UPRS sodba in sklep I U 272/2015

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 56010-2/2014/56 z dne 6. 1. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1V izpodbijanem aktu je v uvodu navedeno, da je tožena stranka odločala skladno s Sporazumom med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, podpisanega 25. junija 2003, o uporabi Konvencije o izročitvi med Kraljevino Srbijo in Združenimi državami Amerike, podpisane 25. oktobra 1901, katerega priloga in sestavni del je Pogodba o izročitvi med vladama Republike Slovenije in Združenih držav Amerike (Uradni list Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe, št. 5/2006) v zvezi s prvim odstavkom 530. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP), na prošnjo Združenih držav Amerike. V izreku odločbe je odločeno, da se dovoli izročitev A.A., rojenega …, državljana Republike Makedonije, pristojnim organom Združenih držav Amerike, zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zarote goljufije s pripomočki za dostop, kar je v nasprotju z (b)(2) odstavkom 1029. člena, poglavje 18 Zakonika Združenih držav Amerike, kaznivega dejanja goljufije s pripomočki za dostop, kar je v nasprotju z (a)(5) odstavkom 1029. člena, poglavje 18 Zakonika Združenih držav Amerike (vključno s pomočjo in podporo, 2. člen, poglavje 18 Zakonika Združenih držav Amerike), kaznivega dejanja velike tatvine identitete, kar je v nasprotju z A (a)(1) odstavkom 1028. člena, poglavje 18 Zakonika Združenih držav Amerike in kaznivega dejanja zarote goljufije z uporabo telekomunikacij vnosa, kar je v nasprotju s 1343. členom, poglavje 18 Zakonika Združenih držav Amerike. Izročitev A.A. se dovoli pod pogoji iz 8. člena Pogodbe med vladama Republike Slovenije in Združenih držav Amerike v zvezi s 531. členom ZKP in sicer: da se A.A. ne sme preganjati ali zoper njega uvesti kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; da se zoper A.A. ne sme izvršiti kazenska sankcija za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo. V izreku odločbe je še odločeno, da bo predajo odločbe izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve v skladu z določilom 532. člena ZKP.

2V obrazložitvi akta je navedeno, da je bila tožniku na podlagi mednarodne tiralice Okrožnega sodišča Združenih držav Amerike, Vzhodnega okrožja New York, št. 14 M 058 dne 21.1.2014, odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije in odrejen pripor. Zoper predmetni sklep o priporu sta bila vložena tako pritožba kot tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ki je bila s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s sklepom dne 27.2.2014 zavrnjena. Ministrstvo za pravosodje Združenih držav Amerike je 22.1.2014 zaprosilo za začasni izročitveni pripor imenovanega ter napovedalo vložitev prošnje za izročitev. Ministrstvo za pravosodje Združenih držav Amerike je po diplomatski poti v predpisanem roku dne 21.3.2014 tudi predložilo prošnjo za izročitev imenovanega. Na poziv Okrožnega sodišča v Ljubljani je pristojni organ Združenih držav Amerike prošnjo za izročitev dopolnil dne 14.5.2014. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. II Kpd 3690/2014 z dne 21.3.2014 zoper imenovanega odredilo izročitveni pripor. Po izvedenem postopku za izročitev je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Ks 3690/2014 z dne 5.6.2014 ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev imenovanega Združenim državam Amerike. Zagovornik imenovanega je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Kp 3690/2014 z dne 19.6.2014 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 10.7.2014 zavrglo. Zoper navedena sklepa sodišč je bila dne 26.6.2014 vložena tudi ustavna pritožba na Ustavno sodišče Republike Slovenije, pri čemer pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. Up-517/14-4 z dne 17.7.2014 odločilo, da le-te ne sprejme v obravnavo.

3Glede na okoliščino, da je bilo v sodni fazi izročitvenega postopka zaključeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev imenovanega pristojnim organom Združenih držav Amerike, je bila izročitvena dokumentacija skladno s 529. členoma ZKP dne 20.6.2014 predložena Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije zaradi sprejema dokončne odločitve v zvezi z zaprošeno izročitvijo, ki pa je zaradi procesnih ovir, in sicer teka postopka za pridobitev mednarodne zaščite v roku, določenim z Zakonom o splošnem upravnem postopku, ni bilo mogoče sprejeti. Posledično je Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije s sklepom št. 56010-2/2014 z dne 3.7.2014 prekinilo izročitveni postopek zoper imenovanega do dokončne odločitve pristojnih organov o pravici imenovanega do mednarodne zaščite, kot tudi do pravnomočne odločitve pristojnih sodišč v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in ustavno pritožbo. Imenovani je namreč dne 20.5.2014 podal prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri v času prekinitve postopka še ni bilo odločeno, in ki skladno z obstoječimi mednarodnimi pravnimi podlagami, zakonodajo in sodno prakso Republike Slovenije predstavlja okoliščino, zaradi katere ni mogoče odločiti o zaprošeni izročitvi brez morebitnega posega v temeljne človekove pravice ter brez kršitve mednarodnih obveznosti. Azilni postopek je bil pravnomočno končan dne 16.10.2014. Ne glede na okoliščino, da so pristojni organi Republike Slovenije pravnomočno zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito A.A., se je potrebno opredeliti do morebitno zatrjevanih kršitev temeljnih človekovih pravic, izpostavljenih tekom sodnega in upravnega dela izročitvenega postopka.

4Imenovani je bil skladno s 524. členom ZKP zaslišan pred preiskovalno sodnico, s čimer mu je bila dana možnost, da izpostavi vsa relevantna dejstva, ki vplivajo na sprejem odločitve o izročitvi. Glede na okoliščino, da se upoštevajoč zasnovo instituta izročitve, izjave ter vloge, podane v okviru sodnega dela izročitvenega postopka, raztezajo tudi na tako imenovani upravni del postopka, jih je minister za pravosodje dolžan upoštevati pri sprejemu odločitve. A.A. je tekom sodnega dela postopka izročitve izpostavil, da se z izročitvijo ne strinja, saj ZDA niso predložile dokazov, ki bi potrdili utemeljeni sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, ki so predmet izročitve.

5Skladno z 22. členom Ustave Republike Slovenije je Ministrstvo za pravosodje imenovanega pozvalo k podaji pisne izjave v zvezi z relevantnimi okoliščinami za sprejem odločitve. Imenovanemu je bilo s pozivom pojasnjeno, da bo minister za pravosodje pri svoji odločitvi v zvezi z izročitvijo upošteval vse, za upravni postopek relevantne izjave in vloge, ki jih je imenovani v zvezi z izročitvijo podal v okviru sodnega dela izročitvenega postopka pred pristojnim sodiščem ter da bo pri tem upošteval tudi vsa dejstva in dokaze, ki izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ks 3690/2014 ter dejstva, ki izhajajo iz upravnega spisa Ministrstva za pravosodje.

6Pravico iz 9. člena ZUP ter 22. člena Ustave RS je ministrstvo zagotovilo z izvedbo pisnega postopka, saj je ocenilo, da je glede na naravo zadeve ter obsežnost in zahtevnost dokumentacije primerneje izvesti pisni postopek seznanjanja z dejstvi ter okoliščinami, relevantnimi za odločitev o glavni stvari, kot tudi zaradi lažje oziroma enostavnejše vložitve ugovorov oziroma novih dokazov. Stranka ni zahtevala izvedbe ustne obravnave skladno z določbo tretjega odstavka 141. člena ZUP, prav tako pa v konkretnem postopku niso podane okoliščine za obvezen razpis ustne obravnave iz 154. člena ZUP.

7A.A. je na Ministrstvo za pravosodje dne 24.12.2014 podal izjavo, v kateri uvodoma povzema bistvena procesna dejanja pristojnih organov. V svoji pisni izjavi je navedel, da so razlogi, zaradi katerih nasprotuje izročitvi ZDA v tem, da država prosilka ni predložila dokazov, ki bi potrdili utemeljeni sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, kot tudi, da pristojni sodišči nista obrazložili svoje odločitve o obstoju utemeljenosti suma, zaradi česar utemeljenost suma, kot temeljna predpostavka pogojev za izročitev, ni izpolnjena. Po oceni imenovanega sta sodišči kršili njegove človekove pravice, ker nista izvedli zaslišanja C.C.. Njegova obramba pred pristojnimi organi ZDA bo zaradi nezmožnosti zaslišanja imenovanega nemogoča oz. neizvedljiva, zaradi česar ne bo imel realne pravice do poštenega sojenja.

8Poleg navedenega bi po mnenju imenovanega njegova izročitev ZDA zanj imela za posledico mučenje, nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje, kar je v nasprotju s 3. členom Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Navedeno je imenovani utemeljil z dejstvom, da bi bil v primeru izročitve ZDA nameščen v pripor v "Metropolitan Detention Center Brooklyn" (v nadaljevanju MDC), saj naj bi bili v navedeni instituciji nameščeni priporniki, zoper katere vodi kazenski postopek Okrožno sodišče Združenih držav za Vzhodno sodno okrožje New Yorka. Razmere v navedeni instituciji naj bi bile po navedbah imenovanega problematične z vidika bivanjskih razmer, varnostnih razmer in zlorab ter nečloveškega ravnanja s priporniki s strani pristojnih organov pravosodja ZDA, kar naj bi bilo splošno in v širši javnosti ZDA dobro poznano dejstvo. Dejstvo, da je imenovani musliman, bi njegov status v navedeni instituciji še poslabšalo, saj naj bi bila dejstva, da pristojni organi ZDA kršijo človekove pravice pripadnikom muslimanske veroizpovedi, splošno znana. Po navedbah imenovanega naj bi imenovani imel v MDC status terorista in muslimana. V dokaz navedenim trditvam imenovani predloži izpis iz spletne strani http://democracynow.org (priloga A28), ki povzema zapis oddaje, predvajane dne 1.3.2005, in informacijo Ministrstva za pravosodje ZDA o sodbi, ki jo je Okrožno sodišče ZDA za Vzhodno sodno okrožje New York (priloga A29) v letu 2008 izreklo zoper nekdanja uslužbenca MDC zaradi poškodovanja pripornika v letu 2006. Po oceni imenovanega bo le-ta v ZDA najmanj s stopnjo verjetnosti mučen, kar predstavlja zavrnitveni razlog za izročitev po 530. členu ZKP.

9Kar zadeve navedbe A.A., da država prosilka ni predložila dokazov, ki bi potrdili utemeljeni sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, zaradi česar utemeljenost suma kot temeljna predpostavka pogojev za izročitev ni izpolnjena, Ministrstvo za pravosodje ugotavlja, da je skladno s 528. členom ZKP v pristojnosti sodišča, da ugotavlja obstoj pogojev za izročitev, določenih z mednarodno pogodbo, konkretno s Pogodbo o izročitvi, oziroma subsidiarno, če ta ne ureja drugače, v skladu s 522. členom ZKP. Glede na to, da je utemeljenost suma eden izmed pogojev za izročitev, ki ga presojata prvostopno in drugostopno sodišče tekom sodnega dela izročitve, Ministrstvo za pravosodje nima pristojnosti odločati o navedenem vprašanju. V konkretnem primeru sta se do izpostavljenega vprašanja glede obstoja utemeljenosti suma pravnomočno opredelili prvostopno in drugostopno sodišče. Nobeno od navedenih sodišč ni sprejelo argumenta imenovanega, da je prvostopno sodišče zaradi kršitve postopkovnih pravil kršilo pravico imenovanega do obrambe in pravičnega sojenja. Minister nima pristojnosti, da bi posegal v pristojnosti sodišč, ki so se o tem vprašanju že pravnomočno izrekla.

