171. člen ZON
(1)Deli naravne znamenitosti, redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so navedene v seznamu, ki je priloga tega zakona (v nadaljnjem besedilu: znamenitosti) in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, preidejo v last države.
(2)V last države preidejo tudi stvari, ki služijo upravljanju, rabi vzdrževanju ali varstvu znamenitosti iz prejšnjega odstavka (v nadaljnjem besedilu: stvari).
(3)Znamenitosti iz prvega odstavka tega člena in stvari prejšnjega odstavka, ki preidejo v last države, določi ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave z ugotovitveno odločbo.
(4)Sredstva podjetij in drugih pravnih oseb, ki so bila do prenosa v last države vložena v znamenitosti in stvari iz prejšnjega odstavka, se določijo v pogodbi med državo ter podjetji in drugimi pravnimi osebami, ki so upravljale z znamenitostmi na dan prenosa v državno last na podlagi predpisa ali pravnomočnega akta.
(5)Pri določanju višine teh sredstev na osnovi pogodbe, se upošteva tista vlaganja, ki so pomenila trajno povečanje vrednosti in tista, ki so bila višja od pridobljene koristi iz gospodajenja oziroma iz uporabe teh znamenitosti.
(6)Če do sklenitve pogodbe ne pride v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe o znamenitostih in stvareh, ki so prešle v last države, odloči o višini sredstev iz četrtega odstavka tega člena ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave.
(7)Deli znamenitosti, ki niso navedene v seznamu iz prvega odstavka tega člena in so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, preidejo v last občine, na katere območju se nahajajo.
(8)Za prehod znamenitosti v last občine se smiselno upoštevajo določbe četrtega, petega in šestega odstavka tega člena.
- VSL sklep II Cp 1308/2013Višje sodišče v Ljubljani · 2013
Na podlagi določbe 1. točke 145.b člena ZIKS je prva nasprotna udeleženka zavezanka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zakonodajalec je ob sprejemu novele ZDen (ZDen-B) v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavitev zahteve 26. člena ZDen: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele, v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele. Ta dva roka sta zaradi zadržanja izvrševanja ZDen-B s sklepom Ustavnega sodišča z dne 30.9.1998 začela teči z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-326/98, dne 7.11.1998. Po izteku navedenih rokov upravičenec nima več pravice uveljavljati te odškodnine, saj gre za materialna prekluzivna roka. Glede na navedeno drži navedba druge nasprotne udeleženke iz odgovora na pritožbo, da bi bilo zato treba ta predlagateljev predlog zavreči.
- UPRS sodba I U 710/2011Upravno sodišče RS · 2012
Tudi če se določbo prvega odstavka 51. člena ZNKD razlaga v pomenu izvzetosti iz pravnega prometa, ki preprečuje vračanje v denacionalizaciji, se ta omejitev ni mogla nanašati na vsa zemljišča na območju TNP, pač pa lahko le na dele naravne in kulturne dediščine, ki so bili zaradi naravne, kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti s posebnim aktom zavarovani kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik v skladu s 6. členom ZTNP. Nepremičnine, ki so predmet vračanja z izpodbijano odločbo, pa s posebnim aktom v smislu 6. člena ZTNP niso bile zavarovane kot naravna znamenitost, kar pomeni, da za vračanje teh ob uveljavitvi ZDen ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni bila podana. Kmetijska zemljišča z območja TNP so prešla v državno (in občinsko) last po ZSKZ, ZZad in ZLPP in ne na podlagi določb ZON. Omejitev iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, v povezavi z ZNKD in ZON, tako ni ovira za vračanje zemljišč z območja TNP, ki niso bila posebej zavarovana kot naravna znamenitost.
