UPRS sodba III U 295/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom in odločbo št. 3501-83/2013-10 z dne 19. 6. 2014 je Občina Sežana (v nadaljevanju: upravni organ) zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo Občinske uprave Občine Sežana št. 3501-83/2013 z dne 12. 12. 2013 (točka 1. izreka) in zavrnila tožničino zahtevo za izrek ničnosti te iste odločbe Občinske uprave Občine Sežana (točka 2. izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ z odločbo z dne 12. 12. 2013 dovolil družbi A. d.o.o. iz Sežane, (v nadaljevanju: organizator prireditve) začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom v času poteka tradicionalne javne prireditve „Krasovanje“, ki se je odvijala na parkirišču pred starim gasilskim domom v Sežani, na zemljišču s parcelno številko 2976/1 k.o. ... v dneh: 14. 12. 2013, 21. 12. 2013, 24. 12. 2013, 27. 12. 2013 in 28. 12. 2013 s pričetkom ob 22.00 uri do 3.30 ure naslednjega dne.

3Dne 22. 4. 2014 je upravni organ prejel predlog tožeče stranke za obnovo navedenega postopka ter predlog za ugotovitev ničnosti izdanega dovoljenja.

4V predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnica podala iz razloga 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je upravni organ ugotovil, da se predlog nanaša na postopek, končan z dokončno odločbo (dovoljenjem) z dne 12. 12. 2013. Z vpogledom v upravni spis je organ ugotovil, da je bila prireditev, za katero je bilo izdano dovoljenje o začasni čezmerni obremenitvi okolja s hrupom, v mesecu decembru 2014 (pravilno 2013). Prvostopni organ je zaključil, da je bila že sama izvedba prve prireditve (14. 12. 2013) dokaz, da je predlagateljica vedela za izdajo dovoljenja, saj je tudi v predlogu sama navedla, da prebiva v neposredni bližini prireditve, in je od takrat dalje imela možnost zahtevati vpogled v dovoljenje oziroma celoten spis. V mesecu januarju 2014 je namreč upravni organ že prejel zahtevo za obnovo istega postopka B.B., stanujočega na istem naslovu, ki je s tožnico sorodstveno povezan, zato je odločil, da je tožnica gotovo vedela za izdano dovoljenje pred 21. 3. 2014, in je na tej podlagi zavrgel tožničino vlogo zaradi zamude subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka.

5Iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta v nadaljevanju izhaja, da tožnica tudi sicer ne izkazuje pravnega interesa po 43. členu ZUP za vstop v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po prvem odstavku 5. člena Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (Uradni list RS št. 118/2005, v nadaljevanju Uredba) se izpostavljenost hrupu, ki ga povzročajo zvočne naprave, ocenjuje pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori. Kot izhaja iz Poročila o emisiji hrupa v okolje iz decembra 2013, pa stavba v kateri biva predlagateljica ne spada med take stavbe, saj iz tega Poročila jasno izhaja, da območje kritičnih vrednosti za III. območje varstva pred hrupom ne bo doseglo najbližjih varovanih stavb, zato tudi ni bila udeležena v postopku izdaje dovoljenja na prvi stopnji kot stranska udeleženka.

6Glede zavrnitve zahteve tožeče stranke za izrek ničnosti spornega dovoljenja pa je tožena stranka navedla, da je predlagateljica predlagala izrek ničnosti na podlagi 3. in 5. točke 279. člena ZUP; z vpogledom v spisno gradivo pa je bilo ugotovljeno, da je bilo dovoljenje že izvršeno, oziroma, da so dejansko vse prireditve, za katere je bilo dovoljenje izdano, že potekale, kar je v svojem predlogu potrjevala tudi predlagateljica sama. Dovoljenja, ki je bilo že izvršeno, pa ni mogoče izreči za ničnega. Tožnica tudi ni izkazala ničnostnega razloga iz 5. točke 279. člena ZUP, saj je v tej določbi navedeni ničnostni razlog podan, kadar je upravna odločba posledica nedovoljenega ravnanja druge osebe, ki je usmerjeno na organ, ne pa ko gre za posledico nedovoljenega ravnanja samega organa. Za takšno dejansko stanje pa v obravnavanem konkretnem primeru ni šlo.

7Župan občine Sežana je kot pritožbeni organ z v uvodu navedeno odločbo zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep in odločbo kot neutemeljeno.

8Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in s tožbo izpodbija navedeni sklep in odločbo. V tožbi navaja, da želi s tožbo preprečiti bodoče ponavljanje istovrstnega odločanja oziroma pridobiti pravni temelj za uveljavljanje škode, saj v prvotnem postopku ni bilo mogoče sprožiti tožbe za ugotovitev nezakonitosti te odločbe. Trdi, da je tožena stranka svojo ugotovitev, da je bil zamujen subjektivni rok za vložitev njenega predloga za obnovo, oprla na napačno ugotovljeno dejansko stanje. Ni sporno, da je za prireditev vedela, vendar slednje ne pomeni, da je vedela za dovoljenje. Ker se je glede zaščite svojih koristi že od vsega začetka zanašala na sina in tudi na organe, se ni poglabljala v zakonsko podlago prireditve. Za dovoljenje je izvedela šele 21. 3. 2014, ko jo je sin seznanil z nepravilnostmi v tem dovoljenju in jo prepričal, da skupaj vložita ugotovitveno tožbo na Upravno sodišče zaradi kršitve ustavnih pravic, ki pa je bila s sklepom naslovnega sodišča III U 96/2014-2 z dne 31. 3. 2014 zavržena. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih je bilo po njenem mnenju sporno dovoljenje z dne 12. 12. 2013 nezakonito.

9Sodišču predlaga odpravo 1. točke izreka izpodbijanega sklepa in odločbe ter vrnitev zadeve v ponoven postopek, podrejeno pa, da naj sodišče ugotovi, da je bila z nezakonitim sklepom Občinske uprave Občine Sežana št. 3501-83/2013-10 z dne 19. 6. 2014 prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

10Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

11Tožba ni utemeljena.

12Predmet presoje v zadevnem upravnem sporu je 1. točka izreka sklepa in odločbe, s katero je bil zavržen tožničin predlog za obnovo postopka. V tem obsegu je sodišče tudi presojalo tožničine ugovore in presodilo, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov upravnega spisa. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in jih ne ponavlja, zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

13V predmetni zadevi je tožnica dne 23. 4. 2014 zahtevala obnovo postopka izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, uvedenega na predlog organizatorja prireditve, ki je bil zaključen z odločbo tožene stranke z dne 12. 12. 2013, s katero je bila dovoljena izvedba tradicionalne javne prireditve „Krasovanje“, ki se je odvijala na zemljišču parc. št. 2976/1 k.o. ... v dneh: 14., 21., 24., 27. in 28. december 2013, s pričetkom ob 22.00 uri do 3.30 ure naslednjega dne.

14Iz prvega odstavka 267. člena ZUP izhaja, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Iz drugega odstavka 267. člena ZUP izhaja, da če pogoji iz prvega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

15Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničin predlog za obnovo postopka zavrgel kot prepozen. Uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP je mogoče le v predpisanem roku enega meseca (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Tožničin predlog za obnovo postopka, ki ga je prvostopenjski organ prejel dne 22. 4. 2014, se nanaša na odločbo z dne 12. 12. 2013 o dovolitvi začasne čezmerne obremenitve okolja s hrupom v času poteka javne prireditve „Krasovanje 2014“, ki se je zaključila 28. 12. 2013. V navedenem roku predlog ni bil podan. To pa je razlog, zaradi katerega je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Ker tožnica stalno prebiva v poslovno stanovanjski stavbi na naslovu ..., ob kateri se je v decembru 2013 odvijal niz javnih prireditev, za katere je bilo izdano sporno dovoljenje, se tako ne more uspešno sklicevati, da naj bi za sporno dovoljenja izvedela šele 21. 3. 2014, ker se je glede zaščite svojih koristi zanašala na sina in organe in ni preverjala zakonske podlage prireditve, dokler jo z nepravilnostmi v tem dovoljenju ni seznanil sin ter jo prepričal, da sta na upravno sodišče vložila tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic. V tožbi sama navaja, da se je za obnovo odločila, ker je bila njuna tožba s sklepom Upravnega sodišča RS, oddelek v Novi Gorici št. III U 96/2014 z dne 31. 3. 2014 zavržena.

