne more v pravdnem postopku za nedopustnost izvršbe izpodbijati veljavnosti zastavne pogodbe²⁴, razen če je bila ta pogodba sklenjena z nedovoljenim namenom, da bi se tretji osebi (kupcu) preprečila pridobitev neobremenjene nepremičnine, in je zato nična. V takšnem položaju ne zadošča le opustitev dolžne skrbnosti glede zavedanja o prejšnji prodaji, ampak mora biti izkazan nedovoljen namen. Gre za obarvan namen, usmerjen v preprečitev prve vknjižbe^{25 26}.

19Glede uspešnosti ugovora tretjega zoper sklep o izvršbi, s katerim je bila dovoljena izvršba na celotno nepremičnino, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina in na kateri niso določeni solastniški deleži, je Ustavno sodišče v odločbi Up-438/04 pojasnilo, da bi ugoditev zgolj enemu izmed ugovorov tretjih v novem sojenju (v izvršilnem postopku op. pritožbenega sodišča) pomenila, da bi sodišče moralo sklep o izvršbi, kolikor se nanaša na sporno nepremičnino, razveljaviti v celoti (tretji v ugovoru niso navedli svojih solastniških deležev). Primer, ki ga obravnava pritožbeno sodišče, ni enak primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče. V obravnavanem primeru, gre za pravdni postopek in ne za izvršilni postopek, v katerem tretje osebe s tožbo zahtevajo nedopustnost izvršbe na nepremičnino, s tem, da imajo tožniki že vpisane solastniške deleže v zemljiško knjigo, zatrjujejo pa tudi, da je bila vzpostavljena navidezna solastnina (dejanska etažna lastnina). Že na podlagi vpisane solastnine tožnikov v zemljiško knjigo, je torej mogoč sklep, da je treba presojati nedopustnost izvršbe za vsakega tožnika posebej²⁷, izvršba pa je lahko nedopustna glede posameznega tožnika le v višini njegovega solastniškega deleža, kot je vpisan v zemljiško knjigo ali pa v obsegu dejanske etažne lastnine²⁸. Okoliščina, da toženci v izvršilnem postopku zahtevajo izvršbo na celotno nepremičnino, ni odločilna oziroma je odločilna le v toliko, da izvršba ne bo dopustna v obsegu oziroma na tistem delu nepremičnine, ki je last posameznega tožnika.

20Lastninska pravica na nepremičnini se s pravnim poslom pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih²⁹ in 49. člen Stvarnopravnega zakonika³⁰). Zavezovalni pravni posel nima stvarnopravnih učinkov, kupcu daje le obligacijsko pravico, da zahteva od prodajalca, da z njim sklene razpolagalni pravni posel, na podlagi katerega lahko kupec vpiše lastninsko pravico v zemljiško knjigo. Razpolagalni pravni posel je temeljna predpostavka za prenos oziroma pridobitev lastninske pravice (glej 40. člen SPZ), zato je potreben tudi takrat, ko nepremičnina (še) ni vpisana v zemljiško knjigo. Vendar opustitev vpisa v zemljiško knjigo še ne pomeni, da kupec nepremičnine nima pravnega varstva proti tretjim osebam, ki so ne neposlovni podlagi pridobile upravičenja na nepremičnini po trenutku, ko je kupec sklenil pravno veljaven zavezovalni in razpolagalni pravni posel.

21Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da so tožniki sklenili zavezovalni pravni posel, sporno pa je, ali so sklenili pravno veljavni razpolagalni posel. Če so sklenili veljavni razpolagalni pravni posel, so pridobili pričakovano pravico, ki jim daje pravno varstvo, čeprav lastninske pravice na nepremičnini niso vpisali v zemljiško knjigo, ob nadaljnjem pogoju, da so razpolagalni posel sklenili pred trenutkom, ko so upniki pridobili zastavno pravici. Za pravno veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini je torej potreben veljavni zavezovalni in razpolagalni pravni posel, ne pa posest na nepremičnini ali pa pričakovanje (upanje), da bo tretji pridobil lastninsko pravico³¹. Pri prisilni zastavni pravici se dobra vera pridobitelja ne ugotavlja, pri pogodbeni zastavni pravici pa se od pridobitelja pričakuje večja skrbnost, kot golo zaupanje v zemljiško knjigo, če so za to izkazane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoč sklep, da je zastavni upnik vedel oziroma bi lahko vedel, da je dolžnik nepremičnino oziroma del nepremičnine že odtujil. Tudi navidezna solastnina oziroma dejanska etažna lastnina je predmet pravnega varstva, če je bila pridobljena pred trenutkom, ko je bila pridobljena zastavna pravica. V nadaljevanju sledi pregled sodne prakse in pravne teorije, na katerih je pritožbeno sodišče utemeljevalo svoje ugotovitve glede (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnikov oziroma glede (ne)utemeljenosti ugovorov tožencev.

