VSL sklep III Cp 1000/2015

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za tožeči stranki nastalo škodo (I. točka izreka); odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se v celoti in pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve pravil pravdnega postopka (1. do 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, vmesno sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek glede temelja odškodninske odgovornosti zavrne kot neutemeljen. Podrejeno predlaga, da se pritožbi ugodi, vmesna sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št.83/01, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ). Tekom celotnega postopka je trdila, da v času škodnega dogodka varnostniki pri njej niso bili zaposleni in da nima varnostne službe; imela pa je sklenjeno pogodbo o varovanju prireditev s tretjo osebo. Meni, da določba 147. člena OZ, upoštevaje stališče VSRS v primerljivi zadevi II Ips 255/2011, ni uporabljiva. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo zatrjevanja tožeče stranke, ki jih le-ta ni nikoli navajala; njene trditve in dokazi so šli v drugo smer. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je zahtevek utemeljen na podlagi odgovornosti organizatorja javne prireditve. Razlogi sodbe so brez dejanske in pravne podlage. Sodišče ne pove, katere so tiste okoliščine primera, zaradi katerih se tožena stranka ne more ekskulpirati kljub predloženi pogodbi o varovanju. Ugotovitev, da tožena stranka ni poskrbela za preprečitev pretepov in telesnih poškodb, ni pravilna. Primer tožeče stranke je osamljen. Tožena stranka je ravnala s profesionalno skrbnostjo, ko je izbrala registrirano in licencirano varnostno službo. Ravnanja delavca varnostne službe ni mogla predvideti, saj se kaj takšnega do sedaj še ni dogodilo. Za preizkus strokovnosti redarja ni bila usposobljena, niti to ni bila njena naloga, temveč naloga podjetja V., d. d. Sodišče ne pove, katere dolžnosti organizatorja po 10. členu ZJZ je kršila. Ni pravilno stališče, da bi morala dogodek preprečiti. Takšno stališče pomeni zavzemanje za objektivno odškodninsko odgovornost kljub ustrezno organiziranemu varovanju.

3Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena, nanjo pa ni podala odgovora.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na dveh pravnih podlagah: (1) na podlagi odgovornosti organizatorja javne prireditve po Zakonu o javnih zbiranjih (Ur. l. RS, št. 59/02, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZJZ), in (2) na podlagi odgovornosti delodajalca za delavca po 147. členu OZ. Ugotovilo je obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, vzročno zvezo med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem, odškodninsko odgovornost in obstoj pravno priznane škode, katere višino ni ugotavljalo.

6Pritožba pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. V primerih, ko so povzročitelji škode varnostniki, zaposleni pri varnostni službi, ki jo lastnik lokala najame za varstvo reda in miru v lokalu, ni mogoče odškodninske odgovornosti lastnika lokala graditi na določbi 147. člena OZ, ki ureja odgovornost delodajalca za delavca. Za ravnanje varnostnika kot delavca, skladno z novejšim stališčem VSRS v sodbi in sklepu II Ips 255/2011, ne moreta odgovarjati dva delodajalca. Pojem delodajalca se presoja strožje, kot so ga pred to odločitvijo presojala višja sodišča, na katera se sklicuje prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pri poškodovanju tožeče stranke sodelovale tri osebe, ki so bile vse varnostniki. Dva od njih sta nosila majico z napisom varnostne službe – V., d. d. - tretji pa takšne majice ni imel, a so ga priče (udeleženci zabave) dojemale kot varnostnika. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni namreč presojalo oz. ugotavljalo, ali je bila tretja oseba, ki ni nosila majice z napisom V., d. d. (oziroma vsi trije), zaposlena pri toženi stranki.

7Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka v zvezi z odgovornostjo organizatorja javne prireditve po ZJZ. Odgovornost organizatorja je krivdna. Tožena stranka odgovarja za slabo izbiro zunanjega izvajalca varovanja (culpa in eligendo) ali pomanjkanje skrbnosti pri organizaciji varovanja. Sodišče prve stopnje pa odgovornost spreminja v objektivno, ko navaja, da bi tožena stranka morala izbrati takšno varnostno službo, ki bi preprečila „sleherni“ napad. Pri tem se sklicuje na 10. člen ZJZ, ki pa organizatorju nalaga dolžnost, da poskrbi za red in prepreči ogroženost zdravja ali življenja udeležencev, ne pa da prepreči kakršenkoli oz. sleherni napad.

8Sodišče sicer pravilno razume, da se organizator s tem, ko s pogodbo na drugo osebo prenese dolžnost poskrbeti za varnost in red (zunanji izvajalec, varnostna služba), ne odveže te dolžnosti v razmerju do tretjih oseb (udeležencev javne prireditve). V tem primeru pride v upoštev le regresni zahtevek organizatorja zoper zunanjega izvajalca, ki predstavlja notranje razmerje in ne vpliva na odškodninsko odgovornost organizatorja proti udeležencem. Pravilno je torej stališče, da se organizator ne more odgovornosti ekskulpirati s sklicevanjem na pogodbeni prenos zakonske dolžnosti zagotavljanja reda in miru. Vendar sodišče spregleda zatrjevanja tožene stranke, da je za varnost skrbno poskrbela: najela je varnostno službo, ki ima licenco za opravljanje nalog varnosti, prisotnih pa je bilo zadostno število varnostnikov. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, čeprav bi se moralo.

9Sodba tudi nima vseh razlogov, da bi se jo lahko preizkusilo. Sodišče elementov odgovornosti organizatorja prireditve (abstraktni dejanski stan) ni utemeljilo na ugotovljenih konkretnih dejstvih in okoliščinah (konkretni dejanski stan), saj jih večinoma sploh ni ugotavljalo. Tako ni konkretizirano obrazložilo, katero ravnanje pomeni neskrbnost tožene stranke pri izbiri varnostne službe oziroma pri organizaciji varovanja ter s tem krivdno odgovornost tožene stranke.

10Neizkazan je zaključek sodišča, da je v lokalu tožene stranke prihajalo do pretepov in poškodb, saj je bilo to dejstvo med pravdnima strankama sporno. Tožena stranka temu dejstvu v svojih vlogah in na narokih ni pritrdila, sodišče pa za ugotovitev tega dejstva ni izvedlo nobenih dokazov.

11Pritožbena navedba, da so podane trditve in dokazi tožeče stranke šli v drugo smer, kot pa jih je v obrazložitvi povzelo sodišče, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka pravočasno (t.j. na prvem naroku za glavno obravnavo) podala trditve, da je tožena stranka odgovorna tudi kot organizator javne prireditve. Prvostopenjsko sodišče jo je v okviru materialnoprocesnega vodstva pravilno opozorilo, da naj v zvezi s to podlago poda dodatne navedbe, kar je tožeča stranka tudi storila. Sodišče prve stopnje pa je – sicer pomanjkljivo - presojalo utemeljenost zahtevka na podlagi odgovornosti organizatorja javne prireditve.

12Ob navedenem se izkaže, da je treba izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena istega zakona). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku (355. člen ZPP) ugotavlja sporno in relevantno dejansko stanje ter na podlagi izvedenega postopka - v okviru podanih trditev in podanih dokaznih predlogov ter ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu - presoja utemeljenost zahtevka na obeh pravnih podlagah. Pri tem naj upošteva pravilna materialnopravna izhodišča, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče.

13Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.