57. člen ZIZ

V obravnavani zadevi se je dne 31. 1. 2022 zoper dolžnico vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpiska odprtih postavk. Dne 3. 2. 2022 se je pred Okrožnim sodiščem v Kranju nad dolžnico začel postopek osebnega stečaja St 000, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugotovilo, da je postopek prekinjen od dne 3. 2. 2022. Dne 2. 12. 2024 je nato sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 8874/2022, z izpodbijanim sklepom z dne 7. 2. 2025 pa je sklep o izvršbi VL 8874/2022 z dne 2. 12. 2024 razveljavilo ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, saj je ugotovilo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor. Skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ lahko izvršilno sodišče v primeru, če dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti ali le zoper njegov naložitveni del vloži obrazložen ugovor, sprejme le eno možno odločitev. To je razveljavi sklep o izvršbi in sklene, da bo o zahtevku in s

Ne drži, da je upnik v predlogu za izvršbo (ki je bil nenazadnje vložen na predpisanem obrazcu) zatrjeval, da mu dolžnik nepremičnine ni izročil. Takšne navedbe upnik v predlogu za izvršbo ni nikjer podal. V tem delu je podana protispisnost. Dožnikova vloga ni bila prepozna, saj je upnik šele v odgovoru na dolžnikov ugovor podal dejstva v zvezi z neizročivijo nepremičnine oziroma nepravilno izročitvijo le-te, t.j., katerih listin mu naj vse dolžnik ob primopredaji ne bi izročil oziroma so bile te listine nepopolne (torej trditve, na katere je opiral predlog za izvršbo). Na odgovor na upnikov odgovor na ugovor je dolžnik tako imel pravico odgovoriti.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dolžnik sklep o izvršbi (delno, glede izterjave 70,00 EUR) obrazloženo izpodbijal samo v delu, v katerem je za izterjavo v sklepu o izvršbi navedene terjatve dovoljena izvršba, ne pa tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi ravnalo po drugem odstavku 62. člena ZIZ in sklep o izvršbi razveljavilo in postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot se zavzema pritožba, ampak je z ugovorom v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZIZ pravilno postopalo kot v postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Ni dvoma, da izraz zakonite obresti pomeni zakonske zamudne obresti in sodišču svoje odločitve ni bilo treba opirati na odgovor upnika na ugovor, saj gre za ustaljeno razumevanje, kot je podano v sodni praksi. Gre za nosilne odločilne razloge, tudi če je sodišče prve stopnje obenem navedlo, da se je o tem opredelil tudi upnik v odgovoru na ugovor. Upnik je v odgovoru na ugovor nasprotoval tudi v ugovoru zatrjevanemu nasprotju med predlogom za izvršbo in sklepom o izvršbi, kar niso pravna pravila, če bi te navedbe dolžnika zaradi upnikovega neodgovora obveljale za resnične, pa bi bilo dolžnikovemu ugovoru treba ugoditi. Upnik je z odgovorom na ugovor torej objektivno zavaroval svoje pravice v postopku ter so bili stroški njegovega odgovora na ugovor objektivno potrebni za izvršbo in upniku pravilno priznani. Za dosego odloga izvršbe kot izjemnega zastoja v izvršbi mora predvsem dolžnik izkazati tako objektivni kot subjektivni pogoj za odlog izvršbe, tj. zadostiti mora zakonskim zahtevam za odlog izvršbe. Ker dolžnik tem zahtevam ni zadostil, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva in dolžniku ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko mu sodišče prve

Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.

Upničina neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu zamude roka za odgovor) ima za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev. Ker pa se domneva izrecno razteza le na dejstva in ne velja za ugovore materialnopravne narave ali za materialnopravna pravila, pomembna za presojo utemeljenosti dejanskih trditev dolžnika, priznanje dejstev ne pripelje avtomatično do ugoditve ugovoru, temveč mora sodišče še vedno presoditi, ali iz takih dejstev in v zvezi z njimi predlaganih dokazov izhaja tudi materialnopravna posledica, kot jo zatrjuje dolžnik. Dolžnik je uspel izkazati, da je svojo celotno obveznost iz sklepa o določitvi sodnih penalov, torej tudi obveznost iz naslova prenehanja uporabe in odstranitve prezračevalnega jaška in nanj priključene opreme, izpolnil najkasneje 27. 9. 2013, in da je bila izpolnitev obveznosti že pravnomočno ugotovljena v predhodnem izvršilnem postopku. Sodni penali so zato najkasneje tega dne prenehali teči oziroma je bil sklep o določitvi sodnih penalov z izpolnitvijo obveznosti izčrpan, zato upnica sodne penale za obdobje po izpolnitvi obveznosti v tem postopku izterjuje neutemeljeno. Odločitev o ugovoru v predhodni izvršilni

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo, na podlagi katerih podatkov zaključuje, da tožeča stranka na ugovor tožene stranke ni (pravočasno) odgovorila, zaradi česar izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti.

