8. člen ZPPreb-UPB1

Središče tožničinih življenjskih interesov je na naslovu C.. Dokazna ocena organa prve stopnje je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (je vestna, skrbna in analitično sintetična) in vsebinsko prepričljiva. Predmet tega postopka je ugotavljanje tožničinega dejanskega stalnega prebivališča in ne, ali na naslovu stalnega prebivališča res živijo priče.

2. točka prvega odstavka 179. člena ZUP določa, da se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da za uporabo tega ničnostnega razloga ne zadošča navedba predlagateljice, da je izkazan utemeljen sum, da so odgovorne osebe upravnega organa storile kaznivo dejanje. Izredna pravna sredstva je mogoče uveljavljati zgolj iz razlogov, navedenih v zakonu, zato s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče dopolnjevati oziroma odpravljati nepravilnosti v dejanskem stanju. Tožnica namreč navaja, da bi naj prišlo v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, še pred izdajo odločbe prvostopenjskega organa o vpisu novega stalnega prebivališča v register stalnega prebivalstva na naslov CSD C., do nepravilnosti. Slednje naj bi se nanašale na postopkovne kršitve (nepravilno vročanje uradnih pisanj) in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, torej tožnica v bistvu uveljavlja kršitve, katerih utemeljenosti (z ozirom na naravo predloga) upravni organ ni bil dolžan ugotavljati.

Tožnici so že bili priznani stroški predmetnega upravnega postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice. Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila v tožbi, se tako izkaže kot neutemeljen, ne glede na številne zatrjevane postopkovne nepravilnosti.

Tožnik zatrjuje, da je njegov naslov stalnega prebivališča B., na katerem prejema pošto in vabila za volitve ter opravlja volitve, vendar pa s tem ni izkazal, da je na navedenem naslovu središče njegovih življenjskih interesov.

Predpise je treba razlagati na notranje konsistenten in usklajen način. Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča, pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe. Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. Ta okoliščina po presoji sodišča nedvomno pomeni, da ima tožeča stranka pravni interes za vstop v glavni postopek. Navedeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne kori

Vpis naslova stalnega prebivališča na nepremičnino neposredno ne vpliva na lastninsko pravico tožeče stranke, vendar pa tak vpis obenem predstavlja posredni poseg v lastninsko pravico, saj jo na določen način omeji. Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča (32. člen URS), pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe (33. in 67. člen URS). Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča to pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugot

Pri odločanju o tem, kje posameznik prebiva gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča, pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe. Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena URS). Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. Ta okoliščina namreč po presoji sodišča nedvomno pomeni, da ima tožeča stranka pravni interes za vstop v glavni postopek. Navedeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da se njegova lastninska pravi

Za odločitev je bistveno, da tožnik na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, dejansko ne živi, zato načela združevanja družine tu ni mogoče uporabiti.

V postopku je bilo ugotovljeno, da se tožnik zadržuje pri prijateljih in sorodnikih na različnih naslovih. Tožnik tako ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za prijavo stalnega prebivališča iz 7. člena ZPPreb. Glede na navedeno ter dejstvo, da tožnik prejema varstveni dodatek, ki mu ga izplačuje center za socialno delo, je podana podlaga za uporabo četrtega odstavka 8. člena ZPPreb za določitev tožnikovega stalnega prebivališča na naslovu centra za socialno delo. Pri navedenem gre zgolj za registracijo posameznika na določenem naslovu, ne pomeni pa dejanske naselitve na tem naslovu, saj je omenjena ureditev namenjena le zagotavljanju evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov, kar je tudi namen ZPPreb.

Želja tožnika po ohranitvi prijave stalnega prebivališča na naslovu X. v Ljubljani ne zadošča, saj mora posameznik skladno z določbami ZPPreb na naslovu stalnega prebivališča tudi dejansko prebivati. Prijava stalnega prebivališča pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninsko pravna razmerja ali druga civilno pravna razmerja, temveč se s prijavo zagotavlja zgolj ažurna evidenca o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov.

