VSL sklep II Cp 1308/2013

I.1.Pritožbi druge nasprotne udeleženke proti sklepu Nz 214/2007-256 z dne 9.12.2010 se ugodi in se izpodbijani sklep v točki 1 spremeni tako, da se pravilno glasi:
„Republika Slovenija je dolžna pokojnemu JJJM, roj. A.B.C., umrlem A.B.1952, nazadnje stanujočem ..., vrniti v last in posest nepremičnino parc. št. 50 k.o. X, v deležu do 2035/2233-tin“.
2. Pritožba predlagatelja proti temu sklepu se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.1. Pritožbi druge nasprotne udeleženke proti sklepu Nz 214/2007-262 z dne 28.3.2011 se delno ugodi in se ta sklep v točki 1 in 2 spremeni tako, da je prva nasprotna udeleženka RS dolžna predlagatelju povrniti stroške postopka v znesku 2.802,39 EUR, druga nasprotna udeleženka MOL pa v znesku 1.294,74 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.
2. V preostalem delu se pritožba druge nasprotne udeleženke proti temu sklepu zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom Nz 214/2007-256 z dne 9.12.2010 odločilo, da je druga nasprotna udeleženka dolžna pokojnemu JJJM vrniti v last in posest nepremičnino parc. št. 50 k.o. X v deležu do 2035/2233-tin (tč. 1 izreka sklepa). Hkrati je zavrglo predlagateljev predlog za izdajo dopolnilnega sklepa k sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 382/95 z dne 13.1.2006 (tč. 2 izreka sklepa), zavrnilo predlagateljev predlog za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine parc. št. 50 k.o. X (tč. 3 izreka sklepa) ter odločilo, da se nepravdni postopek po predlagateljevem predlogu za določitev odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe ustavi in nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (tč. 4 izreka sklepa).

2.S sklepom Nz 214/2007-262 z dne 28.3.2011 je prvostopenjsko sodišče naložilo prvi nasprotni udeleženki, da predlagatelju povrne stroške postopka v znesku 1.334,94 EUR (tč. 1 izreka sklepa), drugi nasprotni udeleženki, da mu povrne stroške v znesku 2.975,07 EUR (tč. 2 izreka sklepa), v presežku pa predlagateljev stroškovni zahtevek zavrnilo (tč. 3 izreka sklepa).

3.Proti prvo navedenemu sklepu sta vložila pritožbi predlagatelj in druga nasprotna udeleženka.

4.Predlagatelj izpodbija odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti obravnavane nepremičnine. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Na obravnavani nepremičnini je svoj čas stala očetova hiša, zato je nedvomno nastalo zmanjšanje vrednosti nepremičnine, ker je druga nasprotna udeleženka z lokacijskimi načrti večkrat spremenila namembnost parcele. Predlagatelj je v svojih predlogih oziroma ustnih izjavah želel vrnitev parcele takšne, kot je bila. V vlogi z dne 20.11.2010 pa je njegov zastopnik njegove laične zahteve povzel in podal pravilen predlog. Pri tem je potrebno poudariti, da o usodi parc. št. 50 k.o. X še ni bilo pravnomočno odločeno le zaradi razrešitve vprašanja, ali je zavezanec RS ali MOL. Napačno je sklicevanje na 24. člen ZDen-B, saj se to določilo nanaša zgolj na vrnitve nepremičnin, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno v času pred izdajo Zden-B v letu 1998, zato se omenjeno pravilo ne more uporabiti v tem konkretnem primeru.

5.Druga nasprotna udeleženka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da bi morala biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom. Zgolj njena označba brez označbe katastrske občine je pomanjkljiva. Sodišče pravilno izhaja iz določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), iz katerih izhaja, da je zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi RS ali lokalna skupnost, v kateri lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno. RS je postala lastnica obravnavane nepremičnine na podlagi 65. člena Zakona o zavodih, zato je zavezanka za njeno vrnitev. V času uveljavitve Zakona o ohranjanju narave (ZON) obravnavana parcela ni bil več v družbeni lastnini, da bi na podlagi določila 171. člena ZON lahko prešla v last druge nasprotne udeleženke.