Upnik ima v postopku pooblaščenca, ki upnika zastopa celoten čas teka izvršilnega postopka, od vložitve predloga za izvršbo dalje. Na podlagi navedenega navedbe upnikovega pooblaščenca, da ni vložil odgovora na ugovor, ker upnik ni sposoben sodelovanja v postopku, ter da se poraja dvom o upnikovi poslovni sposobnosti v času trajanja ugovornega postopka niso relevantne, saj je bilo pooblastilo za zastopanje v predmetnem izvršilnem postopku veljavno dano in morebitna kasnejša izgube poslovne sposobnosti na veljavnost samega pooblastila ni imela vpliva, upnikov pooblaščenec pa pooblastila prav tako ni odpovedal. Pojasniti gre, da se kot plačila ne štejejo samo plačila, ki jih je dolžnik plačal zakoniti zastopnici upnika, kot to smiselno navaja pritožba, ampak tudi plačila nadomestila preživnine, ki so bila upniku izplačana s strani Sklada. Sklad je namreč upniku priznal pravico do nadomestila preživnine, ki jo je upniku tudi redno izplačeval.

Dolžnik je v ugovoru (nesubstancirano) uveljavljal zlasti dejstva v zvezi z nepravilnim potekom predhodnega izvršilnega postopka, v katerem sta bili prodani in upniku izročeni njegovi nepremičnini, kar pa ni ugovorni razlog, ki bi ga lahko uspešno uveljavljal v predmetnem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi izvršljivega sklepa o izročitvi, s katerim je bila dolžniku naložena tudi izpraznitev prodanih nepremičnin in njihova izročitev kupcu (upniku). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor, v katerem dolžnik ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev, ki bi preprečevala izvršbo, in tudi ni predlagal dokazov, neobrazložen, se izkaže, da vložitev odgovora na ugovor ni bila potrebna, zaradi česar upnik na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ ni upravičen do povrnitev stroškov, ki so mu v zvezi s tem nastali. Neobrazložen ugovor se namreč že na podlagi drugega odstavka 57. člena ZIZ šteje kot neutemeljen in ga mora sodišče zavrniti. Četudi ga upniku kljub določbi tretjega odstavka 57. člena ZIZ sodišče vroči v odgovor, pa upnikov odgovor na ugovor ni potreben. Tudi ob upoštevanju pravne posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ (tj. da se dolžnikove ugovorne

Upnikova neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu opustitve podaje odgovora na ugovor) ima za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev. Pogodbeno dogovorjena varščina v obliki zadržanih denarnih sredstev predstavlja varstvo za upnika, saj se ob morebitni kršitvi pogodbenih obveznosti poplača iz zneska, ki ga ima pri sebi. Ob prenehanju glavne obveznosti v primeru, ko ne pride do kršitve pogodbene obveznosti, pravna podlaga za zadrževanje varščine odpade. Ravno to sta zatrjevala dolžnika, torej da upnica ni imela podlage za zadržanje varščine in da sta zato svojo obveznost iz naslova neplačanih najemnin ob zaključku najemne pogodbe pobotala s svojo terjatvijo do upnice iz naslova plačane varščine. Takega pobota noben predpis ne preprečuje ali omejuje, prav tako tak pobot ni v nasprotju z namenom vplačila varščine in je materialnopravno napačen zaključek, da najemnina iz varščine ne more biti poplačana. Glede na to, da je po neprerekanih navedbah dolžnikov plačevanje stroškov med strankama potekalo glede na dejansko porabo (kar izvršilni naslov tudi omogoča), glede na to, da upnica v predlogu za izvršbo izterjevanih stroškov po višini ni konkreti

V skladu s prvim odstavkom 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Navedeno pomeni, da če sta obveznost solidarnih dolžnikov po izvršilnem naslovu morebiti (v celoti ali delno) že izpolnila A. A. in B. B., je dolžnica v obsegu, v katerem je upnik že prejel plačilo, prosta svoje obveznosti.

