21. člen ZPPreb-1

Glede na določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 je ključno, da tožnik živi in dela drugje, to je na naslovu v tujini. Zgolj cilj, ki ga zasleduje, da bi namreč nekoč živel na naslovu v ..., pogoja dejanskega bivanja še ne izpolnjuje. Torej ni izpolnil niti prvega od kumulativno določenih zakonskih pogojev za prijavo stalnega prebivališča.

Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno. Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu ... ne prebiva več, je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ta naslov prijavljenega stalnega prebivališča v skladu s prej citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov. Z drugimi besedami, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica na navedenem naslovu ne prebiva več, ne more na navedenem naslovu imeti prijavljenega stalnega prebivališča, saj določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 med drugim določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva. Toženka za tožnico v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni uspela ugotoviti dejanskega naslova njenega prebivanja, četudi je skušala podatke o tem pridobiti pri PP Nova Gorica, pri Pošti Slovenije, z izjavo tožnice in z izjavo njenega sina, kar je povzeto v tej obrazložitvi. Ker dejansko prebivališče tožnice ni znano, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da tožnica prebiva na širšem območju Nove Gorice, česar tožnica ne prereka, je toženka v skladu z določbo 19. člena ZPPreb-1 pravilno odločila, da se tožnici določi zakonsko prebivališče na naslov občine Nova Goric

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom o tem ali tožnik dejansko začasno prebiva na prijavljenem naslovu. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) začasnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno z 20. členom v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom, da tožnik prebiva na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo ), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) stalnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Neutemeljena so tožbena pričakovanja, da bi bilo treba A. A. prijaviti prebivališče tam, kjer dejansko stalno prebiva (enota Zavoda, Na tratah 6, 2250 Ptuj). Tožnica namreč ne prereka ugotovitve toženke, da Zavod soglasja za prijavo stalnega prebivališča ni podal, kot izhaja sicer iz dopisa z dne 15. 5. 2019. Upravna enota mora, preden lahko osebi po uradni dolžnosti določi nov naslov stalnega prebivanja, preveriti ali ima oseba pravico do prebivanja tem naslovu. Ker soglasje Zavod ni dal, je pravilna odločitev toženke, da A. A. na podlagi drugega odstavka 19. člena ZPPreb-1 določi zakonsko prebivališče na naslovu občine, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče.

Zgolj lastništvo nepremičnine in pošiljanje pokojnine na naslov stalnega prebivališča v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ne zadostuje, da posameznik ohrani stalno prebivališče na navedenem naslovu. Za ohranitev stalnega prebivališča je potrebno, da posameznik tudi na tem naslovu dejansko prebiva. Navedbe, da se na naslovu nahajajo osebne stvari tožnika, zgolj nakazuje na povezavo z naslovom, vendar pa to ni razlog, da bi zaradi tega na tem naslovu bilo možno obdržati prijavljeno stalno prebivališče. Tudi zatrjevano dejstvo, da na naslovu živita sin tožnika in tašča, samo po sebi ne zadostuje. Odločba tožene stranke o izbrisu tožnika iz registra stalnega prebivalstva ne pomeni posega v ustavno pravico tožnika do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS. Izpodbijana odločitev pomeni le izvajanje temeljnega namena ZPPreb-1, ki je v zagotovitvi pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva in se zato s takšno zakonsko ureditvijo zasleduje ustavno dopusten in stvarno upravičen cilj.

Prvostopenjski organ je izvedel številne dokaze, iz katerih pa izhaja zgolj to, da tožnik ne prebiva na spornem naslovu, ne izhaja pa iz njih, kje naj bi dejansko prebival. Če se ta okoliščina ne da ugotoviti, ima torej upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu ne prebiva. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, mora posameznik vseeno na določenem naslovu tudi dejansko prebivati, da se lahko šteje, da tam začasno prebiva.

Upravna enota je ugotovila, da je tožeča stranka nastanjena v zavodu za prestajanje kazni zapora, da je soglasje lastnika za bivanje na dotedanjem naslovu umaknjeno, in da tožeči stranki ne more prijaviti drugega stalnega prebivališča. Zato ji je pravilno na podlagi drugega odstavka 19. člena in tretjega odstavka 21. ZPPreb-1 določila zakonsko prebivališče na naslovu občine, na območju katere je imela stranka prijavljeno svoje zadnje prebivališče.

V predmetni zadevi ni sporno, da je postopek ugotavljanja stalnega prebivališča stekel na podlagi 18. člena ZPPreb-1 po tem, ko je bila pristojna upravna enota obveščena, da tožnik na prijavljenem naslovu v Republiki Sloveniji ne prebiva in temu ne oporeka niti tožnik v vloženi tožbi, ampak nasprotno navaja, da skupaj z ženo živi na navedenem naslovu na Hrvaškem, zato sodišče kot pravilno ocenjuje odločitev, da se tožniku z dnem dokončnosti odločbe odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije, saj tožnik na tem naslovu stalno ne prebiva in ta naslov ni središče njegovih življenjskih interesov ter med tožnikom in tem naslovom ne obstajajo tesne in trajne povezave, kot stalno prebivališče opredeljuje 3. točka 2. člena ZPPreb-1. Prav tako je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da se v register stalnega prebivalstva vpiše tožnikov naslov v Republiki Hrvaški, kar določa drugi odstavek 21. člena ZPPreb-1, ker je naslov tožnikovega prebivanja v tej državi pristojni upravni enoti znan.

Ker prvostopenjski organ ni ugotavljal tožnikovega stalnega prebivališča v smislu že citirane 3. točke 2. člena ZPPreb, to je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin skupaj, je že iz tega razloga dejansko stanje, na katerem temelji njegova odločitev, nepravilno in nepopolno ugotovljeno.