6.V pritožbi proti drugo navedenemu sklepu oziroma sklepu o povrnitvi stroškov postopka uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je pri odmeri stroškov nepravilno upoštevalo oceno vrednosti spornega predmeta, ki jo je postavil predlagatelj šele v letu 2001. Sodišče se niti ni prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta. Če se upošteva vrednost zaplenjene stanovanjske hiše s prizidkom v višini 84.462,33 DEM in trenutna tržna vrednost nepremičnin, se izkaže s strani predlagatelja predlagana ocena vrednosti spornega predmeta za pretirano.

7.Druga nasprotna udeleženka je tudi odgovorila na predlagateljevo pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da bi moral biti predlagateljev predlog iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine zavržen zaradi nastopa prekluzije.

8.Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba druge nasprotne udeleženke pa je proti sklepu Nz 214/2007-256 z dne 9.12.2010 utemeljena, proti sklepu Nz 214/2007-262 z dne 28.3.2011 pa delno utemeljena.

9.Predlagatelj je zahteval vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno upravičencu JM s sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani Sod 1508/45 z dne 28.8.1945, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 109/91-9 z dne 1.7.1992 razveljavljena in zadeva poslana v novo sojenje Temeljnemu sodišču v Ljubljani, ki je s sklepom V K 185/92-4 z dne 14.9.1992 kazenski postopek zoper upravičenca ustavilo. Gre za situacijo iz prvega odstavka 145.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij oziroma za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev. Po navedenem določilu se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen). S pravnomočnim sklepom Nz 382/95-106 z dne 10.2.2003 je bilo prvi nasprotni udeleženki naloženo, da upravičencu povrne vrednost zaplenjene stanovanjske hiše brez pripadajočega stavbnega zemljišča parc. št. 653 vl. št. x, k.o. X, v obveznicah Republike Slovenije v znesku 84.462,33 DEM. S pravnomočnim sklepom Nz 382/95-144 z dne 13.1.2006 pa je bilo drugi nasprotni udeleženki naloženo, da upravičencu vrne v last nepremičnine parc. št. 1372, 1371/2, 1370/1, 1370/5, 1370/6, 1369/2, 1367/2, 1367/1, 1367/3 in 1360/7, vse k.o. Y. Predmet odločanja v tem postopku je še vrnitev parc. št. 50 k.o. X v izmeri 2035 m2 v deležu 2035/2233-tin v last in posest.

10.Po določbi 145.b člena ZIKS je zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi RS ali lokalna samoupravna skupnost, v kateri lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno. V obravnavani zadevi tako prva nasprotna udeleženka kot tudi druga nasprotna udeleženka odklanjata svoj pravni položaj zavezanke za vrnitev obravnavane nepremičnine v naravi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zavezanka za vrnitev druga nasprotna udeleženka oziroma MOL. Meni, da to izhaja iz okoliščine, ker se parc. št. 50 k.o. X nahaja v območju, za katerega veljajo določila Odloka o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (Ur. list SRS, št. 21/84). Po določbi prehodne določbe prvega odstavka 171. člena Zakona o ohranjanju narave (Ur. list RS, št. 56/99 in 41./04, ZON), preidejo deli naravne znamenitosti, ki so navedene v seznamu, ki je priloga ZON in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, v last države. Ker pa gre v obravnavanem primeru za dele znamenitosti, ki niso navedeni v seznamu iz prvega odstavka 171. člena ZON, in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih javnih oseb, so ti prešli v last občine, na katere območju, se nahajajo (sedmi odstavek 171. člena ZON). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je navedena nepremičnina, ki se nahaja v območju za katerega veljajo določila Odloka o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost, tako po zakonu prešla v last MOL. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča bi bilo pravilno, če bi bila obravnavana nepremičnina na dan uveljavitve ZON (28.7.1999) zares v družbeni lasti, vendar pa temu ni bilo tako.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige za vl. št. x k.o. X, kjer je vpisana parc. št. 50 (parcela je nastala iz zaplenjenih parcel 1395/12 in 653) izhaja vknjižba splošnega ljudskega premoženja, ki ga upravlja Ministrstvo za gozdarstvo LRS, Gozdarski inštitut Ljubljana. Tudi v Odloku o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost, je pri navedeni parceli vpisana družbena lastnina, kot uporabnik pa je naveden Gozdarski inštitut Slovenije. Tak vpis v zemljiški knjigi je bil vse do izbrisa 28.4.2011. Gozdarski inštitut Slovenije je pravna oseba s statusom javnega raziskovalnega zavoda. Kot tak je določen v Zakonu o gozdovih (drugi odstavek 73. člena) in kot tak je bil vpisan v sodni register. Hkrati je kot ustanovitelj navedena prva nasprotna udeleženka oziroma RS. Zavod je postal po Zakonu o zavodih (Ur. list RS, št. 12/91, ZZ), ki je v prehodni določbi prvega odstavka 62. člena določal, da obstoječe delovne organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva, nadaljujejo delo od 1. aprila 1991 (dan uveljavitve ZZ), kot zavod. V 65. členu ZZ pa je bilo določeno, da postane premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju takšne delovne organizacije lastnina ustanovitelja te organizacije oziroma v obravnavanem primeru RS. Odločilnega pomena za lastninjenje je, kdo je bil na presečni dan, ki ga opredeljuje relevantni zakon, upravičen imetnik pravice uporabe družbene lastnine. V obravnavanem primeru je bil na presečni dan 1.4.1991 imetnik pravice uporabe Gozdarski inštitut Slovenije, katerega ustanovitelj je prva nasprotna udeleženka, zato je prišlo do lastninjenja nepremičnine, ki je predmet vrnitve v tem postopku že s 1.4.1991 po ZZ. Po omenjeni določbi ZZ o lastninjenju je lastnica obravnavane nepremičnine že takrat postala prva nasprotna udeleženka. Če je tako, za obravnavano nepremičnino ni mogoče uporabiti določb o lastninjenju delov naravnih znamenitosti v družbeni lastnini po 171. členu ZON.

