105. člen ZON

Pristojni organi so ugotovili, da predviden poseg nima vpliva na varstvene cilje varovanih območij in da okoljevarstveno soglasje ni potrebno. Tožeča stranka je zato vložila popolno vlogo. Res je sicer, da je sklep pristojnega organa, s katerim je bilo ugotovljeno, da okoljevarstveno soglasje ni potrebno, pridobila šele po oddaji zahtevka, vendar pa to še ne pomeni, da je oddala nepopolno vlogo. S sklepom, s katerim je ARSO zahtevo tožeče stranke zavrgel, se je namreč zgolj potrdilo, da je bil zahtevek za izplačilo sredstev tudi v spornem delu popoln.

Tožnica je soglašala z mnenjem Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN), zato je po presoji sodišča upravni organ imel podlago, da sledi temu mnenju. Zakonodajalec je dal mnenju ZRSVN posebno težo, kar pomeni, da organ v primeru, če iz celotnega mnenja ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju.

ZON predpisuje drugačne roke za izdajo naravovarstvenega soglasja, kot to določa ZGO-1, ki za vse vrste gradenj v varovanih območjih določa 30 dnevni rok. Prav tako v ZON ni zakonske fikcije, da je soglasje dano, če ARSO ne odloči v predpisanem roku.

V postopku odločanja o zahtevi za izdajo naravovarstvenega soglasja je bistvena presoja, ali je poseg, za katerega se izdaja soglasja zahteva, dopusten z vidika predpisov s področja ohranjanja narave. Ker organ odloča o tem, ali je poseg dopusten, na njegovo presojo ne vpliva oziroma ne sme vplivati morebitno dejstvo, da je bil poseg dejansko že izveden. Organ sme izdati naravovarstveno soglasje šele, ko se prepriča, da obravnavani poseg ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, torej le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da ta ne ogroža nobenega od varstvenih ciljev varovanega območja.

Uredba določa strožji režim, in sicer, da je v ožjih zavarovanih območjih parka dovoljena gradnja enostavnih objektov le ob izpolnjevanju pogojev za izdajo naravovarstvenega soglasja.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo naravovarstvenega soglasja. V tej odločbi pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Glede na to, da iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja (ki ga v reviziji glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče izpodbijati) izhaja, da ima revident prijavljeno stalno bivališče v Ljubljani in da je zahteval izdajo naravovarstvenega soglasja za pomožni bivalni objekt, revident samo z navedbo: „da je načrtoval, da se bo v objekt vselil“, zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

Odločitev o tem, da se izdaja naravovarstvenega soglasja zavrne, je odvisna od mnenja zavoda, ki je sestavni del postopka presoje sprejemljivosti. Zato bi moral upravni organ prve stopnje, po prejemu odgovora tožeče stranke na mnenje Zavoda RS za varstvo narave, le tega posredovati zavodu v odgovor, ki bi lahko navedbe v odgovoru argumentirano zavrnil ali pa upošteval pri izdelavi morebitnega dopolnilnega mnenja.

Opredelitev rabe stanovanjske stavbe kot pomožnega bivalnega objekta samo zase ne pomeni, da gre za stanovanjsko stavbo, namenjeno stalnemu prebivanju. Že izraz „pomožni“ namreč pove, da tak bivalni objekt zgolj dopolnjuje siceršnjo namembnost objekta in da torej ne more pomeniti njegove edine rabe.

Kot izhodišče rekonstrukcije je treba obravnavati obstoječi objekt in ne morda njegovo nekdanje dobro stanje in na tej podlagi zatrjevati, da gre le za obnovo. Če je zaradi opustitve vzdrževanja ceste po letu 1984 zaradi naravnih procesov prišlo do prekrivanja poti z zemljo in posledično njenega zaraščanja, kar izhaja tudi iz tožbenih navedb, in s tem do spremembe poti v smislu zmanjšanja njene funkcionalnosti do te mere, da ne zadostuje več načrtovanim potrebam za še ne zgrajenih pet stanovanjskih enot, je bilo s tem povzročeno stanje, ki zahteva ne le obnovo ceste, ampak njeno rekonstrukcijo. Da ta pomeni poseg v sedaj obstoječo konfiguracijo terena, v uničevanje oz. poškodovanje drevja in grmovja ter uničevanja podrasti, pa tožnik niti ne izpodbija.

Po določbah ZON je treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi prepisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje, v katerih se dopustnost posega presoja z vidika predpisov s področja ohranjanja narave. Na to pa določbe prostorskega akta o dopustnosti posegov v posameznem območju urejanja ne morejo vplivati.

Dejstvo, ali bo upravni organ naravovarstvene pogoje izdal ali pa bo takoj izdal soglasje oziroma ga zavrnil, je odvisno od mnenja Zavoda RS za varstvo narave, ki je sestavni del postopka presoje sprejemljivosti posega v naravo, zato bi upravni organ prve stopnje moral po prejemu odgovora tožeče stranke na mnenje Zavoda RS za varstvo narave le-tega posredovati zavodu v odgovor, ki bi lahko navedbe v odgovoru argumentirano zavrnil ali pa jih upošteval pri izdelavi morebitnega dopolnilnega mnenja.

Nepravilno je ravnanje organa, ko je dopustnost posega in njegovo nasprotje z varstvenimi režimi iz 6. člena Odloka presojal tudi na podlagi njegove izvedbe na terenu, ne da bi ugotovil, ali je tak poseg predviden v projektni dokumentaciji.

Predmet postopka za izdajo naravovarstvenega soglasja je skladnost projektnih rešitev, torej rešitev, kot so opredeljene v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, z naravovarstvenimi pogoji.

Za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, je treba pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s področja graditve objektov. Drugačna ureditev pridobivanja naravovarstvenih pogojev in posledično soglasja pa je predvidena za primere, ko je treba izvesti postopek presoje sprejemljivosti posega v naravo, ko je odločitev o tem, ali bo upravni organ naravovarstvene pogoje izdal ali pa bo takoj izdal soglasje oziroma ga zavrnil, odvisno od mnenja zavoda, ki je sestavni del postopka presoje sprejemljivosti.

Na podlagi mnenja Zavoda RS za varstvo narave, ki je sestavni del postopka sprejemljivosti, bi moral upravni organ sprejeti splošno oceno sprejemljivosti posega v naravo. Po določbi 5. odstavka 42. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti je ta ugodna, če se ugotovi, da poseg v naravo ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost.

Ko ne gre za zbirno odločbo, temveč za naravovarstveno soglasje, ki je glede na določbo 105. člena ZON samostojna odločba, določbe 3. točke prvega odstavka 274. člena ZUP ni mogoče uporabiti, če takšno naravovarstveno soglasje ni bilo izdano. Prav tako ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 274. člena ZUP za razveljavitev odločbe o dovolitvi priglašenih del, ker naravovarstveno soglasje ni bilo pridobljeno.