39. člen ZVKD-1

Podlaga nadomestila po 39. členu ZVKD-1 je dejstvo, da se je položaj lastnika poslabšal zaradi razglasitve stvari, na kateri ima lastninsko pravico, za kulturni spomenik. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak zahtevek in ga tožeča stranka ne utemeljuje na razlogih iz 39. člena ZVKD-1.

Drži sicer, da vzame sodišče predlog v postopek tudi tedaj, če predlagatelj ni navedel pravne podlage zanj, če pa jo je navedel, sodišče nanjo ni vezano, a vendar sodišče ne more mimo izrecne zahteve predlagatelja (v predlogu), da ne uveljavlja odškodnine (nadomestila) na podlagi določb 39. člena ZVKD-1, kot tudi ne mimo neosporavane ugotovitve sodišča prve stopnje o neizpolnjenih materialnopravnih predpostavkah za odločanje v obravnavanem nepravdnem postopku.

Tožnik napačno meni, da bi se določbo varstvenega režima vplivnega območja lahko uporabilo le v okviru presoje vpliva v postopku priprave in sprejemanja občinskih prostorskih aktov ter da nima neposredne moči in je bilo graditi dovoljeno, ker prepoved graditi iz prostorskih aktov ne izhaja. Varstveni režim vplivnega območja je imel tudi neposreden prepovedni učinek in gradnja ob nakupu ni bila dovoljena. Ker tožnikov nameravani gradbeni poseg ni bil dopusten niti s predpisi s področja urejanja prostora, ki so veljali pred razglasitvijo Kobilarne Lipica za kulturni spomenik, v obravnavani zadevi ni podan temelj za določitev odškodnine na podlagi 39. člena ZVKD-1 in Avtentične razlage.

Avtentična razlaga prvega in drugega odstavka 39. člena ZVKD-1 določa, da so pogoji za upravičenost do nadomestila izpolnjeni v tistih primerih, ko se je stvar že pred razglasitvijo za kulturni spomenik uporabljala za gospodarsko dejavnost in se gospodarsko izkoriščala tako, da je lastnik pred omejitvami iz varstvenega režima z izkoriščanjem stvari pridobival dohodek ali imel zagotovljen dohodek na podlagi predpisov, ki urejajo dejavnost ali rabo take stvari, ali kadar varstveni režim določa drugačno gospodarsko dejavnost ali rabo od tiste pred razglasitvijo. Ker sodišče ne more potrditi ugotovitve tožene stranke, da so bile predmetne parcele pred letom 2008 kmetijska oziroma gozdna zemljišča, je moralo izpodbijano odločbo odpraviti. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo ugotovitev preveriti glede na tedaj veljavne predpise in sprejete akte. Šele če bo po preveritvi statusa predmetnih parcel prišla do istega zaključka, da na zemljiščih gradnja že pred letom 2008 ni bila dopustna, ali če tudi z vidika tedanjega varstvenega režima ne bi bil dopusten takšen gradbeni poseg, kot ga je načrtovala tožnica, bo imela podlago za zavrnitev zahtevka za plačilo nadomest

Odločanje o pravici do nadomestila škode, ki lastniku nastane, ker se mu zaradi varstvenega režima poslabšajo pogoji za gospodarsko izkoriščanje nepremičnine, razglašene za spomenik, je po določbah 39. člena ZVKD-1 upravna zadeva; o zahtevku za odškodnino odloča ministrstvo, če gre za spomenik državnega pomena oziroma pristojni organ občine, ki je spomenik razglasila, če gre za spomenik lokalnega pomena. Šele če je zahtevek po temelju pravnomočno zavrnjen, ga lahko lastnik spomenika uveljavlja v pravdi pred pristojnim sodiščem.

ZVKD-1 ureja le vprašanja nadomestila zaradi poslabšanja pogojev za gospodarsko izkoriščanje spomenika, medtem ko se kakšnega drugega vidika odškodnine zaradi omejitev lastninske pravice ne dotika.

Lastnik kulturnega spomenika ni upravičen do nadomestila za zmanjšanje tržne vrednosti spomenika, posledice razglasitve za kulturni spomenik, pač pa samo do nadomestila pod pogoji in merilih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 39. člena ZVKD-1.

Po prvem odstavku 39. člena ZVKD-1 je lastnik kulturnega spomenika do nadomestila upravičen le v primeru, ko je z varstvenim režimom okrnjeno gospodarsko izkoriščanje nepremičnine.