18. člen ZPPreb-1

Upravna enota je v postopku obširno izvajala dokazni postopek glede tega, kje tožnica živi. Ugotovila je, da dejansko biva na A. (kar kot povedano, tožnica že od vsega začetka postopka sama priznava). Ni pa ni ugotavljala in se tudi ni opredelila do tega, ali je na naslovu, na katerem tožnica živi, tudi središče njenih življenjskih interesov. Tako iz izpodbijane odločbe ni razbrati, da bi upravna enota kakorkoli presojala družinske, partnerske, delovne, ekonomske, socialne in druge vezi tožnice, ki kažejo, da med njo in naslovom, kjer najema stanovanje in kjer ima trenutno začasno prebivališče, obstajajo tesne in trajne povezave.

Središče tožnikovih življenjskih interesov ni na navedenem naslovu B., ampak v A.

Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno. Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu ... ne prebiva več, je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ta naslov prijavljenega stalnega prebivališča v skladu s prej citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov. Z drugimi besedami, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica na navedenem naslovu ne prebiva več, ne more na navedenem naslovu imeti prijavljenega stalnega prebivališča, saj določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 med drugim določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva. Toženka za tožnico v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni uspela ugotoviti dejanskega naslova njenega prebivanja, četudi je skušala podatke o tem pridobiti pri PP Nova Gorica, pri Pošti Slovenije, z izjavo tožnice in z izjavo njenega sina, kar je povzeto v tej obrazložitvi. Ker dejansko prebivališče tožnice ni znano, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da tožnica prebiva na širšem območju Nove Gorice, česar tožnica ne prereka, je toženka v skladu z določbo 19. člena ZPPreb-1 pravilno odločila, da se tožnici določi zakonsko prebivališče na naslov občine Nova Goric

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom o tem ali tožnik dejansko začasno prebiva na prijavljenem naslovu. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) začasnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno z 20. členom v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom, da tožnik prebiva na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo ), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) stalnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Zakonsko prebivališče je stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo. Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Ker je tožena stranka ugotovila, da ni znano, kje tožnica prebiva, je po presoji sodišča pravilno odločila, da določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.

Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. V konkretni upravni zadevi (ugotavljanje stalnega prebivališča) je materialni predpis ZPPreb-1, tožnica pa svoj pravni interes utemeljuje na ZSV. Pravni interes ne more temeljiti na morebitni (negotovi) bodoči spremembi tožničinega (tudi) pravnega položaja, kot je s strani tožnice pričakovana razbremenitev plačila domske oskrbe na podlagi ZSV.

Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu, ki ga je organ sam določil kot novo stalno prebivališče. Navedeno določilo mora po mnenju sodišča v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, ko določa novo stalno prebivališče po uradni dolžnosti in ne zgolj posameznik, ki se prostovoljno odloči, da bo prijavil drugo stalno prebivališče. Vročitev z javnim naznanilom se lahko v skladu z 96. členom ZUP opravi ob izpolnjevanju kumulativnega pogoja, da vročevalec, ki ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, o tem obvesti organ in mu sporoči naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. V obravnavanem primeru pa je vročevalec označil naslovnika kot neznanega in je drugostopenjski organ v zvezi s tem v svoji odločbi navedel, da te pristojnosti nima. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da naj bi D. D. in E. E. vročevalcu napačno izpovedala, da je na tem naslovu neznan. S tem v zvezi je v pritožbi tudi navedel, da naj bi imenovana iz nabiralnika trgala nalepko z njegovim imenom in da zato določenih pošiljk ni mogel

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik dejansko ne živi na naslovu B. ter da mu ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in hišne številke, in je tako pravilno določil, da je njegovo zakonsko prebivališče na sedežu občine.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnica dejansko ne živi na naslovu B. ter da ji ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in je tako pravilno določil, da je njeno zakonsko prebivališče na sedežu občine. Tožnica do izdaje odločbe ni vložila zahteve za pridobitev hišne številke in evidentiranja naslova na objektu, kjer dejansko živi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu B., ampak v hiši, ki stoji poleg in nima dodeljene hišne številke in ker tožnici po določbah ZPPreb-1 ni mogoče prijaviti novega stalnega prebivališča, saj je bilo ugotovljeno, da pogoj za določitev hišne številke in naslova ni izpolnjen, je bilo pravilno določeno zakonsko prebivališče na naslovu občine in A.

Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. S tem v zvezi pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni znano, kje tožnik prebiva, kar je razvidno tudi iz tožnikovih izjav, zato določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.

Izvrševanje pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda le tedaj, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru, glede na individualne konkretne okoliščine posamičnega primera. Vendar tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja, kar v tožbi utemeljeno graja tožnik.

Zgolj lastništvo nepremičnine in pošiljanje pokojnine na naslov stalnega prebivališča v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ne zadostuje, da posameznik ohrani stalno prebivališče na navedenem naslovu. Za ohranitev stalnega prebivališča je potrebno, da posameznik tudi na tem naslovu dejansko prebiva. Navedbe, da se na naslovu nahajajo osebne stvari tožnika, zgolj nakazuje na povezavo z naslovom, vendar pa to ni razlog, da bi zaradi tega na tem naslovu bilo možno obdržati prijavljeno stalno prebivališče. Tudi zatrjevano dejstvo, da na naslovu živita sin tožnika in tašča, samo po sebi ne zadostuje. Odločba tožene stranke o izbrisu tožnika iz registra stalnega prebivalstva ne pomeni posega v ustavno pravico tožnika do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS. Izpodbijana odločitev pomeni le izvajanje temeljnega namena ZPPreb-1, ki je v zagotovitvi pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva in se zato s takšno zakonsko ureditvijo zasleduje ustavno dopusten in stvarno upravičen cilj.

Prvostopenjski organ je izvedel številne dokaze, iz katerih pa izhaja zgolj to, da tožnik ne prebiva na spornem naslovu, ne izhaja pa iz njih, kje naj bi dejansko prebival. Če se ta okoliščina ne da ugotoviti, ima torej upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu ne prebiva. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, mora posameznik vseeno na določenem naslovu tudi dejansko prebivati, da se lahko šteje, da tam začasno prebiva.

V predmetni zadevi ni sporno, da je postopek ugotavljanja stalnega prebivališča stekel na podlagi 18. člena ZPPreb-1 po tem, ko je bila pristojna upravna enota obveščena, da tožnik na prijavljenem naslovu v Republiki Sloveniji ne prebiva in temu ne oporeka niti tožnik v vloženi tožbi, ampak nasprotno navaja, da skupaj z ženo živi na navedenem naslovu na Hrvaškem, zato sodišče kot pravilno ocenjuje odločitev, da se tožniku z dnem dokončnosti odločbe odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije, saj tožnik na tem naslovu stalno ne prebiva in ta naslov ni središče njegovih življenjskih interesov ter med tožnikom in tem naslovom ne obstajajo tesne in trajne povezave, kot stalno prebivališče opredeljuje 3. točka 2. člena ZPPreb-1. Prav tako je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da se v register stalnega prebivalstva vpiše tožnikov naslov v Republiki Hrvaški, kar določa drugi odstavek 21. člena ZPPreb-1, ker je naslov tožnikovega prebivanja v tej državi pristojni upravni enoti znan.