Naravna in kulturna dediščina

Podlaga nadomestila po 39. členu ZVKD-1 je dejstvo, da se je položaj lastnika poslabšal zaradi razglasitve stvari, na kateri ima lastninsko pravico, za kulturni spomenik. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak zahtevek in ga tožeča stranka ne utemeljuje na razlogih iz 39. člena ZVKD-1.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnik z vlogo za izdajo dovoljenja ni izkazal obstoja nobene od izjem po 9. členu Odloka o javnem redu na območju Velike planine. Tožnik namreč ni zaprosil za dovoljenje za (npr.) posamično dostavo materiala do objekta ali njegovo oskrbo, pač pa je zaprosil za časovno neomejeno dovoljenje („letno dovoljenje“) za dostop z vozilom na motorni pogon (z avtomobilom in motornimi sanmi) do objekta v njegovi lasti, in sicer brez opredelitve specifičnega namena dostopa, kot ga omogoča Odlok, pač pa zgolj s sklicevanjem na to, da ima v navedenem objektu prebivališče

Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZVKD-1 je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje za vsak poseg v kulturni spomenik. Kot poseg v dediščino so v 27. točki 3. člena ZVKD-1 opredeljena vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakor koli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, zlasti pa vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov, dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine, premeščanje dediščine ali njenih delov, dejavnosti in ravnanja, ki se izvajajo v zvezi z dediščino ali neposredno z njo ter iskanje arheoloških ostalin in raziskave dediščine. Glede na široko opredelitev „posega v dediščino“ zakonska določba zajema tudi postavitev ograje na predhodno stoječe kovinske stebričke.

Toženka je pravilno zavrnila izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev nepremične kulturne dediščine, saj je pooblaščena oseba ZVKD ugotovila, da je objekt mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in znanimi metodami gradnje sanacije, tožnica pa tekom postopka ni predložila dokaza, da se objekta zaradi neobičajno visokih stroškov gradbenih posegov ne da več obnoviti. V zvezi z racionalnostjo obnove obravnavanega objekta, ki jo pod vprašaj postavlja tožnica, ne da bi sicer za to predložila konkretne dokaze, pa sodišče dodaja, da je zakonodajalec v 1. alineji drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanil pozitivno obveznost, ki mu jo nalagata 5. in 73. člen Ustave RS, ki v drugem odstavku državo in lokalne skupnosti zavezuje k skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Obveznost države in lokalne skupnosti je na področju varovanja kulturne dediščine širša in zato še posebej zavezuje k varovanju oziroma opustitvi ravnanj, ki bi ogrožala obstoječo kulturno dediščino.

Iz odgovorov na vprašanja, ki so na spletni strani toženke objavljeni na strani, na kateri je bil objavljen predmetni javni razpis in ki imajo kot takšni status dopolnitve razpisne dokumentacije, izhaja, da je gradbeno dovoljenje pogoj za prijavo na razpis in da nujnost gradbenih dovoljenj preverja strokovna komisija za odpiranje vlog. Podatki upravnega spisa kažejo, da je toženka v pozivu k dopolnitvi tožničine vloge jasno navedla, da je komisija za odpiranje vlog preverila tožničino vlogo in ugotovila, da le-ta med drugim ne vsebuje kopije gradbenega dovoljenja, glede na to, da predlagani poseg presega vzdrževalna dela in predstavlja rekonstrukcijo, za kar je potrebno gradbeno dovoljenje. Po razpisu pristojno telo (komisija za odpiranje vlog) je torej presodilo, da gradbeno dovoljenje v predmetnem primeru je potrebno, o čemer enako sodi tudi sodišče. Sodišče še dodaja, da pa tudi v primeru, če bi tožnica menjavala le kakšen dotrajan ali preperel špiravec ali lego, kot to navaja v tožbi, bi to še vedno predstavljalo poseg v strešno konstrukcijo in ji nalagalo obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja.

Lastnik se sicer ne more upirati vpisu v register kulturne dediščine, kolikor so za to izpolnjeni pogoji. Ker pa ta vpis prinaša določene omejitve, je treba obstoj kulturne dediščine z gotovostjo ugotoviti ter jo omejiti na najmanjši možni obseg.

