Prebivališče

Upravna enota je v postopku obširno izvajala dokazni postopek glede tega, kje tožnica živi. Ugotovila je, da dejansko biva na A. (kar kot povedano, tožnica že od vsega začetka postopka sama priznava). Ni pa ni ugotavljala in se tudi ni opredelila do tega, ali je na naslovu, na katerem tožnica živi, tudi središče njenih življenjskih interesov. Tako iz izpodbijane odločbe ni razbrati, da bi upravna enota kakorkoli presojala družinske, partnerske, delovne, ekonomske, socialne in druge vezi tožnice, ki kažejo, da med njo in naslovom, kjer najema stanovanje in kjer ima trenutno začasno prebivališče, obstajajo tesne in trajne povezave.

Na pravilnost odločitve tožene stranke na dan izdaje izpodbijanega akta ne vplivajo tožbene navedbe o razlogih, zaradi katerih proti svoji volji ni mogel živeti v stanovanju na naslovu stalnega prebivališča, saj je temeljni namen ZPPreb-1 v tem, da se zagotovi točno in ažurno evidenco prebivalstva ter skladnost registra prebivalstva z dejanskim stanjem prebivanja posameznikov v času izdaje izpodbijanega akta. Temeljni namen postopkov po ZPPreb-1 je torej, da imajo posamezniki prijavljeno prebivališče na naslovu, kjer dejansko bivajo in da je prijava bivališča pogojena z naselitvijo na naslovu, torej da predstavljajo dejanski izkaz nahajanja posameznikov v času izdaje izpodbijanega akta.

Središče tožnikovih življenjskih interesov ni na navedenem naslovu B., ampak v A.

Glede na določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 je ključno, da tožnik živi in dela drugje, to je na naslovu v tujini. Zgolj cilj, ki ga zasleduje, da bi namreč nekoč živel na naslovu v ..., pogoja dejanskega bivanja še ne izpolnjuje. Torej ni izpolnil niti prvega od kumulativno določenih zakonskih pogojev za prijavo stalnega prebivališča.

Bistvena kršitev pravil upravnega postopka je vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnici je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku oz. možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu ... ne prebiva več, je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ta naslov prijavljenega stalnega prebivališča v skladu s prej citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov. Z drugimi besedami, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica na navedenem naslovu ne prebiva več, ne more na navedenem naslovu imeti prijavljenega stalnega prebivališča, saj določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 med drugim določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva. Toženka za tožnico v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni uspela ugotoviti dejanskega naslova njenega prebivanja, četudi je skušala podatke o tem pridobiti pri PP Nova Gorica, pri Pošti Slovenije, z izjavo tožnice in z izjavo njenega sina, kar je povzeto v tej obrazložitvi. Ker dejansko prebivališče tožnice ni znano, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da tožnica prebiva na širšem območju Nove Gorice, česar tožnica ne prereka, je toženka v skladu z določbo 19. člena ZPPreb-1 pravilno odločila, da se tožnici določi zakonsko prebivališče na naslov občine Nova Goric

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom, da tožnik prebiva na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo ), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) stalnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom o tem ali tožnik dejansko začasno prebiva na prijavljenem naslovu. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) začasnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno z 20. členom v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Zakonsko prebivališče je stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo. Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Ker je tožena stranka ugotovila, da ni znano, kje tožnica prebiva, je po presoji sodišča pravilno odločila, da določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.

Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. V konkretni upravni zadevi (ugotavljanje stalnega prebivališča) je materialni predpis ZPPreb-1, tožnica pa svoj pravni interes utemeljuje na ZSV. Pravni interes ne more temeljiti na morebitni (negotovi) bodoči spremembi tožničinega (tudi) pravnega položaja, kot je s strani tožnice pričakovana razbremenitev plačila domske oskrbe na podlagi ZSV.

Ker se storilcu prekršek očita, da ga je storil kot samostojni podjetnik pri opravljanju dejavnosti, je potrebno upoštevati tudi določbo 13. člena ZP-1, skladno s katero je samostojni podjetnik lahko odgovoren za prekršek samo, če je v predpisu o prekršku tako določeno. V določbah 146. člena ZTuj-2 in 49. člena ZPPreb-1 ni določeno, da bi za prekršek lahko odgovarjal tudi samostojni podjetnik v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Zgolj dejstvo, da A. A., ko je podajal svojo izjavo pooblaščeni uradni osebi mobilnega oddelka Finančnega urada Kranj, domnevno ni bila zagotovljena pravica do uporabe jezika, ki ga razume, ne pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati zapisnika o njegovi izjavi, temveč bi lahko v dokaznem postopku navedenega zaslišalo kot pričo s pomočjo tolmača in bi se na ta način lahko prepričalo o procesni veljavnosti njegove izjave. Vendar pa napačni razlogi za ustavitev postopka ne pomenijo take bistvene kršitve po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki bi vplivala na zakonitost sodbe o ustavitvi postopka.

