2. člen ZPPreb-1

Upravna enota je v postopku obširno izvajala dokazni postopek glede tega, kje tožnica živi. Ugotovila je, da dejansko biva na A. (kar kot povedano, tožnica že od vsega začetka postopka sama priznava). Ni pa ni ugotavljala in se tudi ni opredelila do tega, ali je na naslovu, na katerem tožnica živi, tudi središče njenih življenjskih interesov. Tako iz izpodbijane odločbe ni razbrati, da bi upravna enota kakorkoli presojala družinske, partnerske, delovne, ekonomske, socialne in druge vezi tožnice, ki kažejo, da med njo in naslovom, kjer najema stanovanje in kjer ima trenutno začasno prebivališče, obstajajo tesne in trajne povezave.

Na pravilnost odločitve tožene stranke na dan izdaje izpodbijanega akta ne vplivajo tožbene navedbe o razlogih, zaradi katerih proti svoji volji ni mogel živeti v stanovanju na naslovu stalnega prebivališča, saj je temeljni namen ZPPreb-1 v tem, da se zagotovi točno in ažurno evidenco prebivalstva ter skladnost registra prebivalstva z dejanskim stanjem prebivanja posameznikov v času izdaje izpodbijanega akta. Temeljni namen postopkov po ZPPreb-1 je torej, da imajo posamezniki prijavljeno prebivališče na naslovu, kjer dejansko bivajo in da je prijava bivališča pogojena z naselitvijo na naslovu, torej da predstavljajo dejanski izkaz nahajanja posameznikov v času izdaje izpodbijanega akta.

Ni namreč jasno, kakšno je bilo tožničino premoženjsko stanje ob izdaji odločbe o odobritvi BPP (ali je bila že takrat solastnica nepremičnine v Ljubljani) in kakšno po spremembi (v čem se je njeno premoženjsko stanje povečalo) in kdaj je do te spremembe pravzaprav prišlo, glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Tudi glede domnevne spremembe tožničinega kraja dejanskega bivanja, sodišče iz izpodbijane odločbe ne more razbrati, kdaj naj bi do te spremembe prišlo, ponovno glede na relevantno obdobje iz drugega odstavka 41. člena ZBPP. Iz tega je mogoče sklepati, da je pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca med drugim pomembno, kje oseba dejansko prebiva in kje ima prijavljeno stalno prebivališče. Če bi torej prosilec dejansko prebival drugje, kot pa bi imel prijavljeno stalno prebivališče, bi se to štelo v njegovo premoženje. Pri tem so pravnorelevantne tudi določbe ZPPreb-1, iz katerih izhaja, da ima posameznik sicer lahko naslov za vročanje (6. točka prvega odstavka 2. člena ZPPreb-1), pri čemer pa je ta lahko le na naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 25. člena ZPPreb-1). <

Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno. Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji

V tej fazi postopka se ne odloča o tožničini pravici do bivanja v spornem stanovanju, zato pritožbene navedbe o (ne)zmožnosti uveljavljanja stavrnopravnih pravic niso pravno odločilne. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe o možnosti skupnega bivanja bivših zakoncev, saj temeljijo na napačni predpostavki, da je sporno stanovanje varovano v okviru tožničine pravice do doma. Tožnica s stopnjo verjetnosti ni uspela dokazati nastajanja težko nadomestljive škode. Sporno stanovanje namreč že vrsto let ni njen dom, iz njega ni bila izseljena čez noč, v njem nima osebnih stvari, prebivališče si je tožnica že pred dlje časa uredila drugje. Tam lahko zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, zato ni najti razloga, da bi sodišče že pred izdajo meritorne odločitve interveniralo in začasno uredilo sporno razmerje med strankama.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu ... ne prebiva več, je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ta naslov prijavljenega stalnega prebivališča v skladu s prej citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov. Z drugimi besedami, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica na navedenem naslovu ne prebiva več, ne more na navedenem naslovu imeti prijavljenega stalnega prebivališča, saj določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 med drugim določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva. Toženka za tožnico v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni uspela ugotoviti dejanskega naslova njenega prebivanja, četudi je skušala podatke o tem pridobiti pri PP Nova Gorica, pri Pošti Slovenije, z izjavo tožnice in z izjavo njenega sina, kar je povzeto v tej obrazložitvi. Ker dejansko prebivališče tožnice ni znano, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da tožnica prebiva na širšem območju Nove Gorice, česar tožnica ne prereka, je toženka v skladu z določbo 19. člena ZPPreb-1 pravilno odločila, da se tožnici določi zakonsko prebivališče na naslov občine Nova Goric

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejav

Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se

Tujec je upravičen do brezplačne pravne pomoči, če ima opisano stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje. To enostavno izkaže z izkaznico. Zahteva iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP se nanaša na dovoljenje za začasno prebivanje tujca (po drugem odstavku 32. člena ZTuj-2) in ne na pojem začasnega prebivališča po 5. točki 2. člena ZPPreb-1. ZBPP je predpisal način odločanja o vzajemnosti (tretji odstavek 10. člena ZBPP). To pomeni, da je obvestilo tuje države o njenem pravu brezplačne pravne pomoči temelj za presojo vzajemnosti. Ta ima sicer značaj javne listine po ZUP.