Na vprašanje, ali kasnejši akt o zavarovanju naravnih vrednot lahko določi območje zavarovanja po ZON širše, kot je to določal predhodni akt o zavarovanju naravnih vrednot, čeprav je na podlagi ZON tudi ta predhodni akt imel priznan status akta o zavarovanju v skladu s prehodnimi določbami 166. člena ZON, je mogoče odgovoriti pritrdilno že z branjem prehodnih določb 163. in 166. člena ZON, zato s tem vprašanjem pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan. Zelo hude posledice (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) se presojajo v odvisnosti od okoliščin posamičnega primera, to je v smislu konkretnega in ne zgolj načelnega vpliva na revidentov položaj oziroma njegovo življenje.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odločbe, s katero je upravni organ zavrnil predlog revidenta za izrek ničnosti, in v okviru te presoje ugotavljalo, ali je upravni organ o predlogu za izrek ničnosti pravilno in zakonito odločil. Povsem jasno je torej, da se o ničnosti izdanih upravnih odločb (v obravnavanem primeru kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja) ne odloča kot o predhodnem vprašanju v smislu določbe 13. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Drugo in tretje vprašanje se ne nanašata na vsebino tega spora, v katerem se je presojala pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je upravni organ zavrnil predlog za izrek ničnosti po 279. členu ZUP, ampak na zakonitost izdanih kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja ter zakonitost postopka.

Zakonodajalec je v 1. alinei drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanjil pozitivno obveznost, ki mu ga nalagata 5. in 73. člen URS. Opredelil je ravnovesje med lastninsko svobodo in javnim interesom, ki izhaja iz gospodarske, socialne in ekonomske funkcije lastnine na način, da je določil, da se kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje raziskava in odstranitev registrirane nepremične dediščine, izda le, če se ugotovi, da dotrajanosti ali poškodovanosti dediščine ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi. Ugovor tožnika, da objekta ni mogoče obnoviti za potrebe sodobnega načina bivanja, kot si ga želi tožnik, pa ob upoštevanju sodne prakse tega sodišča za odločitev v zadevi ni relevantno.

Ker leži zemljišče, ki je v lasti tožnice, znotraj Krajinskega parka Strunjan, je prvostopni organ na podlagi 63. člena ZON pravilno izdal izpodbijano odločbo, s katero je ugotovil, da se nahaja nepremičnina v zavarovanem območju.

Sodišče meni, da je treba ob odločanju o tem, ali so za vpis v register nepremične kulturne dediščine izpolnjeni pogoji po ZVKD-1, dosledno preveriti in utemeljiti vse te pogoje, območje varovanja kulturne dediščine pa omejiti na najmanjši obseg, ki je nujen za varstvo te dediščine, vse z namenom, da je poseg v lastninsko pravico za lastnika najmanj obremenjujoč. Treba je namreč izhajati iz predpostavke, da je lastninska pravica najmočnejša in tudi ustavno zavarovana pravica. V primeru odločanja o vpisu v register nepremične kulturne dediščine pa se nasproti tej pravici postavi druga pravica, to je pravica, da se zavarujejo dobrine, ki so del kulturne dediščine. Ker zaščita kulturne dediščine z vpisom v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v lastninsko pravico, je pravica lastnika nepremičnine in obenem dolžnost tistega, ki o vpisu v register nepremične kulturne dediščine odloča, da se pogoji za vpis natančno preučijo, utemeljijo, torej z gotovostjo ugotovi, da gre za kulturno dediščino, nakar se vpis v register omeji na najmanjši možni obseg. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je svojo odločitev o tem, da se škver vpiše v register nepremične ku

Drži sicer, da vzame sodišče predlog v postopek tudi tedaj, če predlagatelj ni navedel pravne podlage zanj, če pa jo je navedel, sodišče nanjo ni vezano, a vendar sodišče ne more mimo izrecne zahteve predlagatelja (v predlogu), da ne uveljavlja odškodnine (nadomestila) na podlagi določb 39. člena ZVKD-1, kot tudi ne mimo neosporavane ugotovitve sodišča prve stopnje o neizpolnjenih materialnopravnih predpostavkah za odločanje v obravnavanem nepravdnem postopku.

V sporni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Odločba gradbenega inšpektorja z dne 11. 11. 2014, v kateri je ugotovljeno, da gre za objekt nevarne gradnje, bi lahko utemeljevala odločitev tožene stranke, da so podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Vendar takšna odločitev pomeni, da bo takšen postopek vodila tožena stranka in da ga bo utemeljevala z odločbo gradbenega inšpektorja. Tožena stranka zato te odločbe (odločbe gradbenega inšpektorja), na kateri temelji njena odločitev za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ne more presojati oziroma se do nje vsebinsko opredeljevati, niti v spornem postopku ne more presojati pravne podlage, na podlagi katere je bila odločba izdana. To nadalje pomeni tudi, da v kolikor tožena stranka navedeno odločbo šteje kot podlago za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 144. člena, mora takšno odločbo upoštevati tudi kot razlog za izdajo kulturnovarstvenega soglasja na podlagi 1. alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1.