16Po 9. točki 260. člena ZUP se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po prvem odstavku 43. člena ZUP je stranski udeleženec oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP).

17Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka izdala odločbo o dovoljenju organizatorju za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zaradi uporabe zvočnih naprav v času tradicionalne javne prireditve „Krasovanje 2014“ v mestu Sežani za pet časovnih obdobij v dolžini 5,5 ur v decembru leta 2013. Sporno dovoljenje je bilo izdano na podlagi predloženega Poročila o emisiji hrupa v okolje (v nadaljevanju: Poročilo), ki ga je za organizatorja prireditve izdelala družba C. d.o.o., pooblaščena za pripravo tovrstnih poročil(1). Iz Poročila, ki temelji na določbah Uredbe in še dveh drugih uredb (Uredba o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (Uradni list. RS št. 121/04) in Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS št. 105/05, 34/08, 109/09 in 62/10) izhaja, da se izpostavljenost hrupu, ki ga povzročajo zvočne naprave po prvem odstavku 5. člena Uredbe, ocenjuje pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori in da stavba, v kateri biva predlagateljica, ne spada med take stavbe. Upoštevaje navedbe v Poročilu je prvostopni organ ugotovil, da predlagateljica ni bila udeležena v postopku na prvi stopnji kot stranska udeleženka, ker v konkretnem primeru ne izkazuje pravne koristi. Izpodbijana odločitev temelji na zaključku, da predlagateljica v svoji zahtevi ni izkazala pravne koristi in zato tudi ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka.

18Tožnica s tožbo podrejeno zahteva ugotovitev, da je bila v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadeta z nezakonitim upravnim aktom. Takšnemu tožbenemu zahtevku sodišče lahko ugodi le na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi s 66. členom in 2. alinejo 2. odstavka 33. člena ZUS-1, ki omogočajo izdajo ugotovitvene sodne odločbe po zahtevku na ugotovitev kršitve temeljnih človekovih pravic, ter določbe 2. odstavka 64. člena ZUS-1, ki omogoča izdajo ugotovitvene sodne odločbe po zahtevku na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta zaradi kršitve zakonskih pravic. Za takšen primer pa v obravnavanem sporu ne gre, saj je sodišče presodilo, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zato z njim ni moglo biti poseženo v tožničine pravice. Ostale okoliščine, ki jih tožnica navaja kot razloge, zaradi katerih naj bi ji bile kršene njene pravice, pa se ne nanašajo na razloge, zaradi katerih je bil predlog za obnovo postopka zavržen, ampak na učinke drugih domnevnih napak v postopku izdaje za tožečo stranko spornega dovoljenja. Tožničin predlog za obnovo postopka je bil zavržen, ker je bil vložen prepozno, kar pomeni, da že iz tega razloga niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo podrejenega tožbenega zahtevka, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

19Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

20Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

----------

opomba (1) : Družbi C. d.o.o., je dne 1. 7. 2010 organ v sestavi Ministrstva za okolje, Agencije Republike Slovenije za okolje, na podlagi 101. a člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), podelil pooblastilo št. 35445-9/2010-2 za izvajanje prvega ocenjevanja ter obratovalnega monitoringa hrupa za vire hrupa na podlagi meritev hrupa po standardu SIST ISO 1996-2 v zvezi s SIST ISO 1996-1.