525. člen ZKP

Sodišče pri začasnem priporu ne presoja pogojev za izročitev in v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna. Edina izjema je, kadar že iz mednarodne tiralice izhaja, da izročitev osebe ne bo dovoljena, ker očitno niso podani pogoji za izročitev na podlagi Ustave, mednarodne pogodbe oziroma zakona, zaradi česar bi lahko bila v teh primerih odreditev začasnega pripora v nasprotju z njegovim namenom (na primer: očitno ne gre za ekstradibilno kaznivo dejanje, odsotnost dvojne kaznivosti).

Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da so utemeljeni zaključki prvostopenjskega sodišča, ko je pritrdilo preiskovalnemu sodniku v zanesljivi ugotovitvi, da A. A. dejansko uživa začasno mednarodno zaščito, ki se izteče šele dne 11. 11. 2029, zaradi česar (ter ob upoštevanju mednarodno pravnega načela nevračanja) pogoji za njegovo izročitev Republiki X niso podani.

Zahteva za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju pripornega razloga begosumnosti ne razločuje med (ne)dosegljivostjo tujca za pristojne organe Severne Makedonije kot države prosilke in njegovo (ne)dosegljivostjo za slovenske organe v postopku odločanja o izročitvi. Medtem ko je bila tujčeva nedosegljivost za makedonske organe lahko podlaga za izdajo mednarodne tiralice, ki je slovenski organi v danem primeru niso zavrnili in torej presoja njene utemeljenosti ni predmet tega postopka, je na drugi strani pri presoji pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP relevantna izključno tujčeva (ne)dosegljivost za slovenske organe, ki lahko oteži oziroma onemogoči postopek izročitve.

Pri odločanju o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna.

Sporočilo Interpola oziroma mednarodna tiralica lahko v skladu s slovensko ustavnopravno ureditvijo štejeta za akt, ki je enakovreden odločbi o priporu, samo v primeru, da je v listini med ostalim določno identificirana odločba organa države prosilke, na podlagi katere je treba tujcu odvzeti prostosti, in organ države prosilke, ki je odredil odvzem prostosti, pri čemer mora organ na prvi pogled izpolnjevati tiste lastnosti, ki jih pripisujemo sodiščem. To pomeni tudi, da ne sme delovati v okviru državnega tožilstva države prosilke.

Tujcu, ki mu je odvzeta prostost zaradi odreditve pripora, mora biti ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (drugi odstavek 525. člena ZKP) zagotovljena učinkovita možnost izjaviti se o vseh predpostavkah za odreditev pripora. To je mogoče le, če je z relevantnim procesnim gradivom tudi v bistvenem seznanjen, v jeziku, ki ga razume. To jamstvo zagotavlja 8. člen ZKP oziroma širše, v vseh postopkih pred državnimi organi, 62. člen Ustave. Z odreditvijo začasnega pripora v obravnavani zadevi pa obrambi takšna možnost ni bila zagotovljena.

Ocenjevanje zadostne določnosti določbe 116. člena Kazenskega zakonika Republike Kazahstan presega okvir presoje v okviru ugotavljanja izpolnjenosti pogoja po 3. točki 522. člena ZKP v postopku izročitve tujca, saj navedena zakonska določba zahteva le, da je dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po zakonu države v kateri je bilo storjeno. Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice se sicer ne nanašajo na tretje države, ki so udeležene v postopkih odločanja o izročitvi obdolžencev in obsojencev v razmerju do konkretne države izvršitve, ki je sicer članica unije, vendar pa so navedeni akti ESČP ustrezna usmeritev glede na pomen varovanja posameznih človekovih pravic - v obravnavanem primeru možnosti kršitve pravic zahtevane osebe, da bi bilo z njo nečloveško ali ponižujoče ravnano oziroma da bi se jo na ta način kaznovalo. Zagotovila naj bodo dana s strani tistih, ki so jih dejansko pristojna dati in učinkovito izvajati. Le na ta način se bo izvršitvena država lahko zanesljivo prepričala o tem, da z izvršitvijo tudi sama ne bo kršila človekovih pravic.