22Ustavno sodišče³² daje sodno varstvo lastniku, ki je pridobil na predmetu izvršbe lastninsko pravico na izviren način in osebam, ki so pridobile tako imenovano pričakovano pravico, vendar le, če je bil sklenjen veljaven zavezovalni in razpolagalni pravni posel, pa še ni prišlo do vpisa v zemljiško knjigo. V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen ZZK-1). Uspešno se lahko na pravico do zasebne lastnine sklicuje tisti, ki izkaže, da obstaja njegov konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določene lastnine. Ta zahtevek mora biti na pravu ali ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice, in ne samo upanje na njeno pridobitev. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje tisti, ki je pridobil zastavno pravico na pogodbeni podlagi, ne pa tisti, ki je kot upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku.

23Zavezovalni pravni posel nima stvarnopravnih učinkov, kupcu nepremičnine daje le obligacijsko pravico, da zahteva od prodajalca sklenitev razpolagalnega pravnega posla. Z zavezovalnim pravnim poslom nastane zgolj obligacijska zaveza odsvojitelja, da prenese lastninsko pravico na pridobitelja, kar realizira z izdajo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Lastninska pravica preide šele z zemljiškoknjižnim dovolilom, saj zavezovalni posel zaradi svoje relativne narave učinkuje zgolj med strankama, razpolagalni posel pa je absolutne narave in učinkuje tudi proti tretjim. Tudi če vpis v zemljiško knjigo ni mogoč, ker nepremičnina vanjo ni vpisana, to še ne pomen, da je za prenos lastninske pravice dovolj zgolj zavezovalni pravni posel, ampak zgolj, da ni potreben vpis v zemljiško knjigo. Izročitev v posest ni eden izmed pogojev za prenos lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom. Prav tako ni mogoče uporabiti teorije realizacije iz 58. člena Obligacijskega zakonika, s katero se lahko odpravi zgolj pomanjkljivost v obliki v primeru, da pogodba, torej zavezovalni pravni posel, ni sklenjen v pisni obliki, ni pa na njeni podlagi mogoče šteti, da je bilo izdano tudi veljavno zemljiškoknjižno dovolilo oziroma ne more nadomestiti odsotnosti overitve³³. Sam sprejem nepremičnine v posest (vsaj ko gre za nepremičnino, ki je v zemljiški knjigi vpisana) ni odločilen; lastninska pravica se ne prenese z izročitvijo, pač pa z vknjižbo v zemljiško knjigo³⁴.

24Tretja oseba bo imela sodno varstvo proti upniku, če je zemljiškoknjižno stanje nepravilno, ker je pridobila pričakovano pravico, s tem, ko je z dolžnikom (odsvojiteljem) sklenila veljavni zavezovalni in razpolagalni posel, lastninske pravice pa še ni vpisala v zemljiško knjigo. Nevpisana lastninska pravica ima vselej prednost pred neposlovno pridobljeno zastavno pravico, ne glede na način pridobitve lastninske pravice in vrsto, ali celo ne glede na ovire, ki je privedla do nevknjižbe lastninske pravice. Pri pravno poslovnih pridobitvah je odločilen obstoj zakonitega pravnega naslova, ki predstavlja podlago za vknjižbo, tako tudi pridobitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, ki neposredno zagotavlja vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi. Varovane so le pridobitve pravic v pravnem prometu, kamor pa v izvršilnem postopku pridobljena zastavna pravica ne spada. V takšnih primerih ima vselej prednost pričakovana lastninska pravica tretjega, ki izključuje absolutnost učinkov zemljiškoknjižnega vpisa in s tem tudi načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige. Odločilno je, da vsi kupci v verigi pogodb razpolagajo z zakonitimi pravnimi naslovi in z overjenimi zemljiškoknjižnimi dovolili, na podlagi katerih so lahko pridobili lastninsko pravico tako na zemljišču kot na stavbi³⁵. Za odločitev v izločitvenih pravdah, v katerih pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi ali z vknjižbo v postopku zavarovanja in se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je posameznik (tretji) na nepremičnini, ki se izloča, pred trenutkom pridobitve prisilne zastavne pravice pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Ni pa potrebno (oziroma je celo zmotno) presojati, ali je upnik tudi vedel oziroma bi moral vedeti za to pravico, saj upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje³⁶.

25V tej pravdni zadevi je sporno vprašanje, ali so tožniki sklenili veljavne razpolagalne pravne posle za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, glede na pravno ureditev in sodno prakso ter družbenopravna razmerja³⁷, ki so veljala v času sklenitve teh pogodb. Prvo tožnica je sklenila pogodbo³⁸ v času veljavnosti Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije in ZTLR, drugo tožnik in deseto tožnik sta sklenila pogodbi v času veljavnosti ZZK-1 in SPZ, ostali tožniki pa v času veljavnosti ZZK in ZTLR. Primerljivo gre za iskanje odgovora na vprašanje, kakšna bi bila odločitev, če bi bili tožniki dolžniki tožencev oziroma toženci upniki tožnikov in bi toženci kot upniki na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZIZ posegli po nepremičninah tožnikov, ker solastniški deleži tožnikov še ne bi bili vpisani v zemljiško knjigo. Pri presoji (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov je pritožbeno sodišče (še) upoštevalo, da so pravne posledice priznanja pričakovane pravice tretji osebi globoko posegle v pravice upnikov, ki so zaradi zaupanja v zemljiško knjigo utemeljeno pričakovali, da bodo pri poplačilu terjatve zoper dolžnika na predmetu izvršbe uspešnejši od drugih upnikov, ki so vložili izvršilne predloge zoper dolžnika na druge predmete izvršbe³⁹. Zaradi možnih zlorab pri pridobitvi (navidezne) pričakovane pravice na škodo upnikov⁴⁰ in zaradi enakega varstva imetnikov pričakovane pravice, je treba pri vsakem posameznem pridobitelju ugotovi, ali je sklenil veljavni pravni posel, glede na pravna pravila, ki so veljala v času sklenitve pravnega posla in hkrati, da namen sklenitve pogodbe ni bil v tem, da se upnikom prepreči poseg na premoženje dolžnika⁴¹. Le na ta način je mogoče zagovarjati tezo, da ima pravno varstvo pričakovane pravice, ki jo pravni predpisi posebej ne urejajo, prednost pred prisilno hipoteko upnika, ki ima pravica do učinkovitega sodnega varstva pri prisilni uveljavitvi terjatve zoper dolžnika.

26Tožniki zatrjujejo, da so lastninsko pravico pridobili na podlagi sklenjenih pogodb z dolžnikom, kar pomeni, da so to pravico (lahko le) pridobili na pravnoposlovni podlagi, ne pa izvirno⁴². Drugo tožnik in deseto tožnik sta sklenila kupoprodajni pogodbi z dolžnikom⁴³ po trenutku, ko so toženci pridobili zastavno pravico na podlagi sklepa o izvršbi oziroma na podlagi vpisa pogodbene zastavne pravice, zato sta njuna zahtevka neutemeljena. Na pogodbi, ki jo je sklenil drugo tožnik z dolžnikom tudi ni overjenega podpisa dolžnika kot prodajalca.

27Prvo toženka je sklenila zavezovalni pravni posel 28. 5. 1991. Dolžnik je podpis na pogodbi overil 10. 6. 1991, prvo tožnica pa je plačala davek na promet nepremičnin. Prvo tožnica z dolžnikom ni sklenila razpolagalnega pravnega posla pred trenutkom, ko so toženci pridobili zastavno pravico⁴⁴. V pogodbi ni izjave, kot je to primer pri drugih pogodbah, ki so jih sklenili tožniki z dolžnikom, da ima kupec pravico samostojno v imenu prodajalca opraviti vse posle namenjene za prenos lastništva. V času sklenitve pogodbe je veljal Zakon o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije. Kot to ugotavlja VSRS v sodbi in sklepu II Ips 60/2014, je po takrat veljavnem predpisu (paragrafa 36 in 39), listina, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičnini, morala obsegati izrecno izjavo tistega, katerega pravica se prenaša, s tem, da je moral biti njegov podpis overjen od sodišča ali javnega notarja. Tudi 33. člen ZTLR je določal, kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla vknjižbo v zemljiško knjigo. Tožniki zatrjujejo, da zaradi drugačne družbene ureditve v času sklenitve pogodbe, v pravnem prometu vpisi v zemljiško knjigo niso imeli odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče je upoštevalo tudi te relevantne trditve, vendar je ocenilo, da je takšna praksa veljala za družbeno lastnino, kjer se je oblikovala na nepremičninah posebna pravica do uporabe, ne pa v primerih, ko je prišlo do pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice med fizičnima osebama in je bila nepremičnina v zasebni lasti ter vpisana v zemljiško knjigo. Razpolagalen pravni posel oziroma zemljiškoknjižno dovolilo je bil v času, ko je pogodbo sklenila prvo tožnica, na podlagi zakona bistvena sestavina prenosa lastninske pravice po sklenjenem zavezovalnem poslu. Sklenjen razpolagalni pravni posel bi torej prvo tožnici zagotavljal pričakovano pravico in s tem sodno varstvo, ki ga uveljavlja. Tožbeni zahtevek prvo tožnice zato ni utemeljen.

28Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pravna prednica tretje toženca z dolžnikom sklenila veljavni razpolagalni posel z vsebino iz VI. člena pogodbe. Posebej glede na zakonske določbe ZZK, je mogoč sklep, da navedeni zapis predstavlja veljavno pravno podlago za prenos lastninske pravice. ZZK zemljiškoknjižnega dovolila kot pogoja za pridobitev lastninske pravice na podlagi razpolagalnega pravnega posla ni urejal, zemljiškoknjižno dovolilo je bilo določeno kot pogoj za vpis obligacijskih pravic (23. člen ZZK), zagrožena je bila denarna kazen, če je pravna oseba na podlagi pravnega posla pridobila stvarno pravico, pa ni predlagala vpisa (132. člen ZZK), določena je bila obveznost investitorjem gradnje stavbe oziroma njihovim pravnim naslednikom, katere posamezni deli so bili namenjeni za prodajo, stavba in njeni posamezni deli pa še niso bili vpisani v zemljiško knjigi, da so dolžni predlog za vpis etažne lastnine vložiti v petih letih (135. člen ZZK), dopuščeni so bili (ob določenih dodatnih pogojih) vpisi v zemljiško knjigo, čeprav podpis prodajalca ni bil overjen (drugi odstavek 136. člena ZPP), dopuščena so bila pogojna zemljiškoknjižna dovolila. Vse te zakonske določbe potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da zapis v VI. členu pogodbe, da dolžnik pooblašča kupca, da v njegovem imenu vloži zemljiškoknjižni predlog in da uredi vse posle za prenos lastninske pravice na sebe, predstavlja veljaven razpolagalni pravni posel, na podlagi takrat veljavnih predpisov⁴⁵. Na podlagi 267. člena SPZ pravni posli, ki so bili sklenjeni pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi tudi, če ne izpolnjujejo obličnostnih zahtev iz SPZ. Če je bil pred uveljavitvijo SPZ veljavno sklenjen pravni posel, ki predstavlja pravni naslov za vpis v zemljiško knjigo, se vpis na podlagi tega pravnega naslova izvede po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ. Tožniki so zato s sklenitvijo pogodb pridobili pričakovano pravico, zato imajo pravovarstvo zoper izvršilne predloge tožencev na predmetu izvršbe. Iz teh razlogov ni odločilno, da so tožniki kasneje v letih 2008 do 2009 z dolžnikom sklenili anekse k pogodbam (ki vsebujejo zemljiškoknjižno dovolilo, kot določata SPZ in ZZK-1), na podlagi katerih je bila v zemljiško knjigo vpisana solastninska pravica. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi toženci, če bi bili upniki do tožnikov, ob enakih pogodbah, pa solastniški deleži tožnikov še ne bi bili vpisani v zemljiško knjigo, lahko na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZIZ dosegli vpis solastninske pravice v korist tožnikov⁴⁶.

29Glede prepovedi odsvojitve in obremenitve sodišča prve stopnje pravilno ugotavlja, da navedene prepovedi veljajo le v korist oseb, ki so jih izposlovale, ne pa v korist tožencev. Učinek zaznamovane začasne odredbe se lahko razteza le na osebo, v korist katere je zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve dovoljena. Tako določa tudi drugi odstavek 98. člena ZZK-1 (to je, da se v zemljiško knjigo vpiše tudi oseba, v korist katere je bila zaznamba vpisana). Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede prepovedi, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo na nepremičnini iz 76.c člena Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor, so pravilne⁴⁷.

30V izvršilnem postopku so toženci predlagali izvršbo na celotno nepremičnino. Tožniki so vložili tožbo za nedopustnost izvršbe, vendar so še pred izdajo sodbe vpisali v zemljiško knjigo solastniške deleže na nepremičnini⁴⁸, zato je izvršba lahko nedopustna v višini njihovih solastniških deležev⁴⁹, kot so vpisani v zemljiško knjigo. Tožniki so v postopku zatrjevali, da je bila vzpostavljena le navidezna solastnina, ki je oblika dejanske etažne lastnine. Etažna lastnina lahko nastane bodisi z dogovorom solastnikov oziroma z odločitvijo sodišča o razdružitvi solastnine s preoblikovanjem v etažno lastnino, bodisi tako, da izključni lastnik stavbe odsvoji posamezne dele stavbe s pripadajočimi deli⁵⁰. Navidezna solastnina oziroma dejanska etažna lastnina po veljavni sodni praksi uživa sodno varstvo⁵¹. V vsakem posamičnem primeru je treba ugotoviti, ali je dejanska etažna lastnina res oblikovana⁵². V konkretnem primeru obstaja velika stopnja verjetnosti, glede na pogodbe in anekse, da je izključni lastnik in investitor v izgradnjo stanovanj (dolžnik) ob sklenitvi pogodb razdelil njemu lastno nepremičnino na posamezne dele, ki so bili predmet prodajnih pogodb in s tem vzpostavil dejansko etažno lastnino. V postopku obravnavanja pred sodiščem prve stopnje dejanska etažna lastnina ni bila predmet obravnavanja, čeprav so to pravno podlago tožniki zatrjevali. Če je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina, bo (vsak) tožnik deležen sodnega varstva, če bo natančno opredelil prostorske dele, ki mu pripadajo in posebne skupne dele. Tožniki bodo zato morali v novem sojenju bolj določno navesti dejstva v zvezi z dejansko etažno lastnino (lahko postavijo tudi podredni zahtevek), če bodo želeli sodno varstvo na podlagi tega pravnega naslova in ne le v višini njihovih solastniških deležev, kot so vpisani v zemljiško knjigo. Na tožnikih je dokazno breme, da dokažejo obstoj dejanske etažne lastnine in da določno opredelijo njegov obseg. Tožniki morajo dokazati obstoj navidezne solastnine, da bo mogoče natančno določiti kateri deli nepremičnine ne morejo biti predmet izvršbe, ker so njihova last oziroma so solastnina etažnih lastnikov (skupni deli zgradbe). Takšno pravno varstvo jim bo zagotovljeno⁵³, če bodo ustrezno (določno) opredelili etažno lastnino. S tem pa se dodatno izkažejo kot neutemeljene navedbe in zahtevek tožnikov, da se ugotovi nedopustnost izvršbe na celotni nepremičnini, čeprav hkrati zatrjujejo, da so lastniki posameznega dela stavbe (da so lastniki skupnih delov opredeljeno še niso zatrjevali), kar pomeni, da je dolžnik lastnik drugih posameznih delov⁵⁴.

31Dvanajsto toženec in trinajsto toženec sta pridobila pogodbeno zastavno pravico na (celotni) nepremičnini. Prvo tožnica je sklenila pogodbo z dolžnikom pred trenutkom, ko sta toženca pridobila zastavno pravico na nepremičnini, vendar prvo tožnica ni sklenila razpolagalnega posla, na podlagi katerega bi pridobila pričakovano pravico na nepremičnini, preostali tožniki pa so pričakovano pravico pridobili po trenutku, ko sta toženca pridobila zastavno pravico, zato so tožbeni zahtevki tožnikov zoper toženca že iz teh razlogov neutemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženca ob vpisu zastavne pravice v zemljiško knjigo nista vedela, da je dolžnik sklenil pogodbo s prvo tožnico. Toženca sta si objekt ogledala, bil je v fazi izdelave, kar dodatno potrjuje tudi pogodba prvo tožnice z dolžnikom⁵⁵ in druge pogodbe tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov z dolžnikom⁵⁶. V trditveni podlagi tožniki le pavšalno zatrjujejo, da sta toženca vedela, da je dolžnik odsvojil posamezne dele stavbe, ne navedejo pa, na podlagi katerih dejstev bi toženca lahko vedela, da je dolžnik del nepremičnine že odtujil prvo tožnici. Tožniki zatrjujejo, da je prvo toženka izvrševala posest, takoj ko je sklenila pogodbo, enako pa naj bi posest pridobili tudi ostali tožniki oziroma njihovi pravni predniki, čeprav iz pogodbenih določb izhaja, da gradbena dela niso bila končana. Prvo tožnica ni navedla nobenih dejstev o dejanskem načinu izvrševanja posesti, iz katerih bi izhajalo, da bi toženca ob ogledu lahko vedela, da je zastavni dolžnik s stanovanjem že razpolagal v korist prvo tožnice. Tožniki v pritožbi nedopustno širijo trditveno podlago, s tem, ko se sklicujejo na izpovedbi dvanajsto toženca in dolžnikovega sina. Pa tudi, če se te trditve dokazno ocenijo, iz njih ne izhaja, da bi ob sklenitvi zastavne pogodbe toženca (lahko) vedela, da je dolžnik nepremičnino že odtujil prvo tožnici. Toženca nista v enakem položaju, kot pravne osebe, katerim je ukvarjanje z zavarovanjem terjatev poslovna dejavnost, od katerih se zahteva večja skrbnost⁵⁷. Dolžnik je zastavil nepremičnino za terjatev, ki sta jo imela toženca do tožnikovega sina in njegovega prijatelja. Glede pravice tožnikov do izpodbijanja zastavne pogodbe, se je pritožbeno sodišče že opredelilo⁵⁸, terjatev tožencev ni zastarala, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, neutemeljene pa so tudi navedbe tožnikov, da bi toženca morala izkazati, da sta predhodno zahtevala izpolnitev od dolžnikov⁵⁹. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da terjatve dolžnika nista plačala⁶⁰.

32Sedmo toženka in osmo toženka v pritožbi navajata, da je tretje tožnik med pravdo stanovanje prodal Č. Č., ki je kot solastnik vpisan v zemljiško knjigo⁶¹, ki pa ni kot stranka v tem postopku, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prvi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku⁶² določa, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Iz te določbe ne izhaja, ali je dolžnost tožnika, ker nima več stvarne legitimacije, da zaradi odtujitve stvari prilagodi tožbeni zahtevek novi situaciji in zahteva plačilo (relevančna terorija), ali pa lahko vztraja pri tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen pred odtujitvijo in lahko računa na obsodilno sodbo (irelevančna terorija)^{63 64}. Dr. Aleš Galič meni, da uporaba 190. člena ZPP tožnikovega položaja še posebej ne zavaruje pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnine. Glede stvarnih pravic velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Za učinkovito varstvo pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa na institut zaznambe spora po 79. in naslednjih členih ZZK-1⁶⁵. Po relevančni teoriji z ugotovitveno sodbo ni mogoče ugotoviti pravice tožnika, če je nedvomno, da jo je tožnik odtujil⁶⁶. Najpomembnejša posledica 190. člena ZPP je, da bo sodba, izdana med „prvotnima“ strankama, neposredno (z učinkom pravnomočnosti) učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo (smiselno enako velja za odtujitev na strani tožnika kot na strani toženca)⁶⁷. V konkretni pravdi je utemeljenost zahtevka na nedopustnost izvršbe odvisna od odgovora na (predhodno) vprašanje, ali je pravna prednica tretje tožnika pravno veljavno pridobila lastninsko pravico na nepremičnini od dolžnika, kar preprečuje izvršbo in ali je to pravico pravno veljavno prenesla na tretje tožnika. Tretje tožnik ne uveljavlja stvarnopravnega zahtevka. Tretje tožnik ima procesno legitimacijo v pravdi na podlagi sklepa izvršilnega sodišča. Vložnik ugovora namreč lahko šele po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil njegov ugovor zavrnjen, v roku tridesetih dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (glej tretji odstavek 65. člena ZIZ). Tožba za nedopustnost izvršbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ, ki je vložena brez sklepa izvršilnega sodišča iz drugega odstavka istega člena, se zato zavrže⁶⁸. Če bi odtujitev stvari na strani tožnika (tretje osebe) med pravdo pomenila, da je treba zato tožbeni zahtevek zoper toženca (upnika) zavrniti (ker tožnik ni prilagodil tožbenega zahtevka, da je izvršba nedopustna na predmetu izvršbe, ki je last novega pridobitelja ali pa že iz razloga, ker tožnik nima več procesne legitimacije), bi se lahko izkazalo, da je uspeh toženca kot upnika zgolj navidezen. Nov pridobitelj bi v izvršilnem postopku lahko vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, ob zavrnitvi ugovora pa bi imel procesno upravičenje, da vloži tožbo za nedopustnost izvršbe zoper upnika. Nov pridobitelj je že vpisal solastninsko pravico na nepremičnini v zemljiško knjigo, verjetno ima že dejansko etažno lastnino, zato je treba upoštevati (varovati) njegov pravni položaj. Civilnopravni učinki sodbe se bodo raztezali tudi nanj, če bo imel možnost sodelovanja v postopku (glej 204. člen ZPP v zvezi 199. členom ZPP). V položaju, ko pravnomočna odločba učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes), je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki prizadetim zagotavljajo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je treba bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih⁶⁹. Tretje tožnik in toženci imajo zato pravni interes, da predlagajo sodišču, da novega pridobitelja obvesti o pravdi, v kateri lahko novi pridobitelj sodeluje kot stranski intervenient, če bo vložil tak predlog.

