137. člen ZPlaSSIED

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da se lahko v primeru neodobrenih plačilnih transakcij, za katere Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih kot specialni predpis izrecno ureja porazdelitev odgovornosti med ponudnikom in uporabnikom plačilnih storitev, glede odgovornosti za isto škodo dodatno in vzporedno uporabijo splošna pravila poslovne odškodninske odgovornosti iz Obligacijskega zakonika.

Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).

Huda malomarnost je pravni standard (nedoločen pravni pojem), ki ga sodišče vsebinsko napolni in presoja ob upoštevanju konkretnih okoliščin. Je ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti. Splošni pogoji poslovanja so pogodbeno materialno pravo, za uporabo katerega se pogodbeni stranki dogovorita. Sodišče jih ne pozna po uradni dolžnosti, temveč morajo stranke, ki se nanje sklicujejo, zatrjevati njihovo vsebino. Nezadostna konkretizacija pravila onemogoča pravno sklepanje ali se dejanski stan pravila, kot je opisan v Splošnih pogojih, prilega ugotovljenim dejstvom in katerim. V primeru, da bi sodišče to v sodbi storilo samo, bi prekoračilo trditveno podlago in tožeči stranki kršilo pravico, da se o tem izjavi.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, katerega tožnik konkretizirano ne izpodbija, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika pravilno presojalo na podlagi določb Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačnih sistemih (132., 136. in 137. člen ZPlaSSIED), ter tudi določb Splošnih pogojev poslovanja s potrošniki OTP banke (B2), pri tem pa je v skladu z vsebino toženkinih ugovorov ugotavljalo, ali je tožnik relevantne določbe kršil. Ker je sprejelo dejanski zaključek, da tožnik ob prijavi spletne prevare dne 16. 11. 2022 uslužbenki toženke ni posredoval vseh informacij oziroma je bil pri tem nedosleden, saj ji ni povedal, da je na lažni spletni strani vnašal osebne varnostne elemente, ravno slednje pa predstavlja hudo malomarno ravnanje uporabnika plačilnih storitev, je pravilen materialnopravni zaključek, da ni podane vzročne zveze med poskusom spletne prevare po elektronski pošti dne 16. 11. 2022 in zatrjevanim neukrepanjem toženke ter dejansko uspelo prevaro z dne 20. 11. 2022.

Če so dodatne storitve ponujene opcijsko (proti plačilu), ponudnik plačilnega prometa pa omogoča poslovanje tudi brez dodatnih storitev, ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti tožeče stranke (kršitvi Splošnih pogojev) zgolj zato, ker teh dodatnih storitev ni uporabila.

Hramba PIN številke v lastnem domu res ne predstavlja hude malomarnosti. Vendar pa hramba PIN številke v kuverti skupaj s kartico v stanovanju, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka decembra 2018, torej neposredno pred zlorabo kartice, v stanovanju „srečala“ nepovabljeno in neznano osebo, tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja hudo malomarnost.