Začasna odredba predstavlja sredstvo zavarovanja, katerega namen je zavarovati še neizvršljiv zahtevek. Za njeno izdajo se primarno uporabljajo določila ZIZ, ki zaradi sumarnosti postopka ne predvidevajo nadaljnjega odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor. Sodišče prve stopnje toženki zato ni bilo dolžno dati dodatne možnosti, da se do te vloge opredeli, in je pritožbeni očitek kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS neutemeljen. V postopku odločanja o začasni odredbi je poudarjeno načelo hitrosti in predvsem nujnosti zavarovanja terjatve, zato sodišče odloča z nižjim dokaznim standardom, načelo kontradiktornosti pa se vzpostavi naknadno v ugovornem postopku. Pritožnica je odgovor na ugovor prejela, zato bi morala konkretizirano navesti, katere nove trditve iz omenjene vloge, do katerih se ni mogla opredeliti, je sodišče upoštevalo, in na njih odgovoriti v pritožbi ter zgolj s pavšalnim očitkom o neenaki možnosti navajanja dejstev in dokazov ne more biti uspešna. Ob ugotovitvi, da sta družbenika 17. 4. 2018, torej po pogodbeno dogovorjenem roku za izročitev nepremičnine, ustanovila novo družbo z istovrstno dejavnostjo, ki posluje in pridobiva no

Terjatev upnika do dolžnika je bila pravnomočno ugotovljena v sodnem postopku, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo izvedenega poštenega izvršilnega postopka, v katerem bi določili upnika, dolžnika, in višino dolga. Poseg na dolžnikovo premoženje v okviru s sklepom o izvršbi dovoljenih sredstev izvršbe je v obsegu, ki je potreben za plačilo upnikove terjatve, ki je predmet izvršbe, zakonit in utemeljen ter ne pomeni kršitve dolžnikove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma kršitve pravice do varstva lastnine iz 1. člena Protokola k EKČP. V izvršilnem postopku je kontradiktornost vzpostavljena šele po izdaji sklepa o izvršbi, v ugovornem postopku. Sodišče sklep o izvršbi namreč izda na podlagi predloga upnika, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZIZ, predlog za izvršbo pa se dolžniku vroči hkrati s sklepom o izvršbi (drugi odstavek 45. člena ZIZ). S tem ni kršena dolžnikova pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka pred sodiščem prve stopnje, saj lahko dolžnik, zoper sklep o izvršbi vloži ugovor, s katerim lahko, če izkaže obstoj razlogov, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ), doseže razveljavitev sk

ZIZ in ZASP določbe, ki bi določala zatrjevano eventualno maksimo, nimata. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora. Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu mu gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj. Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Upnik računalniški program na svoji spletni strani trži kot svojega. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa,

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo peti odstavek 38. člena ZIZ, ko je presodilo, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo. Sodišče prve stopnje je vročilo ugovor dolžnika upniku, z izrecno navedbo, da je ta obrazložen in z opozorilom, da sme nanj odgovoriti v roku 8 dni in da bo v primeru, če v tem roku ne bo vložil odgovora štelo, da so navedbe v ugovoru resnične. Ob takem postopanju in opozorilu sodišča je tako upnik utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenem odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno odločitev. Glede na postopanje sodišča je namreč upnik lahko utemeljeno štel, da je ugovor pri sodišču prestal predhodni test obrazloženosti – sicer mu sodišče ugovora ne bi niti vročilo v odgovor, temveč bi ugovor takoj zavrnilo. V odgovoru na ugovor je dolžnikovim trditvam o naknadnem dogovoru, da smeta dolžnika uporabljati sporno nepremičnino, dokler si ne uredita drugega bivališča, tudi obrazloženo in dokazno podprto nasprotoval.

Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijanega sklepa, je le-to najprej ugovor dolžnice ocenilo kot (dovolj) obrazložen in v zadevi celo (še po odgovoru upnika na ugovor dolžnice) razpisalo narok, ki ga je kasneje preklicalo. Ugovor je kot obrazložen (sodišče prve stopnje je pri posredovanju dolžničinega ugovora upniku v odgovor izrecno zapisalo, da v odgovor pošilja obrazložen ugovor dolžnika, in ga opozorilo na posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, če nanj ne bo odgovoril) upniku tudi vročilo v odgovor. Ob takem postopanju in opozorilu sodišča je upnik utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenemu odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno odločitev. Glede na postopanje sodišča je namreč upnik lahko utemeljeno štel, da je ugovor pri sodišču prestal predhodni test obrazloženosti – sicer mu sodišče ugovora ne bi niti vročilo v odgovor, temveč bi ugovor takoj zavrnilo. V odgovoru na ugovor je dolžničinim trditvam o dogovorjenem odlogu plačila tudi obrazloženo in dokazno podprto nasprotoval. Sodišče prve stopnje je očitno, tudi še po prejemu upnikovega odgovora na ugovor, ugovor dolžnice obravnavalo kot obrazložen, saj je v zadevi razpisalo narok za obravnavo ugovora

