VSRS Sodba I Ips 30361/2018

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1S sklepom Okrajnega sodišča v Negotinu I K 146/2014 z dne 11. 4. 2016, pravnomočnim dne 2. 6. 2016, je bil V. B. izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaradi nadaljevanega protipravnega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 138. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 61. člena ter kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 138. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije (v nadaljevanju KZ RS).

2Dne 14. 6. 2018 je Ministrstvo za pravosodje Republike Srbije podalo prošnjo za prenos izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja iz Republike Srbije v Republiko Slovenijo. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ks 30361/2018 z dne 21. 12. 2011 predlogu ugodilo in odločilo, da se bo varnostni ukrep izvajal v Republiki Sloveniji. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 30361/2018 z dne 1. 3. 2019 pritožbi tedanje storilčeve zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 30361/2018 z dne 31. 5. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 30361/2018 z dne 6. 8. 2019 pa je bila prošnja Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije za prenos izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja pravnomočno zavrnjena.

3Zoper to odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, saj meni, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga namreč iz dveh vsebinskih sklopov ki predstavljata kršitev obsojenčevih pravic zagotovljenih z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Prvi sklop se nanaša na neskladje zakonskega besedila 8 alineje prvega odstavka 517. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in tretjega odstavka 517.b člena ZKP, ki jo je sodišče tolmačilo v škodo pritožnika. Drugi sklop pa se nanaša na kršitev načela prepovedi reformatio in peius, oziroma prepovedi poslabšanja položaja posameznika, ki nastane zaradi njegove vložitve pritožbe. Sodišče je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da pogoj iz 8 alineje 517. člena ZKP ni izpolnjen, v natančnejšo razlago pa se po mnenju zagovornika ni spuščalo, se pa „da slutiti,“ da se razlog nanaša na višini predpisanih kazni. Sodišče je namreč zapisalo, da „očitana kazniva dejanja iz obravnavanega sklepa Okrajnega sodišča v Negotinu (vezano na opis) lahko po določbah kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) opredelimo kot nadaljevano protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in kot protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šest mesecev, v drugem odstavku pa denarna kazen ali zapor do enega leta. Dejstvo je, da sodišče zmotno štelo, da pogoji za izrek ukrepa po 70.a členu KZ-1 za obravnavano kaznivo dejanje ni izpolnjen. Nadalje zagovornik uveljavlja še, da si je pritožnik s tem, ko je vložil pritožbo zoper sklep s katerim je bilo odločeno, da se bo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zavodu izvajal v Sloveniji poslabšal položaj, saj se ni pritoževal zoper to dejstvo, temveč je v pritožbi tedanja zagovornica uveljavljala le, da bi bil za obsojenca bolj smiseln ukrep psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli izvrševanje varnostnega ukrepa v Sloveniji.

4Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. Meni namreč, da se zahteva ne nanaša na kazenski postopek, kar je pogoj za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti. Iz vsebine obravnavane zahteve je namreč razvidno, da se ne nanaša na kazenski postopek, ampak na postopek prevzema izvršitve varnostnega ukrepa, izrečenega s sklepom tujega sodišča, kar sistemsko, pojmovno in vsebinsko sodi k mednarodni pravni pomoči glede izvrševanja kazensko-pravnih sankcij. To pa pojmovno ni mogoče šteti za sojenje oziroma kazenski postopek v smislu predstavljanja določbe prvega odstavka 420. člena ZKP. Podrejeno pa meni, da niso podane v zahtevi zatrjevane kršitve. Navedbe glede nadaljevanega kaznivega dejanja z domnevami o tem, kakšna sankcija bi bila izrečena po pravu Republike Slovenije, predstavljajo golo ugibanje ne pa pravnih vprašanj. Vprašanje „prilagoditve“ se v tej zadevi ne zastavlja ob dejstvu, da sta obe sodišči presodili, da za prenos izvršitve varnostnega ukrepa niso podani zakonski pogoji. Po drugi strani pa nosilnih razlogov sklepa izdanega na prvi stopnji (glede dopustnosti ukrepa po slovenskem pravu z vidika predpisane kazni) pritožba sploh ni izpodbijala. Kršitev prepovedi reformatio in peus pa ni podana, tako iz razlogov, ki jih je navedlo že višje sodišče (v točki 5 in 6 obrazložitve), pa tudi sicer ne gre za spremembo, niti glede pravne presoje dejanja, niti glede kazenske sankcije.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vselej vložiti zoper sodno odločbo s katero je bil končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, zoper druge odločbe pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6V konkretni kazenski zadevi je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper t. i. drugo sodno odločbo in sicer odločbo izdano v postopku prenosa izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na podlagi 517. člena ZKP in Pogodbe med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Glede na vsebino očitka, to je razlago 517. člena ZKP, oziroma pogojev na podlagi katerega smejo domača sodišča ugoditi prošnji pristojnega tujega organa, s katero zahteva izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa, je Vrhovno sodišče ocenilo, da gre za odločbo, ki ustreza zakonskemu kriteriju, da je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnemu vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in s tem pravne varnosti. Domače sodišče sicer v tem postopku obsojenca ne spozna za krivega in tudi sicer ne spreminja izreka tuje sodbe, saj ne more ugotavljati dejanskega stanja. V okviru predhodnega preizkusa pogojev za izvršitev tuje sodbe presoja le, ali je izvršitev skladna s temeljnimi postavkami notranje pravne ureditve oziroma, ali so podane kakšne pravne ovire za izvršitev kazni izrečene s sodbo tujega sodišča. Postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe nikoli ne sme preiti v preizkus v meritumu (preizkus, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in preizkus pravilnosti pravne kvalifikacije, saj bi to nasprotovalo smislu pomoči tujemu kazenskemu pravosodju¹. V obravnavanem primeru, pa se kot je bilo že pojasnjeno presoja, ali je izvršitev skladna s temeljnimi postavkami notranje pravne ureditve, oziroma nanaša se na razlago pogojev, ki jih za izvršitev določa 517. člen ZKP. Ker gre torej za vprašanje enotne razlage pogojev določenih v procesnem zakonu za izvršitev tuje sodne odločbe, je Vrhovno sodišče zadevo vsebinsko obravnavalo².

7Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil zavrnjen predlog za prenos izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu zato, ker ni izpolnjen pogoj, da mora v primeru izvrševanja varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, domač zakon določati enak ukrep. Kot poudarja sodišče prve stopnje določba 70.a člena KZ-1, ki ureja ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu določa, da je ta ukrep moč izreči storilcu, ki je a) storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in b) se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več, ob upoštevanju še nadaljnjih, v tej kazenski določbi navedenih pogojev – teža storjenega dejanja, stopnja storilčeve duševne motenosti, ugotovitev, da bi storilec lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in, da je tako nevarnost moč odpraviti le z zdravljenjem v zdravstvenem zavodu. Po nadaljnji presoji prvostopenjska sodišča bi lahko po določbah KZ-1 očitana kazniva dejanja, kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Negotinu, (glede na opis), opredelili kot nadaljevano protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in kot protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za kar je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta oziroma, denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev. „Izrekanje varnostnih ukrepov je izrecno vezano na načelo sorazmernosti, ki ima pri varnostnih ukrepih podobno omejevalno vlogo kot krivda pri kaznivih dejanjih in jih je zato dopustno izrekati le za najhujša kazniva dejanja. Zato je zakonski pogoj, ko je za kaznivo dejanje predpisana kazen najmanj enega leta zapora, mogoče razumeti le kot zakonski minimum predpisane kazni, za katere sploh mogoče izreči tovrstni ukrep (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 30095/2010 z dne 11. 12. 2014)“.

