VSL Sodba in sklep I Cp 355/2017

I. Pritožbi prvo tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 419.524,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

Tožeča stranka in prvo tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka."

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe prvo toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.419,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka in drugo tožena stranka sami krijeta stroške odgovora na pritožbo prvo tožene stranke.

III. Pritožba drugo tožene stranke se zavrže.

IV. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo drugo tožene stranke.

1Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo, s katero je odločilo, da je prva toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati znesek 419.524,18 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 9. 9. 2015 do plačila (I. točka izreka) in mu povrniti stroške tega postopka v višini 7.906,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje prva toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V bistvenem navaja, da pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso izpolnjeni. Toženki sta tako enotni kot nujni sospornici. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Toženki, ki sta pravni osebi javnega prava, sta v pravni skupnosti glede na 19.c člen Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in določila njunih statutov. V skladu z 19.c členom ZLS je krajevna skupnost del občine, pravna osebnost krajevne skupnosti je omejena z nalogami, ki jih je na krajevno skupnost prenesla občina in jih določa statut občine, krajevna skupnost pa lahko sklepa pravne posle le s soglasjem župana. V tožbenih navedbah se prvi toženki očitajo pravna dejanja razpolaganja, za katere morata po določilih ZLS občina in krajevna skupnost delovati po pravilih pravne skupnosti, ki je določena s statutom, učinki delovanja pa se lahko raztezajo na obe. Tudi drugi odstavek 55. člena Statuta Občine Škofja Loka določa, da je krajevna skupnost del občine v teritorialnem, funkcionalnem, organizacijskem, premoženjsko-finančnem in pravnem smislu. Glede na pojasnjeno sta toženki v pravni skupnosti materialnega prava, na kateri temelji tudi njuna solidarna odgovornost. Glede na tak pravni in dejanski položaj sta enotni in nujni sospornici. Zaključka sodišča prve stopnje, da sta za izdajo zamudne sodbe izpolnjena pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, zaradi pavšalnosti ni mogoče preizkusiti, sicer pa je tudi napačen. Zatrjevana dejstva so v nasprotju s predloženimi dokazi, konkretno cenitvijo z dne 27. 3. 2008 in odločbami upravnih organov, izdanimi v denacionalizacijskem postopku, oziroma jih ti ne potrjujejo. Navedeno velja za tožbene navedbe o nepremičnini (njeni parcelni številki in površini), ki se ni mogla vrniti v naravi. To velja tudi za tožbene navedbe o nastanku in višini nastale škode. Končno to velja za tožbene navedbe, da se je protipravna gradnja na nepremičnini izvajala v letih 1992 in 1993 ter da je bila prav ta gradnja vzrok, zaradi katerega nepremičnina ni bila vrnjena v naravi. Tožbene navedbe, da je prva toženka ravnala v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker je po uveljavitvi ZDen na podržavljeni nepremičnini zgradila teniška igrišča, zaradi česar je nastala ovira za vračilo nepremičnine v naravi in je bila tožniku izplačana odškodnina, so v nasprotju s predloženimi dokazi, saj to iz upravnih odločb, izdanih v postopku denacionalizacije, ne izhaja. Dejansko stanje, ki izhaja iz odločbe o denacionalizaciji, narekuje uporabo prvega odstavka 32. člena ZDen. Ker vračilo nepremičnine ni bilo možno že po prvem odstavku 32. člena ZDen, ni vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da je odločitev iz denacionalizacijskega postopka, da nepremičnina ne bo vrnjena v naravi, že pravnomočna, posledično pa so napačni oziroma preuranjeni tudi zaključki o nastanku škode. Ta odločitev še ni postala pravnomočna, ker je bila odločba drugostopenjskega organa z dne 25. 3. 2015 v celoti razveljavljena s sodbo Upravnega sodišča RS I-U-663/2015 z dne 10. 11. 2015, z odločbo drugostopenjskega organa z dne 1. 12. 2015 pa je bila v celoti razveljavljena še odločba prvostopenjskega organa. S tem se je prva toženka lahko seznanila šele po 11. 12. 2015, zato gre za dovoljene pritožbene novote. Ker denacionalizacijski postopek še ni končan, je odškodninska tožba preuranjena in neutemeljena. Tožba ni sklepčna, ker manjkajo trditve o krivdnem ravnanju prve toženke. Tožbeni zahtevek tudi ne predstavlja zahtevka, s katerim bi lahko tožnik prosto razpolagal, saj denacionalizacijski postopek še ni končan. V skladu s sodno prakso (VSL sodba II Cp 1081/2013) pridejo splošni odškodninski predpisi v poštev le za razmerja, ki v ZDen niso urejena (npr. če nastanejo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ali drugače niso v zvezi z denacionalizacijo). Ker ne gre za tak primer, tožbenemu zahtevku ni mogoče nuditi pravnega varstva in ne gre za zahtevek, s katerim lahko stranke prosto razpolagajo. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev.