Zakon ne zahteva, da sodišče odgovor upnika na dolžnikov ugovor le-temu obvezno vroči v izjavo. Zaradi zagotovitve ustavne pravice do enakega varstva pravica (22. člen Ustave) je vročitev potrebna le, ko upnik v odgovoru navaja nova pravno pomembna stališča ali navaja nova pravno pomembna dejstva ali dokaze, pa je nanje sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Izvršnica mora vsebovati podatek o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Citat: "na podlagi računa" ne zadošča. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. Če terjatev nima pogodbenega temelja, potem je obvezna sestavina izvršnice podatek o (drugem) pravnem temelju nastanka obveznosti. Izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. S tega vidika je izvršnica strogo formalna listina. Sodišče mora ob ugovoru vselej preveriti, ali listina in concreto predstavlja izvršilni naslov. To velja tudi pri izvršnici. Konkretna izvršnica ni javna listina, kot to zmotno navaja upnik. Izvršnica je zasebna listina, na kateri je podpis prokurista dolžnika upravno overjen. Vprašanje kavzalnosti se odpre kvečjemu v pravdnem postopku

ZIZ, ki se za postopek uporabi na podlagi sedmega odstavka 170. člena ZASP, posebej ne ureja postopanja sodišča v primeru po izreku denarne kazni. Ker je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi izdalo po tožničinemu obvestilu (obvestilo o kršitvi začasne odredbe), je pritožničino pravico sodelovati v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno varovalo s tem, ko ji je omogočilo izjaviti se o tožničinemu obvestilu. Dolžnik se ima pravico seznaniti in opredeliti glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, pa se do njih v postopku še ni imela možnost izjaviti. To velja tudi za nova pravno pomembna stališča. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima pritožnica možnost nadzorovati vsebino spletne aplikacije. Pravilno je tudi stališče, da je bila pritožnica dolžna po začasni odredbi izkazati dodatno skrbnost in previdnost pri nadzoru vsebin na svoji platformi. Sodišče prve stopnje je v začasni odredbi prepovedalo bodoče kršitve tožničine izključne pravice do retransmisije. Takšna obligacija ima naravo trajajoče obligacije. Pritožnici s prepovedjo prenašanja tekem v prihodnje ne morejo nastati neugodne posledice, če tudi sa

Ker zakonodajalec ni podrobneje konkretiziral nedoločnih pravnih pojmov glede zakonskih pogojev za odlog in je s tem pustil sodišču odprto polje presoje, je odgovornost in obveznost glede izčrpne, jasne, razumne in razumljive obrazložitve toliko strožja. Izvršilnemu sodišču je prepuščeno, da upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera najde pravično ravnotežje med pravico upnika do sodnega varstva ter pravicami dolžnic in družinskih članov do doma, do družinskega življenja in telesne celovitosti. Za vročanje prepoznega ugovora v odgovor ni pravne podlage (prvi odstavek 57. člena ZIZ). Odgovor na ugovor je smiseln le, če lahko izboljša položaj upnika v postopku. Ker v obravnavani procesni situaciji temu ni tako, ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti (a contrario peti odstavek 38. člena ZIZ). Zgolj dejstvo, da je bil upnik v obravnavani zadevi k odgovoru nepravilno pozvan, pa še ne daje pravice do povrnitve nastalih stroškov

Ugovorni postopek je vedno nujno kontradiktoren, kršitev določbe o vročanju ugovora v odgovor pa zato pomeni absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravice predlagateljev, da odgovorijo na ugovorne navedbe, ni mogoče nadomeščati z možnostjo, da bi tak odgovor dali v pritožbi. Za razliko od zavarovalnih začasnih odredb, katerih namen je zavarovati kasnejšo uveljavitev terjatve, o kateri teče spor, je namen regulacijskih začasnih odredb začasna ureditev spornega pravnega razmerja. To sicer ne pomeni, da ni treba, da sta vsebina začasne odredbe in terjatev povezani, a ne v smislu zavarovanja uveljavitve terjatve, temveč gre za presojo, ali predlagana začasna ureditev spornega razmerja še ostaja v mejah zahtevka oziroma konkretne terjatve.