10Kar pa zadeva navedbe imenovanega, da bi njegova izročitev pristojnim organom vodila do nadaljnjih kršitev človekovih pravic, ker bi bila njegova obramba v ZDA nemogoča, pa tožena stranka ugotavlja, da navedenim navedbam ni mogoče slediti, saj je izvedba zaslišanja osebe, ki se nahaja na ozemlju druge države mogoča tako z izvedbo zaslišanja preko videokonference kot z zaslišanjem le-te na podlagi zaprosila za pravno pomoč po slovenskem sodišču. Obe možnosti pravne pomoči sta v praksi pogosto uporabljeni, prav tako pa imata pravno podlago tako v Sporazumu med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o medsebojni pravni pomoči med Evropsko unijo in ZDA, podpisanega 25. junija 2003 (Uradni list Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe, št, 5/2006) kot v ZKP z uporabo načela vzajemnosti.

11Navedbe imenovanega, da bi njegova izročitev zgolj zaradi nezmožnosti zaslišanja C.C. vodila do kršitve 6. člena EKČP, in sicer do kršitve pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja, po oceni Ministrstva za pravosodje niso osnovane in podkrepljene z dokazi, ki bi lahko vodili do zaključka, da pristojni organi ZDA ne bi bili zmožni zagotavljati navedene pravice iz 6. člena EKČP.

12Skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je namreč breme dokazovanja potencialnih kršitev pravice iz 3. člena EKČP, kot tudi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP na stranki, pri čemer velja poudariti, da imenovani tekom izročitvenega postopka ni predložil dokazov v tej smeri, temveč zgolj navedel, da bo do kršitve pravice do poštenega sojenja prišlo zaradi nezmožnosti zaslišanja C.C. v kazenskem postopku v ZDA, kar pa ob uporabi institutov mednarodne pravne pomoči, po oceni Ministrstva za pravosodje ne drži.

13Glede domneve, da bi bil lahko podvržen mučenju ter drugim oblikam nehumanega ter ponižujočega ravnanja pa je Ministrstvo za pravosodje tekom odločanja preverilo ter v okviru dokazne presoje ocenilo vse relevantne okoliščine ter dokaze v zvezi z zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic ter temeljnih svoboščin v ZDA, ki bi bodisi potrdile bodisi ovrgle navedbe imenovanega. Minister za pravosodje je namreč pri odločanju na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave RS dolžan uporabiti tudi 18. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju, kot tudi glede na pomen, ki ga ima ESČP. Gre za pravico, ki ima absolutno naravo, kar pomeni, da je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS niti ni dopustno posegati vanjo. Sklicuje se na sodbo ESČP v zadevi Soering v. the United Kingdom.

14Iz sodne prakse ESČP nadalje izhaja, da zgolj možnost kršitve človekovih pravic v smislu mučenja ali nečloveškega ravnanja ipso facto ne predstavlja kršitve 3. člena EKČP (povzeto po odločbi ESČP Vilvarajah and Others v. UK, 13163/87, 13164/87 in 13165/87, 30.10.1991 ter RyAbikin v. Russia, 8320/04, 19.06.2008), pač pa mora obstajati konkretno tveganje oziroma nevarnost, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja (povzeto po sodbi Case of Cruz Varas and Others v. Sweden, 15576/89, 20.03.1991).

15Kot izhaja iz navedenega zapisa, ki predstavlja dokaz v predmetnem izročitvenem postopku, le-ta povzema zapis pogovorne oddaje, predvajane dne 1.3.2005, katere posnetek je dostopen na navedeni spletni strani in ga je Ministrstvo za pravosodje tudi predvajalo. V navedeni oddaji poteka pogovor med voditeljico oddaje, novinarjem časopisa New York Daily News, Larry-em Cohler-Esses, odvetnico Nancy Chang in nekdanjim pripornikom MDC, Yasser-jem Ibrahim-om, in sicer o s strani nekdanjih pripornikov MDC v letu 2002 vložene tožbe (Turkmen v. Ashcroft) zoper pristojne osebe MDC zaradi kršitve človekovih pravic. Dejansko stanje zgodbe se nanaša na ravnanje pristojnih oblasti ZDA v času neposredno po terorističnih napadih v New Yorku dne 11.9.2001, ko naj bi priseljence iz Bližnjega Vzhoda zaradi kršitev vizumskim pravil neupravičeno zadrževali v priporu, pri čemer naj bi bili izpostavljeni izrednim varnostnim razmeram kot so 23 urne samice in omejitev gibanja. Navedene osebe so bile pridržane s strani pristojnih imigracijskih organov in ne pravosodnih organov. V danem primeru se zoper osebe po navedbah odvetnice imenovanih niso vodili kazenski postopki, temveč imigracijski postopki, zaradi česar niso bile deležne normativnih pravil in pravic, ki jih zagotavlja Ustava ZDA, kot so npr. pravica do poštenega sojenja, pravica do obrambe, pravica do zastopnika ter minimalni standardi utemeljenosti suma.

16Navedeni zapis po oceni Ministrstva za pravosodje potrjuje, da pravni red ZDA posamezniku, zoper katerega se vodi pred kazenski ali kazenski postopek, zagotavlja pravico do pravičnega kazenskega postopka, ki vsebuje temeljne procesne kavtele, ki izhajajo iz pravnega reda ZDA, kot jih med drugim navaja odvetnica Chang.

17Po oceni Ministrstva za pravosodje so okoliščine primera A.A. bistveno drugačne od okoliščin, ki jih opisuje navedeni zapis. Imenovani namreč ni osumljen storitve kaznivih dejanj terorizma in tudi ni v ničemer povezan s preiskavo dogodkov po 11.9.2001, zaradi česar ne obstojijo nikakršne okoliščine, ki bi lahko vodile do ocene, da je podana nevarnost, da bi bil imenovani lahko podvržen podobnim protipravnim ravnanjem in strogim varnostnim ukrepom, kot jih opisuje zapis. Posledično navedeni zapis po oceni Ministrstva za pravosodje ne dokazuje navedb imenovanega, da naj bi v MDC tudi sicer prihajalo do zlorab ter nečloveškega ravnanja s priporniki s strani pristojnih organov pravosodja ZDA, kar naj bi bilo splošno in v širši javnosti ZDA dobro poznano dejstvo.

18Imenovani je kot dokaz svojim trditvami predložil tudi informacijo Ministrstva za pravosodje ZDA o sodbi, ki jo je sodišče Okrožnih držav za Vzhodno sodno okrožje New York v letu 2008 izreklo zoper nekdanja uslužbenca MDC zaradi poškodovanja pripornika v letu 2006 ter obsodbi zaradi oviranja pravosodja, in sicer prikrivanja kaznivega dejanja (priloga pisni izjavi št. A29). Napad na pripornika je namreč posnela varnostna kamera, zaradi česar je bil uveden postopek preiskave zoper uslužbenca MDC s strani Zveznega biroja za zapore ZDA. Zaradi nesodelovanja s pristojnimi organi v zvezi s preiskavo dogodka, sta bila imenovana obtožena tudi kaznivega dejanja oviranja pravosodja. Informacija nadalje navaja, da je obsodba navedenih uslužbencev sledila sodbi sodišča v letu 2007, s katero so bili obsojeni štirje nekdanji uslužbenci MDC zaradi enakega kaznivega dejanja. Zapis se zaključuje z izjavo pristojne osebe državnega tožilstva, da je zaščita človekovih pravic posameznikov ter zaščita pred uporabo prekomerne sile s strani organov kazenskega pregona prioriteta državnega tožilstva ZDA.

19Po oceni Ministrstva za pravosodje je dejstvo, da je pristojno sodišče ZDA obsodilo nekdanje uslužbence MDC zaradi kršitve pravic pripornikov dokaz, da pravni red ZDA ne tolerira tovrstnih nedopustnih posegov v pravice pripornikov in jih tudi ustrezno sankcionira, kar kaže na to, da v ZDA vlada vladavina prava in da so tudi priprtim osebam zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Po oceni Ministrstva za pravosodje navedeni dokaz ne dokazuje navedb imenovanega, da naj bi v MDC tudi sicer prihajalo do vsesplošnih zlorab ter nečloveškega ravnanja s priporniki s strani pristojnih organov pravosodja ZDA, temveč gre za dejanja posameznih uslužbencev zapora, ki so bila ustrezno dokumentirana, preiskovana in tudi sankcionirana tako s prenehanjem delovnega razmerja kot s kazensko obsodbo.

20Ministrstvo za pravosodje je tekom dokaznega postopka pregledalo spletno dostopne informacije. Iz Poročila Amnesty International o razmerah pripornikov po 11. septembru v ZDA z dne 14.3.2002, naj bi bile problematične zgolj obravnave pripornikov, ki so bili predmet imigracijskih postopkov kot posledica preiskave pristojnih organov ZDA zoper kazniva dejanja terorizma neposredno po 11.9.2001, na kar se nanaša tudi zapis iz spletni strani http://democracynow.org (priloga pisni izjavi št. A 28).

21Nasprotno novejših poročil, ki bi opozarjala na sistematične kršitve človekovih pravic pripornikov v MDC niti Amnestey International kot tudi ne druge pristojne organizacije, po podatkih, s katerimi razpolaga Ministrstvo za pravosodje, niso izdale. Tako Amnesty Interantional v svojem poročilu za leto 2013, poročilu za leto 2012, poročilu za leto 2011 in poročilu za leto 2010 v zvezi z ZDA navedene institucije ne navaja kot problematične z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic pripornikov ali zapornikov. Enako tudi organizacija Human Rights Watch v svojem četrtem periodičnem poročilu Odboru za človekove pravice v zvezi z ZDA iz decembra 2012 ne navaja ugotovljenih kršitev človekovih pravic v navedeni instituciji.

22Pri tem velja posebej izpostaviti, da po sodni praksi ESČP breme dokazovanja verjetnosti nevarnosti ter dejanske kršitve človekovih pravic leži na strani imenovanega (povzeto po odločbi ESČP Chahal v. the United Kingdom, 22414/93,15.11.1996 in N v. Finland, 38885/02, 26.7.2005, par 167). Po oceni ESČP mora namreč slabo ravnanje doseči določeno minimalno stopnjo resnosti, da bi padlo v domet 3. člena. Ocena tega minimuma pa je že glede na naravo stvari relativna, saj je odvisna od vseh okoliščin zadeve, kot so narava in kontekst ravnanja, način in metoda njegove izvršitve, njegovo trajanje, njegove fizične in duševne posledice in v nekaterih primerih spol, starost in zdravstveno stanje žrtve (odločitev ESČP v zadevi Raninen v. Finska z dne 16. decembra 1997, Reports of Judgments and Decisions 1997-VIII, str. 2821-22. § 55, kot tudi v Kudla v. Poland, 30210/96, 26.10.2000).