3V odgovoru na pritožbo prve toženke tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Na pritožbo prve toženke je odgovorila tudi druga toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Zoper delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tudi druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je delna zamudna sodba izdana v nasprotju s 318. členom ZPP. Pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je ne bi smelo izdati že zato, ker je na tožbo odgovorila druga toženka, ki je enotna sospornica s prvo toženko. To izhaja iz tožbenega predloga, po katerem sta toženki solidarni dolžnici oziroma sta solidarno odgovorni. Le v primeru, da bi bili toženi subsidiarno, bi bila vsaka od toženk kot navadna sospornica samostojna pravdna stranka. Zakonitost in pravilnost izplačane višine odškodnine je stvar denacionalizacijskega postopka, ki še ni zaključen, zato je tožbeni zahtevek preuranjen. Ker tožnik ni seznanil sodišča prve stopnje s tem, da denacionalizacijski postopek še ni končan, čeprav je bil s tem seznanjen že pred izdajo izpodbijane sodbe, je nedovoljeno razpolagal z zahtevkom. Zatrjevana dejstva glede višine odškodnine so v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Tožba je iz več razlogov nesklepčna. Denacionalizacijski postopek še ni končan, zaradi česar še ni mogoče ugotoviti, ali je podan temelj tožbenega zahtevka. Čeprav iz tožbenih navedb izhaja, da je bila podržavljena nepremičnina razdeljena na več nepremičnin in da je postopek le glede ene od njih še v teku, tožnik zahteva odškodnino za celotno podržavljeno nepremičnino. Tožnik navaja, da je druga toženka zakoniti subsidiarni porok za obveznosti prve toženke, vendar s tožbenim predlogom zahteva solidarno plačilo.

6V odgovoru na pritožbo druge toženke tožnik predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrže kot nedovoljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7Na pritožbo druge toženke je odgovorila tudi prva toženka. Predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8Pritožba prve toženke je utemeljena, pritožba druge toženke ni dovoljena.

O pritožbi prve toženke:

9Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da prva in druga toženka nista ne nujni ne enotni sospornici. Odgovor na tožbo, ki ga je pravočasno podala druga toženka, zato ne preprečuje izdaje zamudne sodbe zoper prvo toženko, ki ni podala odgovora na tožbo (če so seveda izpolnjeni tudi nadaljnji pogoji za izdajo zamudne sodbe). Na strani toženk gre za navadno sosporništvo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik zoper prvo toženko uveljavlja odškodninsko terjatev, drugo toženko pa toži (le) na podlagi zakonitega subsidiarnega poroštva občine za obveznosti krajevne skupnosti, ki je pravna oseba (četrti odstavek 19.c člena ZLS v povezavi s 58. členom Statuta Občine Škofja Loka). Poroštvo ne predstavlja razloga za nujno ali enotno sosporništvo. Ker tožnik skupaj toži glavnega dolžnika (krajevno skupnost) in poroka (občino), je tožbeni zahtevek pravilno oblikoval tako, da je iz njega razvidno, da gre za solidarna dolžnika oziroma da je njuna obveznost solidarna (obveznost sicer ni bila solidarna od začetka, temveč je takšna postala kasneje).¹ Solidarni dolžniki pa niso enotni in nujni sosporniki, kot to zmotno šteje pritožnica, temveč so le navadni sosporniki.² Glede na določbe OZ je namreč spor o njihovih obveznostih mogoče rešiti različno.

10Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, je tudi sklepčnost tožbe. Tožba je sklepčna, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Vprašanje sklepčnosti je materialnopravno vprašanje. Če tožba ni sklepčna, tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je treba zavrniti. Glede na vzrok nesklepčnosti je ta lahko odpravljiva ali neodpravljiva. V obravnavanemu primeru je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožba neodpravljivo nesklepčna. Za neodpravljivo nesklepčnost gre, če je v tožbi življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom.

11Ena od predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za obstoj odškodninske odgovornosti, je nastanek škode. Po navedbah tožnika mu je škoda nastala, ker mu v denacionalizacijskem postopku ni bila vrnjena podržavljena nepremičnina (oziroma njen del) v naravi, ampak je prejel odškodnino (56.876,30 EUR), izračunano v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ki ne ustreza tržni vrednosti nepremičnine (476.400,48 EUR). Takšne tožbene navedbe ne utemeljujejo zaključka o nastanku nedopustne škode. Po ZDen sta oba načina oziroma obliki denacionalizacije (vrnitev premoženja v naravi in odškodnina),³ enakovredni in predstavljata ustrezno obliko vračanja podržavljenega premoženja. To izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča.⁴ Upravičenec tudi ne more prosto izbirati med navedenima načinoma vračila podržavljenega premoženja,⁵ saj ZDen kogentno določa, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki (kot odškodnina).

12Iz tožbenih navedb, s katerimi tožnik konkretizira predpostavki nedopustnega ravnanja in vzročne zveze, izhaja, da je prva toženka ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 88. členom ZDen, ker je v letu 1992 in 1993 na nepremičnini, glede katere je obstajala dolžnost vrnitve, zgradila objekt, zaradi takšnega protipravnega ravnanja prve toženke pa je nastala ovira za vračilo nepremičnine v naravi. V zvezi s takšnimi tožbenimi navedbami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila za kršitev prepovedi iz prvega odstavka 88. člena ZDen⁶, v drugem odstavku 88. člena ZDen sicer določena sankcija ničnosti pravnih poslov in enostranskih izjav volje, vendar pa ZDen ni odstopil od siceršnjega pravila, da se o obstoju ovir za vračanje odloča po stanju ob izdaji odločbe o denacionalizaciji.⁷ Takšno je tudi ustaljeno stališče upravnosodne prakse.⁸ Če upravičenec ne bi uveljavljal ničnosti pravnih poslov, bi bila podana ovira za vračanje premoženja v naravi, kar bi narekovalo le drugo obliko denacionalizacije, in sicer odškodnino po določbah ZDen. Tudi v takem primeru ne bi mogel upravičenec od zavezanca zahtevati odškodnine v višini razlike med odškodnino po določbah ZDen in tržno vrednostjo nepremičnine. Iz navedenega pa izhaja, da je bilo o celotnem razmerju, ki izhaja iz pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, odločeno z odločbo o denacionalizaciji. Iz naslova pravice do vrnitve podržavljenega premoženja upravičenec od zavezanca ne more zahtevati še nečesa drugega v drugem postopku.

13Tožbene navedbe ne utemeljujejo zaključka, da ima tožnik zoper prvo toženko odškodninski zahtevek po splošnih pravilih civilnega prava. Splošni odškodninski predpisi se glede zadev, ki jih ureja ZDen, uporabljajo le, če niso v nasprotju z ZDen (prvi odstavek 6. člena ZDen). V poštev torej pridejo le za razmerja, ki v ZDen niso urejena. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, zato je njihova uporaba izključena. Z odškodninskim zahtevkom zoper prvo toženko želi tožnik doseči odškodnino, ki mu po ZDen ne gre.⁹ Njeno priznanje bi nasprotovalo predpisanemu načinu poprave krivic, ki se ne izvaja po pravilih civilnega prava.¹⁰

