14. člen ZJZ

Zagotavljanje zadostnega števila varnostnikov in rediteljev na javnih shodih in prireditvah je obveznost, ki je ne gre podcenjevati, saj je mogoče le na tak način zagotoviti ustrezno stopnjo varnosti zdravja in življenja udeležencev javne prireditve in tudi udeleženci take prireditve upravičeno računajo, da je obisk take prireditve zanje varen. Zato je nujno potrebno in pravilno, da policija izvaja nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona, kot ji to tudi sicer nalaga 36. člen ZJZ. Ko pa se nadzor izvaja, je treba upoštevati, da je ustrezne ukrepe dolžan zagotavljati organizator prireditve in je zato organizator tisti, ki mora izkazati, da so pogoji iz dovoljenja izpolnjeni. Izpovedba, da ni bilo zadostnega števila varnostnikov, ko bi jih moralo biti 20, pomeni, da jih ni bilo 20.

Da bi tožnik uspešno uveljavljal, da izpodbijano dovoljenje za izvedbo javne prireditve vsaj posredno, prek nezakonito dovoljene posebne rabe javnega dobra posega v njegov (osebni, neposredni) pravni interes, bi moral v tožbi določno navesti, v izvrševanje katere njegove pravice in kako posega omejitev splošne rabe javnega dobra, ki naj bi bila podeljena na nezakonit način. Tožnik v tem pogledu navaja zgolj to, da izpodbijana odločba posega v izvrševanje njegove lastninske pravice na nepremičninah ob javni površini, ne pa tudi tega, kako naj bi do tega posega prišlo.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Revident ni konkretno in določno navedel, katero je po vsebini te zadeve tisto pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa tudi ni mogoča presoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo revident uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazane s splošno navedbo o hudih posledicah, ki ni konkretizirana in konkretno izkazana.

Naslovnik v konkretnem primeru izpodbijane odločbe sicer ni tožnik, temveč organizator javne prireditve, vendar je bil tožniku v skladu z določili 43. člena ZUP priznan položaj stranke v postopku s strani pristojnega organa druge stopnje, ki je meritorno obravnavala tožnikovo pritožbo, ki ji je deloma ugodila tako, da je v skladu z določili 248. člena ZUP ob reševanju tožnikove pritožbe deloma spremenila izrek izpodbijane prvostopne odločbe iz razlogov, ki jih je pravilno navedla v svoji obrazložitvi. Hkrati pa je v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP presodila tudi vse bistvene pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi, sodišče pa se z njenimi razlogi v celoti strinja.

Drugi odstavek 14. člena ZJZ ne določa, v kakšni obliki mora biti soglasje lastnika oziroma upravljavca zemljišča oziroma prostora podano, zato zadostuje tudi pogodba o brezplačnem najemu. Bistveno je to, da je volja lastnika oziroma upravljavca o tem, da dovoli uporabo zemljišča, nedvoumno izražena. Sodišče pa meni, da v obravnavanem primeru tožnik ni mogel biti prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, če je bil nek (začasni) objekt na prireditvi postavljen brez gradbenega dovoljenja, saj to ni tista s strani tožnika zatrjevana pomanjkljivost odločbe, ki bi se kakorkoli nanašala individualno na tožnika, zato (tudi) ne more posegati v katero izmed tožnikovih pravic ali koristi.

Pri izdaji dovoljenja za javno prireditev se pravilnost in zakonitost naravovarstvenega soglasja ne presoja.

Vprašanje (dopustnosti) spremembe tožbe je v ZUS-1 urejeno v celoti in glede tega vprašanja po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 določb ZPP, ki urejajo spremembo tožbe o glavni stvari, v upravnem sporu ni mogoče uporabiti.