Mednarodno javno pravo

Kadar je potrebno vročiti tožbo pravni osebi v tujini, se v skladu z določilom prvega odstavka 135. člena ZPP, vročitev opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. Pri vročanju v tujino se tako ne upoštevajo pravila vročanja našega procesnega zakona, razen, če ima pravna oseba iz tujine ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pooblaščenca v Sloveniji. Vročitev je potrebno opraviti ob upoštevanju veljavnih mednarodnih pogodb.

Tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve ne more več uspešno uveljavljati, če se dejansko stanje zadeve od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo. Dokazno breme izkazovanja verjetnosti obstoja konkretnega tveganja oziroma nevarnosti je na strani tožnika. V upravnem delu izročitvenega postopka je treba upoštevati (tudi) konvencijsko pravo (EKČP), vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil. Presoja konvencijskih kršitev v upravnem delu izročitvenega postopka pa ni bila mogoča le, če bi tožnik navedel nove razloge, ki bi utemeljevali uporabo konvencijskega prava, torej razloge oziroma dejstva, ki jih do sedaj v sodnem postopku še ni navajal.

Predlog se zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper t. i. drugo sodno odločbo, in sicer odločbo izdano v postopku prenosa izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na podlagi 517. člena ZKP in Pogodbe med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Glede na vsebino očitka, to je razlago 517. člena ZKP, oziroma pogojev na podlagi katerega smejo domača sodišča ugoditi prošnji pristojnega tujega organa, s katero zahteva izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa, je Vrhovno sodišče ocenilo, da gre za odločbo, ki ustreza zakonskemu kriteriju, da je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnemu vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in s tem pravne varnosti.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik določeno zavarovalno dobo dopolnil v BiH in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju, ki predstavlja mednarodno pogodbo. Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Sporazuma ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. Doba prebita in dopolnjena v BiH se v vsakem primeru šteje le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne upošteva pa se pri odmeri pokojnine. Izjema bi bila le doba, krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru bi bila to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih. Vendar v tožnikovem primeru ne gre za dobo krajšo od 12 mesecev, ampak za daljšo

Skladno s splošnim načelom mednarodnega prava je storilec mednarodnega delikta agresije dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil napadeni državi in njenim subjektom (fizičnim in pravnim osebam), vendar pa lahko izpolnitev te reparacijske dolžnosti praviloma zahteva samo država. Vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države. Normativna protipravnost v konkretnem primeru ni podana, saj toženki mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama s svojim notranjim pravom – niti z Ustavo niti s sprejemom nobenega zakona. Suvereno in avtonomno se je toženka kot pravna naslednica države prejemnice reparacij odločila, da premoženjske vojne škode oškodovancem ne bo povrnila (s čimer je oškodovancem odrekla pravico do povrnitve te vrste škode). Zaradi te odločitve pa toženka tudi ni bila dolžna zakonsko urediti pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za navedeno vrsto škode. Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče, da vprašanje plačila odškodnine za materialno škodo, prizadejano med drugo sv

Tožnik tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v tem upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati. Tožnik v postopku ni uspel izkazati zatrjevanih groženj, ki naj bi jih prejemal s strani sorodnikov nekdanje žene.

Tožnik zgolj na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato je tožena stranka pravilno upoštevala še pokojninsko dobo, dopolnjeno v Srbiji, vendar pa to ne pomeni, da je celotno pokojnino tako za zavarovalno dobo v Sloveniji kot za zavarovalno dobo v Srbiji dolžna izplačevati tožena stranka. Pri določitvi sorazmernega dela pokojnine je tožena stranka pravilno upoštevala določbo 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Na podlagi te določbe vsaka pogodbenica določi znesek, ki ga mora izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe, dopolnjene po svojih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku pravico do starostne pokojnine priznalo le na podlagi zavarovalne dobe, dosežene v Sloveniji. Četrti odstavek 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško določa, da kadar obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to. Tožnik je na dan 30. 12. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPIZ-1.