Neutemeljena so tožbena pričakovanja, da bi bilo treba A. A. prijaviti prebivališče tam, kjer dejansko stalno prebiva (enota Zavoda, Na tratah 6, 2250 Ptuj). Tožnica namreč ne prereka ugotovitve toženke, da Zavod soglasja za prijavo stalnega prebivališča ni podal, kot izhaja sicer iz dopisa z dne 15. 5. 2019. Upravna enota mora, preden lahko osebi po uradni dolžnosti določi nov naslov stalnega prebivanja, preveriti ali ima oseba pravico do prebivanja tem naslovu. Ker soglasje Zavod ni dal, je pravilna odločitev toženke, da A. A. na podlagi drugega odstavka 19. člena ZPPreb-1 določi zakonsko prebivališče na naslovu občine, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče.

Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu, ki ga je organ sam določil kot novo stalno prebivališče. Navedeno določilo mora po mnenju sodišča v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, ko določa novo stalno prebivališče po uradni dolžnosti in ne zgolj posameznik, ki se prostovoljno odloči, da bo prijavil drugo stalno prebivališče. Vročitev z javnim naznanilom se lahko v skladu z 96. členom ZUP opravi ob izpolnjevanju kumulativnega pogoja, da vročevalec, ki ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, o tem obvesti organ in mu sporoči naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. V obravnavanem primeru pa je vročevalec označil naslovnika kot neznanega in je drugostopenjski organ v zvezi s tem v svoji odločbi navedel, da te pristojnosti nima. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da naj bi D. D. in E. E. vročevalcu napačno izpovedala, da je na tem naslovu neznan. S tem v zvezi je v pritožbi tudi navedel, da naj bi imenovana iz nabiralnika trgala nalepko z njegovim imenom in da zato določenih pošiljk ni mogel

Sodišče prve stopnje pojem stalno prebivališče tolmači pretogo oziroma preveč restriktivno. Razume ga le v upravnopravnem smislu (nepravilno ga enači s pojmom prijavljeno stalno prebivališče), in ne odgovori na vprašanje, ali je v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov nasprotne udeleženke. Namen skrbništva, v povezavi z okoliščinami konkretnega primera (skrbništvo predlaga mati za svojo 19 – letno hči, ki zaradi motnje v duševnem razvoju potrebuje stalno skrb in nadzor), utemeljuje širšo razlago pojma stalno prebivališče v smislu drugega odstavka 86. člena ZMZPP, in sicer razlago, ki je bližje pojmu običajnega prebivališča (habitual residence).

Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. S tem v zvezi pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni znano, kje tožnik prebiva, kar je razvidno tudi iz tožnikovih izjav, zato določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.

Izvrševanje pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda le tedaj, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je potrebno presojati v vsakem posamičnem primeru, glede na individualne konkretne okoliščine posamičnega primera. Vendar tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja, kar v tožbi utemeljeno graja tožnik.

Prvostopenjski organ je izvedel številne dokaze, iz katerih pa izhaja zgolj to, da tožnik ne prebiva na spornem naslovu, ne izhaja pa iz njih, kje naj bi dejansko prebival. Če se ta okoliščina ne da ugotoviti, ima torej upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu ne prebiva. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, mora posameznik vseeno na določenem naslovu tudi dejansko prebivati, da se lahko šteje, da tam začasno prebiva.

Po določbi 18. in 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali odločitev o sporu spada v sodno pristojnost. Glede na tožbene navedbe, po katerih sta toženi stranki subjekta, ki imata sedeža v drugi državi članici Evropske unije (v nadaljevanju EU), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, zato je v obravnavani zadevi za odločitev o pristojnosti sodišča v R Sloveniji merodajna Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba BU1).

Upravna enota je ugotovila, da je tožeča stranka nastanjena v zavodu za prestajanje kazni zapora, da je soglasje lastnika za bivanje na dotedanjem naslovu umaknjeno, in da tožeči stranki ne more prijaviti drugega stalnega prebivališča. Zato ji je pravilno na podlagi drugega odstavka 19. člena in tretjega odstavka 21. ZPPreb-1 določila zakonsko prebivališče na naslovu občine, na območju katere je imela stranka prijavljeno svoje zadnje prebivališče.

V predmetni zadevi ni sporno, da je postopek ugotavljanja stalnega prebivališča stekel na podlagi 18. člena ZPPreb-1 po tem, ko je bila pristojna upravna enota obveščena, da tožnik na prijavljenem naslovu v Republiki Sloveniji ne prebiva in temu ne oporeka niti tožnik v vloženi tožbi, ampak nasprotno navaja, da skupaj z ženo živi na navedenem naslovu na Hrvaškem, zato sodišče kot pravilno ocenjuje odločitev, da se tožniku z dnem dokončnosti odločbe odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije, saj tožnik na tem naslovu stalno ne prebiva in ta naslov ni središče njegovih življenjskih interesov ter med tožnikom in tem naslovom ne obstajajo tesne in trajne povezave, kot stalno prebivališče opredeljuje 3. točka 2. člena ZPPreb-1. Prav tako je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da se v register stalnega prebivalstva vpiše tožnikov naslov v Republiki Hrvaški, kar določa drugi odstavek 21. člena ZPPreb-1, ker je naslov tožnikovega prebivanja v tej državi pristojni upravni enoti znan.

Ker prvostopenjski organ ni ugotavljal tožnikovega stalnega prebivališča v smislu že citirane 3. točke 2. člena ZPPreb, to je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin skupaj, je že iz tega razloga dejansko stanje, na katerem temelji njegova odločitev, nepravilno in nepopolno ugotovljeno.