33Tožniki in toženci so navadni sosporniki⁷⁰. Tožniki so vložili tožbo, v kateri so določili vrednost sopornega predmeta v višini 787.644,80 EUR⁷¹. Tožniki niso označili vrednosti spornega predmeta zoper posameznega toženca v višini terjatve, ki jo posamezni toženec uveljavlja v izvršilnem postopku in posledično določili vrednost vsakega posameznega zahtevka, od katerega bi bila odvisna pristojnost sodišča (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker ne gre za denarno terjatev, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki so jo tožniki navedli v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Kontrolno funkcijo vrednosti spornega predmeta sodišče prve stopnje ni opravilo, ker za to ni bilo pravne podlage, saj je bila glede na terjatve, ki so jih uveljavljali posamezni toženci v izvršilnem postopku, podana pristojnost okrožnega sodišča. Korektivna dolžnost sodišča namreč obstaja (je dopustna) le, če je tožeča stranka navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta, ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP, ob od nadaljnjem (odločilnem) pogoju, da zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti. Ta korektivna funkcija pa je sodišču dopuščena le do glavne obravnave pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP)⁷². Tožniki zato neutemeljeno zatrjujejo, da bi sodišče moralo drugo toženki, tretje toženki, enajsto tožencu in dvanajsto tožencu priznati stroške ob upoštevanju vrednosti terjatev, ki jih ti toženci uveljavljajo v izvršilnem postopku.

34Vsak sospornik je v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (196. člen ZPP)⁷³. Sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). V VI. tč. izreka sklepa je sodišče odločilo, da so prvo toženec, 4. - 10. toženci in trinajsto toženka dolžni plačati tožnikom pravdne stroške v višini 11.685,24 EUR. Toženci niso solidarni zavezanci, kar pomeni, da je vsak toženec dolžan plačati tožnikom 1.298,36 EUR. Odločitev o stroških postopka⁷⁴ je pravnomočna za četrto toženko, peto toženca, šesto toženko, deveto toženca in deseto toženko. Pritožbeno sodišče je zato VI. tč. izreka spremenilo tako, da so navedeni toženci dolžni plačati tožnikom pravdne stroške v višini 6.491,80 EUR. V preostalem delu, glede tožencev, ki so vložili pritožbe, pa je odločitev vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

35Pritožbeno sodišče je pritožbam tožencev ugodilo in tožbene zahtevke prvo tožnice, drugo tožnika in deseto tožnika zavrnilo, glede tožbenih zahtevkov preostalih tožnikov, ki se nanašajo na nedopustnost izvršbe, ki jo vodijo toženci, ki so vložili pritožbe, pa je sodbo v III. tč. izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (glede odločitve o stroških postopka glej 34. tč.).

36Pritožba tožnikov ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

37Napotki sodišču prve stopnje za postopanje v novem sojenju in materialnoprocesno vodstvo pravdnim strankam, katere relevantne navedbe naj dajo v novem sojenju, je pritožbeno sodišče že dalo tekom obrazložitve. Glede overitve podpisov na pogodbah je odločilen trenutek overitve podpisa dolžnika, ki mora biti pred trenutkom, ko so toženci pravo veljavno pridobili prisilno hipoteko. Z verigo pogodb tožniki dokazujejo aktivno legitimacijo. Odločilen pa je vpis njihove solastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. V novem sojenju mora sodišče v sodbi navesti datum veljavno sklenjene pogodbe za vsakega tožnika oziroma njihovega pravnega prednika in kdaj so toženci pravno veljavno pridobili zastavno pravico. Opredeliti se bo moralo tudi do navedb sedmo toženke in osmo toženca, glede datumske neskladnosti v pogodbah med tretje tožnikom, njegovo pravno prednici in H. Č., če bosta toženki pri teh navedbah še vztrajali. Nadaljnje postopanje prvega sodišča pa bo tudi odvisno od tega, ali bodo tožniki dali ustrezno trditveno podlago v zvezi z dejansko etažno lastnino.

38Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Glej sklep Okrajnega sodišča v Domžalah (vodilna številka) In 34/96 z dne 6. 4. 2009 - priloga A14.
² V nadaljevanju nepremičnina.
³ Izvršilno sodišče se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-438/04-28.
⁴ Dne 10. 7. 2009.
⁵ V nadaljevanju pogodbe.
⁶ Glej tožbo str. 1 – 4 in pripravljalno vlogo tožnikov str. 180 – 181.
⁷ V nadaljevanju toženca.
⁸ Pritožbeno sodišče kratko in skupaj povzema le navedbe, ki so jih dali toženci, ki so vložili pritožbe zoper sodbo in sklep.
⁹ Glej 25. tč. obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
¹⁰ Ki so jih sklenili tožniki z dolžnikom v letih 2008 do 2009, na podlagi katerih so bili določeni solastniški deleži tožnikov na nepremičnini, dolžnik pa je izstavil zemljiškoknjižna dovolila, na podlagi katerih so tožniki vpisali solastniške deleže na nepremičnini v zemljiško knjigo.
¹¹ Glej 25. tč. (stran 18) obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
¹² Glej 42. tč. obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
¹³ Razen enajsto toženca in dvanajsto toženca.
¹⁴ V nadaljevanju ZZK.
¹⁵ Glej 39. tč. obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
¹⁶ Podrobneje glej glede vpisa in izbrisa zaznamb prepovedi prodaje stanovanj dolžniku 31. tč. - 39. tč. obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
¹⁷ Glej 40. - 41. tč. obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
¹⁸ Glej 42. tč. obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
¹⁹ Ker so enaki zapisi v VI. členu v večini drugih pogodb, pritožbeno sodišče v nadaljevanju ne povzema vsebine VI. člena iz teh pogodb in se na ta člen le sklicuje.
²⁰ V nadaljevanju ZIP.
²¹ V nadaljevanju ZIZ.
²² V nadaljevanju tretji.
²³ Primerjaj 64. in 65. člen ZIZ s 57. členom ZIZ.
²⁴ Primerjaj s sodbama VSRS II Ips 95/2015 in VSL I Cp 3255/2014.
²⁵ Glej dr. Matjaž Tratnik: Pogled novejše sodne prakse na področju hipotekarnega prava, Pravna praksa - 2015, št. 25.
²⁶ Tega dejstva tožniki glede zastavne pogodbe, ki sta jo z dolžnikom sklenila enajsto toženec in dvanajsto toženec, ne zatrjujejo.
²⁷ Glej tudi razloge iz 24. tč. obrazložitev tega sklepa.
²⁸ Tožniki so zatrjevali, da je vzpostavljena dejanska etažna lastnina, toženci pa, da tožniki niso sklenili veljavnega razpolagalnega posla, zato nimajo pričakovane pravice, če pa bi sodišče ugotovilo, da pričakovano pravico imajo, so navajali, da so tožniki pridobili solastninsko pravico, zato ne morejo zahtevati, da je izvršba nedopustna na celotni nepremičnini, ampak le na njihovem solastniškem deležu.
²⁹ V nadaljevanju ZTLR.
³⁰ V nadaljevanju SPZ.
³¹ Npr. s sklenitvijo kasnejšega aneksa k pogodbi, ki je sicer veljaven razpolagalni posel.
³² Glej odločbe USRS: Up-128/03, Up-438/04 in Up-591/10.
³³ Glej sodbo VSRS II Ips 196/2010.
³⁴ Dr. Aleš Galič: Procesna vprašanja v zvezi s stvarnopravnimi zahtevki I, Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka, Pravni letopis 2013, stran 17.
³⁵ Sodba in sklep VSRS II Ips 60/2014.
³⁶ Sodba in sklep VSRS II Ips 328/2015.
³⁷ Tožniki zatrjujejo, da je treba upoštevati, da je prvo tožnica sklenila pogodbo v času prehoda iz družbene v zasebno lastnino, nekatere pogodbe pa v času, ko razpolagalni pravni posel zakonsko ni bil urejen in vpis v zemljiško knjigo v pravnem prometu ni imel odločilnega pomena za pridobitev lastninske pravice.
³⁸ Ki je zavezovalni posel; prvo tožnica ni sklenila razpolagalnega posla.
³⁹ Primerjaj dr. Matjaž Tratnik: Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju, Pravna praksa - 2013, št. 2 stran 27 in dr. Aleš Galič: Procesna vprašanja v zvezi s stvarnopravnimi zahtevki I, Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka, Pravni letopis 2013, stran 18.
⁴⁰ Tega dejstva toženci pri pridobitvi pričakovane pravice tožnikov niso zatrjevali.
⁴¹ Le v teh primerih, ko gre za zlorabo te pravice, se lahko izkaže kot pomembno dejstvo, ali je pridobitelj imel posest na nepremičnini.