Tožnica je na zaslišanju izrecno navedla, da že dve leti neprekinjeno biva na naslovu, kjer ima urejene pogoje za bivanje in osebne stvari in da na omenjeni naslov dobiva tudi pošto. Na tem naslovu je tudi solastnica hiše. Glede na navedeno je upravni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo odločil, da se v register stalnega prebivalstva vpiše stalno prebivališče tožnice na tem naslovu.

Dejstvo, da država s prisilnim sredstvom predpiše zasebno-pravnemu društvu, da je na njegovem naslovu prijavljeno tudi stalno prebivališče tretje osebe, četudi ta oseba tam ne prebiva, ampak prejema materialno humanitarno pomoč v skladu z avtonomnimi načeli podeljevanja pomoči tega društva, brez dvoma pomeni poseg v pravici iz 33. in 35. člena Ustave. Poseg pa je ustavno dopusten samo, če je v skladu z načelom sorazmernosti.

Opredelitev stalnega prebivališča iz določbe 3. točke 3. člena ZPPreb kaže, da mora posameznik za prijavo stalnega prebivališča kumulativno izpolnjevati tako subjektivni pogoj, to je namen bivanja v točno določenem kraju in objektivni pogoj, to je, da tam tudi dejansko prebiva. Tožnica objektivnega pogoja za prijavo stalnega prebivališča ne izpolnjuje. Iz zbranih dokazov namreč izhaja, da se pretežni del časa zadržuje na območju Republike Srbije in da ima kot državljanka te države tam tudi prijavljeno prebivališče. Njena medicinska dokumentacija izkazuje, da se zdravi v tamkajšnjih zdravstvenih ustanovah, sama pa navaja, da je tam tudi zaradi terapevtskega zdravljenja v zdraviliščih.

ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, se da v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zakon izrecno zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Navedene določbe mora upoštevati tudi upravni organ, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, ko bi upravni organ osebi prijavil stalno ali začasno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja ali celo, da se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo, oziroma da lastnik nepremičnine sploh ne bi bil seznanjen s takšno prijavo.

Četudi tožnica občasno prihaja v Slovenijo, kjer živi njena sestra, to še ne pomeni, da je v Sloveniji središče njenih življenjskih interesov v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb.

Postopek ugotavljanja dejanskega stanja prebivališča za toženo stranko je bil zaključen z ugotovitvijo, da je tožena stranka izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je nato ob tehtanju med pravico tožeče stranke po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani ter pravico tožene stranke do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani, prednost dalo prvi in s sklepom postavilo začasnega zastopnika. Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. Zakoniti zastopnik pa ima v postopku enak položaj, kot bi ga imela stranka. Logična posledica postavitve začasnega zastopnika toženi stranki je, da sodišče dokaza z zaslišanjem tožene stranke ni moglo izvesti.

Prvostopenjski organ bi moral dokazovanje s pričami, ki jih je že vabil, tudi izpeljati in ni dopustno, da je dokazovanje z nekaterimi pričami „obstalo“ samo iz razloga, ker se vabljene priče vabilu na zaslišanje niso odzvale. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica za dan 30. 4. 2008 sicer res vabljena, da se jo seznani z ugotovitvami postopka (do tedaj sta dve vabljeni priči podali pisni izjavi) in da se na to vabilo ni odzvala. Vendar pa je organ tudi še po tem datumu vabil dve priči. Tako je bila edina priča, ki se je na zaslišanju odzvala, zaslišana dne 12. 5. 2008, torej potem, ko naj bi bila tožnica seznanjena z ugotovitvami postopka. Tožnica pred izdajo odločbe tako ni bila seznanjena o tem, kar je ta priča izpovedala. Tožnica tudi ni bila vabljena na zaslišanje prič, čeprav ima kot stranka v postopku pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi pravico, da pričam postavlja vprašanja. To pa pomeni, da tožnica v postopku ni imela možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi.