58. člen ZPP

Pomorski zakonik določa poseben pravni režim za pravnoposlovni prenos lastninske pravice na ladjah, ki se uporablja tudi za čolne.

Posredna navezna okoliščina napotuje na smiselno uporabo pravila iz 58. člena ZPP, ki ureja pristojnost v sporih o letalu in ladji. Za te spore je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega se vodi vpisnik, v katerega je vpisano letalo. Register zrakoplovov vodi Javna agencija za civilno letalstvo (22. člen ZLet), ki ima sedež v Ljubljani.

Vrhovno sodišče je na podlagi smiselne uporabe prvega odstavka 58. člena ZPP v zadevah, ki se nanaša na spremembo lastništva letal, presodilo, da se pristojnost ravna po sedežu Agencije, ki vodi register zrakoplovov. Ker ima Agencija sedež v Ljubljani, je Vrhovno sodišče v tem kompetenčnem sporu odločilo, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Na podlagi smiselne uporabe prvega odstavka 58. člena ZPP se v zadevah, ki se nanašajo na spremembo lastništva letal, pristojnost ravna po sedežu Agencije, ki vodi register zrakoplovov. Ker ima Agencija sedež v Ljubljani, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 10. člena ZNP-1 v povezavi s šestim odstavkom 25. člena ZLet za odločanje v zadevi določilo Okrajno sodišče v Ljubljani.

Drži, da je v sodni praksi potrjeno, da realizacija prenosa nepremičnine lahko sanira napako v obličnosti pogodbe, torej da takšna pogodba konvalidira. Vendar pa presoja realizacije in nadaljnje konvalidacije pogodbe lahko pride v poštev šele, ko je potrjen obstoj take pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), torej ko je dokazano, da je bila podlaga darilne pogodbe, da (izključno) tožnik postane lastnik sporne nepremičnine. Tega pa tožnik ni uspel dokazati.

Na podlagi smiselne uporabe prvega odstavka 58. člena ZPP se v zadevah, ki se nanašajo na spremembo lastništva letal, pristojnost ravna po sedežu Agencije, ki vodi register zrakoplovov. Ker ima Agencija sedež v Ljubljani, je Vrhovno sodišče predlogu ugodilo in na podlagi prvega odstavka 10. člena ZNP-1 v povezavi s šestim odstavkom 25. člena ZLet za odločanje v zadevi določilo Okrajno sodišče v Ljubljani.

Vložitev predloga za ureditev meje po osebi, ki ni aktivno legitimirana za takšen predlog, in posledično temu umik predloga, je okoliščina, ki se je primerila predlagateljema, in zato prvemu nasprotnemu udeležencu odgovarjata za nastale mu stroške postopka ne glede na izid postopka.

Ker v obravnavani pravdni zadevi, katere predmet spora je razveljavitev pogodbe med pravdnima strankama, ni podana izključna pristojnost Okrajnega sodišča v Trbovljah, je krajevno pristojno tisto sodišče, kjer je tožeča stranka vložila tožbo, to je Okrajno sodišče v Celju.

Upnik je s popravo predloga zamudil rok, ki mu ga je določilo sodišče, a v tem primeru gre za instrukcijski rok, ki ga je sodišče s tem, ko je štelo, da je upnik predlog dopolnil, konkludentno podaljšalo. Ker v izvršilnem postopku sodišče opravi narok samo, če zakon tako določa, ali pa če se to zdi sodišču smotrno, sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča glede na ugovorne navedbe in navedbe upnika v odgovoru na ugovor pravilno ocenilo nesmotrnost izvedbe naroka v predmetni zadevi.

Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, če je podana izključna pristojnost drugega sodišča.

Pristojnost slovenskega sodišča pa izhaja tudi iz določbe 27. člena v zvezi s tretjim odstavkom 58. člena v času vložitve tožbe veljavnega ZPP/77. Po določbi 27. člena ZPP/77 je v primeru, če v zveznem zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča RS za določeno vrsto sporov, slovensko sodišče pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb zakona o krajevni pristojnosti sodišča RS. Kot že rečeno, ZUKZ ne vsebuje posebnih določb o pristojnosti slovenskega sodišča za reševanje sporov, kot je predmetni. Zato je potrebno uporabiti določbe ZPP/77, ki urejajo krajevno pristojnost sodišča. Ker po navedenih določbah zoper toženo stranko v Republiki Sloveniji ni splošne pristojnosti, se lahko za obveznosti, ki jih je treba izpolniti v Republiki Sloveniji, po določbi tretjega odstavka 58.člena ZPP/77 tožba vloži pri tistem sodišču, na katerega območju je treba izpolniti to obveznost. Določba torej veže pristojnost sodišča Republike Slovenije na navezno okoliščino kraja izpolnitve obveznosti (tako tudi določba 56.člena sedaj veljavnega Zakona o medna

