371. člen ZKP-UPB4

Navedba v razlogih izpodbijane sodbe, da je obtoženec oškodovanca prijel za vrat, je povsem jasna in ne potrebuje dodatne obrazložitve.

To, da "dokazi ne dokazujejo utemeljenosti očitka iz izreka sodbe", namreč ne pomeni, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, kot to zmotno tolmači pritožnica in tudi z navedbami, da "sodišče spet zaključuje, da sta se oba žalila, nato pa končno zaključi, da bi se naj obtoženi odločil nesoglasja reševati z nasiljem, za kar pa, kot že poudarjeno, ni nobenih dokazov, ..." pritožnica ne uveljavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi vse navedeno namreč predstavlja grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

Eno od temeljnih pravil zakonske ureditve stroškov kazenskega postopka je, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Kdaj so stroški zakrivljeni, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.

Okoliščine od odreditve zavarovanja zahtevka se po oceni pritožbenega sodišča niso v ničemer spremenile obdolžencu v korist, zato še zmeraj obstaja ista nevarnost odtujitve premoženja, saj ni spregledati takojšnjega razpolaganja obdolženca s koristjo, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem.

Iz povzetka obrazložitve napadene sodbe po presoji pritožbenega sodišča ni povsem jasno razbrati, ali je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe, ker ugotavlja obstoj okoliščin, ki izključujejo protipravnost njunega ravnanja, kar bi utemeljevalo izrek oprostilne sodbe po 1. točki in ne po 3. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, za katero sta obtožena, po zakonu ni kaznivo dejanje, ali pa zato, ker ni dokazano, da sta storila dejanje, katerega sta obtožena, kar utemeljuje oprostilni izrek po 3. točki 358. člena ZKP. Razlogi napadene sodbe nihajo med prvo in drugo navedenimi razlogi za izrek oprostilne sodbe, kar je sklepati tudi na podlagi obrazložitve napadene sodbe v delu, v katerem sodišče prve stopnje zastavlja vprašanje, ali bolniki, ki jim konkretni produkti iz konoplje, glede na njihove izpovedbe, pomagajo pri lajšanju zdravstvenih težav, nimajo pravice do primernega dostopa do teh produktov, kar nakazuje, da po stališču sodišča prve stopnje v takih primerih ne gre za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1B.

Delovni stroj ni prevozno sredstvo, na katerem bi bilo moč uveljavljati ustavno pravico do zasebnosti, saj nima kabine ali drugega zaprtega prostora, kjer bi lastnik lahko pričakoval zasebnost. Zato uporaba šestega odstavka 215. člena ZKP ne pride v poštev. Ker je policija opravljala preiskovalna dejanja na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 164. člena ZKP, ni potrebovala odredbe preiskovalnega sodnika, ki bi dovoljevala dostop po tujem zemljišču.

Pritožnica je v obtožnici očitala obtožencu, da je dejanje storil v prekoračenem silobranu in močni prestrašenosti, ker ga je oškodovanec istočasno davil, zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki gredo v smeri trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje, že po uradni dolžnosti, ugotavljati dejstva, ki niso predmet obtožbenih očitkov in so v škodo obtožencu oziroma dejstva, ki bi morda lahko šele bila podlaga tožilcu, da na obtoženca naslovi drugačen (spremenjen) očitek.

Pritožnik je spregledal, da je sodišče dne 21.4.2016 glavno obravnavo začelo znova in na njej dokaza z zaslišanjem izvedenca M. B., ni izvedlo. Zato sodišče tudi ni imelo podlage, da bi se o izvedenskem mnenju dokazno opredelilo in posledično tudi ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Čeprav je obramba obdolženca prvotno oporekala postavitvi drugega izvedenca, pa na glavni obravnavi 21.4.2016, ki se je, kot rečeno, začela znova, ni predlagala, da bi se v dokazne namene prebralo izvedensko mnenje M. B. oz. le tega neposredno zaslišalo. Ta dokaz bi sodišče prve stopnje v smislu 17. člena ZKP sicer lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti, vendar dopolnitev dokaznega postopka v navedeni smeri tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni potrebna.

Zmotno je stališče zagovornika, da je bilo tožilstvo glede predlaganega izvedenstva po začetku naroka za glavno obravnavo prekludirano. Glede na določbo 17. člena ZKP mora sodišče o resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, predlog tožilstva v navedeni smeri pa je sledil kontradiktornim navedbam med listinsko dokumentacijo in izpovedjo oškodovanca glede utrpelih poškodb. Zato zagovornik zgolj s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, ko je takšnemu predlogu nasprotoval, češ da bi tožilstvo takšen predlog lahko podalo že prej, ne da bi ga utemeljil, ne more biti uspešen.