5. člen ZDP-B

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Pri vpisu maksimalne hipoteke se ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali pa bodo nastale, pač pa se zavarovanje omeji le z navedbo najvišjega zneska.

Edina škoda, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim zastopanjem, je škoda zaradi zaupanja, ki se navadno kaže v obliki stroškov, ki jih ima dobroverni sopogodbenik. Stališče pravne teorije in sodne prakse je, da se valutna klavzula razširja tudi na kondikcijski zahtevek na podlagi ničnih pogodb. ZOR nima določb o odpravi pravnih učinkov pri neobstoječih pogodbah, saj v takih poslih naj ne bi bilo niti zunanjih znakov, vendar pa bi morala imeti tožnica v razmerju do neupravičenega zastopnika vsaj takšno varstvo, kot bi ga bila deležna pri nični pogodbi. Revizijsko stališče, da tožnica svojega zahtevka ne bi smela oblikovati z valutno klavzulo, se tako izkaže kot materialnopravno zmotno.

V času sklenitve pogodb je veljal v Republiki Sloveniji Zakon o deviznem poslovanju (ZDP, Ur. list RS, št. 1/91-I in 71/93). Pravdni stranki sta se dogovorili, da je izpolnitev treba opraviti s tujimi plačilnimi sredstvi. Takšen dogovor pa nasprotuje prisilni določbi 2. odst. 5.čl. ZDP. Plačila po pogodbah med domačimi osebami (glej še 6. čl. ZDP) se na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni stranki glede tečaja nista dogovorili drugače. To pa pomeni, da je dovoljena le uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (1. odst. 5. čl. ZDP).

Prepoved valutne klavzule iz 395. člena ZOR v času sklenitve pogodbe med pravdnima strankama ni več veljala (prvi odstavek 5. člena Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 1/1991-I - v nadaljevanju ZDP). Ob dogovorjeni valutni klavzuli je imel tožnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti le v domači valuti. Pri tem pa je imel dve možnosti. Lahko bi zahteval plačilo nemških mark v tolarski protivrednosti v času plačila, ali pa plačilo v tolarjih. Ker tožnik uveljavlja plačilo v domačem denarju, mu od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti.

Zaradi prisilne narave Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91-I), po kateri je denarna enota Republike Slovenije tolar, ki je edino plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije, mogoče utemeljeno zahtevati izročitev, sicer v tuji valuti izročenega denarja, le v domači valuti po ustreznem tečaju.

Po razdrtju prodajne pogodbe, po kateri je bila kupnina dogovorjena in plačana v DEM, sme kupec - tožnik zahtevati njeno vračilo v tolarskem znesku, izračunanem po tečaju na dan vložitve tožbe, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat dalje.

Ne glede na dogovor, po katerem sta pravdni stranki preostanek obveznosti tožene stranke do tožeče izrazili v DEM, tožeča stranka zahteva plačilo samo v SIT. Ker je sodišče prve stopnje njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo v nemških markah, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Določba tretjega odstavka 26. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP) ne predstavlja izjeme od načela, da se po 71. členu Zakona o Banki Slovenije in drugem odstavku 5. člena ZDP lahko opravljajo plačila med domačimi osebami le v domači valuti, temveč pove le, koliko časa lahko ima domača oseba na deviznem računu tujo valuto, ki jo je prejela v skladu z določilom prvega odstavka 26. člena ZDP.

V materialnopravni preizkus tožbe šteje višina tožbenega zahtevka, ki je izražena v SIT, kadar izvira iz pogodbenega razmerja, ki vsebuje devizno klavzulo, saj je le ta odvisna od dogovora glede preračuna.

Tožnica je že od vložitve tožbe dalje zahtevala vračilo posojila v tolarski protivrednosti. Izvajanje tožene stranke o tem, da bi moral biti tožbeni zahtevek usklajen z vrednostjo na dan vložitve tožbe oziroma do konca obravnavanja, je zmotno. Že iz drugega odstavka 5. člena ZDP izhaja, da se plačila izvršujejo po tečaju na dan plačila, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v zvezi s tem sprejelo tudi pravno mnenje, ki je objavljeno v Pravnih mnenjih, načelnih pravnih mnenjih in pravnih mnenjih z občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/95 stran 9.

Domača pravna oseba ne more od druge domače pravne osebe zahtevati vrnitve zneska, ki ga je preveč plačala, v tuji valuti.

Veljavno je pogodbeno določilo v posojilni pogodbi, da je predčasna vrnitev mogoča le na podlagi pisnega soglasja pogodbenih strank.

Dolžnost vzdrževalca cest je, da vzdržuje ceste tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene, saj je temeljni namen vzdrževanja cest ravno zagotavljanje varnega prometa. V ta namen mora vzdrževalec cest opravljati takšen nadzor ceste, da je mogoče pravočasno ukrepanje. Odgovornost vzdrževalca cest je torej krivdna. Višina denarne odškodnine za premoženjsko škodo se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (2. odst. 189. čl. ZOR). Ker gre za spor o odškodnini med domačima osebama za škodo, ki je nastala na območju RS, lahko oškodovanec praviloma zahteva odškodnino le v domači valuti (brez upoštevanja tuje valute kot vrednostne osnove).

S sodbama prve in druge stopnje ni bilo sojeno izven ali preko zahtevka, temveč je bilo odločeno o zahtevku, kakršnega je uveljavljala tožeča stranka. Ker je bilo z izpodbijanima sodbama toženi stranki naloženo tolarsko plačilo, s predhodno pravnomočno sodbo pa je bilo razsojeno o plačilu v tuji valuti, ne gre za odločanje o že razsojeni stvari.

Določba o določeni obrestni meri za primer spremembe tečaja dinarja, je dogovor o valutni klavzuli v pogodbi o posojilu. Obveznica se lahko uporablja za poravnavo obveznosti, za katere zavarovanje je dana, pod pogoji in na način, o katerih se imetnik in upnik dogovorita.

Dogovor strank o višini pogodbene obveznosti, izražen v tuji valuti kot vrednostni osnovi v pogodbah med domačimi osebami, ni v nasprotju z zakonom.

V okviru zahtevka, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo v devizah, ni moč obravnavati zahtevka na plačilo v tolarjih. Izpolnitev obveznosti, ki izvira iz posla, sklenjenega v RS med domačimi pravnimi osebami, v tuji valuti, je prepovedana.

Ker tožeča stranka priznava, da sta s pogodbo stranki vračunali že pogodbene posojilne obresti, tožena stranka pa trdi, da so te previsoke in oderuške, je v tem delu ostalo dejansko stanje nezadostno ugotovljeno. Če gre za pogodbene obresti po 1. odst. 329. čl. ZOR, ne morejo presegati višje obrestne mere, kot jo določa zakon, v primeru kapitaliziranih obresti pa tožeča stranka ne more še zahtevati zakonite zamudne obresti po 277. čl. ZOR.

Plačila po pogodbah med domačimi osebami se izvršujejo na območju Republike Slovenije izključno v domači valuti.