V obravnavani zadevi je bil tujec s strani policije prijet na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP, sodišče pa mu je po zaslišanju pripor odredilo po določbi 524. člena ZKP, saj je tujec v skladu s 529.a členom ZKP z izročitvijo Republiki Srbiji soglašal, zato ni bila potrebna prošnja za njegovo izročitev. Odrejeni pripor tako ni t. i. začasni, temveč klasični ekstradicijski pripor. Preiskovalna sodnica je po zaslišanju tujca zoper njega odredila ekstradicijski pripor zaradi kaznivih dejanj, glede katerih ni razpolagala z njunima opisoma. Takšna situacija predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez dokumentacije, ki omogoča presojo ali je dejanje, zaradi katerega naj se odredi pripor, kaznivo dejanje ali ne.

V obravnavanem primeru je bil zoper tujca odrejen tako imenovani začasni ekstradicijski pripor, katerega namen je zagotoviti navzočnost obdolženca oziroma obsojenca v postopku odločanja o izročitvi in s tem preprečiti, da bi se s pobegom izognil izročitvi. Pravna podlaga za odreditev pripora je bila v prvi vrsti Evropska konvencija o izročitvi, ki sta jo ratificirali Republika Slovenija in Švica. Zaradi navedenega se določbe ZKP uporabljajo le, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

Pri odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora sodišče še ne razpolaga s formalno prošnjo za izročitev tujca in dokumentacijo, na podlagi katere lahko odloča o utemeljenosti prošnje za izročitev.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili neogibnost začasnega ekstradicijskega pripora, kar implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev izrek milejšega omejevalnega ukrepa, med katere pa odvzem potne listine niti ne spada. Začasni odvzem potne listine ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku izročitve, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča (drugi odstavek 195. člena ZKP). Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice v tej fazi ne obsega presoje narave očitanega kaznivega dejanja in pogojev za izročitev. S tem omejevalnim ukrepom se namreč na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP preprečuje nevarnost bega zahtevane osebe in njene izognitve izročitvenemu postopku, ne pa tudi danost pogojev za njeno izročitev.

Nalog za prijetje in predajo za presojo utemeljenosti odreditve začasnega ekstadicijskega pripora ni relevanten, ker gre za instrument, ki na tujčevo dosegljivost za slovenske organe v postopku ekstradicije nima nikakršnega vpliva. Nalog za prijetje in predajo se sme odrediti v primeru teka kazenskega postopka pred slovenskimi sodišči ali izvršitve že izrečene kazni oziroma varnostnega ukrepa, ne pa tudi zaradi izvršitve ekstradicijskega pripora. Med članicami EU je v kazenskih zadevah v veljavi zgolj en instrument, ki omogoča zagotovitev navzočnosti obdolžencev, to je Evropski nalog za prijetje in predajo.

Zahtevi priloženi odločba o pridobitvi pravice do azila in potrdilo o nemškem državljanstvu zahtevane osebe sta bila predložena šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato na njegovo zakonitost ne vplivata. Vrhovno sodišče v tej fazi odloča le o zakonitosti odrejenega začasnega ekstradicijskega pripora in ne more predstavljati tretje stopnje za vrednotenje okoliščin in preverjanje pravilnosti dejanskih ugotovitev (drugi odstavek 420. člena ZKP). To pa ne odvezuje dolžnosti sodišča prve stopnje, da morebitno naknadno pridobljene dokaze vrednoti v luči (ne)izpolnjenih pogojev za odreditev ekstradicijskega pripora. Evropski nalog za prijetje in predajo lahko po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije posamezna država članica EU med drugim uporabi z namenom, da bi druga država članica EU prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka. Povedano drugače, Evropski nalog za prijetje in predajo pride v poštev, kadar begosumnega obdolženca – državljana EU ni mogoče prijeti v naši državi.

V nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, sme policija na prošnjo tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana, tujcu vzeti prostost (takoimenovani začasni ekstradicijski pripor). Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah zavzelo stališče, da je sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, po svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.

V obravnavanem primeru sta sodišči poleg dejstva, da je obdolženec tujec, upoštevali, da obdolženec ni vezan na Republiko Slovenijo, saj v Sloveniji nima (stalnega ali začasnega) prebivališča, zaposlitve, poslovnih odnosov ali sorodnikov. Tako ga na ozemlje naše države ne veže nobena navezna okoliščina, še posebej ne takšne narave, da bi zagotavljala njegovo navzočnost v ekstradicijskem postopku. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi z višino zagrožene kazni, saj se obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika Rusije, za katerega je predpisana kazen sedem let zapora. Sodišči sta na podlagi razpisane mednarodne tiralice zaključili, da je bil obdolženec do sedaj ruskim organom pregona nedosegljiv, obdolženec pa poseduje več potnih listov, kar mu omogoča nadaljnje nemoteno gibanje. Sodišči sta obrazložili, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost lahko zapustil Slovenijo in odšel v katero koli drugo državo, saj je v svojem zagovoru povedal, da se je pred prijetjem gibal na področju Italije, Turčije, Hrvaške in Izraela. Uveljavljana kršitev pravice do uporabe svojega jezika ni podana. Iz zapisnika o zaslišanju obd

Sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, je po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu. V času odreditve začasnega izročitvenega pripora se sodišče ne spušča v vprašanje obstoja utemeljenega suma, saj posredovani podatki države prosilke tega ne omogočajo.

V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP ter izkazala hkrati katerega izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor, še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za tako imenovani začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takšnem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe, ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.

Kot je utemeljeno ugotovilo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je Interpol Beograd zoper tujca razpisal tiralico na podlagi odločbe o priporu, ki je bila izdana s strani sodišča v Beogradu na podlagi sodbe pritožbenega sodišča v Beogradu, s katero je bila tujcu izrečena oziroma potrjena zaporna kazen v višini štirih let, zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da so iz mednarodne tiralice oziroma sporočila Interpola z dne 22. 7. 2014 razvidni vsi potrebni podatki, to so obdolženčevi osebni podatki, opis kaznivega dejanja, številčna oznaka člena Kazenskega zakonika Republike Srbije (prvi odstavek 246. člena), obsojencu izrečena kazen za to kaznivo dejanje (štiri leta zapora), organ, ki je izdal odločbo, na podlagi katere je bila izdana mednarodna tiralica (sodišče v Beogradu), opravilna številka in datum odločbe, izjava, da bo izročitev zahtevana v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali dvostranskimi ali večstranskimi sporazumi, izjava, da se obvestilo Interpola obravnava kot uradno zaprosilo za začasni pripor,

Ker ni bilo na podlagi same prošnje in priložene dokumentacije že na prvi pogled ( prima facie ) očitno, da bi bila izročitev iz razloga po 7. točki prvega odstavka 522. člena (in drugih) nedopustna, se preiskovalni sodnik v fazi odreditve ekstradicijskega pripora ni in se (tudi glede na razpoložljivo dokumentacijo) ni bil dolžan opredeljevati do vprašanja, ki ga zagovornik izpostavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, tj. ali je bila zahtevana oseba zaradi istega kaznivega dejanja pravnomočno obsojena že v Zvezni republiki Nemčiji, izrečena kazen pa se še izvršuje (7. točka prvega odstavka 522. člena ZKP).

Ne narava začasnega izročitvenega pripora ne zakon sodišču ne nalagata, da mora ob odreditvi klasičnega izročitvenega pripora ugotavljati, da niso več izpolnjeni pogoji za začasen pripor. Za odreditev pripora v izročitvenem postopku ni potreben predlog državnega tožilca. Utemeljenost suma, da je obdolženi tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, je temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP.