26. člen ZPP

Zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče zavrne predlog za prenos pristojnosti, pritožba ni dovoljena.

Toženec je organ tožnice, ki je pristojen za odločanje o pritožbah delavcev zoper odločitve tožnice kot delodajalke. V skladu z ureditvijo specialnega zakona lahko le delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev sveta zavoda, ki jo je ta sprejel o pritožbi delavca (peti odstavek 48. člena ZOFVI). Tudi v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (o kateri je v tem primeru odločeno z izpodbijanim sklepom) pred pristojnim delovnim sodiščem uveljavlja le delavec. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodno varstvo tožnice zoper sklep z dne 25. 3. 2022 ni predvideno in tožbo zaradi pomanjkanja pravne koristi zavrglo (274. člen ZPP).

V pojasnjenem posebnem položaju, ko se je pravdno sodišče že predhodno izreklo, da ni stvarno pristojno, in mora o tem sprejeti višje sodišče pravnomočno odločitev, določila četrtega odstavka 266. člena ZIZ ni mogoče uporabiti drugače, kot, da se počaka na navedeno odločitev, saj gre za vprašanje, ki mora biti predhodno rešeno, da se lahko sprejme dokončno odločitev tudi o pristojnosti v postopku z začasno odredbo.

ZPP stranki ne daje pravice odločanja o tem, katero sodišče bi bilo po njeni oceni "primernejše", da sodi v zadevi, tako tožnik ni legitimiran za vložitev takšnega predloga.

Ne glede na to, da se ugovor nanaša le na sredstvo izvršbe, se sodna taksa odmeri glede na vrednost zahtevka, tj. denarne terjatve, ki se izterjuje. Sredstvo izvršbe je sestavni del sklepa o izvršbi, ZST pa za odmero sodne takse ne loči primerov, ko dolžnik ugovarja bodisi izterjavi terjatve bodisi le sredstvu izvršbe.

V konkretnem primeru, v katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 67. členu ZPP odločalo o tem, ali bo o zadevi odločalo stvarno pristojno sodišče v drugem kraju, ni pritožbe, ker gre za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka med pripravami za glavno obravnavo (tretji odstavek 270. člena ZPP) in ker je bilo s sklepom odločeno o krajevni pristojnosti sodišča, v sporih o pristojnosti pa je izrecno izključena pritožba (tretji odstavek 26. člena ZPP). Zato pritožbenih izvajanj proti 1. točki izreka sklepa sodišče vsebinsko ni moglo upoštevati. Drugače je s sklepom o denarni kazni, ki postane neposredno izvršljiv in ki posega v človekovo pravico do zasebne lastnine.

Določbe ZPP omogočajo sodišču, da podvomi o svoji stvarni pristojnosti, določi drugo stvarno pristojno (redno ali specializirano) sodišče in mu zadevo po pravnomočnosti odstopi (prvi odstavek 23. člena ZPP). Problem obravnave pravne narave spora in resnične stvarne pristojnosti nastopi šele tedaj, če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, sproži spor o pristojnosti (24. do 26. člen ZPP). Zahteva za varstvo zakonitosti torej v tem delo izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu neutemeljeno očita kršitev določb ZPP o stvarni pristojnosti, predvsem pa se neutemeljeno (preuranjeno) spušča v razlago, kakšno pravno razmerje je med strankama spora podano in ali je odločitev o stvarni nepristojnosti v skladu z določbami ZDru in določbami ZUS.

V odškodninskem sporu zaradi škode, ki je posledica dejanj tuje države ob izvrševanju njene oblasti (acta iure imperii), uživa ta po pravilih mednarodnega prava sodno imuniteto pred našim sodiščem.