VSK Sodba II Kp 21583/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 210,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A.M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izvršena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 140,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca M.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Proti taki sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je po njegovi oceni v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o zaslišanju obtoženca in med samo vsebino zapisnika. Ta očitek ni utemeljen. Res je, kar trdi pritožnik, da je obtoženec v zagovoru povedal: "V tisti vročini, kot je bila, je bilo z alkoholom majhna možnost, da bi ga užival," nima pa prav, da je sodišče prve stopnje to izjavo nepravilno povzelo v 16. točki izpodbijane sodbe, kjer je navedlo, da je obtoženec izrecno zanikal, da bi bil pod vplivom alkohola.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o s strani obrambe zastavljenem vprašanju, ali je opitost obtoženca v obravnavanem dogodku vplivala na njegovo zmanjšano zmožnost ohranjanja lastnega ravnotežja, predvsem po tem, ko je objel oškodovanca okoli vratu. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec oškodovancu naklepno podstavil nogo tako, da ga je zavrtel na obremenjeni levi nogi, s tem pa istočasno zavrnilo tezo obrambe o prispevku opitosti obtoženca k padcu na tla. Zato uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6Pritožnik trdi, da se v izreku izpodbijane sodbe očita, da je obtoženec oškodovanca M.M. prijel za vrat, vendar v obrazložitvi sodbe ni pojasnjeno, da bi obtoženec storil to, kar je kot prijem za vrat vsakomur razumljivo, torej razprto dlan (ali pa morebiti obe), natančneje zaokrožen lok med palcem in kazalcem dlani (ali pa obeh) stiskaj(oč)e pritisnil ob oškodovančev vrat. Ta očitek ni utemeljen. Navedba v razlogih izpodbijane sodbe, da je obtoženec oškodovanca prijel za vrat, je povsem jasna in ne potrebuje dodatne obrazložitve.

7Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse izvedene dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov brez dvoma zaključilo, da je obtoženec kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom in zaključkom izpodbijane sodbe (točke 6-16), ki jih pritožnikovo nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene ne more ovreči.

8Pritožnik trdi, da je do obravnavanega dogodka prišlo tako, da je obtoženec oškodovanca objel okoli vratu in ga stisnil k sebi, pri čemer se je moral obtoženec kot precej višji od oškodovanca nekoliko skloniti, ter je oškodovanec to razumel kot napad nanj in se ga je zelo verjetno poskušal rešiti tako, da je vlekel nazaj, obtoženec, ki je bil pod vplivom alkohola, kar je še dodatno prispevalo k njegovi nestabilnosti, pa je svoje ravnotežje skušal rešiti z iztegnitvijo noge, pa se je preko te obtoženčeve prestopajoče noge prevrnil oškodovanec, obtoženec pa (povlečen s padcem oškodovanca) čisto preprosto telebnil nanj. Pritožnik vztraja, da je prišlo do vzajemnega prerivanja med oškodovancem in obtožencem, preden sta oba padla na tla. Te trditve so v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki brez dvoma kažejo, da se obtoženec in oškodovanec nista vzajemno prerivala, ampak je prišlo do nepričakovanega napada obtoženca na oškodovanca, ki se je zgodil v zgolj nekaj sekundah, in sicer je obtoženec, potem ko je s pospešenimi koraki dohitel oškodovanca, ki se je predhodno umaknil iz verbalnega konflikta in odšel proti svoji hiši, slednjega prijel za vrat, mu podstavil nogo tako, da ga je zavrtel na obremenjeni levi nogi in ga s težo svojega telesa podrl na tla, kar kaže na obtoženčevo naklepno podrtje oškodovanca, kot je to v izpodbijani sodbi prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno ocenilo izpovedbo priče I.M. v delu, kjer je pojasnil svojo predhodno izjavo, da so "tiste roke in tisto tako letelo, da je videl, da jih bo dobil in se je moral odmakniti in počakati toliko časa, da je to zgrmelo po tleh". Res je, kar izpostavlja pritožnik, da je I.M. ob navedenem pojasnjevanju povedal tudi: "V tistem trenutku, ko je A.M. zagrabil M.M. za vrat, sem ga jaz poskušal umakniti in sem ga prijel za roko in ga skušal izvleči, vendar mi tu ni uspelo", vendar taka izjava po oceni pritožbenega sodišča ne kaže, da je v obravnavanem dogodku prišlo do vzajemnega prerivanja med oškodovancem in obtožencem. Enaka ugotovitev velja za izjavo oškodovanca, ki jo pritožnik v tem kontekstu še izpostavlja, da je "morda dvignil roko zaradi lovljenja ravnotežja, zagotovo pa se z obtožencem nista prerivala". Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilni prvostopenjski presoji, da se je obtoženec zavedal nastanka prepovedane posledice (lahke telesne poškodbe) in je vanjo privolil, torej da je kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom, kot je izčrpno in prepričljivo obrazložena v 16. točki izpodbijane sodbe, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9Čeprav obtoženčev zagovornik v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 17. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo treba poseči.

10Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

11Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 210,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah – ZST-1).