24. člen ZPP

V obravnavani zadevi je tožnik kot solastnik zoper toženko kot drugo solastnico vložil tožbo, s katero zahteva izročitev solastne nepremičnine v souporabo (in sicer konkretno z izročitvijo ključa in omogočanjem nemotenega dostopa in uporabe). Tak zahtevek je stvarnopravne narave in ne obligacijskopravne, saj temelji na določbi 100. člena v zvezi z 92. členom SPZ, ki solastniku daje pravno varstvo solastninske pravice na delu stvari. Spor zaradi varstva stvarnih pravic spada v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah, za tovrstne spore pa je po prvem odstavku 57. člena ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.

Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Ker v konkretnem primeru ne gre za to - saj je predvidena izbirna in ne izključna pristojnost - Okrožno sodišče v Celju za svojo odločitev ni imelo procesnopravne podlage. Predlagatelji so namreč izmed pristojnih sodišč; tj. celjskega in mariborskega sodišča; z vložitvijo predloga uresničili dano možnost izbire pristojnosti. Njihovo izbiro bi moralo sodišče - ne glede na razloge o smotrnosti, ki jih je navajalo v sklepu - spoštovati. Vrhovno sodišče je odločilo glede na naknadno izkazano voljo predlagateljev in nujnost postopka po ZPND, ki se je z odločanjem o kompetenčnem sporu že tako zavlekel, še bolj pa bi se s ponovnim odstopom zadeve drugemu sodišču.

Sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, sme sprožiti spor o pristojnosti samo znotraj časovnega mejnika iz prvega oziroma drugega odstavka 22. člena ZPP, tj. do razpisa glavne obravnave oziroma ob predhodnem preizkusu tožbe. V obravnavanem primeru je Okrožno sodišče v Celju predlog za odločitev v sporu o pristojnosti vložilo po vročitvi tožbe toženi stranki in po prejemu odgovora na tožbo, zato je ob upoštevanju drugega odstavka 22. člena ZPP sprožilo kompetenčni spor prepozno.

Na podlagi prvega odstavka 100. člena ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče.

Oblike odškodnine za razlaščeno nepremičnino, ki jih je skladno s šestim odstavkom 207. člena ZUreP-2 mogoče zahtevati v nepravdnem postopku, določa 206. člen ZUreP-2. Ta v 3. točki tretjega odstavka med oblike odškodnine zaradi razlastitve uvršča tudi nadomestilo za škodo zaradi zmanjšanja prihodkov iz naslova poslovanja poslovnega subjekta na nepremičnini. Določba bi bila uporabljiva, če bi tožnica kumulativno izpolnjevala dva pogoja - morala bi biti poslovni subjekt in opravljati poslovno dejavnost. V sodni praksi VSRS ni zaslediti stališča, za kakršnega se zavzema tožnica, da bi odškodnina zaradi izgubljenega dobička zaradi razlastitve po ZUreP-2 pripadala tudi fizičnim osebam, ki na razlaščeni nepremičnini niso opravljale poslovne dejavnosti. Upoštevaje izpostavljeno zakonsko podlago in sodno prakso VSRS, takšnim razlaščencem ne pripada odškodnina iz obravnavanega naslova.

Krajevna pristojnost v izvršbi je izključna pristojnost. Če upnik predlaga več sredstev ali več predmetov izvršbe, je po drugem odstavku 35. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V tem primeru je to izvršba na dolžnikove premičnine. V skladu s 77. in 78. členom ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari, če upnik ne navede kje so stvari, pa sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče.

Predlog za obnovo postopka je podan po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato je zanj pristojno izvršilno sodišče, ki nadaljuje že dovoljeno izvršbo.

Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da je gospodarski spor tudi spor o zakupu ali najemu nepremičnin med subjekti, ki veljajo za subjekte gospodarskega spora. Drugi odstavek 481. člena ZPP v predmetni zadevi namreč ne izključuje narave gospodarskega spora, saj gre nedvomno za spor iz najema nepremičnine, in ne za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah ali za spor zaradi motenja posesti.

Po določbi prvega odstavka 164. člena ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na delež družbenika v družbi in za samo izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je sedež družbe. Gospodarska družba B., d. o. o., v kateri ima dolžnik poslovni delež, ki je predmet izvršbe, ima poslovni naslov ..., torej na območju Okrajnega sodišča na Jesenicah. Zato Okrajno sodišče v Kranju pravilno navaja, da ni pristojno za vodenje postopka oprave izvršbe na poslovnem deležu dolžnika v navedeni gospodarski družbi, temveč je to Okrajno sodišče na Jesenicah.

Okrožno sodišče v Kopru, ki mu je bila zadeva odstopljena po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je poslalo dopis Vrhovnemu sodišču s predlogom za določitev Okrajnega sodišča v Piranu. To sodišče pa svoji pristojnosti za odločanje v obravnavani zadevi (še) ni nasprotovalo. Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč (okrajno ali okrožno) je stvarno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi.