14Po navedenem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ne narekuje razveljavitve izpodbijane sodbe, saj je tožba neodpravljivo nesklepčna (četrti odstavek 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prve toženke ugodilo in delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrnilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Na pritožbene navedbe, da za izdajo zamudne sodbe nista izpolnjena niti pogoja iz 2. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, posledično ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi je (v razmerju do prve toženke) tožnik v pravdi v celoti propadel, zato ni upravičen do povračila stroškov postopka. Prva tožena stranka ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za odgovor na tožbo, ker ga je vložila šele po izdaji delne zamudne sodbe. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da krijeta vsaka svoje pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16Prva toženka je s pritožbo uspela in je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je dolžan povrniti tožnik (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). V skladu z OT ji je pritožbeno sodišče priznalo 2.500 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) in 35 točk za materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT), skupno torej 2.535 točk oziroma 1.163,57 EUR, kar povečano za 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT) skupno znaša 1.419,56 EUR. Stroške odgovora na pritožbo prve toženke krije tožnik sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Druga toženka krije sama stroške odgovora na pritožbo prve toženke, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

17Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

O pritožbi druge toženke:

18Toženki sta navadni sospornici (primerjaj razloge iz 9. točke obrazložitve te odločbe).¹¹ Z izpodbijano delno zamudno sodbo je odločeno samo o obveznosti prve toženke. Na drugo toženko se delna zamudna sodba ne nanaša. O tožbenem zahtevku zoper drugo toženko bo sodišče prve stopnje še odločalo. Ker po pojasnjenem ni podana pritožbena legitimacija druge toženke za pritožbo zoper delno zamudno sodbo, je njena pritožba nedovoljena in jo je treba zavreči (četrti odstavek 343. člen ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

19Zavrženje pritožbe pomeni neuspeh s pritožbo, zato druga toženka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik in prva tožena stranka nista upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo druge toženke, saj nista pripomogla k odločitvi o pritožbi in ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Primerjaj VS RS sodba II Ips 540/2007 z dne 27. 8. 2008, VS RS sodba in sklep II Ips 393/2001 z dne 3. 10. 2002.
² Primerjaj VS RS sodba II Ips 225/2013 z dne 18. 11. 2013 in Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 260.
³ V skladu z 2. členom ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije), če pa vrnitev premoženja v naravi ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine (odškodnina kot sekundarna oblika denacionalizacije).
⁴ Tako odločbe Ustavnega sodišča U-I-254/09, Up-1233/09 z dne 19. 5. 2011, U-I-6/10, Up-50/10, Up-51/10 z dne 24. 3. 2011, U-I-137/98 z dne 18. 3. 1999.
⁵ Izjeme od tega so v ZDen izrecno določene.
⁶ Prvi odstavek 88. člena ZDen z dnem uveljavitve ZDen prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen. Namen te določbe je bila ustavitev pravnega prometa s premoženjem, ki je lahko predmet vračanja, zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskega upravičenca, posredno pa tudi zavezancev. Prepoved iz prvega odstavka 88. člena ZDen zato po presoji pritožbenega sodišča zajema le razpolaganja v pravnem smislu. Gradnja objekta na zemljišču tako niti ne predstavlja razpolaganja, ki je prepovedano s prvim odstavkom 88. člena ZDen.
⁷ Glede na drugi odstavek 32. člena ZDen je pomembno le, ali ovira za vračanje obstaja v času vračanja.
⁸ Gre za stališče, da je pri presoji ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje ob vračanju in ne ob uveljavitvi ZDen - primerjaj VS RS sodba X Ips 80/2013 z dne 2. 10. 2013, VS RS sklep X Ips 11/2009 z dne 19. 3. 2009.
⁹ Ustaljeno stališče sodne prakse je, da odškodnina po določbah ZDen ni klasična odškodnina in ne odraža tržne vrednosti podržavljenega premoženja.
¹⁰ Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, U-I-137/98 z dne 18. 3. 1999, U-I-6/10, Up-50/10, Up-51/10 z dne 24. 3. 2011.
¹¹ V primeru navadnega sosporništva sme vsak sospornik s pritožbo izpodbijati sodbo samo v delu, ki se nanaša nanj ? primerjaj Ude in drugi, op. cit., str. 251.