8Pritožbeno sodišče je stališču sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj iz 8. alineje prvega odstavka 517. člena ZKP pritrdilo. Pojasnilo je, da je iz določbe četrtega odstavka 516. člena ZKP razvidno, da o dovoljenosti dejanja, za katerega prosi tuji organ in o načinu njegove izvršitve odloči pristojni domači organ, skladno z domačimi predpisi in mednarodnimi sporazumi in da se prošnji za mednarodno kazensko pomoč sme ugoditi, če izvedba dajanja pomoči ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije ali ne škoduje njeni suverenosti in varnosti. Iz določbe prvega odstavka 517. člena ZKP izhaja, da smejo domača sodišča ugoditi predlogu državnega tožilca ali prošnji pristojnega tujega organa, s katero se (med drugim) zahteva izvršitev kazni zapora, varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča po pravnomočni kazenski sodbi tujega sodišča, če je tako določeno z mednarodno pogodbo ali če velja vzajemnost in če so izpolnjeni pogoji, ki so v tej določbi tudi izrecno navedeni. Med drugim tudi, da v primeru izvrševanja varnostnega ali drugega ukrepa varnostnega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, domač zakon določa enak ukrep. Po nadaljnji presoji pritožbenega sodišča je tako jasno, da domača sodišča smejo, ne pa morajo ugoditi prošnji pristojnega tujega organa v primeru komulativno izkazanih pogojev, da je med državama prosilke in izvršitve sklenjena mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Ti pogoji pa so v ZKP navedeni v širšem obsegu kot so ti navedeni v 5. členu pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Sodišče poudarja še, da iz določbe 8. člena navedene pogodbe izhaja, da se izvršitev izvede izključno po pravu države izvršitve. Upoštevaje tudi te določbe je zato pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz 517. člena ZKP.

9Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti storilčev zagovornik. Bistveni očitek zahteve je, da je sodišče kršilo določbo 517. člena ZKP. Odločilo je namreč, da ni izpolnjen pogoj iz 8. alineje tega člena, oziroma, da domač zakon za kaznivo dejanje, katerega objektivne elemente je izpolnil B. ne more biti podlaga za izrek varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaradi prenizko določene kazni. Res je, da je sodišče v Srbiji ugotovilo, da je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja, medtem ko predvideva določba 54. člena KZ-1 institut nadaljevanega kaznivega dejanja samo za premoženjska kazniva dejanja. V primeru, če bi šlo za nadaljevano kaznivo dejanje bi bila celotna „kriminalna količina“ vsebovana v odmerjeni kazni, saj srbsko pravo pozna institut nadaljevanega kaznivega dejanja tudi v primeru osebnih kaznivih dejanj. Slovensko pravo pa pojmuje osebna kazniva dejanja kot posamezna in za vsako posamezno dejanje določi kazen, nato pa ob uporabi določil o steku izreče skupno kazen za vsa dejanja, ki je seveda lahko višje od predpisane kazni za eno kaznivo dejanje. Zato napaka prvostopenjskega sodišča ni zgolj hipotetična. Ne drži tudi presoja sodišča, da obsojencu, če bi se mu sodilo v Sloveniji, za dejanja v več točkah obtožbe, ne bi moglo izreči kazni nad enim letom zapora. Zmotno je zato stališče sodišča, da kazen zapora nad enim letom, ki je pogoj za izrek ukrepa po 70.a členu KZ-1 ne bi mogla biti izrečena v Sloveniji. Nadalje pa je kršitev obsojenčevih pravic podana s tem, da sodišče ni opravilo prilagoditve, ki mu jo omogoča ali nalaga določba tretjega odstavka 517.b člena ZKP. Ta določa, da „kadar kazenska sankcija po svoji naravi ni združljiva z domačimi predpisi se lahko prilagodi glede na kazen ali ukrep, ki je po domačem zakonu predviden za istovrstna kazniva dejanja.“

B1.

10Pravna podlaga za prevzem izvršitve varnostnega ukrepa, ki se izvršuje z odvzemom prostosti:

- 5. člen Pogodbe med Republiko Srbijo in Slovenijo;

Izvršitev ali nadzorstvo po tej pogodbi se prevzame če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- če je obsojenec državljan države izvršitve ali ima v njej prebivališče,

- če je sodna odločba pravnomočna ter izvršljiva,

- če obsojenec s tem soglaša,

- če je dejanje, na katerem temelji pravnomočna sodna odločba kaznivo dejanje po pravu obeh držav pogodbenic,

- če država, ki je kazensko sankcijo izrekla in država, ki jo je prevzela soglašata s prenosom izvršitve ali nadzorstva.

Prenos izvršitve s premestitvijo osebe je mogoč, če je kazenska sankcija, ki jo mora obsojenec še prestati najmanj šest mesecev šteto od dneva vložitve zaprosila. Izjemoma se lahko državi pogodbenici dogovorita o prenosu izvršitve tudi, če je kazenska sankcija, ki jo mora obsojenec še prestati, krajša od šestih mesecev.