- UPRS sodba in sklep I U 1088/2009Upravno sodišče RS · 2010
V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu prvostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa. Sodišče se sicer strinja s prvotožnikom o ustavno varovanem posebnem pomenu dobrin, kot so kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kakor tudi, da se denacionalizacijskim upravičencem glede na prej veljavno določbo 51. člena ZNKD položaj ne poslabša (slednja določba je namreč onemogočila vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ob uveljavitvi ZDen), vendar pa se glede na veljavno upravnosodno prakso odločitev o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi sprejme glede na predpise, veljavne v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, le-ti pa so za tovrstne nepremičnine omogočili vračanje v naravi pod pogoji v ZVKD in ZON-UPB2. Ker so bili pogoji za vračilo posameznih nepremičnin podani, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal delno odločbo po določbi 215. člena ZUP/86.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
5 odločb navaja ta člen · zadnja 3. 7. 2013Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL sklep II Cp 1308/2013Višje sodišče v Ljubljani · 3. 7. 2013besedilo 1999–2023
Na podlagi določbe 1. točke 145.b člena ZIKS je prva nasprotna udeleženka zavezanka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zakonodajalec je ob sprejemu novele ZDen (ZDen-B) v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavitev zahteve 26. člena ZDen: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele, v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele. Ta dva roka sta zaradi zadržanja izvrševanja ZDen-B s sklepom Ustavnega sodišča z dne 30.9.1998 začela teči z objavo odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-326/98, dne 7.11.1998. Po izteku navedenih rokov upravičenec nima več pravice uveljavljati te odškodnine, saj gre za materialna prekluzivna roka. Glede na navedeno drži navedba druge nasprotne udeleženke iz odgovora na pritožbo, da bi bilo zato treba ta predlagateljev predlog zavreči.
- UPRS sodba I U 710/2011Upravno sodišče RS · 28. 2. 2012besedilo 1999–2023
Tudi če se določbo prvega odstavka 51. člena ZNKD razlaga v pomenu izvzetosti iz pravnega prometa, ki preprečuje vračanje v denacionalizaciji, se ta omejitev ni mogla nanašati na vsa zemljišča na območju TNP, pač pa lahko le na dele naravne in kulturne dediščine, ki so bili zaradi naravne, kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti s posebnim aktom zavarovani kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik v skladu s 6. členom ZTNP. Nepremičnine, ki so predmet vračanja z izpodbijano odločbo, pa s posebnim aktom v smislu 6. člena ZTNP niso bile zavarovane kot naravna znamenitost, kar pomeni, da za vračanje teh ob uveljavitvi ZDen ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni bila podana. Kmetijska zemljišča z območja TNP so prešla v državno (in občinsko) last po ZSKZ, ZZad in ZLPP in ne na podlagi določb ZON. Omejitev iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, v povezavi z ZNKD in ZON, tako ni ovira za vračanje zemljišč z območja TNP, ki niso bila posebej zavarovana kot naravna znamenitost.
- UPRS sodba in sklep I U 1088/2009Upravno sodišče RS · 8. 6. 2010besedilo 1999–2023
V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu prvostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa. Sodišče se sicer strinja s prvotožnikom o ustavno varovanem posebnem pomenu dobrin, kot so kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kakor tudi, da se denacionalizacijskim upravičencem glede na prej veljavno določbo 51. člena ZNKD položaj ne poslabša (slednja določba je namreč onemogočila vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ob uveljavitvi ZDen), vendar pa se glede na veljavno upravnosodno prakso odločitev o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi sprejme glede na predpise, veljavne v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, le-ti pa so za tovrstne nepremičnine omogočili vračanje v naravi pod pogoji v ZVKD in ZON-UPB2. Ker so bili pogoji za vračilo posameznih nepremičnin podani, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal delno odločbo po določbi 215. člena ZUP/86.
- UPRS sodba I U 50/2009Upravno sodišče RS · 5. 1. 2010besedilo 1999–2023
Nepremičnine, razglašene za naravne znamenitosti, se vrnejo v naravi, če niso izvzete iz pravnega prometa oziroma če je na njih mogoče pridobiti lastninsko pravico. Po določbah ZON se tako varuje kot naravne vrednote le tiste nepremičnine, ki so navedene na seznamu; le te so v lasti države in niso v pravnem prometu. V tej zadevi pa je sporno, ali je nepremičnina prešla v last RS zaradi svojega statusa, kar bi šele opravičevalo uporabo določbe 1. odstavka 85. člena ZON.
- VSRS Sodba I Up 1547/2005Vrhovno sodišče RS · 13. 11. 2008besedilo 1999–2023
Skladno s 1. odstavkom 171. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON) so lahko prešli v last države samo tisti deli naravne znamenitosti, ki so našteti v seznamu znamenitosti, ki je priloga ZON. Zemljišča, ki leže izven meje z Odlokom zavarovanega območja Krajinskega parka, niso stvari iz 2. odstavka 171. člena ZON kot to zmotno menita upravna organa obeh stopenj in prvostopenjsko sodišče. Takšna razlaga pomeni nezakonito širitev območja Krajinskega parka preko območja, zavarovanega z Odlokom.