12.Tudi iz dopisa Gozdarskega inštituta Slovenije z dne 31.5.2007, ki ga je predložil predlagatelj, izhaja, da je lastnica premoženja Gozdarskega inštituta prva nasprotna udeleženka in da glede vračila parcele 50 k.o. X v naravi ni zadržkov. Navsezadnje tudi iz aktualnega rednega izpisa iz zemljiške knjige izhaja, da je lastnica navedene parcele prva nasprotna udeleženka. Ta je zato na podlagi določbe 1. točke 145.b člena ZIKS tudi zavezanka za njeno vrnitev.

13.Prva nasprotna udeleženka je v postopku navajala, da je obravnavana nepremičnina postala last druge nasprotne udeleženke na podlagi drugega zakona in sicer določbe petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (Ur. list RS, št. 22/2000). Po navedenem določilu postanejo last občine na območju katere ležijo, nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega in družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10.3.1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov. Prva nasprotna udeleženka niti ne zatrjuje in zato tudi ne dokazuje, da ima obravnavana nepremičnina položaj nezazidanega stavbnega zemljišča opredeljenega z navedenim zakonskim določilom, kot izhaja iz obrazložitve v točki 11 te odločbe, pa tudi ne gre za zemljišče, ki bi bilo do 10.3.1993 v družbeni lasti.

14.Odločitev sodišča prve stopnje, da je zavezanka za vrnitev obravnavane nepremičnine v naravi druga nasprotna udeleženka je posledica napačne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), izpodbijani sklep v 1. točki spremenilo tako, da je pokojnemu upravičencu dolžna vrniti v last in posest nepremičnino parc. št. 50 k.o. X prva nasprotna udeleženka.

15.Predlagatelj je v pripravljalni vlogi z dne 18.11.2010 predlagal, da naj se po predpisih ZDen ugotovi vrednost parcele po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njene sedanje vrednosti ter se mu prizna odškodnina. Prvostopenjsko sodišče je takšen predlog štelo kot zahtevo po 26. členu ZDen, po katerem se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, vrne upravičencu z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju in po katerem lahko upravičenec namesto vračila zahteva polno odškodnino. Z izpodbijano odločitvijo se predlagatelju vrača obravnavana nepremičnina v naravi, hkrati pa mu je bila s pravnomočnim sklepom Nz 382/95 z dne 10.2.2003 določena odškodnina za porušen stanovanjski objekt s prizidkom v znesku 84.462,33 DEM. Predlagatelj svoje zahteve o plačilu še pravične odškodnine ni ustrezno opredelil. Prvostopenjsko sodišče pa predlagatelja ni pozivalo na ustrezno odpravo pomanjkljivosti njegovega predloga, saj je štelo, da je predlog prepozen. Svoj zaključek je utemeljilo tudi s sklicevanjem na določbo 24. člena ZDen-B. Uporabi tega določila predlagatelj v svoji pritožbi izrecno nasprotuje, češ, da gre za določbo, ki se nanaša le na zadeve „v katerih je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo in v katerih lahko zato stranke iz 60. člena ZDen podajo zahtevo iz 25. in 26. člena Zakona v roku enega leta od uveljavitve ZDen-B“.

