19. člen ZPPreb-1

Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko se je pošiljka s predlogom vrnila z naslova zakonskega prebivališča dolžnice z oznako "na naslovu ne prebiva", postopati po četrtem odstavku 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je sicer delno storilo s tem, ko je upnico pozvalo, naj v določenem roku sporoči naslov dejanskega prebivališča dolžnice, če zanj ve. Vendar pa ni upoštevalo nadaljnjih zahtev iz četrtega odstavka 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, v skladu s katerimi je treba hkrati bodisi predlagati uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v skladu z zakonom, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ali opraviti poizvedbe pri svojcih, članih gospodinjstva in sorodnikih, pri sosedih in hišniku z zadnjega znanega naslova, socialnih službah, pri zadnjem delodajalcu ali najemodajalcu, na policiji ali v bolnišnicah.

Središče tožnikovih življenjskih interesov ni na navedenem naslovu B., ampak v A.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu ... ne prebiva več, je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ta naslov prijavljenega stalnega prebivališča v skladu s prej citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov. Z drugimi besedami, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica na navedenem naslovu ne prebiva več, ne more na navedenem naslovu imeti prijavljenega stalnega prebivališča, saj določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 med drugim določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva. Toženka za tožnico v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni uspela ugotoviti dejanskega naslova njenega prebivanja, četudi je skušala podatke o tem pridobiti pri PP Nova Gorica, pri Pošti Slovenije, z izjavo tožnice in z izjavo njenega sina, kar je povzeto v tej obrazložitvi. Ker dejansko prebivališče tožnice ni znano, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da tožnica prebiva na širšem območju Nove Gorice, česar tožnica ne prereka, je toženka v skladu z določbo 19. člena ZPPreb-1 pravilno odločila, da se tožnici določi zakonsko prebivališče na naslov občine Nova Goric

Zakonsko prebivališče je stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo. Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Ker je tožena stranka ugotovila, da ni znano, kje tožnica prebiva, je po presoji sodišča pravilno odločila, da določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.

Neutemeljena so tožbena pričakovanja, da bi bilo treba A. A. prijaviti prebivališče tam, kjer dejansko stalno prebiva (enota Zavoda, Na tratah 6, 2250 Ptuj). Tožnica namreč ne prereka ugotovitve toženke, da Zavod soglasja za prijavo stalnega prebivališča ni podal, kot izhaja sicer iz dopisa z dne 15. 5. 2019. Upravna enota mora, preden lahko osebi po uradni dolžnosti določi nov naslov stalnega prebivanja, preveriti ali ima oseba pravico do prebivanja tem naslovu. Ker soglasje Zavod ni dal, je pravilna odločitev toženke, da A. A. na podlagi drugega odstavka 19. člena ZPPreb-1 določi zakonsko prebivališče na naslovu občine, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče.

Sporna izvršilna dejanja je izvršitelj opravil na naslovu Koroška cesta 19, Kranj, kjer je imel dolžnik takrat prijavljeno stalno prebivališče, o čemer se je izvršitelj prepričal z vpogledom v Centralni register prebivalstva. Vendar pa je treba ob tem kot bistveno upoštevati, da je imelo dolžnikovo prijavljeno stalno prebivališče naravo t. i. zakonskega prebivališča po 19. členu ZPPreb-1. Na navedenem naslovu je namreč sedež Centra za socialno delo Kranj, kjer je bil dolžnik le formalno prijavljen in tam dejansko ni prebival, zato izvršbe zoper dolžnika v prostorih Centra za socialno delo Kranj ni bilo mogoče opraviti. Dejstvo, da gre le za zakonsko prebivališče dolžnika, na katerem izvršbe ni mogoče opravljati, bi moral izvršitelj, ki opravlja javno službo, še pred opravo rubeža ustrezno preveriti in upoštevati v okviru svoje dolžne skrbnosti.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik dejansko ne živi na naslovu B. ter da mu ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in hišne številke, in je tako pravilno določil, da je njegovo zakonsko prebivališče na sedežu občine.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnica dejansko ne živi na naslovu B. ter da ji ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in je tako pravilno določil, da je njeno zakonsko prebivališče na sedežu občine. Tožnica do izdaje odločbe ni vložila zahteve za pridobitev hišne številke in evidentiranja naslova na objektu, kjer dejansko živi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu B., ampak v hiši, ki stoji poleg in nima dodeljene hišne številke in ker tožnici po določbah ZPPreb-1 ni mogoče prijaviti novega stalnega prebivališča, saj je bilo ugotovljeno, da pogoj za določitev hišne številke in naslova ni izpolnjen, je bilo pravilno določeno zakonsko prebivališče na naslovu občine in A.

Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. S tem v zvezi pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni znano, kje tožnik prebiva, kar je razvidno tudi iz tožnikovih izjav, zato določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.

Upravna enota je ugotovila, da je tožeča stranka nastanjena v zavodu za prestajanje kazni zapora, da je soglasje lastnika za bivanje na dotedanjem naslovu umaknjeno, in da tožeči stranki ne more prijaviti drugega stalnega prebivališča. Zato ji je pravilno na podlagi drugega odstavka 19. člena in tretjega odstavka 21. ZPPreb-1 določila zakonsko prebivališče na naslovu občine, na območju katere je imela stranka prijavljeno svoje zadnje prebivališče.