⁴² Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožniki zatrjevali, da so pridobili posest na stanovanjih ob podpisu pogodb, niso pa zatrjevali drugih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče (lahko) moralo upoštevati kot materialnopravno podlago tudi izvirno pridobljeno lastninsko pravico na nepremičnini (npr. za prvo tožnico).
⁴³ Leta 2005 oziroma 2006; glej A18 in A28.
⁴⁴ Sklenila ga je šele z aneksom 29. 12. 2008; glej prilogo A48.
⁴⁵ Drugače sodba in sklep VSRS II Ips 60/2014 (posebej glej 15. tč.). Predmet odločanja VSRS je sicer bil prenos lastninske pravice s pravnim poslom v zvezi s pravico uporabe na stavbi in funkcionalnem zemljišču, ob upoštevanju Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.
⁴⁶ Tudi v tem primeru gre lahko za razmerja kot so bila že opisana v 25. tč. op. 38.
⁴⁷ Podrobneje glej razloge iz 31. - 39. tč. sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
⁴⁸ Sodišče presoja po stanju ob koncu glavne obravnave.
⁴⁹ Ki so sklenili veljavne razpolagalne pravne posle.
⁵⁰ Glej sklep VSL I Cp 2496/2015.
⁵¹ Primerjaj odločbe VSRS: II Ips 83/2009, II Ips 178/2009, II Ips 390/2009 in II Ips 151/2014.
⁵² Glej odločbe VSRS: II Ips 83/2009, II Ips 390/2009 in II Ips151/2014.
⁵³ Pritožbeno sodišče znova pojasnjuje, da to pravno varstvo velja le za tožnike, za katere je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so sklenili veljavne razpolagalne pravne posle.
⁵⁴ Iz izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da je dolžnikov solastniški delež na nepremičnini 2681/9000.
⁵⁵ Glej VI. člen pogodbe (A17), kjer pogodbenika ugotavljata, da manjka strop, električne in vodne instalacije, tlaki „kar vse vpliva na kupnino“.
⁵⁶ Glej npr. IV. člen pogodbe med dolžnikom in četrto tožnico (A21).
⁵⁷ Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 143/2015 (še posebej 15. tč).
⁵⁸ Glej 18. tč. in op. 23 tega sklepa.
⁵⁹ Podrobneje o tem glej 43. tč. obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
⁶⁰ Glej izpoved L. L. in njegov ugovor in ugovor dolžnika B75.
⁶¹ Glej prodajno pogodbo z dne 6. 10. 2010, na kateri je tretje tožnik kot prodajalec overil podpis 25. 10. 2010 (priloga A5), v zemljiški knjigi pa je vpisan 7/96 solastniški delež Č. Č. (začetek učinkovanja vpisa je 28. 1. 2014).
⁶² V nadaljevanju ZPP.
⁶³ Glej Vladimir Balažic: Odtujitev stvari ali pravice med pravdo ter prekinitev in nadaljevanje pravdnega postopka po prenehanju pravdne stranke - pravne osebe, PB 2/2004, str. 201- 219.
⁶⁴ V nadaljevanju so povzeti avtorji, ki v komentarjih Zakona o parničnom postopku, ki dajejo prednost irelevančni teoriji: Hranislav Karamarković, Dragoljub Petrić, Milka Janković, Života Janković: Komentar zakona o parničnom postopku, l. 1977, str. 260; dr. Srečko Zuglia in dr. Siniša Triva: Komentar zakona o parničnom postopku, l. 1977, str. 439; dr. Branko Bazala. Zakon o parničnom postopku sa komentarom, l. 1957, str. 109; Tomislav Falčić in Vitoje Tamasković: Zakon o parničnom postopku sa komentarom, sudskom praksom in obrascima, l. 1977.
⁶⁵ Podrobneje glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 6. tč. str. 231 in 8. tč. str. 232.
⁶⁶ Dr. Jože Juhart: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, l. 1961, str. 285; povzeto iz prispevka Vladimirja Balažica: Odtujitev stvari ali pravice med pravdo ter prekinitev in nadaljevanje pravdnega postopka po prenehanju pravdne stranke - pravne osebe, PB 2/2004, 2.5.2. stran 215.
⁶⁷ Glej, Galič stran 231.
⁶⁸ Primerjaj s sodbo in sklepom VSRS II Ips 60/2014.
⁶⁹ Glej sodbi VSRS; II Ips 194/2010 in II Ips 294/2010.
⁷⁰ Ker je mogoče izdati zoper vsakega sospornika različno sodbo. Podrobneje glej mag. Nina Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 250 – 254.
⁷¹ Enako vrednost so navedli tudi na stroškovniku, ki so ga vložili na zadnjem naroku; glej str. 499 sodnega spisa.
⁷² Podrobneje glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 229 - 238.
⁷³ Drugačne pravne posledice imajo ravnanja enega soposornika, ki je koristno za vse sospornike, pri enotnih sospornikih (196. člen ZPP).
⁷⁴ In odločitev iz III. tč. izreka sodbe.