16.Zakonodajalec je ob sprejemu novele ZDen (ZDen-B) v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavitev zahteve 26. člena ZDen: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele (24. člen novele), v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele (26. člen novele). Ta dva roka sta zaradi zadržanja izvrševanja ZDen-B s sklepom Ustavnega sodišča z dne 30.9.1998 začela teči z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-326/98, dne 7.11.1998. Po izteku navedenih rokov upravičenec nima več pravice uveljavljati te odškodnine, saj gre za materialna prekluzivna roka. Glede na navedeno drži navedba druge nasprotne udeleženke iz odgovora na pritožbo, da bi bilo zato treba ta predlagateljev predlog zavreči. Predlagateljeva pritožba se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

17.Napačen je pritožbeni očitek druge nasprotne udeleženke, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sprejelo oceno vrednosti spornega predmeta, ki jo je postavil predlagatelj, ne da bi dalo nasprotnim udeležencem možnost vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta. Tožnik je namreč tisti, ki disponira z navedbo vrednosti spornega predmeta. Res pa je, da pri tem ne more biti povsem prost. ZPP v tretjem odstavku 44. člena v zvezi s 37. členom ZNP zato nalaga sodišču korekturno dolžnost, ki pa je omejena v dveh pogledih: z očitnostjo neustrezne navedbe te vrednosti in s smislom (oziroma funkcijo) navedbe vrednosti spornega predmeta (1). Tako tudi v primeru očitno previsoke ali prenizko navedene vrednosti, če ta ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti ali pravici revizije, ni razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Tako v primeru predlagateljeve navedbe vrednosti spornega predmeta v višini 162.495,72 EUR, ki mdr. tudi ne odstopa od razumne navedbe vrednosti v konkretni zadevi, ni bilo nikakršnih pogojev za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

18.Sprememba odločitve o zavezancu za vrnitev nepremičnine parc. št. 50 k.o. X, pa je pogojevala tudi s spremembo stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu z dne 8.11.2006 navedlo, da je materialnopravna podlaga za stroškovno obveznost zavezanca za vrnitev zaplenjenega premoženja v določbi 104. člena ZNP, ne glede na to, ali mu je bilo naloženo plačilo odškodnine ali le vrnitev v naravi. Materialnopravna podlaga stroškovne odločitve pa so tudi določbe ZPP, ki se v skladu s 37. členom ZNP v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo, če z ZNP ali drugim zakonom ni določeno drugače. Po določbi 161. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP bi bila prva in druga nasprotna udeleženka dolžna kriti stroške predlagatelju po enakih delih. Takšna delitev pa velja le do izdaje sklepa Nz 382/95 z dne 13.1.2006. Od tedaj dalje se je vodil postopek le še glede premoženja, za vrnitev katerega je zavezanka le prva nasprotna udeleženka. Pritožbeno sodišče je sledilo stroškovni presoji in odmeri prvostopenjskega sodišča in predlagatelju prisodilo stroške, ki so nastali do navedenega sklepa v skupnem znesku 2.589,49 EUR (3.696,5 tč. stroškov zastopanja in materialnih stroškov, DDV, stroški izvedenca v zneskih 411,59 EUR in 141,88 EUR). Vsaka od nasprotnih udeleženk je dolžna predlagatelju povrniti polovico teh stroškov oziroma vsaka 1.294,74 EUR. Prva nasprotna udeleženka pa je dolžna predlagatelju povrniti še vse kasneje nastale stroške, ki jih je pritožbeno sodišče prav tako sledeč stroškovni odmeri prvostopenjskega sodišča prisodilo predlagatelju v znesku 1.507,65 EUR (1650 tč. stroškov zastopanja in materialni stroški 2%, DDV, strošek izvedenskega mnenja 512,40 EUR, strošek za lokacijske informacije 39,73 EUR in strošek zemljiškoknjižnih izpiskov 28,54 EUR). Skupaj je tako prva nasprotna udeleženka dolžna predlagatelju povrniti 2.802,39 EUR stroškov tega postopka. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi druge nasprotne udeleženke zoper stroškovno odločitev delno ugoditi in jo spremeniti tako kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v preostalem delu pa zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) J. Zobec, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 231.