107. člen ZIKS-1

O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna od

Skrajšani postopek je mogoč, če so dejstva na prvi pogled očitno nesporna oziroma se navedbe stranke ujemajo s podatki organa ali pa varstvo javne koristi zahteva takojšnjo odločitev že z verjetnim dejanskim stanom in brez izjasnitve stranke. V obravnavani zadevi za nobenega od teh primerov ne gre, zato je za ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posebni ugotovitveni postopek (145. člen ZUP) in pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, strankam pa mora biti omogočeno, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

V primeru odločanja po prostem preudarku sodišče samo preverja, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V tej zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločila Komisija (za pogojni odpust) na seji in izdala pisno odločbo, ki je izčrpno obrazložena.

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij. Tega privilegija pa je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Gre torej za upravno odločbo, ki se izda po prostem preudarku. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da pri tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe še ni podana pozitivna prognoza, utemeljeno pa je tudi stališče toženke, ki sledi uveljavljeni sodni praksi (sodba št. I U 1513/2018, I U 1173/2019 in druge), da je treba pri odločitvi o zavrnitvi predloga za pogojni odpust upoštevati neprestano zaporno kazen zaradi drugega pravnomočno ugotovljenega kaznivega dejanja.

Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Komisija je na podlagi podatkov v Poročilu zavoda, v katerem tožnik prestaja kazen, po prostem preudarku presodila, da zaradi kršitev hišnega reda pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Glede na naravo obravnavane sporne zadeve, to je odločanje o tožnikovi prošnji za pogojni odpust in glede na ustaljeno upravno-sodno prakso je sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe zadržana, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1. Na podlagi citirane določbe ZUS-1 je v primeru odločanja po prostem preudarku (diskrecijska pravica) sodišče pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je bila dana.

Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev. Ne drži, da ob takšni razlagi, kot jo je zavzela toženka, 88. člena KZ-1 ni mogoče uporabiti v primeru, ko je pogojna kazen preklicana. Tudi če obsojenec prestaja kazen, ker je pogojna kazen preklicana, se ta zakonska določba lahko uporabi. Zakon pri presoji, ali se sme obsojenca predčasno odpustiti s prestajanja kazni, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, kot upoštevne okoliščine ne določa preklica pogojne obsodbe, ampak določa povratništvo.

Tožnik je večkratni splošni povratnik na prestajanju 20-letne kazni zapora, od katere je na dan 29. 2. 2016 prestal 64,8 % kazni, kar je manj od treh četrtin prestane kazni zapora, in ima tudi odprt še en kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje je, ob izpolnjevanju pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterijev iz 2. stavka 5. odstavka 88. člena KZ-1 v primeru, če obsojenec ne izpolnjuje pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, niti ni potrebno.

Upravni organ na podlagi določbe 88. člena KZ-1 odloča po prostem preudarku. V takšnem primeru mora biti upravna odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev odločbe vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno odločitev. Namen in obseg prostega preudarka pa izhaja iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano (v danem primeru 88. člen KZ-1). Okoliščine, ki so narekovale v izreku izrečeno posledico, so obširno, jasno in povsem konkretno razvidne iz opisa dejanskega stanja in navedbo razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ob upoštevanju kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane upravne odločbe vsebuje jasno utemeljitev okoliščin, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogojev iz petega odstavka 88. člena ZK-1, predvsem glede povratništva, mo

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanje in da druge okoliščine dokazuijejo, da je osebnostno urejen.

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen.

Meje prostega preudarka niso bile prekoračene, tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. Navedenim zahtevam je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila. Ugotovila je za odločitev relevantne okoliščine in jih ocenila. Pri tem je upoštevala tako okoliščine, ki gredo tožniku v prid, kot tudi tiste nasprotne, zaradi katerih ni mogoč zaključek, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Tožniku v postopku ni bila dana možnost udeležbe in tako ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen ZUP.

V konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da na podlagi zavodskega poročila ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil.

V konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Toženka je v obravnavanem primeru odločila v okviru danega pooblastila in navedla zadostne razloge za svojo odločitev. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek komisije, da se ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, kar je vsebina petega odstavka 88. člena KZ-1, določbo pa pri svojem odločanju o prošnji za pogojni odpust komisija uporabi.

Toženka se je v obrazložitvi svoje odločitve omejila izključno na okoliščine, ki jih kot podlago za njeno odločanje primeroma našteva peti odstavek 88. člena KZ-1. Na njihovi podlagi je prišla do ugotovitve, ki jo navedena zakonska določba določa kot temeljno pri odločanju o pogojnem odpustu, in sicer, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Nezakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena obsojenčeva vloga za pogojni odpust, ne more izhajati zgolj iz okoliščine, da se organ ni opredelil do vseh okoliščin, primeroma naštetih v zakonu. Bistveno je, da se je pri odločanju držal z zakonom predpisanega okvira, namreč presoje pričakovanja, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, in da je za svojo odločitev navedel ustrezne razloge.

Toženka zgolj z navedbo, da tožnik ni pokazal kritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in oškodovancev, ker nobena od njegovih družb ni poravnala zneskov iz sodbe oziroma protipravno pridobljene premoženjske koristi, ni zadostila kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP. Tudi za odločanje po prostem preudarku je treba ugotoviti za takšno odločitev potrebna dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi, ali je bila sprejeta v mejah pooblastila odločanja po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano.

Na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, zaradi česar je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj organ dopolni ugotovitveni postopek, pri čemer naj preizkusi vse tožnikove ugovore, po potrebi zahteva dopolnitev poročila zavoda in o stvari ponovno odloči.

Dejstvo, da predčasnega odpusta s prestajanja zaporne kazni, o katerem odloči direktor zavoda, ni mogoče preklicati, ne pomeni, da je obsojenec z dnem predčasnega odpusta kazen tudi prestal. Kazen se izteče z dnem, ko bi bila prestana v primeru, če predčasnega odpusta ne bi bilo.