Ker se spor nanaša na premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, je za reševanje tega spora pristojno delovno in ne upravno sodišče.

Če sodišče splošne pristojnosti, ki mu je bila zadeva "odstopljena" po razveljavitvi sklepa o izvršbi kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, meni, da je za odločanje o zahtevku pristojno sodišče splošne pristojnosti druge vrste, se mora s sklepom izreči za nepristojno in zadevo odstopiti temu sodišču. Ustreznemu sodišču bo zadeva v odločanje o sporu o pristojnosti lahko predložena šele tedaj, če bi tudi sodišče, ki mu bo zadeva odstopljena v sojenje, odklonilo svojo pristojnost z utemeljitvijo, da bi moralo o zahtevku odločati sodišče, ki se je izreklo za nepristojno.

Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnica še ni mogla oblikovati, saj ji še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb. V dani situaciji, ko tožnica ob vložitvi tožbe še ni mogla oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njenem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi lahko preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča. Po ureditvi odškodninskega varstva z ZPSVIKOB-1 je treba tožnici, ki je tožbo vložila pred uveljavitvijo tega zakona, sprva dati možnost, da tožbo oblikuje v skladu z novo zakonodajo in da morebiti prilagodi tudi zahtevek. Šele, ko ji bo dana možnost, da v tožbi skladno s 180. členom ZPP natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga po uveljavitvi nove zakonodaje zahteva, bo možno na zatrjevana dejstva vezati nastop (številnih) pravnih posledic, tudi glede pristojnosti.

Sklepčne tožbe, torej take tožbe, iz katere bi izhajala utemeljenost zahtevka po ZPSVIKOB-1, do katerega uveljavitve je prišlo po vložitvi tožbe, tožnik še ni mogel oblikovati, saj mu še ni bilo omogočeno, da se izjavi glede zakonskih sprememb. V dani situaciji, ko tožnik ob vložitvi tožbe še ni mogel oceniti svojega pravnega položaja, ker zakonodaja, na podlagi katere se bo (morebiti) odločalo o njegovem zahtevku, še niti ni bila sprejeta, bi preuranjena ali pretoga uporaba procesnih določb glede pristojnosti sodišča lahko v določenih situacijah pomenila celo nesorazmerno omejitev ustavno in konvencijsko varovane pravice do dostopa do sodišča.

Po pravilih iz prvega odstavka 40.c člena ZIZ, na katera se sklicuje Okrajno sodišče v Velenju, je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi res izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, vendar v obravnavanem primeru ne gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine. ZIZ v 17. členu namreč med izvršilne naslove šteje tudi druge izvršljive odločbe za katere zakon določa, da so izvršilni naslov, četrti odstavek 46. člena ZAID pa za pravnomočne in izvršljive odločbe zbornice, kar zadevni sklep je, določa prav to.

Spora o pristojnosti v tej fazi postopka še ni, saj Okrajno sodišče v Velenju svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo. Odločitve Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je zaradi prenehanja izključne krajevne pristojnosti zadevo odstopilo po njegovi oceni stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, po vsebini namreč ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč je stvarno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku o pravdi. Ne gre namreč za akt odstopa na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP, marveč le za "tehnični" odstop na podlagi 62. člena ZIZ.

Iz bistveno istih razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče nazadnje pojasnilo v sklepu III R 3/2024 z dne 12. 3. 2024, niti v zdaj obravnavani zadevi do spora o pristojnosti še zares ni prišlo in je predlog okrožnega sodišča preuranjen. Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč (okrajno ali okrožno) je stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku v pravdi. Ne gre namreč za akt odstopa na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP, temveč le za "tehnični" odstop na podlagi 62. člena ZIZ.

Predlagateljica je lahko iz(bi)rala med (vsaj) dvema sodiščema, kamor bi vložila predlog, in izbrala je sodišče, pristojno glede na stalno prebivališče očeta - nasprotnega udeleženca. To se je izreklo za nepristojno, po vpogledu v Centralni register prebivalstva, opirajoč se na stalno prebivališče otroka in krajevno pristojnost CSD B., ne da bi presodilo, ali so podane okoliščine, zaradi katerih bi moralo sprejeti svojo pristojnost. V konkretnem primeru je za presojo pristojnosti, ki jo je izbrala predlagateljica in se ravna po prebivališču nasprotnega udeleženca, odločilen podatek, ki ga je predlagateljica navedla v predlogu (17. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), in ne podatek, ki ga je sodišče pridobilo iz Centralnega registra prebivalstva. V skladu z 22. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je podana izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

Tožeča stranka je skupnost etažnih lastnikov in kot takšna ne sodi med nobenega izmed (gospodarskih) subjektov, navedenih v 481. členu ZPP, zaradi česar niso izpolnjene predpostavke za obstoj gospodarskega spora po subjektivnem kriteriju.