23Zgolj navajanje okoliščin, da v proseči državi obstajajo slabe razmere v priporu MDC oziroma dogodki, ki se nanašajo na druge subjekte v bistveno drugačnih okoliščinah, ki so tudi časovno oddaljene, in ki bi potencialno lahko vodili do kršitev pravic, ki izhajajo iz 3. člena EKČP, namreč ne zadostuje. Enako velja za navedbe imenovanega, da naj bi dejstvo, da je pred kazenski postopek zoper imenovanega v ZDA vodila tajna služba ZDA, katere primarna naloga je pregon kaznivih dejanj povezanih s terorizmom, po mnenju imenovanega vodilo v sklep, da bo imenovani v MDC imel status terorista in muslimana. Pristojnosti tajne službe ZDA obsegajo in presegajo zgolj pregon kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, pri čemer pa podatek o tem, katera enota pristojnega organa za pregon kaznih dejanj vodi (pred)kazenski pregon, po oceni Ministrstva za pravosodje ne more vplivati na dejstvo, katerih kaznivih dejanj je imenovani obdolžen na podlagi pravnomočne obtožnice in odločbe o priporu pristojnega sodišča, ki sta merodajna za presojo identifikacije kaznivega dejanja, zaradi katerega se vodi kazenski pregon zoper imenovanega. Imenovani namreč po oceni Ministrstva za pravosodje ni predložil verjetnih dokazov, ki utemeljujejo njegove navedbe oziroma izkazujejo konkretno nevarnost kršitve 3. člena EKČP s strani pristojnih organov ZDA. Naveden zaključek potrjuje tudi praksa Odbora proti mučenju, ustanovljenega na podlagi 17. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju Združenih narodov. Odbor proti mučenju je tako v zadevi Mutumbo proti Švici, št. 13/1993 z dne 27. aprila 1994, zaključil, da okoliščina, da v državi obstaja stalen vzorec hudih, obsežnih kršitev človekovih pravic sama po sebi še ne ponuja verjetnega razloga za sklepanje, da bo posameznik dejansko podvržen mučenju - nevarnost mora biti osebna oziroma groziti ravno tej osebi.

24Enak zaključek izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Mamatkulov in Askarov proti Turčiji, št. 46827/99 z dne 04.02.2005, kjer je slednje zavrnilo navedbe pritožnikov glede številnih okoliščin v Uzbekistanu, ki bi lahko vodile do nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja. V zadevi Puzan proti Ukrajini je ESČP po preučitvi številnih poročil posameznih mednarodnih institucij o splošnih razmerah v Belorusiji zaključilo, da morajo biti navedbe pritožnika v konkretnem primeru podprte z drugimi dokazi in ne le splošnimi viri, ki dejansko odražajo zgolj splošne razmere v proseči državi.

25Ministrstvo za pravosodje svojo oceno, da imenovani ni predložil dokazov, ki bi potrjevali trditve, da pristojni organi ZDA vsesplošno znano kršijo človekove pravice pripadnikom muslimanske veroizpovedi, zaradi česar naj bi imenovani imel v MDC status terorista in muslimana, kar bi vodilo v kršitev pravic, zagotovljenih s 3. členom EKČP, utemeljuje tudi na podlagi odločitve ESČP v zadevi Babar Ahmad and Others v. The United Kingdom, kjer je le-to zavzelo stališče, da je razen v primerih, ki zadevajo smrtno kazen, zelo malo verjetno, da gre za kršitev 3. člena EKČP, če se osebo izroči oz. odstrani v državo, ki ima dolgoletno tradicijo spoštovanja demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, kar se je v navedenem primeru nanašalo prav na ZDA.

26Podobno je ESČP poudarilo, da so za razliko od primerov, ki so se nanašali na osebe, osumljene mednarodnega terorizma in so/bi bile priprte v teritorijih zunaj ZDA, kot npr. Guantanamo Bay, Afganistan, in lahko govorimo o verjetnosti, da bi bile osebi kršene človekove pravice, določene v 3. členu EKČP, okoliščine, ko oseba ni osumljena kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom, drugačne (povzeto po odločbi ESČP Čalovskis v. Latvia). ZDA so namreč zaprosile Republiko Latvijo za izročitev Čalovskis-a, zoper katerega je bil voden kazenski postopek s strani Okrožnega sodišča Združenih držav Amerike, Južnega okrožja New York, in sicer zaradi kaznivih dejanj bančne goljufije, kaznivega dejanja goljufije s pripomočki za dostop, kaznivega dejanja velike tatvine identitete in kaznivega dejanja goljufije z uporabo telekomunikacij vnosa, torej za praktično istovrstna kazniva dejanja, katerih je osumljen A.A.. Podobno kot v navedeni zadevi, tudi v predmetni zadevi A.A. ni zatrjeval, da bi lahko bil priprt v ADX Florence, Kolorado, ZDA ali bil predmet posebnih administrativnih ukrepov, ki so bili relevantni v zadevah, ki jih je presojalo ESČP glede oseb, osumljenih terorizma v ZDA. V takih okoliščinah je ESČP v zadevi Čalovskisa presodilo, da dejstvo, da je imenovani osumljen kaznivih dejanj kibernetne kriminalitete ne pomeni konkretnega tveganja oziroma nevarnosti, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja.

27V primeru dejanske izročitve pa Ministrstvo za pravosodje poudarja, da bo glede na pravni red ZDA s strani pristojnih organov ZDA razpisan priporni narok, kjer se bo dejansko odločalo o utemeljenosti ter zakonitosti pripora, prav tako pa določbe Ustave ZDA imenovanemu zagotavljajo tudi pravico do obrambe ter zagovornika na pripornem naroku.

28Kar zadeva navedbe A.A., da bo njegova izročitev in pripor v ZDA zanj pomenila odsotnost od svoje družine, ki ga bo zaradi oddaljenosti lahko le redko obiskovala, Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da navedbe imenovanega ne izkazujejo izjemnih okoliščin, katere po sodni praksi ESČP lahko v izjemnih primerih pretehtajo pravico posameznika do zasebnega in družinskega življenja nad legitimnim ciljem njegove izročitve (sodba ESČP v zadevi King v. The United Kingdom).

29V zvezi z navedbami A.A., da je v ZDA za kazniva dejanja, katerih je osumljen, zagrožena nesorazmerno visoka zaporna kazen v primerjavi s Kazenskim zakonikom Republike Slovenije oz. Kazenskim zakonikom Republike Makedonije, katere državljan je, pa velja opozoriti, da so sistemi kazenskih sankcij med državami različni in da obstajajo legitimne in utemeljene razlike glede dolžine predpisanih kazenskih sankcij tudi pri istovrstnih kaznivih dejanjih (smiselno enako ESČP v odločbi Willcox and Hurford v. The United Kingdom). Upoštevajoč raznolikost obtožb zoper imenovanega v ZDA, ministrstvo argumentov imenovanega o nesorazmernosti višine kazni, ki temelji na primerjavi višine zagrožene kazni v ZDA in Republiki Sloveniji, ne sprejema kot zadostne za zaključek o veliki nesorazmernosti "gross disproportionality", ki predstavlja strogi test, izoblikovan s sodno prakso ESČP.

30Prav tako pa po ugotovitvah Ministrstva za pravosodje v navedenem primeru ne gre za kazniva dejanja, za katera je zagrožena dosmrtna zaporna kazen in so izpolnjeni pogoji, opredeljeni v odločitvi ESČP v zadevi Aswat v. the United Kingdom (17299/12 z dne 16.4.2013, par. 35).

31Posledično obstaja domneva, da bo država spoštovala temeljne pravice, določene v instrumentih, ki jo zavezujejo na mednarodni ravni (glej npr. sodbo K.R.S. proti Združenemu Kraljestvu), pri čemer pa v predmetni zadevi v zvezi z ZDA niso podane okoliščine oz. zanesljivi viri o praksah, izvršenih ali dopuščenih s strani pristojnih organov, ki bi bili v očitnem nasprotju z načeli EKČP. Tožena stranka tudi ugotavlja, da ni potrebno, da bi Republika Slovenija od ZDA zahtevala podajo diplomatske garancije, da imenovani v primeru izročitve pristojnim organom ZDA ne bi bil izpostavljen kršitvam človekovih pravic. ZDA namreč zavezujejo tako Ustava ZDA, kot mednarodni pravni instrumenti, ki zagotavljajo posameznikom temeljne svoboščine tako v (pred)kazenskem kot kazenskem postopku, kot tudi v času prestajanja morebitno izrečene kazenske sankcije. Posledično ne bi smelo biti nobenega dvoma, da so pristojni organi ZDA zmožni ter dolžni zagotavljati varstvo posameznikov, ki se zahteva v demokratični državi ter spoštovati temeljne človekove pravice. Prav tako pa ima imenovani v primeru ne-spoštovanja zagotovljenih pravic s strani ZDA enako kot vsak posameznik v primeru ne-spoštovanja pravic s strani katerekoli druge države, ki je podpisnica teh mednarodnih pogodb, na voljo pritožbo na Odbor proti mučenju na podlagi 22. člena Konvencije proti mučenju in drugim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. V kolikor pa mu bo izrečena kazen zapora, pa je potrebno opozoriti tudi na možnost prenosa izvršitve kazni v državo državljanstva, to je Republiko Makedonijo, saj je prenos izvršitve kazni načeloma mogoč na podlagi načela recipročnosti.

32Zaradi vsega navedenega in glede na to, da imenovani v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, je minister ugodil prošnji ZDA ter dovolil izročitev A.A. pristojnim organom ZDA zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, navedenih v prvi točki izreka te odločbe.

33V tožbi tožnik uveljavlja vse tri razloge za izpodbijanje akta. Sklicuje na 9. člen ZUP in 22. člen Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (2. odst. na str. 4 izpodbijane odločbe) izhaja, da naj bi tožena stranka skladno z 22. členom Ustave RS ter 9. členom ZUP zagotovila spoštovanje načela zaslišanja stranke in kontradiktornosti postopka, in sicer ko je z dopisom z dne 9. 12. 2014 tožnika pozvala k podaji pisne izjave v zvezi z relevantnimi okoliščinami za sprejem odločitve zaprošeni izročitvi pristojnim organom ZDA. Tožeča stranka je v zvezi s tem podala izjavo, v kateri se je med drugim opredelila tudi do zbranega gradiva in toženi stranki predložila tudi nove dokaze. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (2. odst. na str. 5 izpodbijane odločbe) izhaja, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala vsa dejstva in dokaze iz sodnega in upravnega spisa, zlasti pa izjavo tožnika in dokaze, predložene v tej zvezi. Kljub navedenemu pa iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane odločbe (str. 8 - 9 izpodbijane odločbe) izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi in zlasti na dejstva in dokaze, ki se niso nahajali ne v sodnem, ne v upravnem spisu, prav tako jih ni navajala ali predložila tožeča stranka v svoji izjavi, temveč jih je tožena stranka pridobila tako, da jih je zbrala sama tako, da naj bi »pregledala spletno dostopne informacije« v zvezi z s strani tožnika zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic v ZDA oz. v instituciji »Metropolitan Detention Center Brooklyn« (v nadaljevanju: »MDC«), kamor bi bil po izročitvi ZDA nameščen tožnik. Gre za gradivo, ki naj bi glede na obrazložitev izpodbijane odločbe bodisi potrdilo, bodisi ovrglo zatrjevanje kršitve človekovih pravic v navedeni instituciji s strani tožnika (6. odst. na str. 8 izpodbijane odločbe), torej gre za gradivo, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Glede na to, da je že iz same obrazložitve jasno, da je tožena stranka mimo tožnika sama pridobivala določeno gradivo, s katerim sedaj utemeljuje svojo odločitev in ga uporabi za zavrnitev navedb tožeče stranke, je najmanj, kar bi v zvezi s tem gradivom tožeča stranka morala storiti to, da bi tožnika s tem seznanila še pred izdajo izpodbijane odločbe, da bi se v skladu z načelom zaslišanja stranke in kontradiktornosti postopka do le teh tožnik lahko opredelil in v svojo korist ponudil morebitne dodatne dokaze. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka na str. 9 omenja Poročilo Amnesty International o razmerah pripornikov po 11. septembru v ZDA z dne 14. 3. 2002, do katerega pa se tožeča stranka ni imela možnosti opredeliti. Navedeno poročilo naj bi izkazovalo, da so bile človekove pravice pripornikov v MDC kršene v imigracijskih postopkih in ne v kazenskih postopkih, kateri je v teku zoper tožnika, in da naj bi do kršitev prihajalo neposredno po terorističnem napadu v letu 2001. Nadalje tožena stranka našteva poznejša poročila Amnesty International, in sicer za leto 2013, 2012, 2011 in 2010 v zvezi z ZDA, ki naj navedene institucije ne bi problematizirala z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic pripornikov ali zapornikov. Prav tako naj le-teh ne bi ugotavljala niti organizacija Human Rights Watch, pri čemer tožena stranka dodatno omenja še poročilo njenega Odbora za človekove pravice v zvezi z ZDA iz decembra 2012, ki s strani tožnika zatrjevanih kršitev človekovih pravic naj ne bi ugotavljalo. Vsa ta dokumentacija, ki naj bi po mnenju organa ovrgla navedbe tožeče stranke v zvezi s kršenjem človekovih pravic v MDC, je bila prvič omenjena šele v izpodbijani odločbi, tožniku tožena stranka ni dala možnosti, da bi se o njej izjavil pred izdajo izpodbijane odločbe, sedaj pa je odločitev, ki bistveno posega v njegov pravni položaj utemeljena prav na podlagi le-te. Izpodbijana odločba in razlogi za odločitev so tako za tožnika popolno presenečenje. V konkretnem primeru zakon ne predvideva nobene izjeme od načela zaslišanja stranke, zato je gradivo, ki ga je tožena stranka zbirala sama in brez vednosti tožnika, ki ga z zbranim gradivom tudi ni seznanila, tako, da se nanj izpodbijana odločba ne bi smela opirati. Dejansko pa se in to v odločilnem smislu. S tem je tožena stranka kršila pravico tožnika do zaslišanja, kar je bistvena kršitev določb postopka po 2. točki 1. odst. 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko 2. odst. 237. člena ZUP in je izpodbijana odločba nezakonita.

34V delu tožbe, kjer tožnik sicer utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe, ki mu je sodišče ugodilo s pravnomočnim sklepom z dne 20. 2. 2015, tožnik med drugim pravi, kar je sicer relevantno tudi za odločanje o tožbi, da mu v primeru izročitve grozi mučenje, maltretiranje in izvajanje nasilja nad njim. Razmere v MDC Brooklyn v New Yorku, ki ga v ZDA imenujejo tudi Brooklynski Abu Ghraib, in je to ime dobil po zloglasnem zaporu Abu Ghraib v Bagdadu, so s stališča varstva človekovih pravic kot ga določa 3. člen EKČP in opredeljuje zelo obsežna tozadevna sodna praksa sodišča naravnost alarmantne, in sicer tako v smislu bivanjskih razmer, kakor tudi v smislu varnostnih razmer, še zlasti pa v smislu sistematičnih zlorab, mučenj, nečloveškega ravnanja in kaznovanja pripornikov v MDC Brooklyn, kar vse pomeni zelo grobe in sistematične ter institucionalizirane kršitve absolutne prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja ali kaznovanja iz 3. člena EKČP s strani pristojnih organov pravosodja Združenih držav Amerike. Poleg navedenega je splošno znano dejstvo, da je priporniški kompleks MDC Brooklyn prenapolnjen, saj v njem biva 3.000 oseb, in je kot tak največji zvezni priporniški kompleks v ZDA, zato se v njem vsakodnevno dogajajo številne zlorabe pripornikov, kar je prav tako splošno in v širši javnosti ZDA dobro poznano dejstvo, saj s tem v zvezi obstaja tudi konkretna sodna praksa ameriških sodišč. Glede na vse zgoraj navedeno bodo tožniku z gotovostjo kršene njegove človekove pravice iz 3. člena EKČP, v kolikor bo pritožnik izročen v ZDA in bo nameščen v ti. "Brooklynski Abu Ghraib", to je v pripor v MDC Brooklyn. Možnost mučenja je realna in pričakovana, kot je to razvidno iz priloženega članka in predstavlja absolutno oviro za izročitev posameznika drugi državi (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 162/2012 z dne 26. 4. 2012). Prilaga članek v Democracy Now z dne 1. 3. 2005 (tožbena priloga A4). Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

35V okviru odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe, kar je sicer relevantno tudi za odločanje o tožbi, tožena stranka pravi, da sodna praksa ESČP posebej izpostavlja, da zgolj možnost kršitve človekovih pravic v smislu mučenja ali nečloveškega ravnanja ipso facto ne predstavlja kršitve 3. člena EKČP (povzeto po odločbi ESČŠ Vilvarajah and Others v. UK ter Raybikin v. Russia, 8320/04, 19. 6. 2008), pač pa mora obstajati konkretno tveganje oziroma nevarnost, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja (povzeto po sodbi ESČŠ Cruz Varas and Others v. Sweden, 15576/89, 20. 3. 1991). Po sodni praksi ESČP breme dokazovanja verjetnosti nevarnosti ter dejanske kršitve človekovih pravic leži na strani imenovanega (povzeto po odločbi ESČP Chahal v. The United Kingdom, 22414/93, 15. 11. 1996 in N v. Finland, 38885/02, 26. 7. 2005, par 167). Kar zadeva navedbe tožnika, da možnost mučenja predstavlja absolutno oviro za izročitev posameznika drugi državi, pri čemer se le-ta sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 162/2012 z dne 26. 4. 2014, pa velja posebej izpostaviti, da Vrhovno sodišče v navedeni sodbi izrecno ugotavlja, da skladno s točko 177 sodbe ESČP v zadevi Babar Ahmad and Others v. The United Kingdom (24027/07, 10. 4. 2012) absolutna narava 3. člena Konvencije ne pomeni, da že vsaka oblika trpinčenja predstavlja prepreko za izročitev posameznika drugi državi. Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi tudi poudarja, da mora tožnik dokazati svoja zatrjevanja, da obstaja konkretno tveganje, da bo zaradi izročitve izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja oziroma da bo podvržen ukrepom, ki predstavljajo kršitev 3. člena EKČP. Tožena stranka je svojo oceno, da imenovani ni predložil dokazov, ki bi potrjevali trditve, da pristojni organi ZDA vsesplošno znano kršijo človekove pravice pripadnikom muslimanske veroizpovedi, zaradi česar naj bi imenovani imel v MDC status terorista in muslimana, kar bi vodilo v kršitev pravic, zagotovljenih s 3. členom EKČP, izčrpno utemeljila na podlagi dokazne ocene predloženih dejstev in dokazov in upoštevajoč sodno prakso ESČP. Tožena stranka ugovarja tudi obveznosti povračila stroškov postopka ustavnega spora, kot tudi podredno njeni višini, ki izhaja iz tožnikove določitve vrednosti predmeta po prostem preudarku v višini 4.000 EUR, kar je po oceni tožene stranke pretirano, zaradi česar upoštevajoč vse okoliščine primera predlaga ustrezno znižanje ocene vrednosti.

36V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bil tožnik skladno s 524. členom ZKP zaslišan pred preiskovalno sodnico, s čimer mu je bila dana možnost, da izpostavi vsa relevantna dejstva, ki vplivajo na sprejem odločitve o izročitvi. ZKP namreč zagotavlja varstvo temeljnih pravic osebe, zoper katero se vodi postopek izročitve, vključno s pravico do izjave in zagotavljanjem načela zaslišanja stranke tekom sodnega in upravnega dela izročitvenega postopka. Tožena stranka je skladno z 22. členom Ustave tožnika pozvala k podaji pisne izjave v zvezi z relevantnimi okoliščinami za sprejem odločitve o izročitvi pristojnim organom ZDA. Tožeči stranki je bilo s pozivom pojasnjeno, da bo minister za pravosodje pri svoji odločitvi v zvezi z izročitvijo upošteval vse, za upravni postopek relevantne izjave in vloge, ki jih je imenovani v zvezi z izročitvijo podal v okviru sodnega dela izročitvenega postopka pred pristojnim sodiščem ter da bo pri tem upošteval tudi vsa dejstva in dokaze, ki izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ks 3690/2014 ter dejstva, ki izhajajo iz upravnega spisa Ministrstva za pravosodje, opr. št. 56010-212014. Tožeča stranka je kot dokaz svojim zatrjevanjem predložila dva bistvena dokaza, in sicer izpis iz spletne strani http://democracynow.org (priloga A28), ki povzema zapis oddaje, predvajane dne 1.3.2005, in informacijo Ministrstva za pravosodje Združenih držav Amerike o sodbi, ki jo je Okrožno sodišče Združenih držav za Vzhodno sodno okrožje New York v letu 2008 izreklo zoper nekdanja uslužbenca MDC zaradi poškodovanja pripornika v letu 2006 (priloga A29). Tožeča stranka v tožbi toženi stranki očita, da je mimo tožnika pridobivala gradivo, na katerem utemeljuje svojo odločitev. V zvezi s tem tožena stranka poudarja, da ni pridobila nobenih novih dejstev ali okoliščin, ki ne bi izhajale že iz tožnikove pisne izjave oziroma dokazov, ki jih je le-ta predložil. Odločba tožene stranke namreč temelji na dokazni oceni dokazov, ki jih je predložil tožnik, ter na podlagi dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz teh, saj so bila le-ta pomembna in ključna za odločitev tožene stranke. Dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz spletno dostopnega uradnega Poročila Amnesty International o razmerah pripornikov po 11. septembru v ZDA z dne 14.3.2002 (v nadaljevanju Poročilo), namreč izhajajo iz istega dejanskega stanja in s tem istih dejstev in okoliščin, kot ga opisuje dokaz, ki ga je predložil tožnik, in sicer izpisa iz spletne strani http://democracynow.org (priloga A28). Iz obrazložitve odločitve (str. 9, prvi odstavek) tako izrecno izhaja, da navedeno poročilo obravnava ravnanje s priporniki, ki so bili predmet imigracijskih postopkov kot posledica preiskave pristojnih organov ZDA zoper kazniva dejanja terorizma neposredno po 11.9.2001, na kar se nanaša tudi zapis iz spletne strani http://democracynow.org, ki ga je kot dokaz predložil tožnik. Nobeno dejstvo in okoliščina, ki izhajajo iz navedenega poročila, in so navedena v obrazložitvi odločbe o izročitvi, ni novo, saj gre za ista dejstva in okoliščine, kot izhajajo iz dokaza v prilogi A28. Tako ne drži tožnikova navedba, da je tožena stranka uporabila nova dejstva iz poročila in da je na njih utemeljila svojo oceno, da so pravice pripornikov v MDC kršene v imigracijskih postopkih ter da je do kršitev prihajalo neposredno po terorističnem napadu v letu 2001. Kot izrecno izhaja iz obrazložitve odločbe (str. 8, drugi odstavek) je tožena stranka svojo oceno, da "tožnik ni osumljen storitve kaznivih dejanj terorizma in tudi ni v ničemer povezan s preiskavo dogodkov po 11.9.2001, zaradi česar ne obstojijo nikakršne okoliščine, ki bi lahko vodile do zaključka, da je podana nevarnost, da bi bil imenovani lahko podvržen podobnim protipravnim ravnanjem in strogim varnostnim ukrepom, kot jih opisuje zapis" v tožnikovem dokazu, utemeljila na oceni dejstev in okoliščin, navedenih v zapisu (dokaz-A28). Nadalje iz obrazložitve odločbe še izhaja, da navedeni zapis (dokaz-A28) po oceni tožene stranke ne dokazuje navedb imenovanega, da naj bi v MDC tudi sicer prihajalo do zlorab ter nečloveškega ravnanja s priporniki s strani pristojnih organov pravosodja ZDA, kar naj bi bilo splošno in v širši javnosti ZDA dobro poznano dejstvo. Prav tako navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožena stranka v spletno dostopnih informacijah ni našla dejstev in okoliščin, ki bi izkazovale sistematične kršitve pravic posameznikov s strani ZDA, ne pomeni, da je tožena stranka pridobila za odločitev pomembna nova dejstva in na njih utemeljila svojo odločitev. Takšna dejstva namreč niso bila najdena ne pridobljena kot tudi ni bila odločitev utemeljena na njih, temveč kot že poudarjeno na podlagi dejstev in okoliščin, navedenih v pisni izjavi tožnika ter dokazov, priloženih le-tej. Na podlagi vsega navedenega je mogoče zaključiti, da vsebina poročila in dejstva in okoliščine, ki iz nje izhajajo, niso vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na odločitev tožene stranke, zaradi česar tožena stranka ni posegla v pravico tožnika, da se lahko izjasni o pomembnih dejstvih za sprejem odločitve, saj nova dejstva oziroma okoliščine, pomembne za izdajo odločbe o izročitvi niso bile ugotovljene.

37Tekom upravnega spora je tožeča stranka sodišču dostavila overjen prevod članka v Democracy Now - Dokazilo o obstoju kršenja človekovih pravic in zlorabah pripornikov v MDC Brooklyn in Obvestilo Ministrstva za pravosodje Združenih držav o vložitvi obtožb zoper tri nekdanje paznike v MDC Brooklyn z dne 24. 1. 2008. V pripravljalni vlogi pa tožeča stranka navaja, da navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ne držijo, saj je tožeča stranka že v tožbi določno opredelila dokaze, na katere se tožena stranka sklicuje v izpodbijani odločbi in so dokazi, s katerimi se je tožeča stranka seznanila prvič šele s prejemom izpodbijane odločbe. To so konkretni dokumenti. V pripravljalni vlogi konkretno navaja, za katera poročila gre. Ta dokumentacija predstavlja dokazno gradivo, na katerega se tožena stranka izrecno sklicuje pri utemeljitvi svoje odločitve in zato predstavljajo odločilne dokaze. Poskus tožene stranke, ko želi izpodbijano odločitev legitimizirati s sklicevanjem na to, da dokumentacija izhaja iz istega dejanskega stanja in s tem istih dejstev in okoliščin, kot ga opisuje dokaz, ki ga je predložila že tožeča stranka, pa je absurden, saj je povsem običajno, da dokaz in protidokaz izhajata iz iste dejanske podlage in istih dejstev, ki pa jih vsak prikazuje po svoje. preden se takšni dokazi uporabijo v končni odločitvi - in to stranki v škodo - omogoči, da se z njimi seznani in da se do njih opredeli, ponudi dodatne dokaze itd. To pa tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo zagotovljeno, s čimer je bilo grobo poseženo v temeljno načelo upravnega postopka, načelo zaslišanja stranke, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (3. točka 2. odst. 237. člena ZUP), kar ima za posledico nezakonitost in nepravilnost izpodbijane odločbe. Takšno stališče pa izhaja tudi iz priložene sodne prakse, in sicer odločbe Upravnega sodišča RS z dne 23. 10. 2013, opr. št. I U 1557/2013 in odločbe Upravnega sodišča RS z dne 6. 7. 2011, opr. št. I U 1973/2010. Tožeča stranka v predmetni tožbi ne problematizira njenega zaslišanja pred preiskovalno sodnico v sodnem delu izročitvenega postopka niti ne problematizira dejstva, da je bila pred izdajo sporne odločbe pisno pozvana, da se izjavi glede relevantnih okoliščin. Problematizira pa končno odločitev, saj le-ta temelji na novih dejstvih in novih dokazih, ki se niso odprla ne v sodnem, ne v upravnem delu izročitvenega postopka, temveč šele in izključno v končni, torej v izpodbijani odločbi, zaradi česar se tožeča stranka do njih tekom upravnega postopka ni mogla izjasniti. Pojasnilo je jasno in ne predvideva nobenih drugih dejstev in dokazov, ki se ne nahajajo v navedenih spisih in ki jih tožeča stranka ne bi predložila. V tem pojasnilu tožeča stranka tudi ni bila opozorjena oz. seznanjena z morebitnimi drugimi dejstvi in dokazi, ki bi jih tožena stranka sama pridobila tekom upravnega dela izročitvenega postopka. Prav zato pa dokumenti, in sicer Poročilo Amnesty International o razmerah pripornikov po 11. septembru v ZDA z dne 14. 3. 2002, več poročil Amnesty International v zvezi z ZDA za leta 2013, 2012, 2011 in 2010 in poročilo Odbora za človekove pravice organizacije Human Rights Watch v zvezi z ZDA iz decembra 2012, predstavljajo novost in presenečenje za tožečo stranko ob seznanitvi s končno odločitvijo tožene stranke, t.j. z izpodbijano odločbo. V zvezi z navedbami tožene stranke v 6. odst. na str. 3 odgovora na tožbo, kjer tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni izkazala konkretne nevarnosti oz. tveganja, da bo v ZDA izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, tožeča stranka še navaja, da konkretno nevarnost predstavlja prav namestitev v institucijo, kjer je izkazano prišlo do hudih in zavržnih ravnanj zoper pripornike, sicer pa v skladu z aktualno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v odločbi z dne 26. 4. 2012, opr. št. X Ips 162/2012 že sama »možnost mučenja predstavlja absolutno oviro za izročitev posameznika drugi državi«. V kolikor je tožena stranka od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v izpodbijani odločbi odstopila, bi morala svojo odločitev tudi ustrezno utemeljiti in obrazložiti, česar pa tožena stranka ni storila. Dejstvo je, da do mučenja in nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja v MDC prihaja, ali pa bo le to izvajano tudi nad tožečo stranko, pa je edino mogoče z gotovostjo ugotoviti šele tedaj, ko bo tožeča stranka že premeščena v navedeno institucijo. Tedaj pa bo zanjo že prepozno.

38V pripravljalni vlogi tožena stranka pravi, da je z namenom, da bi lahko potrdila dejstva, ki izhajajo iz tožnikovih navedb, preverila spletno dostopna poročila mednarodnih organizacij o razmerah v instituciji MDC. Po preverki navedenih poročil je ugotovila, da le-ta ne vsebujejo dejstev in zapisov, ki bi se nanašali na institucijo MDC, z izjemo poročila Amnesty International o razmerah pripornikov po 11. septembru v ZDA z dne 14.3.2002. Slednje poročilo, kot je bilo obširneje pojasnjeno v odgovoru na tožbo, opisuje ista dejstva, kot izhajajo iz izpisa iz spletne strani http://democracynow.org, ki ga je kot dokaz predložil tožnik pod prilogo A28. Posledično ne drži navedba tožeče stranke, da naj bi poročilo Amnesty International o razmerah pripornikov po 11. septembru v ZDA z dne 14.3.2002 negiralo dokaz tožnika pod oznako A28, saj ga v celoti potrjuje in navaja ista dejstva in okoliščine, kot izhajajo iz tožnikovega dokaza. Zagotovo pa se je mogoče strinjati s tožečo stranko, da ista dejstva in isto dejansko podlago vsaka stran prikazuje po svoje, da utemelji svoje trditve. Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz dokaza A 28 in jih potrjuje tudi zgoraj navedeno poročilo, je tožena stranka po izvedbi dokazne ocene prišla do zaključka, da so okoliščine, ki jih opisuje dokaz A28, bistveno drugačne od okoliščin tožnika, in tako vodijo do zaključka, da imenovani ni zadostil dokaznim standardom izkazane konkretne nevarnosti, da bi bil v ZDA izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, kot to zahteva sodna praksa ESČP. Ker pa nasprotno takšna nova dejstva, ki bi bila pomembna za sprejem odločitve, niso bila ugotovljena, je v odločbi zapisana zgolj ugotovitev, da takšnih dejstev v predmetnih poročilih ni. Tožnikovo sugeriranje, da bi morala tožena stranka tudi v tem primeru, ko navedena poročila niso izkazovala novih dejstev, pomembnih za odločitev, navedena poročila v vsej svoji obsežnosti prevajati v jezik, ki je razumljiv tožniku in mu dati možnost, da se izjasni o okoliščinah, ki niso relevantne za odločitev, pa je z vidika smotrnosti, hitrosti in ekonomičnosti postopka, še bolj pa dejstva, da gre za priporno kazensko zadevo, nekonsistentno. Načelo kontradiktornosti je zagotovo pomembno procesno varstvo pravic stranke, zaradi česar je bila tožniku dana možnost do izjave tako v sodnem kot upravnem delu izročitvenega postopka, pri čemer pa mora biti to načelo v sorazmerju tudi z ostalimi načeli postopka, sicer odločitve v razumnem roku, ki pa ga determinira predvsem dejstvo, da je tožniku omejena osebna svoboda, ni mogoče sprejeti. Vrhovno sodišče je prav v navedeni sodbi jasno zapisalo, da absolutna narava 3. člena Konvencije ne pomeni, da že vsaka oblika trpinčenja predstavlja prepreko za izročitev posameznika drugi državi in da mora tožnik dokazati svoja zatrjevanja, da obstaja konkretno tveganje, da bo zaradi izročitve izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja oziroma da bo podvržen ukrepom, ki predstavljajo kršitev 3. člena Konvencije. Vsekakor ne drži tožnikova navedba, da želi tožena stranka prikazati, da so priporniki v MDC razdeljeni po skupinah glede na njihovo specifično situacijo. Tožena stranka je svojo odločitev v zvezi z obstojem konkretnega tveganja za kršitev 3. člena Konvencije izčrpno utemeljila, upoštevajoč sodno prakso ESČP, zato se v izogib ponavljanju razlogov za oceno, v čem so okoliščine tožnika bistveno drugačne od okoliščin, ki izhajajo iz dokaza A 28, sklicuje na svojo odločitev ter odgovor na tožbo.

Obrazložitev prve točke izreka:

39Tožba je utemeljena.

40Načeloma je način argumentacije tožene stranke, s katero je tožena stranka poskušala utemeljiti zakonitost izpodbijanega akta, pravilna in sicer v tem smislu, da je potrebno v tovrstnih zadevah izhajati iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevah izročitve, ker je ta sodna praksa v zvezi s 3. členom in deloma tudi 6. členom EKČP obširna, natančna in dokaj ustaljena ter neposredno uporabljiva v upravnih sporih zaradi izročitve v zvezi s 3. odstavkom 530. člena ZKP in ZUS-1 (8. člen Ustave). Vendar pa tožena stranka te sodne prakse ESČP v konkretnem primeru ni razložila in uporabila na pravilen način, kar je imelo vpliv tudi na uporabo materialnega prava in sicer določila 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) oziroma 18. člena Ustave, poleg tega pa je tožena stranka tudi kršila procesne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), oboje pa je imelo za posledico, da dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin v zvezi s 3. členom EKČP ni bilo popolno ugotovljeno.

41Tožnik je v začetku tožbe zahtevek za odpravo izpodbijane odločbe oprl na ugovor kršitev materialnega prava, procesne določbe glede izjave v postopku in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki jih je vezal na varstvo človekovih pravic. Vendar pa se njegov, po obsegu najbolj obsežen, tožbeni ugovor nanaša na zatrjevano procesno kršitev, ker je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe uporabila poročila Amnesty International z dne 14. 3. 2002 ter poročila Amnesty International za leto 2013, 2012, 2011 in 2010 v zvezi z ZDA in razmerami v pripornem kompleksu MDC Brooklyn, poročilo Human Rights Watch Odboru za človekove pravice z meseca decembra 2012, o katerih se tožnik ni mogel izreči pred izdajo izpodbijanega akta.

42Z vidika pravilnosti uporabe materialnega prava v zvezi s 3. členom EKČP sta relevantna dva elementa v izpodbijanem aktu, ki ju mora sodišče obravnavati po uradni dolžnosti. Prvi element se nanaša na tveganje, da bi bil zaradi bivanjskih in varnostnih razmer, prenapolnjenosti nastanitvenih zmogljivosti za pripornike in zlorab pripornikov v priporniškem kompleksu MDC Brooklyn, kamor naj bi bil nastanjen, podvržen mučenju in nečloveškemu ravnanju in kaznovanju. Tožnik sicer v tožbi izrecno ne razlikuje med pravico do prepovedi mučenja in pravico do prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, čeprav je ta razlika v sodni praksi ESČP do neke mere razdelana.(1) Zato Upravno sodišče glede na tožnikov opis v tožbi šteje, da tožnik zahtevek opira na varstvo pravice do prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ne pa mučenja, ki ga v tožbi omenja zgolj pavšalno. Ker je z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta očitno bistven samo ugovor nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali kaznovanja, sodišče sprejema, da tožnik v tožbi zaradi bivanjskih in varnostnih razmer v priporniškem kompleksu in zaradi osebnih okoliščin, glede na to, da naj bi ga po njegovih navedbah smatrali za muslimana in terorista, uveljavlja sodno varstvo pravice do prepovedi nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali kaznovanja (18. člen Ustave oziroma 3. člen EKČP). Drugi element, ki se ravno tako veže na pravico do prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz 3. člena EKČP, in ki ga je tožena stranka upravičeno obravnavala v izpodbijanem aktu (zadnji odstavek na strani 11 in prvi odstavek na strani 12), pa je tožnikov ugovor glede nesorazmerno visoke kazni, ki naj bi ga doletela v ZDA glede na primerljivo kazen po zakonodaji Republike Slovenije.

43Poleg tega mora sodišče že po uradni dolžnosti v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta upoštevati tudi vidik varstva človekove pravice do poštenega postopka v ZDA (6. člen EKČP), ki ga je tožena stranka upravičeno obravnavala v izpodbijanem aktu (zadnji odstavek na strani 5 odločbe in prva dva odstavka na strani 6 odločbe). Tožnik je namreč v postopku uveljavljal ugovor zatrjevane kršitev pravice do poštenega sojenja zaradi nezmožnosti zaslišanja ključne priče v postopku pred sodiščem v ZDA, to je C.C..

44Upravno sodišče bo v nadaljevanju najprej obravnavalo pravna vprašanja v zvezi z varstvom pravic iz 3. in 6. člena EKČP v primeru izročitve tožnika pravosodnim organom ZDA in ob koncu sodbe še ugovor glede kršitve pravice do izjave v upravnem postopku, ker tožena stranka tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni soočila s poročili o stanju v ZDA, da bi se tožnik o teh poročilih lahko izrekel oziroma da bi predložil druga poročila.

45Upravno sodišče je že v sklepu o izdaji začasne odredbe ugotovilo, da je tožena stranka prvi organ, ki je do odločanja Upravnega sodišča o začasni odredbi odločal o varstvu tožnikove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in poniževanja zaradi bivanjskih razmer v kompleksu MDC Brooklyn. Sodišča v postopku odločanja po XXXI. Poglavju ZKP o morebitni kršitvi pravice iz 23. člena Ustave v zvezi z 18. členom Ustave niso dolžna presojati (522. člen ZKP) in v konkretnem primeru tudi dejansko niso presojala teh elementov spora (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 3690/2014 z dne 5. 6. 2014, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 3690/2014 z dne 19. 6. 2014, Sklep Vrhovnega sodišča I Ps 3690/2014 z dne 10. 7. 2014 in sklep Ustavnega sodišča Up-517/14-4 z dne 17. 7. 2014). Tožnik je sicer vložil tudi prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, vendar je bil ta azilni postopek že pravnomočno končan, v njem pa Upravno sodišče in Vrhovno sodišče nista presojali tožnikovih ugovorov glede tveganja, da bi zaradi izročitve ZDA utrpel resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti, ki ustreza določilu 3. člena EKČP (Sodba Sodišča EU v zadevi Elgafaji, C-465/07, 17. 2. 2009, odst. 28) oziroma določilu 18. člena Ustave. Kajti odločitev o prošnji za mednarodno zaščito je bila izdana v pospešenem postopku, v katerem organ na prvi stopnji ni ocenjeval okoliščin morebitne kršitve prepovedi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru izročitve v ZDA glede na to, da tožnik ni državljan ZDA, ampak je državljan Republike Makedonije (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1078/2014-5 z dne 28. 8. 2014, sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 331/2014 z dne 16. 10. 2014).

46Po Ustavi Republike Slovenije ima vsaka prizadeta oseba pravico, da o njegovi pravici do prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz 18. člena Ustave odloča neodvisno in nepristransko sodišče po standardih iz 23. člena Ustave. To je višji standard kot velja po EKČP. Iz sodne prakse ESČP namreč izhaja, da ima prizadeta oseba tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o izročitvi, ki bi lahko pomenila kršitev pravice iz 3. člena EKČP, vendar pa sodna praksa ESČP(2) na področju izročitev v zvezi z EKČP ne zahteva, da o pravnem sredstvu zoper odločitev o izročitvi odloča neodvisno in nepristransko sodišče v smislu 6. člena EKČP, ampak zadošča odločanje pred „domačimi oblastmi“ („national authority“), čeprav novejše razsodbe ESČP v zvezi z členom 13. EKČP omenjajo tudi nujnost „neodvisne“ presoje.(3) Ne glede na to je treba v skladu z načelom subsidiarnosti zaščite človekovih pravic po EKČP upoštevati višje standarde, če oziroma ker le-ti izhajajo iz Ustave RS. Zato tožena stranka nima prav, ko v izpodbijanem aktu pravi, da ima tožnik možnost vložiti pritožbo na Odbor ZN proti mučenju na podlagi 22. člena Konvencije proti mučenju in drugim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Pravno-relevantna razlika med sodnim varstvom po 23. členu Ustave in pritožbo, vloženo na Odbor ZN proti mučenju, pa ni samo v obliki pravnega sredstva, ampak tudi v vsebini oziroma kakovostnih standardih presoje v teh dveh primerih. Iz tega razloga Upravno sodišče ne more upoštevati argumenta tožene stranke glede standarda, da mora biti nevarnost „osebna“ oziroma da „mora groziti samo tej osebi“, pri čemer se tožena stranka sklicuje na odločitev tega odbora v zadevi Mutombo proti Švici iz leta 1994. O dokaznih standardih, ko gre za tveganje v zvezi z 3. členom EKČP, je namreč sodna praksa ESČP dovolj razvita in uveljavljena in zato se Upravno sodišče tudi v nadaljevanju opira samo na prakso ESČP.

47V konkretnem primeru je tožnik že v upravnem postopku dokazoval, kakšne so razmere v priporniškem kompleksu MDC Brooklyn in tudi tožena stranka je v odločitvi uporabila informacije o stanju v priporniških kompleksih v državi prosilki in ta spor o dejanskih vprašanjih se med strankama nadaljuje tudi v upravnem sporu. Tožena stranka sama ugotavlja v izpodbijanem aktu, da gre v tej zadevi za „obsežno in zahtevno dokumentacijo“ in da je bilo zaradi „seznanjanja z dejstvi in okoliščinami“ potrebno izvesti pisni postopek. Zato je potrebno ugotoviti, da tožnik nima očitno neutemeljenih ugovorov glede morebitne kršitve 3. člena EKČP oziroma v kontekstu standardov ESČP to pomeni, da ima t.i. „arguable claim“, oziroma, da posledice izročitve, ki jih zatrjuje, niso tako nemogoče(4).

48V takem primeru standard učinkovitost pravnega sredstva oziroma sodnega varstva pomeni, da mora organ, ki odloča o pravnem sredstvu, to pa je v tem primeru Upravno sodišče, opraviti strogo sodno presojo(5), ki nujno vključuje oceno stanja v državi, ki prosi za izročitev, z vidika 3. člena EKČP in če je potrebno mora sodišče pridobiti ustrezne informacije tudi po uradni dolžnosti.(6) Materialna pravica iz določila 3. člena EKČP oziroma pravica iz 18. člena Ustave je namreč absolutno zavarovana pravica, v katero ni dovoljeno poseči v postopku izročitve pod nobenim pogojem, ne glede na obnašanje prizadete stranke, ali nevarnost, ki jo ta povzroča v državi izročiteljici.(7)

49ESČP je v tovrstnih zadevah postavilo tudi dokazni standard, ki velja v zadevah izročitve, ko gre za tveganje kršitve pravice do prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. V tem elementu je tožena stranka zmotno razumela in uporabila sodno prakso ESČP. Tožena stranka namreč s sklicevanjem na zadevi Vilvarajah and Others v. the United Kingdom in Ryabikin v. Russia navaja, da „zgolj možnost“ kršitve pravice iz 3. člena EKČP ni dovolj, ampak mora na podlagi sodbe v zadevi Cruz Varas and Others v. Sweden obstajati „konkretno tveganje“ oziroma nevarnost.

50V sodni praksi ESČP ne gre za razlikovanje med „zgolj možnostjo“ in „konkretnim tveganjem“ v zadevah izročitve zaradi vodenja kazenskega postopka, ki vključuje tudi pripor v državi, ki prosi za izročitev. Slednjega standarda ESČP v zadevi Cruz Varas and Others v. Sweden, na katero se sklicuje tožena stranka, ESČP v omenjeni zadevi niti ne omenja. Na splošno je za razmere v državi, kamor naj bi bil pritožnik izročen ali odstranjen, uveljavljen en in isti standard to je, da mora pritožnik predložiti utemeljene razloge za verjetnost, da bi bil podvržen kršitvi pravice iz 3. člena EKČP v primeru izročitve.(8) Ko ESČP v zadevi Ryabikin v. Russia omenja dokazni standard „zgolj možnost nečloveškega ravnanja“ in se pri tem sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Vilvarajah and Others v. U.K.,(9) ta dokazni standard ESČP uporablja v drugem kontekstu, kot velja za obravnavani primer, in sicer v kontekstu razmer, ko gre na splošno za nestabilno situacijo v državi izvora(10) – v kasnejši sodni praksi ESČP se je uveljavil izraz „stanje splošnega nasilja“ v državi izvora („generalised violence“). In po stališču ESČP v razmerah splošne nestabilnosti in kritične varnostne situacije oziroma nasilja v izvorni državi ni dovolj „zgolj možnost“ nečloveškega ravnanja, da bi država podpisnica imela obveznost preprečiti odstranitev zaradi varstva določila 3. člena EKČP.

51V obravnavanem primeru pa ne gre za situacijo, ko bi takšne razmere veljale v ZDA, ampak gre za tveganje, ali bi tožniku v času bivanja v konkretnem pripornem kompleksu zaradi vodenja kazenskega postopka ter zaradi nesorazmerne kazni in nepoštenega postopka grozila kršitev pravic iz 3. in 6. člena EKČP.

52Kar zadeva varstvo pravice do poštnega postopka, ima ta pravica varstvo po EKČP samo pod pogojem, da tožniku grozi zelo huda in očitna kršitev poštenega postopka.(11) Po mnenju ESČP bi morebiti lahko šlo za takšno kršitev poštenega postopka v primeru, da bi šlo za sojenje v nenavzočnosti brez možnosti obnove postopka;(12) v primeru sojenja ob popolnem zanikanju pravice do obrambe;(13) v primeru pripora brez dostopa do neodvisnega in nepristranskega sodišča, da bi to sodišče presodilo zakonitost pripora ter v primeru sistematičnega onemogočanja dostopa do odvetnika za tujca, ki je zaprt v državi.(14) Po mnenju ESČP mora iti pri tem testu za tako hudo kršitev poštenega postopka, da ta kršitev predstavlja izničenje samega bistva pravice iz 6. člena EKČP. Konkretno pa je ESČP že odločilo, da bi bila izročitev pritožnika Abu Qatade v državo Jemen, ki je bil vpleten v dejanja terorizma, v nasprotju s pravico iz 6. člena EKČP, ker je ESČP ugotovilo, da obstajajo utemeljeni razlogi za verjetnost, da bi bili v kazenskem postopku zoper pritožnika uporabljeni dokazi, ki so bili od tretjih oseb pridobljeni z mučenjem. Glede standarda dokazovanja in bremena dokazovanja v zvezi s flagrantno kršitvijo 6. člena EKČP pa veljajo v praksi ESČP splošna pravila, ki veljajo za primere izročitve.(15) Dokazni standard mora pred ESČP izpolniti pritožnik, potem pa je na strani države, da odvrne vsakršen dvom, da bi se ta verjetnost tudi uresničila.(16)

53V obravnavanem upravnem sporu tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov za verjetnost, da bi prišlo v ZDA do očitne in tako hude („flagrantne“) kršitve standardov poštenega postopka, da bi to izničilo pravico iz 6. člena EKČP, kajti tožena stranka je v izpodbijanem aktu prepričljivo argumentirala in navedla podlago za možnost zaslišanja priče in uporabe njenega pričevanja brez njene navzočnosti v ZDA in sodišče ob upoštevanju določila 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v zvezi s tem ne bo ponavljalo razlogov; poleg tega pa tožnik niti ni poskušal izkazati, da bi nezmožnost zaslišanja priče C.C. prestala test očitne in hude kršitve pravice iz 6. člena EKČP. S tega vidika torej izpodbijani akt nima nezakonitosti.

54Kar zadeva standard nesorazmernosti predvidene kazni za tožnika, ima tožena stranka prav, da je treba uporabiti test „velike nesorazmernosti“.(17) ESČP pravi, da bo zaradi različnih ureditev sankcij med državami po svetu samo v izjemnih primerih pritožnik sposoben izkazati, da je preteča kazenska sankcija izrazito nesorazmerna in zato v nasprotju z določilom 3. člena EKČP.(18) V isti sodbi v odstavku 179. ESČP navaja, da razen v primerih, ko je šlo za smrtno kazen, je ESČP še bolj redko ugotovilo, da bi bila pritožniku kršena pravice iz 3. člena EKČP, če bi bil izročen v državo z dolgo tradicijo demokracije, spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava.(19) V kasnejši sodbi v zadevi Aswat v. the U.K, kjer je šlo tudi za vprašanje izročitve pritožnika v ZDA in sicer v priporno institucijo ADX Florence, je ESČP res dodalo, da določilo 3. člena EKČP glede nesorazmerne višine kazni pride v poštev v primeru obvezne dosmrtne zaporne kazni brez možnosti pogojnega odpusta oziroma diskrecijske dosmrtne zaporne kazni, v okviru katere sodišče lahko izreče tudi blažjo kazen, kadar je mogoče izkazati, da izvajanje zaporne kazni ni več upravičeno na nobeni zakoniti penološki podlagi in da je kazen nespremenljiva de facto in de iure.(20) Vendar je to stališče ESČP vezalo na okoliščine iz 242. odstavka obrazložitve sodbe v zadevi Babar Ahmad and Others v. the U.K in na sodno prakso v primerih, ko pritožniku grozi dosmrtna zaporna kazen.(21) To pa ne pomeni, da kriterija „velike nesorazmernosti“ ni mogoče izpolniti v primeru drugih visokih kazni, kar izkazuje že sam primer Aswat, kjer je ESČP ugotovilo in po vsebini presojalo, ali pritožniku, ki mu grozi kazen zapora do 35 let, pri čemer minimalna kazen ni bila predpisana, grozi kršitev pravice iz 3. člena EKČP. Upoštevajoč, da je bil pritožnik v zadevi Aswat obtožen med drugim tudi za terorizem, ESČP ni ugotovilo, da bi šlo za „veliko nesorazmernost“ med grozečo kaznijo v Združenem kraljestvu in v ZDA,(22) je pa zato ugotovilo, da bi izročitev tožnika pravosodnim organom ZDA kršila tožniku pravico iz 3. člena EKČP zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Tudi iz odločitve o nesprejemljivosti pritožbe v zadevi Willox and Scott Hurford proti Združenemu kraljestvu, ki jo sicer omenja v izpodbijanem aktu tudi tožena stranka, in kjer ni šlo za grožnjo s smrtno kaznijo, izhaja, da ESČP po vsebini presoja kriterij „velike nesorazmernosti“ in tega ne zavrne že ob ugotovitvi, da pritožniku ne grozi smrtna kazen.(23) Poleg tega iz sodbe v zadevi Calovskis v. Latvia izhaja, da mora pristojni organ oziroma sodišče upoštevati tudi možnost, da obsodba za več kaznivih dejanj skupaj v kombinaciji s starostjo in zdravstvenim stanje pritožnika lahko dejansko pomeni, da je pritožnik obsojen na dosmrtni zapor.(24)

55Na podlagi teh standardov Upravno sodišče ugotavlja, da ne more presoditi zakonitosti izpodbijanega akta z vidika morebitne „velike nesorazmernosti“ zagrožene kazni, kajti tožena stranka ni ugotovila v izpodbijanem aktu, po kateri metodi v ZDA obravnavajo stek kaznivih dejanj in kolikšna kazen grozi tožniku v primerjavi s predpisano kaznijo v Sloveniji. Tožnik je namreč obtožen za več kaznivih dejanj in sicer za štiri kazniva dejanja zarote in goljufije ter velike tatvine. Tožena stranka v izpodbijanem aktu namreč samo pavšalno navaja, da „po ugotovitvah Ministrstva za pravosodje v navedenem primeru ne gre za kazniva dejanja, za katera je zagrožena dosmrtna zaporna kazen /.../“. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, na podlagi katerih predpisov ali prakse izrekanja kazni v steku je tožena stranka ugotovila, da za predmetna kazniva dejanja ni zagrožena dosmrtna zaporna kazen, kar sicer niti ni zadosti za zavrnitev ugovora „velike nesorazmernosti“ kazni. V primeru predpisane dosmrtne kazni je namreč potrebno ugotoviti tudi, ali ima pritožnik de iure in de facto možnost podati vlogo za skrajšanje kazni oziroma za pogojni odpust, pomilostitev in podobno(25) niti ni tožena stranka kakor koli prepričljivo izkazala, kolikšna kazen je predpisana za takšna kazniva dejanja, za katera je obtožen tožnik, in kolikšna kazen se lahko utemeljeno pričakuje glede na prakso izrekanja kazni v primerljivih zadevah. Šele na tej podlagi bo možna presoja zakonitosti akta z vidika višine kazenske sankcije in testa „velike nesorazmernosti“ iz 3. člena EKČP. V navedenem smislu bo morala tožena stranka dopolniti dejansko stanje v ponovljenem postopku, pri čemer ji je lahko vodilo, da je v izročitvenem postopku v zadevi Trabelsi v. Belgium podatke o predpisani kazni in praksi izrekanja kazni belgijskim organom v izročitvenem postopku sporočil pristojni organ ZDA.(26)

56Kar pa zadeva pravno relevantna dejstva v zvezi s tveganjem, da bi bil tožnik zaradi razmer v pripornem kompleksu MDC Brooklyn izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, pa sodišče ugotavlja naslednje:

57Stroga presoja dejstev tako s strani upravnega organa kot sodišča v upravnem sporu pomeni, da je potrebno v tovrstnih postopkih nujno pridobiti in upoštevati zadostno količino informacij o stanju v državi, kamor naj bi bil tožnik izročen.(27) Te informacije lahko izvirajo iz aktivnosti domačih organov države, ki vodi postopek izročitve, ali pa iz mednarodnih organizacij oziroma institucij, pri čemer mora biti kakovost teh informacij zanesljiva in objektivna. Gre za oceno predvidenih posledic izročitve, pri čemer je treba upoštevati splošne okoliščine v državi oziroma v pripornem kompleksu in osebne okoliščine osebe, ki naj bi bila izročena;(28) in enako kot v primeru tveganja v zvezi s poštenim postopkom iz 6. člena EKČP, mora tudi glede tveganja v zvezi s 3. členom EKČP dokazni standard najprej izpolniti pritožnik, potem pa je na strani države, da odvrne vsakršen dvom, da bi se ta verjetnost tudi uresničila.(29) Vendar je treba opozoriti, da se to stališče glede primarnega dokaznega bremena, ki je na strani pritožnika, nanaša na dokazno breme v postopku pred ESČP. S tem stališčem torej ESČP ne posega v nacionalna pravila glede dokaznega prava, ki veljajo v upravnem postopku na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in v upravno-sodnem postopku po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1). Iz določila 3. odstavka 530. člena ZKP namreč ne izhaja, da ima tožnik dokazno breme, saj po omenjenem določilu „minister ne dovoli izročitve, če obstaja verjetnost“, da bi se z osebo nečloveško in ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Kljub temu je tožnik že tekom upravnega postopka izpolnil ustrezen del dokaznega bremena, s tem ko je predložil določene informacije o stanju v pripornem kompleksu v ZDA (priloga A28 – „Brooklyn's Abu Ghraib“ /.../z dne 1. 3. 2005 in priloga A29: „Department of Justice“ /.../z dne 24. 1. 2008). Na podlagi teh informacij in argumentov je potem tožena stranka imela obveznost, da v skladu z načelom materialne resnice ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Ob tem jo veže tudi določilo 1. odstavka 9. člena ZUP, po katerem je treba pred izdajo odločbe, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke). Prva stvar, ki bi jo tožena stranka morala preveriti, je, ali sploh drži trditev tožeče stranke, da bo v primeru izročitve nameščen v priporni kompleks MDC Brooklyn. Iz izpodbijanega akta ni mogoče ugotoviti, zakaj je tožena stranka sledila trditvi tožnika, da bo nameščen v priporniški kompleks MDC Brooklyn. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka kakor koli preverjala tožnikovo trditev, kam bo nameščen, čeprav to ni splošno znano dejstvo in je celo ključno dejstvo za odločitev, saj se morajo informacije o stanju v pripornem kompleksu nanašati na priporni kompleks, kamor bo izročeni dejansko nameščen. Brez ustreznega pojasnila pristojnih organov, ki zahtevajo izročitev, je to dejstvo lahko preveč nezanesljivo ugotovljeno. S tega vidika gre za kršitev načela materialne resnice iz 8. člena v zvezi z 3. členom EKČP oziroma 18. členom ustave. Ne glede na to pa je tožena stranka kršila tudi načelo zaslišanje stranke iz 9. člena ZUP. Tožena stranka je načeloma ravnala prav, ko je tudi po uradni dolžnosti iskala in pridobila določene informacije o stanju v konkretnem pripornem kompleksu. Očitno – to je izrecno zapisala in se na to dejstvo oprla v odločbi - je tudi štela, da je pomembno to, da novejša poročila Amnesty International za leta 2010, 2011, 2012 in 2013 za priporni kompleks MDC Brooklyn, poročilo Human Rights Watch Odboru za človekove pravice z meseca decembra 2012, o kritičnih razmerah v tem kompleksu, ne poročajo, kar je tožena stranka tudi uporabila za sklepno dokazno oceno, da tožniku ne grozi nečloveško in ponižujoče ravnanje v primeru izročitve. Tožnik sicer nima pravice, da bi bil seznanjen s predvideno dokazno oceno, na kateri bo temeljila odločba, moral pa bi biti soočen z dejstvom, da je tožena stranka vpogledala v omenjena poročila po uradni dolžnosti in da ni našla dejstev, ki bi kazala na kršitve pravic pripornikov v smislu 3. člena EKČP. V tem okviru gre nedvomno za pomembna dejstva v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP, o katerih bi moral biti tožnik seznanjen pred izdajo odločbe, da bi se lahko do teh dejstev opredelil, se branil, in da bi sodišče potem lahko na tej podlagi preverilo zakonitost izpodbijanega akta. V navedenem smislu bo morala tožena stranka dopolniti ugotovitveni postopek v ponovljenem postopku. Ob tem sodišče zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pripominja, da tožena stranka, kot že rečeno, zmotno uporablja dokazni standard, da mora pritožnik dokazati, da mu grozi osebna nevarnost oziroma da nevarnost grozi ravno njemu. Upravno sodišče je že utemeljilo, zakaj sklicevanje na mnenje Odbora ZN za človekove pravice v zadevi Mutombo proti Švici iz leta 1994 ni relevantno za obravnavani upravni spor, zato sodišče tudi ni preverjalo, ali je interpretacija tega mnenja s strani tožene stranke sploh pravilna. Mora pa se sodišče do tega standarda opredeliti, ker tožena stranka pravi, da enak zaključek kot v zadevi Mutombo proti Švici, izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Mamatkulov in Askarov proti Turčiji ter Puzan proti Ukrajini. Upravno sodišče ugotavlja, da ESČP v omenjenih dveh zadevah ni sprejelo dokaznega standarda, da mora pritožnik dokazati, da nevarnost konkretno grozi ravno njemu. Tega stališča ni in ga tudi ni mogoče izpeljati iz omenjenih dveh zadev. Na primer v zadevi Puzan proti Ukrajini, ki je 5 let kasnejša zadeva od Mamatkulov in Askarov proti Turčiji, se je pritožnik skliceval na splošno situacijo o stanju človekovih pravic v Belorusiji in je zato po mnenju ESČP neuspešno uveljavljal, da bi mu v primeru izročitve grozilo nečloveško ravnanje in očitna (flagrantna) kršitev sodnega postopka.(30)