Po določbi 77. člena ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine pristojno sodišče, na območju katerega so stvari. Če v predlogu ni navedeno, kje so stvari, je na podlagi določbe 2. odstavka 78. člena ZIZ za odločitev o predlogu pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Smiselna uporaba določbe 58. člena ZPP ne pride v poštev, ker ne gre za pravno praznino.

Določbo drugega odstavka 58. člena ZAP je mogoče realizirati le tedaj, če se z uporabo avtorskega dela doseže nesorazmeren dobiček, ki ni bil vnaprej pričakovan.

Tudi pri izvršbi na nematerializirane vrednostne papirje je pristojno sodišče po 100. členu ZIZ.

Po določilu 1. odst. 104. čl. ZPP morajo stranke podajati vloge sodišču v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, torej v slovenščini. Določila 2. in 3. odst. cit. člena, ki določajo enakopravno rabo drugih jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti se ne uporabljajo več, ker nasprotujejo pravnemu redu v Republiki Sloveniji (glej 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS št. 1/91-I) in ker je po 11. čl. Ustave RS uradni jezik v Sloveniji slovenščina (oziroma na območju manjšin tudi italijanščina in madžarščina). Zaradi navedenega je bila vloga tožene stranke - ugovor, sestavljen v hrvaškem jeziku, kar je glede na prej navedeno tuj jezik, nerazumljiva (primerjaj 106. in 109. čl. ZPP). Zato bi moralo prvostopno sodišče, ki je po uradni dolžnosti dolžno paziti, da so vloge strank v slovenščini ali s slovenskim prevodom, izvesti postopek po določilih 109. čl. ZPP. Ker je tako obravnavanje zaenkrat nerazumljive vloge opustilo, izpodbijano odločitev pa na trditve v tujem jeziku oprlo, je podana opustitev postopanja z nerazumljivo vlogo, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne glede na to, da se je

Tožena stranka ni banka na ozemlju Republike Slovenije, zato se zanjo zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih hranilnih vlog ne uporablja.

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja zahtevo, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva odstopi Gospodarskemu sodišču v Beogradu kot stvarno in krajevno pristojnemu za sojenje v tej pravdni zadevi, kar pomeni, da po nastanku novih okoliščin z osamosvojitvijo Slovenije smiselno uveljavlja, da ni pristojno za sojenje sodišče v Kranju, ampak sodišče v Beogradu. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotavljati, ali je za odločitev v sporu pristojno ali ne, glede na to, da je po osamosvojitvi Slovenije zadeva postala spor z mednarodnim elementom. Ugotavljati bi torej moralo, ali je za odločitev o sporu pristojno slovensko sodišče in če bi ugotovilo, da ni, bi se moralo po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, razveljaviti med postopkom opravljena dejanja in zavreči tožbo in s tem uporabiti pravilno 3. odst. 16. člena ZPP. Sicer pa bi moralo pristojnost slovenskega sodišča, sprejeti in nadaljevati postopek ter meritorno odločiti.

Sporazum o krajevni pristojnosti, sklenjen med pravdnima strankama, od katerih ima ena sedež v Republiki Sloveniji, druga pa v eni od bivših jugoslovanskih republik, pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, ne predstavlja sporazuma o pristojnosti slovenskih sodišč v smislu 2. odst. 49. člena ZUKZ. Če v ZUKZ ni izrecne določbe o pristojnosti slovenskega sodišča za določeno vrsto spora, je slovensko sodišče lahko pristojno, če njegova pristojnost izvira iz določb ZPP o krajevni pristojnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v ZUKZ ni naveznih okoliščin za pristojnost slovenskega sodišča v konkretnem sporu, ni pa ugotavljalo, ali ni morda po določbah ZPP o krajevni pristojnosti podana pristojnost slovenskega sodišča.