Tožnik upoštevaje določila 20. člena Sporazuma , o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi ima ta sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 in je posledično upravičen do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Državno premoženje SFRJ je premoženje SFRJ in njenih državnih organov in organizacij. Kot izhaja iz pravilne obrazložitve sodišč prve in druge stopnje, je bila pravna prednica tožeče stranke organizacija, ki je služila uveljavljanju funkcij države SFRJ, kar je bilo izrecno zapisano tudi v samem Zakonu o časopisni agenciji Tanjug (1. člen, Ur. l. SFRJ, št. 24/74). Glede na to jo je treba šteti za del državne organizacije SFRJ. Ker gre v obravnavanem primeru za državno premoženje, uporaba Priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), ki se nanaša na zasebno premoženje, ne pride v poštev.

Revizija tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na uporabo četrtega odstavka 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško , ki določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. Tako tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev invalidske pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji in je upravičen do samostojne dajatve.

Država pogodbenica lahko tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ne da bi posebej še dodatno ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma, ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po ZTuj-2.

Stroga presoja dejstev tako s strani upravnega organa kot sodišča v upravnem sporu pomeni, da je potrebno v tovrstnih postopkih nujno pridobiti in upoštevati zadostno količino informacij o stanju v državi, kamor naj bi bil tožnik izročen. Te informacije lahko izvirajo iz aktivnosti domačih organov države, ki vodi postopek izročitve, ali pa iz mednarodnih organizacij oziroma institucij, pri čemer mora biti kakovost teh informacij zanesljiva in objektivna.

Tožniku je bila priznana t.i. „samostojna“ pokojnina na podlagi slovenske in bosanske zavarovalne dobe. Bistveno je, da je bila tudi pri odmeri upoštevana skupna zavarovalna doba in ne samo pri presoji pogojev za priznanje pravice.

Tako Republika Slovenija kot Republika Hrvaška menita, da sporne nepremičnine ležijo na njunem območju. Državi sta določitev meje (v naravi) z arbitražnim sporazumom med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške prepustili arbitražnemu sodišču, katerega namen je mejo konkretizirati na ravni mednarodnega prava. Odločba arbitražnega sodišča bo dokončno in zavezujoče določila meje (v naravi), tudi na v tej zadevi spornem območju. To pa pomeni, da je odločitev o pristojnosti za sojenje v tej zadevi odvisna od predhodnega vprašanja - določitve meje s strani arbitražnega sodišča.

Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

V primerih transnacionalnega izobraževanja, kjer tuji visokošolski izobraževalni program v celoti izvaja izobraževalna ustanova na ozemlju Republike Slovenije, se priznavanje izobraževanja za namen zaposlitve tako presoja po določbah predpisov države, ki je listino izdala, poleg tega pa še po določbah, ki urejajo javnoveljavnost visokošolskega zavoda izvajalca izobraževanja in izobraževalnega programa v slovenski zakonodaji. Zahteve po akreditaciji visokošolskega zavoda in izobraževalnega programa lahko tožena stranka opravičuje z zagotavljanjem kakovosti javnoveljavnega visokošolskega sistema, kar je kot upravičen razlag sprejelo tudi SEU v zadevi Neri. Ker je v predmetni zadevi tožnica pridobila določeno izobrazbo, ki ji je priznana v ZK, se lahko sklicuje na svoboščine iz 45. in 49. člen PDEU, čeprav zoper državo, katere državljanka je. Določili o prostem gibanju delavcev in pravici ustanavljanja pa ne onemogočata državi članici, da zahteva (upravno) dovoljenje za uporabo tujega znanstvenega naslova na njenem ozemlju. Upravni postopek je lahko namenjen le preverjanju, če je bil znanstveni naslov pravilno pridobljen, postopek mora biti lahko dostopen in brez visokih stro

Ker je začasni ekstradicijski pripor odrejen na podlagi zaprosila za začasen odvzem prostosti, navedenega v 16. členu Evropske konvencije o izročitvi, ki je listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu, sodišču ni treba vsebinsko presojati obstoja utemeljenega suma kot pogoja za odvzem prostosti.

Pravno podlago za začasno odreditev pripora zoper državljana države, ki je podpisnica Evropske konvencije o izročitvi, predstavljata navedena konvencija in pa ZKP, saj zaprošena država o začasnem priporu odloča v skladu s svojim pravom.