- Člen 517. ZKP; v konkretnem primeru je pomembna osma alineja, ki določa, da v primeru izvrševanja varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, domač zakon določa enak ukrep.

- Določba 70.a člena KZ-1 določa, da se sme storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več, izreči obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu.

11Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanih sodb je sodišče presodilo, da so vsi pogoji za izvrševanje varnostnega ukrepa z odvzemom prostosti v Republiki Sloveniji izpolnjeni, razen pogoja iz 8. alineje 137.a člena ZKP, „ker je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do enega leta, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena pa celo denarna kazen ali zapor do šestih mesecev“.³ Sodišče se je pri svoji presoji sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 3095/2010 z dne 11. 12. 2014, vendar je pri tem spregledalo, da se je zakonsko besedilo 70.a člena KZ-1 od tedaj, ko je bila izdana odločba Vrhovnega sodišča pa do odločanja v tej zadevi spremenilo. Po določbi KZ-1B z začetkom veljave 15. 5. 2012 je namreč bil zakonski pogoj za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, da je storilec storil v neprištevnem stanju protipravno dejanje za katero je predpisana kazen zapora najmanj enega leta. To zakonsko besedilo je Vrhovno sodišče ob upoštevanju jezikovne in sistemske razlage razumelo kot dodaten zakonski pogoj za doseganje sorazmernosti tako hudega posega v človekove pravice, ki ga je mogoče izreči storilcu le v primeru, ko je izvršil najtežje protipravno dejanje. Tedaj je presodilo, da je treba zakonsko besedilo „za katero je v zakonu predpisana kazen najmanj enega leta zapora“ razumeti kot zakonski minimum predpisane kazni za kaznivo dejanje katerega objektivne znake je izpolnil neprištevni storilec. Vendar pa se je dne 20. 7. 2015 besedilo 70.a člena KZ-1 spremenilo (sprememba KZ-1C). Po spremenjenem (tudi sedaj veljavnem) zakonu, sodišče tak varnostni ukrep izreče, če se sme storilcu za kaznivo dejanje izreči kazen zapora enega leta ali več.⁴ To pomeni, da je v konkretnem primeru predpisan zakonski maksimum za kaznivo dejanje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 (kazen do enega leta zapora) hkrati zakonsko določen minimum za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu (kazen enega leta ali več). Povedano drugače, ker je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do enega leta se sme storilcu ob upoštevanju načela sorazmernosti izreči ta varnostni ukrep tudi po domačem zakonu.

C.

12Glede na to, da je razlaga sodišč v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o izpolnjenosti oziroma neizpolnjenosti pomembnega pogoja za izvršitev varnostnega ukrepa izrečenega s tujo sodno odločbo (razlaga ali v primeru izvrševanja varnostnega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, domač zakon določa enak ukrep) napačna, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijana sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. To bo moralo ob upoštevanju ugotovljene kršitve 8. alineje prvega odstavka 517. člena ZKP v zvezi s členom 70.a KZ-1 o izpolnjenosti pogojev za izvršitev varnostnega ukrepa ponovno odločiti.

¹ Glej sodbo VS RS I Ips 79/2010 z dne 14. 7. 2011.
² V zadevi I Ips 79/2010 je sicer Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, vendar pa je vložnik v zahtevi izpodbijal predvsem rešitev določb kazenskega postopka in kršitev temeljnih človekovih pravic v postopku pred tujim sodiščem in v sodbi s katero ga je to tuje sodišče spoznalo za krivega. Za vsebinsko presojo, pa se je zaradi pomembnega pravnega vprašanja odločilo v zadevi I Ips 58578/2017 z dne 13. 9. 2018 v zvezi z vprašanji izvršitve kazni izrečene s sodbo sodišča v Vidmu št. 230/2010 z dne 15. 2. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Trstu z dne 4. 5. 2011, priznane s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pom-i 58578/2007 z dne 2. 2. 2012.
³ Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 138. člena je po KZ Srbije predpisana kazen zapora do enega leta, po drugem odstavku tega člena pa kazen zapora od treh mesecev do treh let.
⁴ Kot izhaja iz Poročevalca je Ministrstvo za pravosodje RS upoštevalo pripombo državnega tožilstva, da je določba 70.a člena neustrezna glede upoštevanja predpisane kazni.