Letalsko pravo

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je prišlo do izpolnitve s subrogacijo po zakonu na podlagi 275. člena OZ in je posledično pravica tožeče stranke zahtevati povrnitev stroškov od tožene stranke dejansko prenehala (in morebiti prešla na naročnika). Če je stroške intervencije res plačal naročnik, jih tožena stranka tožnici ni dolžna povrniti. Navedeno pa ne velja, če ima tožeča stranka kot upravljalec letališča obveznost, da naročniku plačane stroške povrne.

Toženka je zavezanka za plačilo odškodnine, saj ni dokazala, da je tožnika pravočasno obvestila o odpovedi leta. Okoliščina, da je toženka o odpovedi (pravočasno) obvestila organizatorja potovanja, ki potem ni pravočasno obvestil tožnikov, je ne razbremenjuje obveznosti plačila odškodnine. Prilagoditev v poslovanju, ki jih je terjala pandemija covida-19, ni mogoče šteti za dogodek zaradi izrednih razmer v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004.

Vrhovno sodišče je na podlagi smiselne uporabe prvega odstavka 58. člena ZPP v zadevah, ki se nanaša na spremembo lastništva letal, presodilo, da se pristojnost ravna po sedežu Agencije, ki vodi register zrakoplovov. Ker ima Agencija sedež v Ljubljani, je Vrhovno sodišče v tem kompetenčnem sporu odločilo, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Na podlagi smiselne uporabe prvega odstavka 58. člena ZPP se v zadevah, ki se nanašajo na spremembo lastništva letal, pristojnost ravna po sedežu Agencije, ki vodi register zrakoplovov. Ker ima Agencija sedež v Ljubljani, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 10. člena ZNP-1 v povezavi s šestim odstavkom 25. člena ZLet za odločanje v zadevi določilo Okrajno sodišče v Ljubljani.

Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 12. člena Tarife za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije (gradnja zrakoplovov), in sicer gre za letno tarifo, ki po drugem odstavku tega člena obsega izvedbo stalnega nadzora nad izdanim certifikatom. Ne ta določba, ne postavka tarife "stalni nadzor po podizvajalcu" ne določata, katera opravila vključuje ta tarifa. V tem se ta ureditev oziroma postavka razlikuje od ostalih postavk 12. člena Tarife, pa tudi od ureditve v ostalih členih, ki natančno opredeljujejo opravila, vključena v Tarifo, že v besedilu členov, nato pa še posebej, ob posamezni postavki oziroma opravilu. Tarifa zato tožniku ne daje podlage, da bi plačilo zneska po tarifi pogojeval z opravo točno določene storitve, njenega obsega oziroma načina izvedbe.

Osnova za obračun stroškov letne tarife za veljavnost spričevala letalskega prevoznika za spremenljivi del po tarifi število prodanih potniških vozovnic, kar pomeni, da je izpodbijani sklep, ki je kot osnovo upošteval sporočeno število prepeljanih potnikov in ne števila prodanih vozovnic, napačen, na kar pravilno opozarja tožeča stranka. Iz citiranega besedila sedmega odstavka 25. člena Tarife namreč izhaja, da je število prepeljanih potnikov osnova za izračun predmetne tarife le v primeru zakupnih pogodb.

Tarifa v obravnavani zadevi tožniku ne daje podlage, da bi plačilo zneska po tarifi pogojeval z opravo točno določene storitve, njenega obsega oziroma načina izvedbe. Nič drugega ne izhaja niti iz ZLet, saj iz 6. točke 2. odstavka 17. člena ZLet namreč ni mogoče povzeti nobenega konkretnega opravila, ki bi ga bilo treba izrecno izvesti v okviru stalnega nadzora.

Zoper sklep o stroških, izdan v obnovljenem postopku, tožnik ni ugovarjal, saj ni vložil pritožbe, čeprav je to možnost nedvomno imel, in je bil o tem pravilno poučen tudi v pouku o pravnem sredstvu v sklepu o stroških. Ker ni vložil pritožbe, pa tudi ne more več zahtevati sodnega varstva zoper odločitev o stroških, kakršna je bila sprejeta v obnovljenem postopku, saj upravni spor v primeru, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni storila, po izrecni določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 ni dopusten. Odločitev o stroških, sprejeta v obnovljenem postopku, je torej dokončna in pravnomočna ter kot takšna zavezuje, in nanjo ne more vplivati odločitev, sprejeta v tem upravnem sporu.

Osnova za obračun predmetne tarife je število prodanih potniških vozovnic, kar pomeni, da je izpodbijani sklep, ki je kot osnovo upošteval sporočeno število prepeljanih potnikov in ne število prodanih vozovnic, napačen.