Določba 26. člena Ustave, ki jo je tožnik navedel kot pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vpise, tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča ne omogoča. Tožnikov zahtevek, da se na podlagi 26. člena Ustave RS vpiše njegovo stalno prebivališče v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je torej neutemeljen, zato je odločitev toženke, da je zavrnila oba zahtevka, pravilna. Ni sporno, da je tožnik tujec in ni sporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje (tožnikov zahtevek za izdajo dovoljevanja za stalno prebivanje je pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča IU 1140/2015-120 z dne 2. 11. 2016). Zavrnitev tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča, je zato (tudi) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1 pravilna in zakonita.

Neutemeljena so tožbena pričakovanja, da bi bilo treba A. A. prijaviti prebivališče tam, kjer dejansko stalno prebiva (enota Zavoda, Na tratah 6, 2250 Ptuj). Tožnica namreč ne prereka ugotovitve toženke, da Zavod soglasja za prijavo stalnega prebivališča ni podal, kot izhaja sicer iz dopisa z dne 15. 5. 2019. Upravna enota mora, preden lahko osebi po uradni dolžnosti določi nov naslov stalnega prebivanja, preveriti ali ima oseba pravico do prebivanja tem naslovu. Ker soglasje Zavod ni dal, je pravilna odločitev toženke, da A. A. na podlagi drugega odstavka 19. člena ZPPreb-1 določi zakonsko prebivališče na naslovu občine, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče.

Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu, ki ga je organ sam določil kot novo stalno prebivališče. Navedeno določilo mora po mnenju sodišča v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, ko določa novo stalno prebivališče po uradni dolžnosti in ne zgolj posameznik, ki se prostovoljno odloči, da bo prijavil drugo stalno prebivališče. Vročitev z javnim naznanilom se lahko v skladu z 96. členom ZUP opravi ob izpolnjevanju kumulativnega pogoja, da vročevalec, ki ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, o tem obvesti organ in mu sporoči naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. V obravnavanem primeru pa je vročevalec označil naslovnika kot neznanega in je drugostopenjski organ v zvezi s tem v svoji odločbi navedel, da te pristojnosti nima. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da naj bi D. D. in E. E. vročevalcu napačno izpovedala, da je na tem naslovu neznan. S tem v zvezi je v pritožbi tudi navedel, da naj bi imenovana iz nabiralnika trgala nalepko z njegovim imenom in da zato določenih pošiljk ni mogel

Sama prijava stalnega prebivališča pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninsko pravna razmerja ali druga civilno pravna razmerja. Izjava tožnika, da je bil deložiran, pri čemer iz izjave priče izhaja, da je bil izseljen po 15 let trajajočih sodnih postopkih s pomočjo policije, ko ga je deložiral sodni izvršitelj I. I., ne daje podlago za prijavo stalnega prebivališča na željenem naslovu. Enako tudi ne nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Tožnici je bilo vabilo na zaslišanje, ki naj bi bilo opravljeno dne 14. 11. 2018, vročeno šele 12. 11. 2018, s čimer tožena stranka ni upoštevala osemdnevnega roka iz drugega odstavka 157. člena ZUP. Že s tem je ob upoštevanju neprerekanih tožničinih navedb, da ni imela dovolj časa za pripravo na narok, podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnica dejansko ne živi na naslovu B. ter da ji ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in je tako pravilno določil, da je njeno zakonsko prebivališče na sedežu občine. Tožnica do izdaje odločbe ni vložila zahteve za pridobitev hišne številke in evidentiranja naslova na objektu, kjer dejansko živi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu B., ampak v hiši, ki stoji poleg in nima dodeljene hišne številke in ker tožnici po določbah ZPPreb-1 ni mogoče prijaviti novega stalnega prebivališča, saj je bilo ugotovljeno, da pogoj za določitev hišne številke in naslova ni izpolnjen, je bilo pravilno določeno zakonsko prebivališče na naslovu občine in A.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik dejansko ne živi na naslovu B. ter da mu ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in hišne številke, in je tako pravilno določil, da je njegovo zakonsko prebivališče na sedežu občine.

Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. S tem v zvezi pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni znano, kje tožnik prebiva, kar je razvidno tudi iz tožnikovih izjav, zato določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.

Izvrševanje pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda le tedaj, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru, glede na individualne konkretne okoliščine posamičnega primera. Vendar tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja, kar v tožbi utemeljeno graja tožnik.