Postopek vpisa nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine je predlagalni postopek, predlagatelj vpisa je Zavod za varstvo kulturne dediščine. Lastnik nepremičnine pa mora imeti možnost, da svoj pravni interes zavaruje že v postopku izdaje odločbe o vpisu nepremičnine v register nepremične kulturne dediščine, zato mu je treba priznati položaj stranke oziroma stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti polno sodelovanje v postopku. Določba prvega odstavka 270. člena ZUP ne pomeni, da lahko organ obnovljeni postopek vodi na način, kot bi šlo za nov postopek. Postopek se obnovi v obsegu, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi obnove. Organ v obnovljenem postopku sicer načeloma lahko ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku, vendar gre pri tem dopolnjevanju dejanskega stanja za dejstva, ki so obstajala v času izdaje odločbe, o usodi katere se odloča v obnovljenem postopku. Pozneje spremenjeno dejansko stanje ni stvar obnovljenega postopka. Nepravilnost oziroma nezakonitost prvotne odločbe praviloma zahteva njeno odpravo, glede na okoliščine posameznega primera pa je lahko na mestu tudi razveljavitev odločbe; vsekakor pa mora or

V konkretnem primeru gre za varovanje naselbinske dediščine, kar pomeni, da objekt ni fizično označen kot kulturni spomenik, ampak se v tem primeru varuje naselje in njihovi deli oziroma arhitekturna značilnost objektov. Kulturnovarstveno soglasje je treba pridobiti v vsakem primeru, tudi če za poseg ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Tožnik napačno meni, da bi se določbo varstvenega režima vplivnega območja lahko uporabilo le v okviru presoje vpliva v postopku priprave in sprejemanja občinskih prostorskih aktov ter da nima neposredne moči in je bilo graditi dovoljeno, ker prepoved graditi iz prostorskih aktov ne izhaja. Varstveni režim vplivnega območja je imel tudi neposreden prepovedni učinek in gradnja ob nakupu ni bila dovoljena. Ker tožnikov nameravani gradbeni poseg ni bil dopusten niti s predpisi s področja urejanja prostora, ki so veljali pred razglasitvijo Kobilarne Lipica za kulturni spomenik, v obravnavani zadevi ni podan temelj za določitev odškodnine na podlagi 39. člena ZVKD-1 in Avtentične razlage.

Glede na določbe 4. in 9. člena Odloka o razglasitvi ter 9., 10., 12. in 14. člena Odloka o asignacijskem načrtu in ob upoštevanju dejstva, da poseg vključuje izdelavo ugreznjene terase namesto obstoječe "altane", ki predstavlja tipičen element v strukturi stavb v mestnem jedru Pirana in hkrati varovano vrednoto nepremičnine na naslovu B., tožena stranka za izdajo zahtevanega kulturnovarstvenega soglasja ni imela podlage.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo naravovarstvenega soglasja. V tej odločbi pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Glede na to, da iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja (ki ga v reviziji glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče izpodbijati) izhaja, da ima revident prijavljeno stalno bivališče v Ljubljani in da je zahteval izdajo naravovarstvenega soglasja za pomožni bivalni objekt, revident samo z navedbo: „da je načrtoval, da se bo v objekt vselil“, zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

Na podlagi določbe 1. točke 145.b člena ZIKS je prva nasprotna udeleženka zavezanka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zakonodajalec je ob sprejemu novele ZDen (ZDen-B) v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavitev zahteve 26. člena ZDen: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele, v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele. Ta dva roka sta zaradi zadržanja izvrševanja ZDen-B s sklepom Ustavnega sodišča z dne 30.9.1998 začela teči z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-326/98, dne 7.11.1998. Po izteku navedenih rokov upravičenec nima več pravice uveljavljati te odškodnine, saj gre za materialna prekluzivna roka. Glede na navedeno drži navedba druge nasprotne udeleženke iz odgovora na pritožbo, da bi bilo zato treba ta predlagateljev predlog zavreči.

Hiša, na kateri so se izvajala dela, je razglašena za kulturni spomenik. Tožnica je izvajala dela na tem kulturnem objektu, ne da bi si za to pridobila kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Po prisilni ustavitvi del z njimi ni nadaljevala, vendar pa stanja na objektu tudi ni uskladila s predhodnimi sanacijskimi zahtevami omenjenega zavoda. Zato ji je bila upravičeno naložena sanacija nedovoljenih del skladno z drugim odstavkom 115. člena ZVKD-1.