VSM Sodba II Kp 33958/2015

I. Pritožba zagovornice obdolženega T.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi T.D. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati na 120,00 EUR odmerjeno sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega T.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V primeru, da se obdolžencu pogojna obsodba prekliče, se v skladu s 56. členom KZ-1 v določeno kazen zapora všteje tudi čas pridržanja, kot je to podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun, dolžan pa je plačati sodno takso v višini 100,00 EUR ter stroške pooblaščenke oškodovanke, ki bodo v primeru priglasitve odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožila obdolženčeva zagovornica, ki je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

Ker je zagovornica predlagala tudi, da pritožbeno sodišče obdolženca in zagovornico obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče njenemu predlogu ugodilo in o seji obvestilo vse procesne udeležence. Seje pa se je udeležil samo višji državni tožilec. Obdolženec obvestil o seji sploh ni dvignil, zagovornica pa, kljub temu, da ji je bilo obvestilo vročeno, na sejo ni pristopila, svoje odsotnosti pa ni niti opravičila.

Seja pritožbenega senata je bila tako opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP brez navzočnosti obdolženca in njegove zagovornice.

3Sicer pa je preizkus obravnavane zadeve na pritožbeni stopnji pokazal, da pritožba obdolženčeve zagovornice ni utemeljena.

4Bistveno kršitev iz 8. točke 371. člena ZKP uveljavlja pritožba z navedbami, da je prvostopno sodišče uveljavljano kršitev zagrešilo z zaključki o dokaznem pomenu odredbe o prepovedi približevanja. Po oceni obdolženčeve zagovornice se bi naj namreč izpodbijana sodba, očitno zato, ker bi naj prvostopno sodišče napačno ocenilo dokazno vrednost odredbe o prepovedi približevanja, opirala na dokaz, na katerega se sodba po določbah ZKP ne bi smela opirati. Zagovornica pa pri tem ne pojasni konkretno, zakaj bi naj šlo za protizakonit dokaz in katero od določb ZKP bi naj prvostopno sodišče v tej smeri kršilo. Sicer pa iz vsebine pritožbe izhaja, da s svojimi navedbami pritožnica niti ne obrazlaga v pritožbi zatrjevane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 378. člena ZKP, temveč izraža zgolj svoje nezadovoljstvo z dokazno oceno prvostopnega sodišča v tej smeri, s tem pa ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane kršitve, temveč graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

5Pa tudi v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prvostopno sodišče ni zagrešilo. To, da „dokazi ne dokazujejo utemeljenosti očitka iz izreka sodbe“, namreč ne pomeni, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, kot to zmotno tolmači pritožnica in tudi z navedbami, da „sodišče spet zaključuje, da sta se oba žalila, nato pa končno zaključi, da bi se naj obtoženi odločil nesoglasja reševati z nasiljem, za kar pa, kot že poudarjeno, ni nobenih dokazov, ...“ pritožnica ne uveljavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi vse navedeno namreč predstavlja grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem pa je potrebno povedati tudi, da v primeru, v kolikor pritožnik meni, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih s seboj v nasprotju, kot to v točki 2 pritožbe prav tako navaja zagovornica, je potrebno konkretizirati razloge in navesti, kateri razlogi o konkretnih odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju. Pa tudi okoliščina, da bi naj prvostopno sodišče po oceni pritožnice zmotno ocenilo zagovor obdolženca in izpovedbe posameznih prič, kar v točki 4 svoje pritožbe smiselno zatrjuje zagovornica, ko navaja, da je sodišče nedopustno postavilo hipotezo, da je imel obdolženec čas pospravljati stanovanje, da je nerazumljiv zaključek sodišča o pričevanju socialne delavke S.K., da je napačno ocenjena izpovedba priče M. …, ne predstavlja v pritožbi uveljavljenih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zagovornica s takšnimi navedbami ne obrazlaga „precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb v postopku in vsebini listin ter med samimi listinami in zapisniki“, kot to zatrjuje pritožba, temveč zagovornica s takšnimi navedbami podaja zgolj lastno dokazno oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov, kar pomeni, da tudi v tem delu graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Soglašati pa ni mogoče z zagovornico niti v delu, ko navaja, da se obdolženec „ne more znebiti občutka, da sodišče ni upoštevalo načela ne bis in idem, torej v dvomu v korist obdolženca“. Z zagovornico v tem delu namreč ni mogoče soglašati ne le zato, ker načelo ne bis in idem (prepoved sojenja o isti stvari) ne pomeni tega, na kar se v pritožbi neutemeljeno sklicuje zagovornica (v dvomu v korist obdolženca), temveč predvsem zato, ker, kot je to že obrazloženo, nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov, zato ker je lastna dokazna ocena drugačna od te, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče, ne predstavlja bistvenih kršitev ZKP, kot to očitno zmotno meni obdolženčeva zagovornica.

7Prav pa nima pritožba niti v delu, ko navaja, da sodišče ni presojalo izpovedb oškodovanke in prič v smeri izrekanja žaljivk in oškodovankine prestrašenosti, ter obdolženčevega nasilja oziroma spravljanja v podrejen položaj. Izpodbijana sodba ima namreč v točkah 3 in 4 (pa tudi ostalih) obrazložitve obsežne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, prvostopno sodišče pa je ustrezno ocenilo tudi izpovedbo oškodovanke in prič, pa tudi obdolženčev zagovor v smeri, ki ga izpostavlja pritožba.

8Pa tudi dejansko stanje obravnavane zadeve, kar prav tako graja pritožba, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. V zadostni meri je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe očitani kaznivi dejanji. Svoje zaključke je v napadeni sodbi tudi dovolj prepričljivo obrazložilo in s tehtnimi razlogi prvostopnega sodišča v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se zato v izogib ponavljanju na ustrezne razloge izpodbijane sodbe tudi v celoti sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

9Bistvo pritožbe je, kot je sicer že navedeno, podaja lastne dokazne ocene na prvi stopnji izvedenih dokazov, ki se razlikuje od te, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče in v prikazovanju, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo oškodovanki in pričam, ki so podprle njeno izpovedbo, pri čemer bi naj po oceni obrambe sodišče prve stopnje spregledalo, da sta se (tako tudi priča H.) obdolženi in oškodovanka enakovredno medsebojno žalila, da je bila oškodovanka tista, ki je povzročala oziroma izzivala obdolženčevo ogorčenost in vznemirjenje, da se mu s kazenskim postopkom želi le maščevati zaradi razhoda, pri čemer pa istočasno zatrjuje tudi (sicer v nasprotju s prejšnjimi navedbami), da je bila sicer dejansko oškodovanka tista, ki je „iz protesta zapustila stanovanje“, oziroma odšla živet k svojim staršem. Sodišče pa bi naj po oceni obrambe tudi premalo upoštevalo izpovedbo prič, ki so potrdile obdolženčev zagovor. V nadaljevanju svoje pritožbe pa obramba zatrjuje tudi, da „dokazi ne dokazujejo utemeljenosti očitka iz izreka sodbe“, metanje stvari po tleh (ki mora biti dokazano), pa tudi še ne izkazuje nasilja nad družinskimi člani, pri čemer, glede na pri obdolžencu zaznano vsebnost THC, po oceni zagovornice tudi ni mogoče, da bi pospravljal stanovanje, kot se to zatrjuje v izpodbijani sodbi, nadalje pa pritožba izpostavlja tudi izpovedbe prič, ki jim sodišče sploh ne bi smelo verjeti oziroma jih pokloniti vere. Ponovno pritožba nadalje izpostavlja tudi dokazno vrednost ukrepa prepovedi približevanja, pri čemer skuša prikazati, da storitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nikakor ni dokazana.

10S pritožbo pa tudi v tem delu, glede na tehtne zaključke, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče, nikakor ni mogoče soglašati. Svoje zaključke, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, je prvostopno sodišče, kljub nekaterim neskladnostim oziroma nejasnostim v izpovedbi oškodovanke, utemeljeno oprlo na njeno izpovedbo, saj je le ta bila v odločilnih dejstvih podprta tudi z izjavami prič, kot je to obrazloženo na strani 10. in 11. izpodbijane sodbe. Na straneh 11 in 12 pa je prvostopno sodišče tudi tehtno pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca, ki je dejanje zanikal, ni mogoče verjeti, ustrezno pa sta (stran 11 in 12 sodbe) ocenjeni tudi izpovedbi priče R.M. in dokazna vrednost okoliščine, da je bila obdolžencu dvakrat odrejena prepoved približevanja, upoštevaje pri tem tudi izpovedbo priče S.K., kar v pritožbi prav tako izpostavlja zagovornica, ki pa ob tem povsem spregleda, da so bile oškodovankine navedbe o obdolženčevem uživanju prepovedanih drog in alkohola in posledično njegovi razdražljivosti in agresivnosti, potrjene tudi s poročilom o toksikološki preiskavi obdolženčeve krvi in urina, kot to izhaja tako iz izpodbijane sodbe, kot tudi poročila na list. št. 32 predmetnega kazenskega spisa.

11Vse navedeno pa le še potrjuje, da tudi ukrepi prepovedi približevanja niso bili brez podlage oziroma izdani zato, ker bi oškodovanka zasledovala svoje koristi, kot skuša o tem prepričati obdolženčeva zagovornica.

12Ob navedenem, in ker so po oceni pritožbenega sodišča tudi vsi ostali, na prvi stopnji izvedeni dokazi, bili ocenjeni pravilno, torej ne drži, da bi prvostopno sodišče dokaze razlagalo zgolj v škodo obdolženca. Prvostopno sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ocenilo tudi, da je bila oškodovanka zaradi obdolženčevega ravnanja prestrašena in se je čutila ogroženo, pri čemer tudi ni prezrlo okoliščin, da je tudi sama s svojim ravnanjem doprinesla k prepirom in nesporazumom (stran 14 sodbe), v zadostni meri pa je obrazloženo tudi vse ostalo, kar v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica, tako da pritožba tudi v delu, ko graja dejansko stanje obravnavane zadeve, ni mogla biti uspešna.

13Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ni navajala ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo v delu, ko graja prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

14Odločbe o kazenski sankciji pritožba obdolženčeve zagovornice ni grajala. Prvostopno sodbo v tem delu je pritožbeno sodišče zato preizkusilo, glede na ostale v pritožbi izpostavljene pritožbene razloge, po uradni dolžnosti. Preizkus pa je pokazal, da ni nobenih razlogov, za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije v njegovo korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde ter vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter je obdolžencu ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin izreklo zgolj kazensko sankcijo opominjevalne narave, v okviru katere mu je določilo ustrezne posamične in ustrezno enotno zaporno kazen s primerno, minimalno preizkusno dobo, kar nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

15Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila obdolžencu odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in taksni tarifi.