58Dejansko pa je treba pri sklicevanju na varstvo pravice iz 3. člena EKČP, če gre za okoliščine v priporu oziroma zaporu, v katerih se je znašel pritožnik oziroma bi se znašel pritožnik, z vidika dokaznega standarda razlikovati med dvema temeljnima situacijama. Prva situacija, ki je pomembna z vidika dokaznega standarda, je ta, če tožnik uveljavlja, da mu je bila kršena pravica iz 3. člena EKČP zaradi razmer, ki so vladale v priporu oziroma zaporu. V takem primeru je v veljavi dokazni standard in dokazno breme, da mora pritožnik izkazati onkraj razumnega dvoma („beyond reasonable doubt“), da je šlo za razmere, ki pomenijo nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje; ob tem pa je ta standard lahko izpolnjen tudi ob ugotovitvi soobstoja zadosti pomembnih, jasnih in ujemajočih se elementov ali neizpodbitnih domnev.(31) Druga situacija – ta pa je relevantna za obravnavani upravni spor – pa se nanaša na okoliščino, ko pritožnik uveljavlja, da bo šele prišlo do kršitve 3. člena EKČP zaradi bivanja v priporu oziroma zaporu po izvedeni izročitvi. V taki situaciji od pritožnika zahtevati, da predloži nesporni dokaz o tveganju za nečloveško ravnanje v primeru izročitve pa bi dejansko pomenilo, da organ od pritožnika zahteva dokaz o prihodnjem dejstvu, kar pa je nemogoče dokazati in bi to pomenilo nesorazmerno dokazno breme za pritožnika. Tak zahtevek vedno pomeni, da se nekaj utegne zgoditi, ni pa nujno, da se bo to res tudi zgodilo. Posledično to pomeni, kot nadalje navaja ESČP, takšnega zahtevka ni mogoče dokazati v enaki meri kot je mogoče dokazati pretekli historični dogodek. Zato je treba od pritožnika v taki situaciji le zahtevati, da izkaže dejstva, vezana na njegove značilnosti ali skupino, ki ji pripada, da je podana zadosti velika verjetnost („high likelihood“), da bo podvržen nečloveškemu ravnanju.(32) Tega standarda se bo morala držati tožena stranka v ponovljenem postopku.

59Zgoraj navedeni standardi za odločanje v zadevah izročitev tudi pomenijo, da se tožena stranka v tovrstnih primerih ne more sklicevati na kakršno koli „domnevo“, da bo država ZDA, ki je zaprosila za izročitev, spoštovala temeljne pravice določene v instrumentih, ki jo zavezujejo na mednarodni ravni. Tožena stranka se namreč ob tem nepravilno sklicuje na „sodbo K.R.S. proti Združenemu kraljestvu št. 32733/08. Ta sodna odločba ESČP z dne 2. 12. 2008 namreč ni sodba, pač pa gre za odločitev o dopustnosti pritožbe. Zadeva se ne nanaša na vprašanje učinkovitega varstva človekovih pravic, kadar gre za razmerje med državo podpisnico EKČP in državo, ki ni podpisnica EKČP, ampak se zadeva K.R.S. nanaša na primerjavo učinkovitosti sodnega varstva temeljnih pravic iz EKČP med državama podpisnicama EKČP (Veliko Britanijo in Grčijo) in za razmerje med sistemom varstva človekovih pravic po pravu EU in EKČP. ZDA pa niso podpisnice ne EKČP niti ni ta država članica EU. Poleg tega je odločitev o nesprejemu pritožbe v zadevi K.R.S. temeljila na stališču, da bi moral pritožnik najprej pred grškimi organi uveljavljati varstvo pravice iz EKČP.(33) Ta odločitev in pravno stališče v zvezi z pripornimi razmerami za prosilce za azil v Grčiji, ki sta temeljila na domnevi, da bo Grčija spoštovala obveznosti po pravu EU in EKČP, pa sta bili spremenjeni s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece. ESČP je namreč v sodbi v zadevi M.S.S. ugotovilo, da Grčija krši pravico do prepovedi nečloveškega in poniževalnega ravnanja zaradi okoliščin v katerih je prosilcem za azil odvzeta osebna svoboda.(34) V predmetnem postopku se zato tožena stranka ne more opreti na nobeno „domnevo“ na podlagi sodne prakse ESČP, da bodo pristojni organi ZDA v primeru izročitve upoštevali pravice tožnika iz 3. člena EKČP.

60Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, da je kršila procesne določbe 8. in 9. člena ZUP in da je nepravilno uporabila določilo 3. odstavka 530. člena ZKP v zvezi z 3. členom EKČP. Sodišče je zato tožbi ugodilo (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

61Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285.00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

--------------

opomba (1) : Opredelitev mučenja je podana na primer v sodbi ESČP v zadevi Selmouni v. France (odst. 96-105). Razlika med nečloveškim in ponižujočim ravnanjem pa je opredeljena na primer v sodbi ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece (odst. 220-222).

opomba (2) : Soering v. the United Kingdom, 7. 7. 1989, odst. 116-124.

opomba (3) : Abdulazhon Isakov v. Russia, 8. 7. 2010, odst. 136.

opomba (4) : Soering v. the United Kingdom, odst. 117 in odst. 85.

opomba (5) : Ang.: „rigorous scrutinty“ (Abdulazhon Isakov v. Russia, odst. 137).

opomba (6) : Cruz Varas and Others v. Sweden, odst. 75; Calovskis v. Latvia, odst. 132.

opomba (7) : Fozil Nazarov v. Russia, 11. 12. 2014, odst. 37.

opomba (8) : Ryabikin v. Russia, odst. 110; Vilvarajah and Others v. the United Kingdom, odst. 107 (ang.: /.../„whether substantial grounds have been shown for believing the existence of a real risk of treatment contrary to Article 3 /.../“).

opomba (9) : Ryabikin v. Russia, odst. 113.

opomba (10) : V zadevi Vilvarajah and Others v the United Kingdom pritožnik tako ni izkazal, da je v kakor koli slabšem položaju, kot so sicer vsi pripadniki tamilske skupnosti na Šri Lanki (ibid. odst. 111).

opomba (11) : Ang.: „flagrant denial of justice“.

opomba (12) : Final ruling as to the admissibility of App. 71555/01 by Ira Samuel Einhorn against France, 16. 10. 2001, odst. 33; Sejdović v. Italy, 1. 3. 2006, odst. 84; Stoichkov v. Bulgaria, 24. 3. 2005, odst. 56.

opomba (13) : Bader and Kanbor v. Sweden, 8. 11. 2005, odst. 47.

opomba (14) : Decision as to the admissibility of App. no. 35865/03 by Mohammed Ali Hassan Al-Moayad against Germany, 20. 2. 2007, odst. 101.

opomba (15) : Othman (Abu Qatada) v. the United Kingdom, odst. 259-261.

opomba (16) : Ibid. odst. 261.

opomba (17) : Ang.: „gross disproportionality“ (Babar Ahmad and Others v. the United Kingdom, odst. 235-238).

opomba (18) : Ibid. odst. 238.

opomba (19) : Enako ESČP pravi tudi v sodbi v zadevi Calovskis v. Latvia, 24. 7. 2014, odst. 134.

opomba (20) : Aswat v. the United Kingdom, odst. 35.

opomba (21) : ESČP je v tej zadevi citiralo tudi sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Kafkaris v. Cyprus (12. 2. 2008), kjer je bila zagrožena kazen dosmrtni zapor.

opomba (22) : Ibid. odst. 58

opomba (23) : V tej zadevi je šlo za ugovor o štiri do petkrat višji kazni za kaznivo dejanje v zvezi z zlorabo drog na Tajskem v primerjavi s kaznijo za primerljivo kaznivo dejanje v Veliki Britaniji (Decision App. Nos. 43759710 and 43771/12 Steven Willcox and Scott Hurford against he United Kingdom, 8. 1. 2013, odst. 72-80).

opomba (24) : Calovskis v. Latvia, odst. 145-146.

opomba (25) : Trabelsi v. Belgium, 4. 9. 2014, odst. 114.

opomba (26) : Ibid. odst. 15 in 22.

opomba (27) : Ryabikin v. Russia, odst. 110.

opomba (28) : Ibid. odst. 111-113.

opomba (29) : Calovskis v. Latvia, odst. 133.

opomba (30) : Puzan v Ukraine, 18. 2. 2010, odst. 25-35

opomba (31) : Koktysh v. Ukraine, 10. 12. 2009, odst. 90.

opomba (32) : Fozil Nazarov v. Russia, 11. 12. 2014, odst. 38.

opomba (33) : Decision as to the admissibility of application no. 32733/08 by K.R.S. Against the United Kingdom, točka I/B, str 14.

opomba (34) : Sodba ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 20111, odst. 205-234.