31. člen ZVKD-1

Zavrženje tožbe temelji na stališču, da so bili izpodbijani kulturnovarstveni pogoji izdani za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, v ta namen pridobljeni pogoji mnenjedajalcev pa po izrecni določbi GZ niso upravni akti. Vendar iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katere okoliščine so bile podlaga za ugotovitev sodišča, da gre za tako gradnjo. Teh okoliščin sodišče ni ugotavljalo, so pa pomembne, saj pritožnica, ki se pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogla izjaviti glede gradnje na podlagi gradbenega dovoljenja, v pritožbi navaja, da gre za posege, ki ne potekajo na podlagi gradbenega dovoljenja, ampak na podlagi PZI kot vzdrževalna dela v javno korist. Navedeno upoštevaje, da gradbeno dovoljenje ni pogoj za izvedbo vzdrževalnih del v javno korist (prvi odstavek 5. člena GZ), pomeni, da dejansko stanje, na katerem temelji stališče sodišča o gradnji na podlagi gradbenega dovoljenja, ni bilo popolno ugotovljeno. Posledično je preuranjeno tudi sklepanje o možnosti izpodbijanja spornih pogojev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Toženka bi se morala, glede na trditve tožnika opredeliti tudi do drugega zakonskega dejanskega stanu, da se kulturno varstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine izda, če objekt ogroža varnost ljudi in premoženja, pa je le pavšalno navedla, da obravnavni objekt v ničemer ne ogroža varnosti ljudi in premoženja. Do zatrjevane nevarnosti, ki bi lahko ogrozila varnost ljudi in premoženja, se ni opredelil niti konzervatorski svetnik za gradbeno stroko B. B. v poročilu o ogledu gospodarskega poslopja pri hiši A., ki ga je toženka skladno s 13. točko prvega odstavka 84. člena ZVKD-1 postavila, ker sama ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem s področja gradbene stroke.

V zadevi ni sporno, da se predmetni kulturnovarstveni pogoji določajo zaradi gradnje, tj. hidravlične izboljšave kanalizacijskega omrežja in ureditve odprtih javnih površin. V skladu s petim odstavkom 29. člena ZVKD-1 lahko prvostopenjski upravni organ s kulturnovarstvenimi pogoji kot pogoj za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja določi obveznost oprave predhodnih raziskav, kar je tudi predmet v obravnavanem primeru. V skladu z osmim odstavkom 30. člena GZ pa projektni in drugi pogoji niso upravni akti.

Toženka je pravilno zavrnila izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev nepremične kulturne dediščine, saj je pooblaščena oseba ZVKD ugotovila, da je objekt mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in znanimi metodami gradnje sanacije, tožnica pa tekom postopka ni predložila dokaza, da se objekta zaradi neobičajno visokih stroškov gradbenih posegov ne da več obnoviti. V zvezi z racionalnostjo obnove obravnavanega objekta, ki jo pod vprašaj postavlja tožnica, ne da bi sicer za to predložila konkretne dokaze, pa sodišče dodaja, da je zakonodajalec v 1. alineji drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanil pozitivno obveznost, ki mu jo nalagata 5. in 73. člen Ustave RS, ki v drugem odstavku državo in lokalne skupnosti zavezuje k skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Obveznost države in lokalne skupnosti je na področju varovanja kulturne dediščine širša in zato še posebej zavezuje k varovanju oziroma opustitvi ravnanj, ki bi ogrožala obstoječo kulturno dediščino.

Zakonodajalec je v 1. alinei drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanjil pozitivno obveznost, ki mu ga nalagata 5. in 73. člen URS. Opredelil je ravnovesje med lastninsko svobodo in javnim interesom, ki izhaja iz gospodarske, socialne in ekonomske funkcije lastnine na način, da je določil, da se kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje raziskava in odstranitev registrirane nepremične dediščine, izda le, če se ugotovi, da dotrajanosti ali poškodovanosti dediščine ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi. Ugovor tožnika, da objekta ni mogoče obnoviti za potrebe sodobnega načina bivanja, kot si ga želi tožnik, pa ob upoštevanju sodne prakse tega sodišča za odločitev v zadevi ni relevantno.

V sporni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Odločba gradbenega inšpektorja z dne 11. 11. 2014, v kateri je ugotovljeno, da gre za objekt nevarne gradnje, bi lahko utemeljevala odločitev tožene stranke, da so podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Vendar takšna odločitev pomeni, da bo takšen postopek vodila tožena stranka in da ga bo utemeljevala z odločbo gradbenega inšpektorja. Tožena stranka zato te odločbe (odločbe gradbenega inšpektorja), na kateri temelji njena odločitev za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ne more presojati oziroma se do nje vsebinsko opredeljevati, niti v spornem postopku ne more presojati pravne podlage, na podlagi katere je bila odločba izdana. To nadalje pomeni tudi, da v kolikor tožena stranka navedeno odločbo šteje kot podlago za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 144. člena, mora takšno odločbo upoštevati tudi kot razlog za izdajo kulturnovarstvenega soglasja na podlagi 1. alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1.

Tožnik v zvezi s presojo nevarnosti objekta za varnost ljudi in premoženja v tožbi navaja, da ta nevarnost obstoji za mimoidoče, saj se hiša nahaja neposredno ob glavni vaški poti in tik pod cerkvijo. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je podobno navajal v svoji vlogi z dne 12. 11. 2013, temu pa med drugim predložil tudi fotografijo deloma odtrgane strešne kritine. Pooblaščena oseba ZVKD je sicer ugotovila, da sta kritini (na eni strani opečni bobrovec, na drugi eternit plošče) bolj ali manj dotrajani in mestoma poškodovani, ni pa razvidno, da bi se ukvarjal z vprašanjem, ali stanje objekta že ogroža varnost ljudi in premoženja, niti se organ v odločbi ni opredelil do v postopku predloženih fotografij. Zato je preuranjeno stališče, da stranka v postopku ni predložila dokumentov, ki bi potrjevali, da je objekt nevaren za ljudi in premoženje.

Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razložitev zahtevka tožnice in navedbo dokumentacije, ki jo je toženka vpogledala v dokazne namene ter dejstva, ki izhajajo iz nje. Ne vsebuje pa konkretnega dejanskega stanja, ugotovljenega v ugotovitvenem postopku, pomembnega za zakonito in pravilno odločbo, dokazov, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, razlogov, ki so bili odločilni pri presoji dokazov in ocene, zakaj takšno dejansko stanje pomeni neizpolnitev pogoja iz prve alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. Sodišče zato zakonitosti odločbe ne more preizkusiti.

Organ sploh ni ugotavljal, s kakšnimi sredstvi je dotrajanost ali poškodovanost spomenika mogoče popraviti. Navaja sicer, da je iz zaključka poročila o ogledu dne 23. 3. 2012, ki ga je opravila strokovna služba, razbrati, da je objekt možno (po zavarovanju poškodovanega dela) obnoviti z znanimi in običajnimi metodami statične sanacije objektov, vendar ne pojasni katere metode naj bi to bile.

Stališče tožnika, da objekta ni mogoče obnoviti za potrebe sodobnega načina bivanja, je za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantno. Predmet odločanja je namreč zahteva tožnika za izdajo soglasja za rušenje (celotnega) objekta, ki je skladno z zakonom pogojeno z nemožnostjo sanacije dotrajanosti in poškodovanosti objekta z običajnimi sredstvi, ne pa z nemožnostjo njegove modernizacije.